Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Planina (26-30)

26.      spróščati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da kaj preneha biti napeto, vpeto: sproščati vrvi, vzmeti; ob odjugi se veje sproščajo izpod snega 2. delati, povzročati, da postane tkivo, organ manj napet, nategnjen: sproščati mišice; sproščati se pred treningom; legel je in si sproščal noge / telesno se sproščati 3. delati, povzročati, da postane kdo čustveno, duševno manj napet, nenapet: glasba človeka sprošča; sproščati se ob gledanju risank, pri branju / duševno se sproščati / knjiž. v planinah se sprošča njegov nemirni duh / fizično delo sprošča napetost 4. delati, povzročati, da se kaj izraža, kaže brez omejitev, zadržkov: otrok sprošča svoja čustva v igri; sproščati nagone, strasti; ob takih prizorih se sprošča človekova napadalnost / detektivski romani mu sproščajo domišljijo; pisateljev jezik se je začel sproščati; pogovor se je vedno bolj sproščal 5. povzročati, da postane kaj prosto, razpoložljivo: kemični procesi sproščajo toploto; pri eksploziji se sprošča zelo velika energija / novi proizvodni način sprošča delovno silo; pren. svoboda sprošča ustvarjalne sile ♦ kem. sproščati kisik iz spojine // ekon. uradno odrejati prenehanje ustalitve na določeni višini: sproščati blagovno menjavo; uvoz se sprošča / sproščati cene sproščajóč -a -e: sproščajoč smeh; sproščajoč učinek glasbe; prisl.: branje deluje nanj sproščajoče ♪
27.      srénjski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na srenja 1: srenjski gozd, pašnik; srenjska planina / srenjski pastir / srenjski odbor; srenjske pravice; sam.: šel je na srenjsko narezat šibje ♪
28.      stája  -e ž (á) goveji, ovčji hlev zlasti na planinah, v katerem živali niso privezane: zgraditi stajo; v staji je bilo temno / star. včasih so imeli gostilno in konjsko stajo konjski hlev // ograjen prostor, v katerega se zapira živina: zapreti ovce v stajo; staja s podrto ograjo ◊ agr. hlev s stajami na obeh straneh s stojišči ♪
29.      svízec  -zca m (ȋ) nav. mn., zool. večji glodavci, ki živijo v kolonijah v planinah, stepah in gozdovih, Marmotidae: zimsko spanje svizcev / alpski, gozdni, stepski svizec ♪
30.      vriskáč  -a m (á) 1. ekspr. kdor vriska: vriskači in piskači; vriskači v planinah 2. zool. južnoameriška opica z oprijemalnim repom, ki se oglaša z zelo močnimi glasovi, Alouatta: poslušati vriskače; trop vriskačev ♪

   1 26