Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Pojav (267-291)


  1.      inducírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. knjiž. sklepati iz posameznega na splošno: pravilno inducirati / iz nekaterih pojavov inducirati pravila, resnice // redko povzročati, vzbujati: dogodki so inducirali poseben razvoj; inducirati čustva 2. elektr. vzbujati električno napetost s spreminjanjem magnetnega pretoka: inducirati napetost v tuljavi inducíran -a -o: inducirani tok tok, ki ga povzroči inducirana napetost v električnem krogu; inducirana napetost; inducirane spremembe ♪
  2.      indúkcija  -e ž (ú) 1. knjiž. sklepanje iz posameznega na splošno: pri pouku uporabljati indukcijo; priti do zaključkov z indukcijo; indukcija in dedukcija 2. elektr. pojav, pri katerem nastane električna napetost zaradi spreminjanja magnetnega pretoka: izkoriščati indukcijo / lastna indukcija pri kateri sprememba električnega toka v tuljavi inducira napetost med krajiščema te tuljave; medsebojna indukcija pri kateri sprememba električnega toka v tuljavi inducira napetost v drugi, bližnji tuljavi ◊ mat. popolna indukcija sklepanje o veljavnosti izreka, nanašajočega se na kako naravno število, od tega števila na naslednje naravno število ♪
  3.      infiníten  -tna -o prid. (ȋ) knjiž., redko neomejen, neskončen: časovno in kvantitativno infiniten pojav ♪
  4.      inflacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na inflacijo: inflacijski pojavi; inflacijski pritisk na cene; inflacijske posledice / inflacijski dobiček; inflacijske špekulacije / inflacijsko žarišče inflacíjsko prisl.: inflacijsko pomnožiti denarni obtok ♪
  5.      inkarnácija  -e ž (á) 1. knjiž., navadno s prilastkom pojavitev česa abstraktnega v materialni, konkretni podobi, utelešenje: glavna oseba v drami je inkarnacija etičnega življenjskega načela; inkarnacija zla / gledališka inkarnacija dramskega teksta // redko uresničitev, uveljavitev: inkarnacija novih metod ni bila do kraja izvedena 2. v nekaterih religijah, zlasti indijskih pojavitev božanstva v vidni podobi, tudi v človeški: četrta Višnujeva inkarnacija ♪
  6.      inkógnito  -a m (ọ̑) pri omenjanju znanih osebnosti, zlasti z javnimi funkcijami nastopanje, pojavljanje določene osebe, ne da bi bilo (javnosti) znano, kdo ta je: ministrov inkognito v letovišču / varovati svoj inkognito / redko potovati, priti v inkognitu inkognito ♪
  7.      ìnkoherénca  -e ž (ȉ-ẹ̑) knjiž., redko medsebojna nepovezanost, neodvisnost: inkoherenca njegovih misli se kaže v nasprotujočem si pojasnjevanju enakih pojavov ♪
  8.      ìnkomenzurabílen  -lna -o prid. (ȉ-ȋ) knjiž., redko ki se ne da meriti, izmeriti; nemerljiv, neizmerljiv: ta pojav je inkomenzurabilen // ki se ne da primerjati; neprimerljiv: to sta inkomenzurabilna simbola ♪
  9.      ìnkompatibílen  -lna -o prid. (ȉ-ȋ) knjiž. nezdružljiv, izključujoč se: inkompatibilni pojavi; inkompatibilne funkcije ♦ farm. inkompatibilne sestavine zdravila sestavine, ki tako učinkujejo druga na drugo, da zmanjšajo ali uničijo učinek zdravila ♪
  10.      inovácija  -e ž (á) knjiž. nov pojav, novost: odklanjati, sprejemati inovacije; avtorjeve formalne, stilne inovacije / drama predstavlja revolucionarno inovacijo repertoarja spremembo, prenovitev ♪
  11.      inspirácija  -e ž (á) 1. ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar, navdih: črpati inspiracijo iz narave; dati, dobiti, iskati inspiracijo za kaj; pisati, slikati po inspiraciji, z inspiracijo; trenutna inspiracija; trenutki, vir inspiracije; odvisen od inspiracije / publ. sklep je bil sprejet po inspiraciji odbornikov na pobudo, pod vplivom 2. med. zajemanje zraka v pljuča pri dihanju; vdihavanje: inspiracija in ekspiracija ♪
  12.      instínkt  -a m (ȋ) 1. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju, nagon: prepuščati, vdajati se instinktu; živalski instinkt; instinkt za gibanje / samoobrambni, spolni, življenjski instinkt; instinkt samoohranitve / delati, storiti po instinktu // redko želja, sla: močen instinkt po uveljavljanju 2. knjiž., navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov; čut: etični, pesniški, umetniški instinkt; instinkt za lepoto / zanaša se na svoj zdravi instinkt; ženski instinkt / trenutni instinkt ♪
  13.      interferénca  -e ž (ẹ̑) 1. fiz. pojav, ki nastane z združevanjem dveh ali več valovanj enake frekvence: pri interferenci lahko nastane ojačeno valovanje; interferenca svetlobe, zvoka 2. knjiž., redko križanje, prepletanje: interference, ki obstajajo med znanostjo in umetnostjo ♪
  14.      intermézzo  -a [-edz-] m (ẹ̑) 1. muz. obsežnejši instrumentalni odlomek v operi: intermezzo med prvim in drugim dejanjem / instrumentalni intermezzo; pren. pisatelj se v delu osebno izpoveduje v številnih intermezzih // krajša instrumentalna skladba: klavirski intermezzo 2. navadno s prilastkom doba, navadno krajša, za katero je značilno drugačno stanje, kot je bilo prej ali kasneje: to je bil neorganski intermezzo v zgodovini slikarstva / intermezzo francoske okupacije; intermezzo nove romantike v pesnikovem delu / knjiž. to je bil mučen intermezzo pojav, dogodek ♪
  15.      intervál  -a m (ȃ) 1. čas med koncem in ponovnim nastopom kakega dejanja, pojava; presledek, premor: mir je bil samo interval med dvema vojnama; po kratkem intervalu se je spet lotil dela / bolečine so se ponavljale v neznatnih intervalih / časovni interval // redko vmesna razdalja, razmik: hodili so v koloni, v majhnih intervalih 2. muz. razmerje med dvema tonoma: zaporedje intervalov / čisti interval ki lahko nastopi samo v primi, kvarti, kvinti, oktavi; harmonski interval istočasno zvenenje dveh tonov; mali interval ki lahko nastopi samo v mali sekundi, mali terci, mali seksti, mali septimi; veliki interval ki lahko nastopi samo v veliki sekundi, veliki terci, veliki seksti, veliki septimi 3. mat. množica realnih števil med dvema danima številoma: interval vrednosti / integracijski interval na katerem se računa določeni integral; odprti interval v katerem meji intervala nista vključeni; zaprti interval v katerem sta meji intervala vključeni; meja intervala začetno in končno dano število intervala 4. fiz. vrednosti fizikalne količine med dano najmanjšo in dano največjo vrednostjo: časovni, frekvenčni, temperaturni interval / barvni interval ♪
  16.      ìntransigénten  -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) knjiž. ki ne spremeni svoje odločitve v določenem vprašanju, pojavu, nepopustljiv: biti intransigenten v svojih načelih / intransigentno stališče ♪
  17.      invaginácija  -e ž (á) med. pojav, da se črevo uviha samo vase: težave so nastopile zaradi invaginacije ♪
  18.      invazíja  -e ž (ȋ) 1. množično prodiranje, vdor vojaških sil ene države v drugo, vpad: napraviti, sprožiti invazijo / oborožena, sovražna invazija / invazija sovražnih letal, topov; pren., ekspr. invazija mravelj v stanovanje // med drugo svetovno vojno izkrcanje zavezniških sil na evropsko celino: vsak dan so pričakovali invazijo / zavezniška invazija 2. zastar. okupacija: čas francoske invazije na Slovenskem 3. ekspr., z rodilnikom pojavljanje česa v veliki množini: prišlo je do prave invazije kavbojskih filmov; podjetje računa z invazijo konkurenčnih izdelkov; invazija tujih turistov ◊ med. invazija bolezenskih klic v telo; zgod. invazija barbarov preseljevanje ljudstev na prehodu iz antike v srednji vek ♪
  19.      invêrzija  tudi inverzíja -e ž (é; ȋ) 1. knjiž. preobrat, preusmeritev: strojna proizvodnja je privedla do tehnične inverzije / zamenjava v osebi je posebne vrste komična inverzija 2. lingv. ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku, obrnjena stava: pesniki uporabljajo inverzije zaradi ritmičnega toka pesmi ◊ bot. vegetacijska inverzija pojav, da v kraških vrtačah zaradi posebnih klimatskih razmer nastopajo vegetacijski pasovi v obratnem zaporedju; kem. inverzija cepitev, delitev trsnega sladkorja na grozdni in sadni sladkor; med. spolna inverzija spolna nagnjenost do oseb istega spola; homoseksualnost; meteor. toplotna inverzija pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah; muz. inverzija tehnično-kompozicijski postopek z obratnim zaporedjem intervalov ♪
  20.      involucíjski  tudi involúcijski -a -o prid. (ȋ; ú) nanašajoč se na involucijo: involucijski pojavi / evolucijski in involucijski procesi v organizmu / involucijska doba klimakterij, mena ♪
  21.      ionosfêrski  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na ionosfero: ionosferski pojavi / ionosferska plast plast ionosfere z zelo povečano koncentracijo ionov in elektronov ♪
  22.      iradiácija  -e ž (á) 1. knjiž. širjenje, izžarevanje: iradiacija čustev 2. fiz. pojav, da se svetel predmet vidi na temnem ozadju večji, kot je v resnici: slika je dobro vidna zaradi iradiacije 3. med. širjenje bolečine z obolelega dela telesa na bližnje dele ♪
  23.      ìreálen  -lna -o prid. (ȉ-ȃ) knjiž. neresničen, nestvaren: irealen pojav, predlog; irealna trditev / živi v irealnem svetu ◊ lingv. irealni (pogojni) stavek odvisni stavek, ki izraža neuresničljiv pogoj, neuresničljivi pogojni odvisnik ♪
  24.      ironíja  -e ž (ȋ) 1. izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami; posmehovanje, posmeh: njegovo orožje je ironija; komaj opazna ironija; sredstva ironije / njen pogled je izražal ironijo; v njegovih besedah je začutila jedko ironijo; govoriti, reči kaj z ironijo; sestavek je poln ironije / ekspr. kar sem rekel, mislim brez ironije zares, iskreno 2. ekspr., navadno v povedno-prislovni rabi izraža, da je kaj v nasprotju s položajem ali stanjem, v katerem se pojavlja: da mu je ravno njegov največji sovražnik rešil življenje, je prava ironija / ironija je v tem, da tako ravnodušno govori o bolezni, ki jo ima sam / z oslabljenim pomenom ironija naključja, usode ◊ lit. romantična ironija besedna figura, s katero avtor v zgodbi nagovori bralca, izrazi svoje mnenje ♪
  25.      ískra  -e ž (í) 1. svetel drobec goreče, žareče snovi: iskre se delajo, krešejo, letijo, švigajo, ugasnejo; iskra je preskočila na zavese in povzročila požar; kresati iskre; snop isker; oči se ji svetijo kot iskre / električna iskra svetloba ob kratkotrajnem električnem toku v plinu, navadno zraku 2. v kratkih presledkih pojavljajoča se trenutna, intenzivna svetloba: migljajoče iskre na snegu; iskre v očeh / sneg se blešči v belih iskrah / z oslabljenim pomenom: iz oči ji švigajo iskre jeze; v temi je zagledal iskri volčjih oči 3. knjiž., ekspr. kar povzroča nastajanje, ustvarjanje česa: živa stvariteljska iskra; iskra ustvarjalnega duha / razvneti iskro upora 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: še je bila iskra življenja v njem; na tihem je še imel iskro upanja / niti iskre ljubezni, razumevanja ni v njej prav nič ● ekspr. prepirala sta se, da so se kar iskre kresale zelo, hudo; ekspr. iz njegovega pripovedovanja so kar švigale iskre duhovite misli, domislice; ekspr. vreči iskro v sod smodnika v zelo napeti situaciji povzročiti spor, konflikt; dekle je kakor iskra živahno, temperamentno ♪

   142 167 192 217 242 267 292 317 342 367  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA