Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Pi (16.804-16.828)


  1.      zatrobíti  in zatróbiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. zaigrati na trobilo: trobentač je zatrobil / zatrobiti na trobento // dati zvočne signale s trobilom: pastir, stražnik je zatrobil / preh. trobentač je zatrobil napad, umik, zbor 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročiti močne, doneče glasove: zatrobiti s trobento; glasno zatrobiti / zatrobiti na rog, v rog 3. dati močne, doneče glasove: parnik je zatrobil / zatrobili so lovski rogovi // oglasiti se s takimi glasovi: slon zatrobi 4. dati signal s hupo: pred ovinkom je voznik zatrobil / avtomobil je glasno zatrobil 5. ekspr. glasno, doneče se usekniti: kihnil je, nato pa zatrobil v robec 6. preh., slabš. glasno, doneče reči, povedati: glej, da ne zatrobiš kake neumne / pridite že, je zatrobila v hišo ♪
  2.      zatrpéti  -ím dov., tudi zatŕpel; zatrpljèn (ẹ́ í) knjiž. začutiti hude telesne ali duševne bolečine, neugodje: ob vsakem udarcu je zatrpela z otrokom ● nar. severovzhodno odrasli marsikaj zatrpimo, za otroke je bolj hudo potrpimo, prenesemo ♪
  3.      zatŕtost  -i ž (ȓ) stanje zatrtega človeka: pisatelj je poudarjal junakovo družbeno in zasebno zatrtost ter življenjsko nemoč / ljubezenska, spolna zatrtost ♪
  4.      zatulíti  in zatúliti -im dov. (ȋ ú) 1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel / ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze // dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm 2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje 3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter; nad morjem je zatulil vihar ♪
  5.      zatvárjati  -am nedov. (á) zastar. zapirati: zatvarjati okna, vrata ♪
  6.      zatvòr  -ôra m (ȍ ó) zastar. 1. zapor: odvesti koga v zatvor 2. zapiralo, zaklep: zatvor puške ♪
  7.      zaúp  -a m (ȗ) zastar. 1. zaupanje: njegov zaup je trden / zaup v lastne moči 2. kredit: prositi za zaup / dati, kupiti kaj na zaup ♪
  8.      zaúpati  -am nedov. in dov. (ȗ) 1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo; zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico; premalo si zaupamo; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga 2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo 3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost; zaupati komu kaj po telefonu, v pismu; zaupala se ji je, da je noseča ∙ ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir) 4. dov., ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo; zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo // narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku zaupajóč -a -e: zaupajoč drug drugemu, sta sodelovala; vase zaupajoč športnik zaúpan -a -o: zaupane skrivnosti ♪
  9.      zaúpen  -pna -o prid., zaúpnejši (ū) 1. ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen / onadva sta zaupna prijatelja / izvedeti iz zaupnih virov 2. nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg osebe, kateri se zaupa, pove: pripovedovati si zaupne stvari / zaupen klepet, pogovor; pisati si zaupna pisma / biti s kom v zaupnih stikih; odnosi med njimi so zaupni 3. s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje: zaupen dokument, podatek; zaupna novica // za katerega vedo le določeni ljudje: dobiti kaj po zaupni poti; zaupna zveza med ilegalci 4. star. ki ni odprt, dostopen za javnost: imeti zaupen sestanek, shod 5. ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupen sodelavec partizanov, policije // ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi: imeti zaupno funkcijo, nalogo 6. zaupljiv: ljudje so do tujca, star. tujcu malo zaupni / imeti zaupen obraz zaúpno prisl.: zaupno povedati ♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje ♪
  10.      zaupljív  -a -o prid., zaupljívejši (ȋ í) 1. ki (rad) zaupa, verjame: po naravi zaupljiv človek / biti zaupljiv do sodelavcev // ki izraža, kaže zaupanje, vero: zaupljiv pogled; fant z zaupljivimi očmi 2. ki (rad) zaupa, pove kaj: do mene je zelo zaupljiv 3. ki izraža, kaže človeško bližino, neposrednost: zaupljiv in odkrit pogovor / ustvarjati zaupljivo vzdušje 4. redko zaupen: zaupljiv cilj / nalogo naj opravi skupina zaupljivih ljudi zaupljívo prisl.: zaupljivo poslušati ♪
  11.      zaúpnik  -a m (ȗ) 1. zaupen prijatelj: ko sva odraščala, sva si bila zaupnika / ekspr. papir je moj edini zaupnik 2. zaupna oseba koga: oskrbnik je gospodarjev zaupnik; partizanski, policijski zaupnik / delavski zaupnik nekdaj oseba, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi pri lastniku proizvajalnih sredstev ♪
  12.      zaužítje  -a s (ȋ) glagolnik od zaužiti: zaužitje hrane, pijače ♪
  13.      zaužívanje  -a s (í) glagolnik od zauživati: zauživanje hrane, alkoholnih pijač ♪
  14.      zavájati  -am nedov. (ā) 1. s čim nepravim, navideznim spravljati koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavajati koga na napačno sled / ekspr. zavajati koga na kriva, slaba pota // s svojim govorjenjem, ravnanjem delati, povzročati a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: zavajati koga v dvom, zmoto / zavajati koga v mlačnost, neborbenost b) da kdo naredi, dela kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavajati koga v laž, prepir / zavajati koga k pitju 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem si prizadevati pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavajati mladoletnice; zavajati sosedinega moža 3. s čim nepravim, navideznim delati, povzročati, da kdo napačno, neustrezno misli: zavajati bralce, javnost; zavajati koga z lepimi besedami, nepopolnimi podatki / naslov knjige zavaja 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi, dela kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizke cene zavajajo ljudi, da kupujejo slabo blago; navidez lepo vreme zavaja popotnike, da kljub svarilom nadaljujejo pot zavajajóč -a -e: zavajajoče pisanje, ravnanje ♪
  15.      zavaljúh  -a m (ū) slabš. valjasto debel človek: vstopil je čokat zavaljuh ♪
  16.      zavarováti  -újem tudi zavárovati -ujem dov. (á ȗ; á) 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati rastlino pred mrazom; zavarovati poslopje z visokim zidom; zavarovati se pred udarci; zavarovati si glavo s čelado / drevo jih je zavarovalo ob nevihti, pred nevihto / tema je zavarovala beg // s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj za uporabnika (bolj) varno: zavarovati balkon z ograjo; zavarovati planinsko pot 2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti koga (bolj) varnega pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati dekle pred nadležnim moškim; varnostniki so zavarovali predsednika / zavarovati komu hrbet // z določenim dejanjem, predpisom narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati domača podjetja pred premočno tujo konkurenco; zavarovati redke rastline z zakonom; zavarovati posojilo z zastavitvijo česa / pravno zavarovati iznajdbo 3. z določenim dejanjem, predpisom narediti, da se kaj (bolj) ohrani: zavarovati svoje koristi, pravice / zavarovati anonimnost 4. skleniti pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: zavarovati avtomobil, potnike, premoženje / zavarovati kaj na določen znesek; življenjsko se zavarovati tako, da se ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja, izplača določena vsota // skleniti pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: lastnik podjetja ni zavaroval vseh delavcev / invalidsko, pokojninsko zavarovati; socialno se zavarovati ◊ alp. zavarovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečiti, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; jur. zavarovati sledove narediti, da ostanejo določen čas nespremenjeni; šah. zavarovati kralja zavarován tudi zavárovan -a -o: zavarovan avtomobil; biti invalidsko zavarovan; zavarovane rastline, živalske vrste; z železno mrežo zavarovana okna ∙ zavarovani železniški prehod železniški prehod z zapornicami ♦ alp. zavarovani plezalec plezalec, ki je pri plezanju navezan; zavarovana pot, steza pot, steza, opremljena s klini, žičnimi vrvmi ♪
  17.      zavdáti  -dám dov., 2. mn. zavdáste in zavdáte; zavdál (á) z dajalnikom 1. star. zastrupiti: zavdati gostom; zavdati psu; zavdati komu z arzenikom / v obupu si je sam zavdal 2. po ljudskem verovanju uročiti: zavdati komu s čaranjem / njena lepota je mladeniču zavdala 3. zastar. zadati: zavdati komu rane / zavdati strah ljudem povzročiti, vzbuditi zavdán -a -o: zavdan je od njenega pogleda; zavdane rane ♪
  18.      zavédati se  -am se nedov. (ẹ́) 1. biti v duševnem stanju, v katerem se neposredno ve za svoje obstajanje in svoja duševna stanja: bolnik, ki je bil nezavesten, se spet zaveda; napol, nejasno se zavedati 2. preh. imeti v zavesti vedenje o obstajanju koga ali česa: zavedati se sebe, sveta, življenja / odkar se zavedam, je bilo tako // imeti v zavesti vedenje o čem in ravnati v skladu z njim: zavedati se svojega izvora, svoje narodnosti / ali se zavedaš, kdo je on veš, ti je jasno // na osnovi kritičnega presojanja imeti v zavesti vedenje o čem: zavedati se krivde, moči; zavedati se resnosti položaja; zavedati se moramo, da so bili takrat drugačni časi / slovensko zgodovinopisje se zaveda tega problema zavedajóč se -a -e: hodil je previdno, zavedajoč se nevarnosti; napol zavedajoč se, je začutil oster vbod ♪
  19.      zavéjati  -am dov. (ẹ̑) nav. 3. os., star. zapihati: zavejal je veter / brezoseb. hladno je zavejalo skozi okno ● zastar. zavejati z roko po zraku zamahniti ♪
  20.      záver  -vra m (á) nestrok. dinozaver: izumrli zaver / morski, netopirski zavri ♪
  21.      zaverováti  -újem in zavérovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ́) knjiž. začeti verovati: kakor hitro je v kaj zaveroval, je že tudi podvomil / kljub vsem dvomom zopet zaveruje vanj zaverováti se, in zavérovati se v zvezi z v 1. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zaveroval se je v branje, delo / zaveroval se je v časopis; deček se je zaveroval v čudnega moža 2. star. zaljubiti se: zaveroval se je v prelepo dekle / zaverovati se v čebelarstvo, gledališče zaverován in zavérovan -a -o: v preteklost zaverovani ljudje; vsa je zaverovana v sina ∙ zelo je zaverovan vase zelo občuduje samega sebe; prisl.: zaverovano poslušati ♪
  22.      zavesláti  -ám dov. (á ȃ) 1. začeti veslati: sedel je v čoln in zaveslal // veslajoč se premakniti: zaveslati iz sredine toka, proti bregu // veslajoč priti: zaveslati v cilj, pristanišče // z veslom pognati plovilo: otrok je lahko le nekajkrat zaveslal / malo smo zaveslali po zalivu 2. ekspr. krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, stopiti: pijanec je zaveslal proti stolu 3. ekspr. narediti dolg, nesunkovit gib: zaveslati z roko po zraku ● ekspr. v pogovoru zaveslati nazaj na prvo temo se usmeriti, vrniti; ekspr. podjetje je zaveslalo v gospodarske težave je zašlo, prišlo ♪
  23.      zavésten  -tna -o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na zavest: občutki, misli in drugi zavestni pojavi / zavestni del duševnosti / človek je zavestno bitje // redko ki je pri zavesti, ki se zaveda: zavesten ranjenec; bolnik ni več zavesten 2. ki poteka, se naredi s sodelovanjem zavesti, volje: zavesten gib; zavestna kršitev, odločitev; zavestno dejanje, ravnanje; avtomatičen in zavesten / zavestno učenje 3. ki dela, ravna z jasno zavestjo, kaj hoče doseči: zavesten goljuf, saboter; zavesten graditelj miru // ki ima jasno zavest, kaj je in hoče to biti: zavesten ateist, Slovenec; zavesten pristaš kakega nazora zavéstno prisl.: zavestno sodelovati, se upirati ♪
  24.      zavêsti  -vêdem dov., zavêdel in zavédel zavêdla, stil. zavèl zavêla (é) 1. s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavesti zasledovalce na napačno sled / ekspr. zavesti koga na slaba pota // s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročiti a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: nehote zavesti koga v zmoto / zavesti prijatelja v neodločnost / odgovor ga je zavedel v dvome b) da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavesti koga v prestopek; zavesti koga, da krivo priča / zavesti koga h kraji, k pitju 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavesti prijateljevo dekle; zavesti mladoletnico 3. s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno, neustrezno misli: zavesti javnost, poslušalce; zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil; prestopnika je zavedla pijača, priložnost ● žarg., adm. zavesti dopis vpisati, evidentirati; redko zavesti konja v hlev odvesti, zapeljati; zastar. zavesti podjetje ustanoviti; redko pot nas je zavedla do razvalin po poti smo prišli; knjiž. predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili; star. previdno zavede pogovor drugam spelje zavedèn -êna -o: zavedeni bralci, kupci; zavedeno dekle ♪
  25.      zavéstnost  -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost zavestnega: bolnikova zmanjšana zavestnost / iz vročičnih blodenj se prebuditi v zavestnost zavestno stanje / zavestnost gibov, postopkov; zavestnost in spontanost / pisateljeva programska, ustvarjalna zavestnost / knjiž. visoka narodna zavestnost zavednost ♪

   16.679 16.704 16.729 16.754 16.779 16.804 16.829 16.854 16.879 16.904  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA