Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Pisatelj (351-375)


  1.      obravnávati  -am nedov. (ȃ) 1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje; obravnavati prošnjo, pritožbo; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja; zadevo so vsestransko obravnavali; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda // reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike 2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva; več člankov obravnava jezikovna vprašanja // načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko; obravnavati predpisano učno snov; pri slovenščini so obravnavali glagol 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti, kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce; enakopravno obravnavati koga; po mačehovsko ga obravnavajo; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki // publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico ● zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih; žarg. na sestanku so ga obravnavali kritično, odklonilno govorili o njem, o njegovem delu; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih obravnávan -a -o: obravnavan problem; obravnavana učna snov; domovinska pesem je v zbirki obravnavana s posebno pozornostjo; teze so bile javno obravnavane ♪
  2.      obrazováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. 1. oblikovati: obrazovati predmete / človek mora obrazovati v sebi ideal // slikati, upodabljati: pogosto so ga obrazovali kot viteza / pisatelj obrazuje v delu najtemnejše strani življenja prikazuje, opisuje 2. izobraževati: vzgajati in obrazovati mladino obrazujóč -a -e: obrazujoči umetnik obrazován -a -o: obraz je imel le napol obrazovan ♪
  3.      obróbnik  -a m (ọ̑) knjiž. 1. časopisni članek, natisnjen ob robu: naslov obrobnika 2. pripadnik nižjega, revnejšega dela družbe: v delu obravnava pisatelj problem obrobnikov in izvržencev ♪
  4.      obŕt  -i tudi -í ž (ȓ) 1. gospodarska dejavnost, ki opravlja storitve in v manjših količinah predeluje, proizvaja: pospeševati obrt; razvoj obrti / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; dodatna ali popoldanska obrt ki jo opravlja zaposleni občan v prostem času; družbena, zasebna obrt; storitvena obrt; umetna obrt s težiščem na umetniškem oblikovanju posameznih predmetov // s prilastkom področje v taki dejavnosti: kovaška, mlinarska, slaščičarska obrt 2. opravljanje storitev in predelovanje, proizvajanje v manjših količinah: izučiti se obrti; dobro obvladati mizarsko obrt; opustiti obrt // ekspr. opravljanje določenega dela sploh, zlasti na umetniškem, znanstvenem področju: ta režiser (dobro) obvlada svojo obrt; pisateljska obrt 3. pravica do opravljanja take dejavnosti: imeti obrt; vzeli so mu obrt / odjaviti obrt ♪
  5.      obséžen  -žna -o prid., obséžnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima velik obseg, veliko ploskovno razsežnost: obsežen gozd, travnik; območje občine je precej obsežno / obsežno področje visokega zračnega pritiska / ekspr. razgled s te gore je zelo obsežen // redko velik: obsežen kamen / ima obsežen trebuh 2. ki ima veliko razsežnost a) glede na število sestavin, delov: obsežna knjižnica; obsežna zbirka pesmi / roman je precej obsežen / doslej najobsežnejša izdaja pisateljevih del b) glede na problematiko, vsebino: naredili so obsežen načrt; napisati obsežno razpravo; vaše vprašanje je obsežno / ima obsežno znanje c) glede na število udeležencev: začeti z obsežno akcijo; obsežne priprave na kongres obséžno prisl.: obsežno razložiti problem ♪
  6.      obujeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. kdor povzroča, da postane kaj kot budno, živo: pisatelj je dober poznavalec stvarnosti in obujevalec preteklosti ♪
  7.      océniti  -im, in oceníti in océniti -im dov. (ẹ́; ȋ ẹ́) 1. določiti denarno vrednost: oceniti premoženje, zemljišče 2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: oceniti literarno delo; nastop so dobro ocenili; kritično, strokovno oceniti; negativno, ugodno oceniti; oceniti z določenega stališča // knjiž. presoditi: oceniti dokaze, izjave, navedbe; položaj je pravilno ocenil; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti kritično pregledati, analizirati 3. ugotoviti veljavo ali vrednost: oceniti človeka po dejanjih 4. približno določiti količino: ocenili so rezerve, zaloge; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino 5. šol. dati oceno: oceniti učenca; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje ◊ šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije océnjen -a -o: nepravično ocenjen dijak; negativno ocenjena naloga; pisateljevo dramsko delo še ni v celoti ocenjeno ♦ fiz. ocenjena napaka približno izračunana ali ugotovljena vrednost napake ♪
