Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Pot (1.562-1.586)


  1.      hudíč  -a m (í) 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje; angeli in hudiči; imeti zveze s hudičem; črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot kletvica: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču! // ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari 3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje 4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli; otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča; kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič 5. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu; hudič je, če te nihče ne uboga b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj 6. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža a) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli; cesta se od hudiča vleče; bilo je od hudiča vroče; na hudiče sem truden b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«; to ni (pol) hudiča vredno 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža a) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«; hudič (ga) vedi, kod se potepa; kdo, za hudiča, vas je poslal tja? b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red; tristo hudičev, da je res! č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere; da bi ga hudič ● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj navidez nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti hudíča pog., ekspr.: hudiča, bo mir ali ne ♪
  2.      hudoúren  -rna -o prid. (ū ȗ) 1. nanašajoč se na hudo uro: nad vasjo se kopičijo hudourni oblaki; hudourno nebo / hudouren vihar / hudourno znamenje znamenje, ki napoveduje hudo uro; hudourna sveča v kmečkem okolju sveča, ki se prižge ob hudi uri; pren., ekspr. nanj se je usula hudourna ploha besed 2. redko hudourniški: preko skal drvi hudouren potok; hudourna struga 3. ekspr., redko vihrav, divji: ne maram več videti tega hudournega človeka / njegova hudourna strast je kmalu prešla hudoúrno prisl.: otroci so hudourno vreli skozi šolska vrata ♪
  3.      hudoúrnik  -a m (ȗ) 1. gorski potok z zelo velikim padcem: hudourniki derejo v dolino; regulirati, zajeziti hudournik; divjanje hudournikov; razdiralna moč hudournikov; planil je v hišo kakor hudournik / ekspr. solze so se ji v hudournikih ulile po licih 2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: oblaki so izlivali prave hudournike dežja; pred gostilno se je hudournik ljudi ustavil; bruhal je hudournike psovk 3. nav. mn., zool. lastovkam podobne ptice selivke z dolgimi, ozkimi krili, Cypselidae: črni hudournik; planinski hudournik ♪
  4.      hudožív  -a -o prid. (ȋ í) nar. zelo utrujen, zbit: Toda kdaj je Berta, naj je prišla še tako hudoživa poleti iz Križa, šla potem spat? (A. Rebula) ♪
  5.      húliti se  -im se nedov. (ú ū) pritajeno, sključeno hoditi: lisica se huli okrog kokošnjaka / tesno stisnjen k zemji se huli proti vasi; pren. mrak se je hulil v vežo // ekspr. neodkrito, potuhnjeno se vesti: zmeraj se huli, nikoli ne pogleda v oči ♪
  6.      húlja  -e ž (ū) zastar. potuhnjenec, podlež: namesto odločnega in ponosnega moža smo srečali huljo / zmerjali so ga s huljo ♪
  7.      hurikán  -a m (ȃ) izredno močen vrtinčast tropski vihar, zlasti v Severni Ameriki: hurikan je divjal nad Florido; napovedal je čas in pot hurikana ♪
  8.      hvála  -e ž (á) 1. ugotavljanje, poudarjanje pozitivnih lastnosti česa: poslušati, zaslužiti hvalo; to je povedal v njegovo hvalo; prazna, zaslužena hvala; hvale je bil vesel; hvale vredna odločitev; željen je časti in hvale; star. dajati hvalo hvaliti 2. star. izražanje hvaležnosti, zahvala: to naj bo hvala za mojo dobroto; za svoj trud ne pričakuje hvale; dolžen sem mu hvaležnost, hvalo 3. v medmetni rabi izraža a) hvaležnost: hvala! hvala, tovariš! hvala vam! iskrena, najlepša, prisrčna hvala! hvala lepa! / hvala za gostoljubje, pismo! hvala za vse! tisočkrat hvala, da si storil to namesto mene! / kot vljudnostni pristavek k odgovoru na vprašanje ali na izraženo željo: »Kako se imate?« »Hvala, dobro!«; »Dober tek!« »Hvala, enako!« b) veselje, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu c) vljudno odklonitev, zavrnitev: ne potrebujem, hvala! hvala, ne kadim ● ekspr. kar naprej so mu peli hvalo zelo so ga hvalili; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; ekspr. sama hvala ga je zelo hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema; iron. hvala za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. bil je poln hvale o njem zelo ga je hvalil; lastna hvala — cena mala; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno ♪
  9.      hvalísati  -am nedov. (ȋ) pretirano, navadno neupravičeno hvaliti: kramarji so vabili in hvalisali svoje blago / slabš. hvalisa se, da je prepotoval že pol sveta hvali se hvalisajóč -a -e: časopis je objavil hvalisajočo oceno hvalísan -a -o: hvalisana kulturnost našega ljudstva ♪
  10.      hvalíti  in hváliti -im nedov. (ȋ á) 1. izražati hvalo, priznanje: druga drugo sta hvalili; gostje hvalijo dobro kuhinjo in postrežbo; vsaka mati hvali svojega otroka; svatje so hvalili nevestino lepoto; hvaliti vestno opravljeno delo; neupravičeno, pretirano, zelo hvaliti; hvaliti koga čez mero, na ves glas zelo; ekspr. hvaliti koga na vsa usta zelo, navdušeno // zastar. zahvaljevati se: za to pa res ni treba hvaliti 2. v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo: hvali boga, da smo končali; hvali usodo, da ti je prihranila ta udarec ● delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje ◊ rel. hvaliti Boga slaviti, poveličevati hvalíti se in hváliti se z govorjenjem ali vedenjem izražati, poudarjati svoje pozitivne lastnosti ali ugodno stanje: hvali se, da ima vsega; hvaliti se z bistrostjo, z junaštvom ∙ ekspr. ne da bi se hvalil, jaz bi to bolje naredil nočem, nimam namena poudarjati svoje sposobnosti; preg. dobro blago se samo hvali hvalèč -éča -e: pripovedovala je o sebi, hvaleč se s svojimi vplivnimi znanci; ne mara hvalečih kritik hváljen -a -o: to je najbolj hvaljen zdravnik v mestu; zelo hvaljena knjiga, predstava / v krščanskem okolju, kot pozdrav (duhovniku) Hvaljen (bodi) Jezus (Kristus)! ♪
  11.      hvalívec  -vca m (ȋ) kdor hvali: dobra dela se sama hvalijo, ne potrebujejo hvalivcev ♪
  12.      idéja  -e ž (ẹ̑) 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa, zamisel: njegova ideja o ustanovitvi tiskarne je bila splošno sprejeta; dobra, drzna, slaba ideja; dati (originalno) idejo za rešitev problema / uresničevati idejo o samoupravljanju / ta človek ima veliko idej / bil je navdušen zagovornik nove ideje ∙ ekspr. to je bila tvoja ideja ti si se spomnil tega; ekspr. priti na idejo spomniti se česa novega; idejo za akcijo je dobil pri njih bistveno pobudo // nav. mn., navadno s prilastkom misel: njegove ideje so popolnoma zmedene / imava iste ideje; vsiljevati svoje ideje drugim / širiti prevratne ideje 2. navadno v zvezi z o rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje človekov odnos do materialnega ali duhovnega sveta: njegova ideja o lepoti, pravičnosti se je v tem delu lepo izrazila / ideja o kmetskem življenju je pri njem neprepričljiva / opredeliti idejo o nasprotju med umetnikom in družbo 3. v zvezi fiksna ideja bolezenska predstava, blodna misel, ki se je človek ne more otresti: imel je fiksno idejo, da ga preganjajo / ekspr. to je samo tvoja fiksna ideja 4. ed., navadno z rodilnikom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel a) umetniškega ali znanstvenega dela: osnovna ideja drame; umetniška in hkrati moralna ideja romana / ideja in oblika umetnine / vodilna ideja teksta b) različnih znanstvenih, umetniških smeri: seznaniti se z idejo impresionizma; ideja marksizma c) različnih področij človekove družbene dejavnosti: ideja razrednega boja; ideja liberalizma; velik vpliv ideje samoupravljanja // kar se kaže kot bistvo, smisel česa sploh: ideja dobrote, lepote; zavreči idejo pravičnosti 5. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: antifašistične, demokratske ideje; liberalne ideje so ga čisto prevzele; privrženec francoskih revolucionarnih idej / nekritično je sprejemal ekstremistične ideje; nove politične ideje ◊ filoz. ideja v idealističnih filozofijah transcendentna objektivna tvorba, ki je pravzor, vzrok, bistvo posamičnega; v marksistični filozofiji odraz objektivne stvarnosti v zavesti ♪
  13.      idíličen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na idila 2, 3: idilični kraji; idilična vaška cerkev / bil je priča idiličnemu prizoru / idilično življenje / ekspr. okrog njega je vladal idiličen mir popoln / idilični motivi / iron. ima idilične predstave o ljubezni; idilično opisovanje razmer neresnično, olepšano ♦ lit. idilični ep idílično prisl.: idilično lepa pot skozi gozd ♪
  14.      idílika  -e ž (í) knjiž. idiličnost: lepota in idilika alpskega sveta / v svojih delih poudarja predvsem idiliko kmečkega življenja ♪
  15.      igráča  -e ž (á) 1. predmet, ki ga uporablja otrok za igranje: kupovati otroku igrače; polomljene, razbite igrače; igrača iz blaga, lesa / trgovina z igračami / medvedek je njena najljubša igrača; otroška igrača // ekspr. kar služi komu samo za (lahkomiselno) zabavo: ves čas je bila njegova igrača / ljubezen ji je le igrača / otroka imajo le za igračo; nož ni za igračo 2. ekspr. lahkotno, igrivo delo, zlasti literarno: ustvaril je tudi več literarnih igrač 3. ekspr., z rodilnikom kar je v popolni oblasti koga, česa: on je igrača svojih čustev, strasti / ladja je postala igrača valov 4. zastar. igranje, igra: dnevi brezskrbnih igrač ● ekspr. puška postane v njegovih rokah igrača zna jo zelo dobro uporabljati; ekspr. to (narediti) je zanj igrača mu je zelo lahko (narediti); ekspr. potegavščina je le nedolžna igrača ni nič hudega; ekspr. ubijalske igrače orožje ♪
  16.      igrálski  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na igralce ali igralstvo: igralski kostumi, rekviziti; bogata igralska garderoba / igralski talent; dobra igralska kreacija / igralski poklic; obvladati igralsko tehniko / igralski ansambel; potujoča igralska družina / akademija za igralsko umetnost 2. redko igralen: nova igralska deska; igralske karte igrálsko prisl.: delo je igralsko poglobil; vsako besedo je po igralsko poudarjal ♪
  17.      igráti  -ám nedov. (á ȃ) 1. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem a) dramski tekst: že dalj časa igrajo Hamleta; v gledališču igrajo komedijo, tragedijo / v Hlapcih igra Jermana vlogo Jermana; odlično je igral ljubimca / igral je po režiserjevi zamisli b) glasbeno delo: igrati Beethovnove sonate / odlično igra Chopina, Mozarta zna igrati dela teh avtorjev 2. povzročati glasbo z glasbilom: ves večer je igral (na) harmoniko, klavir, violino; poje si in igra / začeli so igrati za ples / igrati po notah, posluhu, spominu / v orkestru igra flavto / iskali so koga, ki igra klavir zna igrati (na) klavir 3. biti dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: igrati hokej; danes igrajo košarko, odbojko / že vse popoldne igra nogomet / publ. naše moštvo igra dobro, slabo košarko / Olimpija je igrala prijateljsko tekmo z Železničarjem, publ. proti Železničarju / naša reprezentanca bo igrala v finalu svetovnega prvenstva nastopala, tekmovala 4. biti dejaven v določeni a) družabni igri: že ves večer igrajo damo, domino, karte, tarok; igrati šah / igrati za denar b) igri za denar: igrati športno stavo; redno igra tombolo / igra na loteriji stavi / ekspr. samo popiva in igra 5. ukvarjati se, navadno poklicno a) nepreh. z gledališko dejavnostjo: igra že več let; že dolgo igra v mestnem gledališču; zelo dobro, slabo igra / pog. igrati pri filmu / igra v operi b) z določenim skupinskim športom: še vedno igra v državni nogometni reprezentanci / kljub starosti igra košarko zelo dobro 6. ekspr. pretvarjati se, hliniti: ves večer je samo igrala; v vsaki družbi igra / še vedno igra prizadetost, užaljenost / igrati hoče veliko damo 7. ekspr., z dajalnikom delati nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji igrale; od napora so mu igrale žile na sencih b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: prsti so ji kar igrali po mizi / brezoseb. vse v njej je igralo bila je zelo vesela, dobro razpoložena 8. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na njenem obrazu je igral nenavaden izraz; prepirljiva poteza je igrala ob njegovih ustnicah / v njenem glasu je igrala ganjenost / okrog ust mu igra smeh / solze ji igrajo v očeh // biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: svetloba igra na stropu / v sončnem žarku je igral prah ● pog. v kinu Union igra zelo dober film se predvaja, je; ekspr. srce mu igra od veselja zelo je vesel; pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; zastar. igrati kolo plesati; ekspr. igrati komedijo delati se, navadno zelo opazno, čustveno, telesno prizadetega; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. igrati na dve karti zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; igrati na borzi v kapitalistični ekonomiki špekulirati s padanjem in dviganjem cen; ekspr. igrati z odprtimi kartami javno, odkrito kazati svoje namene ◊ igr. igrati pri igri s kartami prevzemati, prevzeti vodstvo igre; muz. igrati forte, piano; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. moštvi sta igrali neodločeno igráti se 1. udeleževati se otroške dejavnosti za razvedrilo, zabavo: deklice se igrajo, zastar. igrajo; otroci so se igrali na dvorišču; brezskrbno se je igral s svojim bratcem / pojdi ven in se igraj / igrati se z avtomobilčki, punčko, žogo / vse popoldne se igra z otrokom / mačka se igra s klobčičem volne; pren., ekspr. veter se je igral z listjem // preh. udeleževati se otroške, navadno skupinske dejavnosti, ki ima določena pravila: otroci se igrajo razne igre; igrati se slepe miši, skrivalnice // ekspr. neresno, brez večjega zanimanja ukvarjati se s čim: že celo uro se samo igra in nič ne naredi; nehaj se že igrati in začni resno delati / nimaš časa igrati se s tem pretirano dolgo in natančno ukvarjati se s tem 2. v zvezi s s, z nehoteno premikati kaj in s tem izražati zadrego, vznemirjenje: zamišljeno se je igrala z obeskom na verižici; nervozno se je igral s prsti; ves čas pogovora se je igral z vžigalnikom / neprestano se igra s ključi 3. ekspr., v zvezi s s, z imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa: samo igra se z ljubeznijo; ne igraj se z zdravjem / igrati se z življenjem / dekle se samo igra s fantom ni resno zaljubljena vanj // biti v popolni oblasti koga, česa: strast se igra z njim / lahko se igra z njo, kakor hoče ● evfem. igrati se ljubezensko, spolno izživljati se; ekspr. igrati se slepe miši, skrivalnice ne govoriti, ne ravnati odkrito; ekspr. igrati se z besedami uporabljati večpomenske, pomensko sorodne besede za dosego duhovitosti, šaljivosti; izražati se z lahkoto, brez težav; ekspr. s to mislijo se je dolgo igral o tem je dolgo premišljal; ekspr. igrati se z ognjem, smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; ekspr. z rimami se kar igra dela jih z lahkoto, brez težav igráje 1. deležnik od igrati: godba je odšla naprej, igraje koračnico; fantiči so igraje se tekali med množico 2. ekspr. izraža, da kdo kaj dela, opravi z lahkoto, brez težav: igraje opravlja svoje delo; igraje je vse pospravil; igraje so zavzeli trdnjavo igrajóč -a -e: odšel je domov, igrajoč užaljenost; gledal je igrajoče se otroke igrán -a -o: kvaliteta igranih del v gledališču; dobro, pogosto igrana skladba; njegova jeza je bila igrana ♦ film. igrani film film, v katerem nastopajo igralci ♪
  18.      ígrc  -a m (ȋ) star. godec, muzikant: potujoči igrc ♪
  19.      igríšče  -a s (í) prostor za športne igre: napraviti, urediti igrišče; kot, meja, rob igrišča / igrati, tekmovati na domačem, tujem igrišču / nogometno, teniško igrišče; šolsko igrišče; igrišče za golf, košarko / športno igrišče ∙ publ. domače moštvo je gospodarilo na igrišču vodilo, usmerjalo igro; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča ♦ šport. izčrtati igrišče narediti, narisati vse črte, ki so potrebne za tekmovanje v nogometu, atletiki // navadno v zvezi otroško igrišče prostor, namenjen otrokom za igranje: sodobno opremljeno otroško igrišče; rekviziti za otroško igrišče ♪
  20.      ikonoklást  -a m (ȃ) zgod. pristaš ikonoklazma: spor med ikonoklasti in njihovimi nasprotniki; pren., knjiž. ta človek je ikonoklast, ki mu lepota nič ne pomeni ♪
  21.      iljúšin  -a m (ȗ) sovjetsko potniško letalo, imenovano po konstruktorju Iljušinu: iljušin je pristal, vzletel; potovati z iljušinom ♪
  22.      iluzíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na iluzijo: iluzijske poteze v njegovem razmišljanju / drama vsebuje veliko iluzijskih elementov ♪
  23.      imatrikulácija  -e ž (á) adm. vpis v matično knjigo ali na univerzo: potrdilo o imatrikulaciji ♪
  24.      imatrikulacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na imatrikulacijo: imatrikulacijsko potrdilo / imatrikulacijska taksa ♪
  25.      imé  -na s (ẹ̑) 1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje a) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime; s tresočo se roko je napisal ime; lepo, smešno ime; predstavil se je s tem imenom; seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu / v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom / poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih / živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena; poznal je vsa rastlinska imena; navedel je ime rojstnega kraja; ime podjetja; ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh / žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica c) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov / zaščiteno ime proizvoda 2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime; pridobil, ustvaril si je ime; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu / njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral 4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu; to lahko zahtevate samo v svojem imenu; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice 5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime; spravil ga je ob dobro ime ● ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd ◊ lingv. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime ♪

   1.437 1.462 1.487 1.512 1.537 1.562 1.587 1.612 1.637 1.662  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA