Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Poezije (51-64) 
- sámorazkròj -ôja m (ȃ-ȍ ȃ-ó) knjiž. razkroj v samem sebi: struktura njegove poezije kaže samorazkroj tradicionalne ideologije ♪
- sevéda prisl. (ẹ̑) 1. izraža samoumevnost trditve: z njegovim mnenjem se seveda ni mogoče strinjati; s tem pa seveda ni rečeno, da je kriv; ti se ga boš seveda še spomnil; po končani gimnaziji se je vpisal na akademijo, vojaško, seveda; večkrat je šel v gostilno, če je imel denar, seveda; pomeni se s sosedom, seveda mirno, brez prepira / v vezniški rabi vse imam, kar potrebujem. Seveda mi pa še nekaj manjka // na začetku novega odstavka opozarja na prehod k drugi misli: seveda je poleg luči pomembna sestavina Župančičeve poezije tudi tema 2. v medmetni rabi izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: seveda, vem, da je hudo; tega ne bi smel reči, seveda ne; še očeta bom vprašal. Seveda, le vprašaj ga; hočeš požirek vina? Seveda, kar natoči mi ga / ali misliš, da se nam bo posrečilo? Seveda, seveda // izraža pritrjevanje: ali sploh imaš še tisto sliko? Seveda, imam jo;
ali greš z menoj? Seveda, grem; no, seveda, saj veš, da ti zaupam ● iron. seveda, še nagrado bi rad izraža močno zanikanje, zavrnitev ♪
- sordína -e ž (ȋ) muz. priprava pri godalnih, pihalnih in tolkalnih instrumentih za dušenje tonov, dušilec: violinist je namestil sordino; igrati s sordino; kovinska, lesena sordina; pren., publ. iz njegove poezije se oglaša, čeprav s sordino, zanos mladosti ♪
- sòustvarjálka -e [u̯k in lk] ž (ȍ-ȃ) ženska oblika od soustvarjalec: menil je, da bi mogla biti ona navdihovalka in soustvarjalka njegove poezije ♪
- substanciálnost -i ž (ȃ) knjiž. lastnost, značilnost substancialnega: substancialnost predmetov / substancialnost poezije ♪
- transcendentálnost -i ž (ȃ) knjiž. 1. lastnost, značilnost transcendentalnega: transcendentalnost upov / transcendentalnost spoznanja / transcendentalnost poezije 2. kar je transcendentalno: iskati absolutno transcendentalnost; realnost in transcendentalnost ♪
- univerzalístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na univerzalizem: univerzalistični nazor; univerzalistične ideje / univerzalistični izraz poezije ♪
- úsnje -a s (ú) 1. živalska koža, strojena brez dlake: usnje se lomi, razpoka; barvati, loščiti, mehčati usnje; šivati usnje; predelati kože v usnje; belo, črno, rdeče, svetlo usnje; gladko, kosmateno, mehko, tanko, težko usnje; tovarna usnja; čevlji, plašč iz usnja / galanterijsko, knjigoveško usnje; gornje za vrhnje dele obutve, spodnje usnje za spodnje in notranje dele obutve; goveje, kozje, ovčje, svinjsko, telečje usnje 2. žarg., šport. nogometna žoga: v zadnjem trenutku je odbil usnje v kot / nogometno usnje ◊ obrt. knjiga je vezana v usnje hrbet in platnice so prevlečeni z usnjem; usnj. blanširati, lomiti, strojiti usnje; jermensko usnje za pogonske jermene; kromovo usnje strojeno z raztopino kromovega bazičnega sulfata; oblačilno usnje tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice; podplatno usnje; transparent usnje prosojno usnje, obdelano z borovo kislino in
glicerinom, za bobne, tekstilno industrijo; zal., kot označba načina vezave Prešeren, Poezije, usnje [us.] ♪
- vèčdimenzionálnost -i ž (ȅ-ȃ) značilnost večdimenzionalnega: večdimenzionalnost prostora / publ. večdimenzionalnost poezije ♪
- večér -a m (ẹ̑) 1. del dneva ob sončnem zahodu: bil je že večer, ko so se vrnili; do večera je prenehalo deževati; ekspr. dela od (ranega) jutra do (poznega) večera ves dan; pride proti večeru, na večer, redko pod večer; ekspr. popoldne se nagiba v večer; ob večerih je doma; dolgi zimski večeri; hladen večer / božični ali sveti večer v krščanstvu večer pred božičem; kresni večer večer pred 24. junijem; Silvestrov ali silvestrski večer zadnji večer v letu / preživeti večer doma; ves večer je samo govoril in kadil / kot pozdrav dober večer 2. s prilastkom prireditev, predstava v tem delu dneva: pesniki so pripravili bralni večer; debatni, diskusijski večer; literarni večer prireditev, na kateri se posredujejo poslušalcem literarna dela, navadno z branjem; večer sodobne glasbe, poezije / žarg. večeri v operi so razprodani večerne predstave; spoznavni
večer družabna prireditev, katere namen je, da se udeleženci med seboj spoznajo 3. ekspr., s prilastkom obdobje upadanja moči: vse doživi svoj večer / večer življenja je preživel na deželi starost ● knjiž. večer se je nižal večerilo se je; zastar. okna so obrnjena proti večeru proti zahodu; preg. ni tako dolg dan, da ne bi bilo večera vsaka stvar se kdaj konča; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo ♪
- vprašánje -a s (ȃ) 1. ustno ali pismeno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga z namenom, da bi kaj izvedel od njega: izreči, napisati, slišati vprašanje; ponoviti vprašanje; jasno, kratko, preprosto vprašanje; listek z vprašanji; vprašanja in odgovori / postaviti, zastaviti komu vprašanje; obrniti se z vprašanjem na koga; ekspr. zasuti koga z vprašanji / anketno, izpitno vprašanje; pri izpitu dobiti vprašanje iz zgodovine / pismeno, ustno vprašanje ♦ jur. delegatsko vprašanje javno vprašanje delegata v skupščini, s katerim se zahteva od izvršnega sveta, upravnega organa odgovor o kaki zadevi; lit. retorično vprašanje na katero se odgovor ne pričakuje // kar se vpraša: vprašanje ga je prizadelo, razburilo; odgovoriti na vprašanje; vljudno vprašanje / ima kdo še kako vprašanje 2. dejstvo, da kdo kaj vpraša: dovoliti komu vprašanje; obotavljati se z vprašanji / kot
vljudnostna fraza: oprostite vprašanju, kdaj odpotujete; kako se počutite? Hvala za vprašanje, neustalj. na vprašanju 3. navadno s prilastkom kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti: pojasniti, razčleniti, raziskati vprašanje / postaviti vprašanje krivde, odgovornosti; vprašanje, kje dobiti denar, ni rešeno / kaj storiti, to je zdaj vprašanje; publ. vprašanje zase so ranjenci // kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in je potrebno rešiti: črnsko, manjšinsko vprašanje; ozemeljska vprašanja; rešiti stanovanjsko vprašanje koga; obravnavati vprašanje beguncev, razorožitve / knjiž. to je samo akademsko vprašanje; filozofsko, moralno vprašanje 4. nav. mn., s prilastkom stvar, pojav področja, kot ga določa prilastek: zanimajo ga gospodarska, kulturna, politična vprašanja; to so osrednja vprašanja njegove poezije / Inštitut za narodnostna vprašanja 5. v povedni rabi, s
prilastkom izraža odvisnost uresničitve česa od tega, kar izraža prilastek: doslednost, umik je vprašanje časti; to je vprašanje morale, vesti / publ. njegova odstavitev je le še vprašanje časa odstavili ga bodo, samo ne ve se še, kdaj 6. ed., v povedni rabi kar je dvomljivo, negotovo: zmaga ni več vprašanje; to je še zelo veliko vprašanje; vprašanje je, če bo prišel / elipt. hm, vprašanje, če je stvar še dobra / naredil bo, vprašanje pa je, kdaj negotovo, neznano je // ekspr. kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: to narediti ni vprašanje / denar ni vprašanje; taki izdatki so zanje veliko vprašanje ♪
- vsemóč -i in -í ž (ọ̑) značilnost vsemočnega: božja vsemoč / ekspr. vsemoč ljubezni, poezije velika moč // ekspr. zelo velika oblast, moč: težko je prenašal njegovo vsemoč; vsemoč birokracije ♪
- zúnajumétniški -a -o prid. (ú-ẹ̑) knjiž. ki ne spada v umetnost, neumetniški: zunajumetniški pojavi / oceniti zunajumetniški pomen poezije v Kranjski čbelici ♪
- zvèn zvéna in zvêna m (ȅ ẹ́, é) 1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena // zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu 2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed // ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije 3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven ◊
fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; lingv. zven glasilk ♪
1 26 51