  8.      ocvetlíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. okrasiti s cvetlicami: ocvetličiti balkone, okna 2. knjiž., iron. pretirano uporabiti stilne posebnosti: pisatelj je svoje zadnje delo preveč ocvetličil ocvetlíčen -a -o: ocvetličen klobuk; ocvetličen slog ♪
  9.      ôče  -éta m, im. mn. očétje tudi očéti (ó ẹ́) 1. moški v odnosu do svojega otroka: njegov oče je padel v narodnoosvobodilnem boju; ima še očeta in mater; ubogati očeta; dober, skrben oče; dragi, ljubi oče; materin oče; skrbi zanj kot pravi oče požrtvovalno / po očetu so si v sorodu / ekspr. svojim učencem je bil drugi oče / kot nagovor počakaj, oče // moški, ki ima otroka: je oče dveh otrok; postal je oče / domnevni oče; družinski oče; nezakonski oče ki ob rojstvu otroka ni poročen z otrokovo materjo // (živalski) samec, ki ima mladiča: oče konja / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik 2. v zvezi stari oče oče očeta ali matere: varuje ga stari oče; obiskati starega očeta // nav. mn., ekspr. prednik: naši očetje so živeli tu; zavreči vero očetov 3. zlasti v kmečkem okolju naslov za starejšega poročenega moškega, navadno gospodarja: sosedov oče so mi to povedali; hišni oče; oče župan 4. član samostanskega reda, ki je duhovnik: častiti očetje so se zbrali / očetje frančiškani / kot pristavek k imenu oče [o.] Marko Pohlin // rel. naslov za duhovnika: oče spovednik 5. ekspr., s prilastkom idejni utemeljitelj, pobudnik: je oče eksistencialistične filozofije; oče lirike / prav oni so očetje vsega gorja povzročitelji / duhovni oče vstaje ● ekspr. lahko bi ji bil oče v primeri z njo je star; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ekspr. fant je cel, izrezan oče zelo mu je podoben; star. duhovni oče duhovnik; krušni oče očim; rednik, hranitelj; ekspr. mestni očetje člani mestne uprave; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ rel. beli očetje red, ki se ukvarja z misijonskim delom v Afriki; cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; koncilski oče kardinal, škof, vrhovni redovni predstojnik kot zakoniti odločujoči udeleženec na koncilu; nebeški Oče Bog; sveti oče papež ♪
  10.      očlovéčiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: kultura očloveči človeka / očlovečiti medsebojne odnose / s tem je skušal pisatelj svojega junaka očlovečiti / očlovečiti naravo očlovéčen -a -o: očlovečen človek; očlovečeno bitje ♪
  11.      očŕt  -a m (ȓ) knjiž. 1. opis, prikaz: očrt dogodka; knjigi je dodan kratek očrt pisateljevega življenja in dela 2. načrt, osnutek: narisati očrt jame; očrt za delo ● knjiž., redko na obzorju je bilo videti očrte hribov obrise ♪
  12.      očrtávati  -am nedov. (ȃ) redko opisovati, risati: pisatelj z natančnostjo očrtava značaje ljudi očrtávati se kazati se v obrisih: na jutranjem nebu so se očrtavali vrhovi gor; njeno telo se je razločno očrtavalo pod tanko obleko; pren. iz sedanjega položaja se očrtavata dve poti ♪
  13.      očŕtek  -tka m (ȓ) zastar. načrt, osnutek: narisati očrtek / pisatelj dela očrtke za roman ♪
  14.      očrtováti  -újem nedov. (á ȗ) redko opisovati, prikazovati: pisatelj živo očrtuje vaško življenje očrtováti se kazati se v obrisih: v daljavi se očrtujejo vrhovi gor; pren. rešitev problema se vedno bolj jasno očrtuje ♪
  15.      oddájnik  -a m (ȃ) 1. naprava, ki oddaja elektromagnetne valove za posredovanje sporočil na daljavo: oddajnik deluje; nabaviti nov oddajnik; obvestiti koga po oddajniku; sprejemnik in oddajnik / žarg., rad. piratski oddajnik ilegalni oddajnik, nezakoniti oddajnik; radijski oddajnik ki posreduje zvočna sporočila; televizijski oddajnik ki posreduje zvočna in slikovna sporočila ♦ elektr. napajati oddajnik; fiz. moč oddajnika energija, ki jo izseva oddajnik v časovni enoti; ptt telegrafski oddajnik ki posreduje sporočila s kodiranimi znaki; teleprinterski oddajnik; oddajnik za telefoto; rad. ilegalni ali nezakoniti oddajnik radijski ali televizijski oddajnik, ki ne deluje legalno; motilni oddajnik ki namerno povzroča motnje pri sprejemanju oddaj drugih oddajnikov 2. knjiž. kar kaj oddaja, razširja: oddajnik svetlobe / publ. odnos med bralcem in pisateljem je odnos med oddajnikom in sprejemnikom ♪
  16.      odgrínjati  -am nedov. (í) 1. (delno) odstranjevati tkanino, ki kaj pokriva, zakriva: odgrinjati rjuhe; odgrinjati zaveso; pren., ekspr. odgrinjati tančico prihodnosti // (delno) odstranjevati s česa tkanino, ki to pokriva, zakriva: odgrinjala je postelje, da bi šli otroci spat 2. knjiž. kazati, razkrivati: pisatelj odgrinja družbena nasprotja tistega časa; življenje se mu je odgrinjalo v vsej neizprosnosti ♪
  17.      odjékniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ponoviti se kot odmev: strel je odjeknil od hribov // dati kratek, oster glas: v tovarni je odjeknila močna eksplozija 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku postati predmet razpravljanja v javnosti: kritika je glasno odjeknila v književnem svetu / dogodek je silovito odjeknil v njej ● knjiž. pisateljeva ljubezen do glasbe je odjeknila v njegovih delih je pustila sled, se pokazala ♪
  18.      odmériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. od večje količine z merjenjem določiti, ločiti določeno količino, obseg česa: odmeriti tri metre blaga; odmeriti zemljišče / odmeriti obroke hrane; odmeriti z zajemalko / odmeriti čas za delo, igro / vse mu odmerijo oddelijo 2. določiti višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmeriti davek; odmeriti pristojbino / odmeriti plačo, pokojnino 3. ekspr. nameniti, določiti: hitro se je vživela v vlogo, ki ji jo je odmeril / v reviji so članku odmerili precej prostora / sodišče mu je odmerilo tri mesece zapora ● publ. pisatelju so odmerili prostor, ki si ga je zaslužil so ga upravičeno ugodno ocenili; če je zameril, bo pa še odmeril oprostil, odpustil ◊ geogr. odmeriti azimut; jur. odmeriti kazen odmérjen -a -o 1. deležnik od odmeriti: za delo odmerjen čas; odmerjeni obroki hrane; odmerjena taksa; vse je bilo natančno odmerjeno 2. knjiž. premišljen, umerjen: odmerjene besede, kretnje ● knjiž. slišijo se le odmerjeni koraki straže enakomerni ♪
  19.      odmèv  -éva m (ȅ ẹ́) 1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov: odmev se oddaljuje, zamira; slišati odmev; glasen odmev; odmev korakov, strelov, zvonov; mrtev, je ribič ponovil kot odmev / knjiž. odmev se še lovi med drevjem; samo odmev odgovarja njegovemu klicu; pren., knjiž. pesem mu je bila odmev iz dragih krajev ♦ fiz. podaljšanje zvoka zaradi odboja zvočnih valov // glagolnik od odmevati: odmev od sten 2. razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek: predsednikov govor je imel močen odmev; roman je vzbudil velik odmev; prvi odmev na spremembo je bil ugoden / publ.: resolucija je naletela na širok odmev; članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali / knjiž. nekrolog v časopisu je bil edini odmev pisateljeve smrti 3. publ. uspeh, učinek: sprejeti sklep je bil hitro pozabljen in ni imel odmeva; razpis je ostal brez odmeva ● ekspr. nad taboriščem je plaval odmev revolucionarne pesmi se je slišala revolucionarna pesem; publ. pisateljevo zanimanje za glasbo je dobilo odmev v njegovih romanih je vidno, se kaže; publ. pretep je imel odmev na sodišču obravnavalo ga je sodišče; knjiž. v Prešernovem slogu je precej odmevov antične mitologije sledov, vplivov; knjiž. odmev na ta kulturni dogodek se je ohranil v kroniki spomin ♪
  20.      odpírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. dajati kaj v tak položaj a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpirati okna, vrata; odpirati zapornice; nastežaj, počasi, tiho odpirati / ta ključ odpira veliko vrat odklepa b) da postaja notranjost dostopna: odpirati omaro, sobo / otroci so radi odpirali klavir; odpirati predal; kar naprej je odpirala in zapirala torbico // navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočati komu vstop ali izstop: odpirala jim je sama gospodinja; prižgal je luč in šel odpirat / njemu niso hoteli odpirati 2. z odstranjevanjem določenega dela na čem delati dostopno notranjost, vsebino: odpirati konzervo, sod; steklenico je dolgo odpiral / odpirati pisma // s prerezom delati notranjost dostopno: odpirati pacientu prsni koš / odpirati gnojno bulo 3. delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: pes je odpiral gobec in kazal zobe; odpirati školjko; na široko odpirati veke; zreli stroki so se že odpirali / odpirati oči, usta / roža odpira cvet / pri potresih se lahko zemlja tudi odpira nastajajo razpoke, jame v njej // delati, da kaj ni sklenjeno: odpirati člene na verigi; odpirati obroč // delati, da kaj prihaja v položaj, značilen pri uporabljanju: odpirati pahljačo; dežnik se ni hotel odpirati / odpirati knjigo; odpirala je note, kakor da bi igrala / odpirati žepni nož; škarje se nerade odpirajo 4. dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpirati pipo, ventil / pog. odpirati radio, televizor vključevati // na tak način omogočati izhod česa: odpirati paro, plin; ne odpiraj vode v kopalnici 5. začenjati delati, poslovati: lokal odpirajo ob sedmih; ob tej uri se navadno odpirajo večje trgovine 6. delati, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: banka odpira nove podružnice / odpirati kamnolom, rudnik / odpirati nove letalske linije / odpirati nova delovna mesta 7. izročati, dajati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpirati nove ceste; odpirati kegljišče v gostilni // delati kaj dostopno za javnost, obiskovalce: začeli so odpirati gradove, parke / odpirati kaj za javnost / odpirati revijo mladim sodelavcem 8. delati, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: odpirati kongres, zasedanje / seje odpira tajnik / slovesno odpirati razstavo // začenjati kaj sploh: odpirati debato; odpirati nove teme / publ. odpirati problem, vprašanje začenjati govoriti, razpravljati o njem 9. v zvezi odpirati pot, vrata omogočati komu, da lahko kam gre, pride: odpirati človeku pot v svet, vesolje; z novim prekopom se odpira ladjam direktna pot na morje / odpirati domačim izdelkom pot, vrata na tuja tržišča // publ. omogočati nastop, uveljavljanje česa: nova določila odpirajo prosto pot najsposobnejšim; ta reforma odpira pot izboljšanemu načinu dela; odpirati vrata novim težnjam v umetnosti / odpirati vrata privatni pobudi ● ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo; ekspr. na široko je odpiral denarnico bil je zelo radodaren; ekspr. odpirati komu svojo dušo, srce izpovedovati svoja čustva, misli; publ. odpirati možnosti za kaj dajati; ekspr. odpirati komu oči omogočati mu, da gleda, spoznava stvari, kakršne dejansko so; naučil se je odpirati oči in zapirati ušesa gledati, opazovati in molčati; pogled nanjo mu odpira stare rane mu vedno znova povzroča bolečine; ekspr. študija odpira pogled v evropsko gledališko snovanje kaže, razkriva; prijemi, s katerimi si pisatelj odpira človeška srca pridobiva naklonjenost; ekspr. kar usta so odpirali, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); vrata svoje šole je brezplačno odpiral tudi revnim otrokom v šolo je sprejemal tudi revne otroke; ekspr. vrata se mu povsod odpirajo povsod ga (radi) sprejemajo; povsod ima uspeh odpírati se 1. biti pri odpiranju obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: vrata se odpirajo na hodnik, v sobo; odpirati se navzven / tabla, ki se odpira kakor knjiga 2. pojavljati se razprostrt v širino: onkraj prelaza se svet odpira / na levo se odpira Bistriška dolina leži; pred njim se je odpirala nepregledna ravnina / za razvalinami se odpira brezno je, se nahaja; z vrhov se odpira lep razgled je; pren. pred njo se odpira svetla bodočnost, novo življenje 3. publ. nastopati, nastajati: pri teh temperaturah se odpirajo novi problemi; odpira se vprašanje nadaljnjega obstoja društva / odpirajo se vedno nova področja uporabe teh naprav / iz leta v leto se odpira več možnosti za razvoj te panoge / na nogah se odpirajo nove rane se delajo 4. ekspr. postajati zaupljiv, zgovoren: ob vinu so se začeli odpirati / težko se odpira pred tujimi ljudmi izpoveduje svoja čustva, misli // začenjati se zanimati za kaj: odpirati se novim idejam / odpirati se tujemu vplivu ● publ. država se vse bolj odpira svetu ima vse več stikov s svetom; pog. končno se mu je začelo odpirati je začel dojemati, spoznavati odpirajóč -a -e: požrešno odpirajoči se kljuni mladičev; navzven odpirajoče se okno ♪
  21.      odpovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. (večkrat) delati, povzročati, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: odpovedovati stanovanja najemnikom // izjavljati, da osebek a) ne priznava več veljavnosti česa: to podjetje rado odpoveduje pogodbe b) česa naročenega ne želi več: naročniki odpovedujejo časopis 2. (večkrat) izjavljati, sporočati, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: gledališča drugo za drugim odpovedujejo predstave 3. z oslabljenim pomenom (večkrat) delati, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: vojaki množično odpovedujejo pokorščino; privrženci mu odpovedujejo zvestobo mu niso več zvesti 4. nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: jetra, noge mu odpovedujejo / moči mu odpovedujejo / proti koncu študija je začel odpovedovati / stroj je že izrabljen in odpoveduje; zavore pogosto odpovedujejo 5. dov., v izjavah izraža prenehanje tega, kar določa samostalnik: z današnjim dnem odpovedujem sodelovanje / zaradi tega dogodka odpovedujemo sporazum / odpovedujem revijo odpovedováti se 1. (večkrat) izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: delavci so se odpovedovali nagradam v korist ponesrečencev 2. zavestno delati a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedovati se udobju / odpovedovati se nekdanjim načrtom b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpoveduje se potovanjem, športu / odpovedovati se cigaretam kajenju cigaret 3. izjavljati, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: ljudje so se odpovedovali svojim idejam, zmotam 4. dov., v izjavah izraža, da osebek ni več v pozitivnem odnosu, zvezi s tem, kar določa samostalnik: podpisniki sporazuma se odpovedujemo jedrskemu oboroževanju / pisatelj je sporočil, da se odpoveduje temu svojemu delu ♪
  22.      odrešílnost  -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost odrešilnega: pisatelj izraža vero v odrešilnost dela ♪
  23.      odtéhtati  -am dov. (ẹ̑) 1. od večje količine s tehtanjem določiti, ločiti določeno količino česa: odtehtati kupcu dva kilograma jabolk; za potresanje odtehtaj pet dekagramov moke 2. biti enako, več vreden kot kaj drugega: pri tem pisatelju včasih beseda odtehta cel stavek; ekspr. zdravja ne odtehtajo vsi zakladi sveta / ekspr. vsak od njih odtehta deset napadalcev // po prijetnosti, zadovoljstvu presegati neprijetnost, nezadovoljstvo ob čem negativnem: vse skrbi je odtehtala ljubezen njenih otrok; lep razgled odtehta dolgo pot; uspeh pri delu odtehta težave 3. knjiž. zaleči, odleči: vaše priporočilo veliko odtehta / ta delavec odtehta za tri druge ● ekspr. njegovo junaštvo odtehta vse njegove napake zaradi njegovega junaštva se zdijo njegove napake manj pomembne, nepomembne; ekspr. takega pomočnika ne moreš z zlatom odtehtati je zelo dober, marljiv; ekspr. to blago bi odtehtali z zlatom drago plačali odtéhtan -a -o 1. deležnik od odtehtati: sadje je že odtehtano 2. knjiž., redko premišljen, pretehtan: odtehtan izbor; jasna in odtehtana sodba o problemu ♪
  24.      odtujênost  in odtújenost -i ž (é; ȗ) lastnost, stanje odtujenega: odtujenost otrok in staršev / pisatelj obravnava temo o človekovi odtujenosti ♪
  25.      ogledálo  -a s (á) 1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast: obesiti ogledalo na steno; iz žepa je potegnil ogledalo; stopiti pred ogledalo; gledati, pogledati se v ogledalo, ogledalu; ogledalo s starinskim okvirom; omara z ogledalom; škornji so se svetili kot ogledalo / brušeno ogledalo; kristalno ogledalo; stensko, žepno ogledalo 2. ekspr., s prilastkom ogledalu podobna površina: čoln je drsel čez vodno ogledalo; veliko ogledalo jezera; ogledalo parketa 3. ekspr., s prilastkom kar kaže, odraža določeno stanje, razmere: umetnost je ogledalo življenja; gledališče kot ogledalo časa / to naj ostane kot ogledalo težkih dni spomin na težke dni ● ekspr. jezero mu je ogledalo v jezeru se ogleduje; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; knjiž. pisatelj kaže ogledalo družbi kritično jo ocenjuje, opozarja na napake ◊ avt. vzvratno ogledalo ki omogoča pregled cestišča za vozilom; lov. ogledalo modrikasto svetleče se perje v peruti race ♪

   226 251 276 301 326 351 376 401 426 451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA