Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Pi (17.404-17.428)


  1.      žŕd  -í ž (ȓ) dolg, debelejši lesen drog, ki se vzdolžno položi na vrh s senom, snopi naloženega voza in na obeh koncih priveže, da je tovor trdneje nameščen: oviti, privezati žrd z verigo, vrvjo; dolg, suh, visok kakor žrd ♪
  2.      žrébček  -čka m (ẹ́) 1. manjšalnica od žrebec: na tekmi sta nastopila dva žrebčka 2. ekspr. kobilji mladič moškega spola; žrebiček: kobila ima žrebčka ♪
  3.      žrêlo  -a s (é) 1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo 2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec // usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali 3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice // široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom 4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana 5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja 6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra ● ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina ◊ alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astr. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni ♪
  4.      žréti  žrèm nedov., žŕl (ẹ́ ȅ) 1. ekspr. hlastno jesti: krave žrejo deteljo; eden od mladičev je zbolel in nehal žreti; pujski radi žrejo // nizko jesti sploh, zlasti pretirano: kar sam to žri; žreti na tuj račun; žre kot volk / žreti tablete proti glavobolu jemati, uživati // pog., v zvezi z ga veliko piti (alkoholne pijače): kadar je slabe volje, ga žre; cel teden smo ga žrli 2. ekspr. z grizenjem uničevati: gosenice žrejo zelje / bolhe, uši so ga žrle pikale // uničevati: rak žre njegov organizem / jetika ga žre zaradi jetike vse bolj hujša / ogenj žre že streho / vojna žre ljudi 3. ekspr. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano; razjedati: rja žre železo / ličilo žre kožo // s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: valovi žrejo skale; voda žre strugo 4. ekspr. vznemirjati, mučiti: skrb, žalost ga žre; kaj te tako žre; nikar se tako ne žri, vse se bo uredilo 5. pog. s pretiranimi zahtevami povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: žena ga neprestano žre; nehaj me še ti žreti 6. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: ta avtomobil žre veliko bencina; gradnja žre na tone cementa; lokomotiva žre veliko premoga // zmanjševati količino česa: obresti žrejo njegovo premoženje / tožarjenje žre grunt ● ekspr. žreti knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. žreti komu živce duševno koga uničevati; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše žréti se pog. prepirati se, prerekati se: sosedje se žrejo zaradi meje; še včeraj so se žrli, danes so pa že prijatelji ♪
  5.      žŕtje  -a s (r̄) 1. ekspr. hrana, jed: lev je dvignil glavo od žrtja; žrtje za prašiče / nizko kuhati in peči žrtje za goste 2. glagolnik od žreti: metati levom meso za žrtje / čezmerno žrtje in popivanje / žrtje samega sebe ♪
  6.      žrtvováti  -újem nedov. in dov. (á ȗ) 1. v različnih religijah dajati, ponujati žival, človeka božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: žrtvovati Apolonu; pred bitko so žrtvovali bogovom / žrtvovati hčer, sina boginji; žrtvovati jagnje, kozlička / žrtvovati pridelke darovati 2. dajati kaj, odpovedovati se čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: preveč denarja smo žrtvovali, da bi zdaj vse propadlo; veliko je žrtvoval za to, da bi otroci študirali / žrtvovati lastne interese višjim ciljem / za dokončanje naloge je žrtvoval počitnice / ekspr. ali mi lahko žrtvujete pol ure ali ste lahko pol ure z menoj ♦ šah. žrtvovati kvaliteto dati trdnjavo za lovca ali skakača 3. dopuščati, povzročati, da kdo umre, je deležen česa negativnega za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: za zmago so žrtvovali na tisoče vojakov // ne upoštevati kaj, odpovedovati se čemu, kar se ima glede na kaj za manj pomembno, vredno: pesnik je jasnost verza žrtvoval rimi; resnico so žrtvovali sprotnim koristim 4. ekspr. delati, povzročati, da kdo propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: tej ideji so žrtvovali celo generacijo ● ekspr. v tej aferi so ga žrtvovali dopustili so, da je on sam nosil posledice za skupno krivdo; ekspr. žrtvovati življenje domovini, za domovino umreti zanjo, zlasti v boju žrtvováti se 1. podrejati svoje delovanje, interese čemu, kar se ima za pomembno, vredno: žrtvovati se za družino, otroke // (biti pripravljen) umreti, izpostaviti se veliki nevarnosti za kaj, kar se ima za pomembno, vredno, navadno v boju: za kritje umika ranjencev se je žrtvovalo nekaj prostovoljcev 2. šalj. delati, opravljati kaj neprijetnega, zlasti namesto koga drugega: žrtvoval se je in namesto njega napisal pismo; kdo se bo žrtvoval in šel v trgovino žrtvujóč -a -e: sporazumeli so se, žrtvujoč pri tem svoje koristi; žrtvujoča se žena žrtvován -a -o: žrtvovani interesi; biti žrtvovan bogovom; žrtvovana žival; ideologiji žrtvovana generacija ♪
  7.      žulíti  in žúliti -im nedov. (ȋ ú) 1. delati, povzročati žulj, žulje: novi čevlji ga žulijo; kamenček na peti me žuli; zelo žuliti // s tiščanjem, pritiskanjem povzročati komu poškodbo, poškodbe: ovratnik ga žuli; konja sedlo žuli 2. ekspr. držati kaj, preprijemajoč, predevajoč iz roke v roko: moški so žulili svoje klobuke v rokah; med rokami je žulila prazno skodelico 3. ekspr. imeti dolgo v ustih in grizljati: med zobmi žuli travno bilko; kar naprej žuli svojo cigaro, pipo / otrok je žulil prst sesal 4. ekspr. počasi jesti ali piti: žulil je skorjo kruha; ves večer je žulil pivo / žuli svoj kozarček 5. ekspr. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: negotovost me najbolj žuli / z oslabljenim pomenom skrbi me žulijo zelo sem v skrbeh 6. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: žulijo jih davki, izdatki; ljudje pač govorijo o tem, kar jih najbolj žuli ● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; žarg. žuli se za izpit uči se, študira žulèč -éča -e: žuleči čevlji ♪
  8.      žúpa 2 -e ž (ú) 1. nižje pog. juha: naliti, srebati župo; redka, vroča župa / goveja, krompirjeva župa ∙ ekspr. ta pa ni po (prežgani) župi priplaval je bister, prebrisan 2. nar. sladek sok iz mletega, mečkanega grozdja, sadja; mošt ♪
  9.      županíja  -e ž (ȋ) 1. na Madžarskem v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom: uprava županije / Železna županija // v ogrski monarhiji najvišja upravna enota; komitat: zastopniki županije 2. v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja urad župana; županstvo: pred županijo se je zbrala skupina ljudi 3. zgod., v fevdalizmu skupnost prebivalcev ene ali več vasi ali njeno ozemlje; župa: županija krči gozd za pašnike ♪
  10.      žužélčji  -a -e prid. (ẹ̑) nanašajoč se na žuželke: žuželčji pik; žuželčja jajčeca; žuželčja krila / žuželčji strup / žuželčji rovi ♦ zool. žuželčja država združba žuželk z oblikovno različnimi osebki, od katerih vsak opravlja določeno delo ♪
  11.      žužélka  -e ž (ẹ̑) majhna žival s členjenim telesom, tremi pari členastih nog in navadno krili, tipalkami: žuželke brenčijo, letajo; škodljive žuželke; ličinke žuželk; piki žuželk; čebele, hrošči in druge žuželke / krilate, nekrilate žuželke; vodne žuželke ♦ zool. žuželke živali s členjenim obročkastim telesom, pokritim s hitinom, Insecta; kljunate žuželke s sesalom, ki je proti koncu zoženo, Hemiptera ♪
  12.      žúžlja  -e ž (ȗ) 1. ekspr. kdor (rad) vsebinsko prazno govori: veljal je za žužljo 2. nar. gorenjsko točilnica žganja: pije po vseh žužljah ♪
  13.      žvégla  -e ž (ẹ̑) 1. etn. ljudsko glasbilo iz slivovega lesa, podobno flavti: izdelovati žvegle; ljudski godec z žveglo 2. nar. piščal: igrati na žveglo; pastirska žvegla ♪
  14.      žvegláč  -a m (á) nar. kdor igra na piščal: poslušati žveglača ♪
  15.      žvéglarica  -e ž (ẹ̑) nar. ženska, ki igra na piščal: žveglarica je nehala igrati ♪
  16.      žvegláti  -ám tudi žvéglati -am nedov. (á ȃ; ẹ̑) 1. etn. igrati na žveglo: en godec je žveglal na žveglo, drugi pa igral na harmoniko 2. nar. igrati na piščal: deček je žveglal in pel ♪
  17.      žvéglica  -e ž (ẹ̑) nar. piščal: dečki si delajo žveglice; bezgova, vrbova žveglica ♪
  18.      žvènk  žvénka in žvênka m (ȅ ẹ́, é) 1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela // žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev 2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka ● kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto ♪
  19.      žvepláti  -ám nedov. (á ȃ) agr. 1. škropiti, posipavati s sredstvi, ki vsebujejo žveplo: žveplati vinsko trto; žveplati proti pepelasti plesni 2. razkuževati z žveplovim dimom: žveplati klet, sode / žveplati fige, slive; žveplati hmelj, tobak 3. navadno v zvezi žveplati vino z dodajanjem spojin štirivalentnega žvepla delati, da je vino obstojno in ohrani sortne značilnosti: žveplati bela vina žveplán -a -o: žveplani sodi; vino je preveč žveplano ♪
  20.      žveplén  -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na žveplo: žvepleni prah; žveplene pare / žvepleno škropivo / žveplene toplice / žvepleni dež dež z žveplenimi snovmi / žveplena barva živo rumena barva ♦ farm. žvepleni puder puder, ki vsebuje žveplov cvet in se uporablja pri kožnih izpuščajih; žvepleno milo milo, ki vsebuje žveplo v prahu in se uporablja pri kožnih boleznih; kem. žvepleni cvet s sublimacijo dobljeno žveplo v prahu; žveplena kislina žveplova kislina; min. žvepleni cvet žveplov cvet žvepléno prisl.: bluza žvepleno rumene barve ♪
  21.      žveplovodíkov  -a -o prid. (ȋ) kem., v zvezi žveplovodikova kislina vodna raztopina vodikovega sulfida ♪
  22.      žvérca  -e ž (ẹ̑) 1. ekspr. zelo živahen, nemiren človek, zlasti otrok: ta žverca je le težko pri miru; bil je majhen in suh, prava žverca / kot psovka kdo te bo poslušal, žverca sitna 2. nar. gorenjsko gošča, ostanki v pipi: postrgati žverco iz pipe / tobakova žverca ♪
  23.      žvížga  -e ž (ȋ) 1. ekspr. piščalka: zaslišal se je brlizg miličnikove žvižge 2. star. žvižganje: iz hleva se je slišala hlapčeva žvižga / ustnice so se mu zaokrožile na žvižgo ♪
  24.      žvížgati  -am nedov. (í) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročati visoke, ostre glasove: naučil se je žvižgati; šel je po cesti in žvižgal; tiho, veselo žvižgati / žvižgati znano pesem / žvižgati na piščalko; žvižgati skozi prste 2. z žvižganjem dajati znamenja: žvižgati prijatelju, psu; sošolec žvižga pod oknom / žvižgati za dekleti 3. dajati visoke, ostre glasove: lokomotiva, piščalka žvižga; brezoseb. v sapniku mu je žvižgalo piskalo // oglašati se s takimi glasovi: gamsi žvižgajo; v grmovju je žvižgal kos 4. ekspr. dajati žvižganju podobne glasove: ostra burja je žvižgala okoli vogalov; zunaj žvižga veter / bič je žvižgal skozi zrak; krogle so žvižgale nad njihovimi glavami // povzročati žvižganju podobne glasove: žvižgati s šibo po zraku 5. ekspr. z žvižganjem izražati nezadovoljstvo, zlasti nad gledališko, filmsko predstavo: gledalci so začeli žvižgati; žvižgati govorniku ● ekspr. tako boste plesali, kot bom jaz žvižgal tako boste delali, ravnali, kot bom jaz hotel; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno; ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat (in ribam gost) je bilo zaman, brez uspeha; ekspr. kmalu bi bili šli vsi rakom žvižgat (in ribam gost) bi umrli, se ubili; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni žvížgati se pog., s smiselnim osebkom v dajalniku (ne) biti mar: služba se mu žvižga; žvižga se mu, kaj bodo rekli žvižgáje: granate so žvižgaje udarjale v zemljo žvižgajóč -a -e: šel je naprej, žvižgajoč svojo pesem; žvižgajoči udarci bičev ♪
  25.      žvížgniti  -em dov. (í ȋ) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročiti visok, oster glas: nekdo je žvižgnil; zategnjeno žvižgniti 2. ekspr. dati žvižgu podoben glas: zunaj je žvižgnil veter / krogla mu je žvižgnila mimo glave ♪

   17.179 17.204 17.229 17.254 17.279 17.304 17.329 17.354 17.379 17.404



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA