Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Pazi (401-425)


  1.      uprežáti  -ím dov., uprêži in upréži; uprêžal in upréžal (á í) knjiž., redko prežeč opaziti, zagledati: mačka je uprežala miš / uprežal je trenutek, ko ni bilo nikogar doma prežeč dočakal, pričakal ♪
  2.      urézati  uréžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. pri rezanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, pa bi ga urezal; urezati v prst; pazi, da se ne urežeš; urezati se z nožem; do krvi se urezati 2. z rezanjem dobiti, priti do česa: urezati šibo v grmu / urezati (si) palico // star. odrezati: urezati kos kruha; urezati si mesa 3. z rezanjem izoblikovati kaj a) glede na mero, obliko: urezati šipo / urezati gosje pero za pisanje / urezati desko / urezati zibelko iz lipovine b) navadno po kroju: urezati čevlje, hlače / iz istega kosa urezati pas, žep / urezati blago 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: urezati koga čez hrbet; urezati s palico / urezati s pestjo po mizi / spet je urezala strela 5. ekspr. povzročiti rezko, močno bolečino: beseda jo je urezala; brezoseb. ne vzdiguj, da te spet ne ureže v hrbtu // povzročiti rezek občutek pri pitju: pijača je močna, zato pošteno ureže po grlu / mošt že ureže je že postal rezen, rezkega okusa 6. ekspr. nenadoma zveneče, močno a) zaigrati (na glasbilo): godba ureže koračnico, polko / pred vrati je urezala harmonika b) zapeti: urezati borbeno pesem 7. ekspr. začeti rezko, močno streljati: urezati s strojnico po napadalcih 8. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: urezati jo proti domu ● ekspr. spet je urezala burja močno zapihala; ekspr. urezati prvo brazdo izorati; ekspr. urezati ravnodušen, sladek obraz z mimiko na obrazu izraziti ravnodušnost, pretirano prijaznost urézati se pog. zmotiti se: urezati se pri ocenitvi razdalje; urezati se v računu / ekspr. hudo, pošteno se je urezal urézan -a -o: kratek, lepo urezan nos; vsi ljudje niso urezani po istem modelu; po modi urezana obleka ∙ ekspr. iz hudičevega, pasjega repa urezan človek zelo hudoben; pog., ekspr. ni neumen, pač pa po svoje urezan svojevrsten, čudaški; ekspr. ona je kakor urezana zanj ustvarjena zanj ♪
  3.      usékati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. pri sekanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, da ga ni usekal; pazi, da se ne usekaš; usekati se v roko; usekati se s sekiro; zelo se usekati // ekspr. raniti, poškodovati s čim ostrim: ptič ga je usekal s kljunom / modras ga je usekal pičil; pren. usekati koga z opazko, vprašanjem 2. s sekanjem narediti: usekati prehod 3. star. odsekati: usekati vejo 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: usekati psa; usekati po glavi, za uho; usekati s palico, z roko / jezno je usekal po vratih / konj je divje usekal z nogama brcnil / zobje so usekali v prazno 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti; udariti: usekali so iz zasede; usekati s strojnicami / usekati po sovražniku 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: v tišino so usekali kriki, streli 7. ekspr. rezko, odločno reči: brez uvoda je usekal; brezobzirno, naravnost usekati / kaj si pa ti naredil, je usekal nazaj 8. pog., v zvezi z mimo ne zadeti bistva: usekati mimo pri oceni; v napovedi, razpravi je usekal mimo 9. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: usekati jo proti domu; usekal jo je čez gmajno ● ekspr. njegove besede so jo usekale zelo prizadele; ekspr. trobente so usekale budnico zaigrale; ekspr. strela je usekala v stolp udarila usékati se ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se usekata; vsak dan se s kom useka // spopasti se: študenti so se usekali s policijo ● pog. usekati se pri štetju zmotiti se usékan -a -o 1. deležnik od usekati: usekana roka ga boli 2. pog., ekspr. čudaški, neumen: lepa je res, vendar usekana / vsak je po svoje usekan 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: usekan je na delo, ples; biti usekan na meso / usekana je nanj zelo ga ima rada ♪
  4.      utajeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: utajevati napake pri delu / več let je utajeval davke ni dajal ustreznih podatkov, po katerih bi se odmerila prava višina davkov // delati, da kdo česa ne more opaziti: komaj je utajevala smehljaj ♪
  5.      utajíti  -ím dov., utájil (ȋ í) 1. uspeti v tajenju tega, česar je osebek obdolžen: utajiti tatvino, umor; utajil je, da jih je izdal 2. narediti, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: utajil je svoje odkritje; utajiti komu resnico / utajiti dolg / utajiti denar / utajiti davke ne dati ustreznih podatkov, po katerih bi se odmerila prava višina davkov / utajiti nezakonskega otroka // narediti, da kdo česa ne more opaziti: poskušal je utajiti kašelj, smeh; ni mogla utajiti velikega razburjenja utajèn -êna -o: utajeni podatki; dvajset arov zemlje je bilo utajene ♦ fiz. utajena toplota latentna toplota ♪
  6.      uvŕščati  -am nedov. (ŕ) 1. delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino: uvrščati stare stole med nove; uvrščal jih je v različne skupine 2. delati, da pride kaj v kak sestav, postane del kake celote: uvrščati besedilo v antologije, berila / uvrščati posnetke v oddajo; uvrščati vprašanja na dnevni red / uvrščati v jedilnik dovolj mesa in zelenjave // delati, da pride kaj v kakem sestavu na mesto, kot ga izraža določilo: na začetek, konec sporeda so uvrščali ljudske pesmi / na seznamih so ga uvrščali navadno na prvo mesto 3. delati, da pride kdo v kako skupino, postane član kake skupine: uvrščati dobre tekmovalce v reprezentanco / žreb jih uvršča v tretjo skupino 4. delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na enake, podobne lastnosti: to žival uvrščajo med sesalce / uvrščati telesa v trdna, tekoča in plinasta // delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na določene lastnosti sploh: strokovnjaki uvrščajo to delo v romantiko / uvrščajo ga med najboljše športnike / to ga uvršča med popularne politike 5. delati, da postane kaj ena od enot, stvari, kot jih izraža določilo: uvrščati kaj med gospodarske panoge uvŕščati se 1. prihajati v kako vrsto, skupino: opazil je, da se nekateri uvrščajo za malico že drugič // postavljati se tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: igralci, plesalci se uvrščajo v četvorke; vojaki se uvrščajo v bojni red / uvrščati se v vrsto // prihajati v vrsti na kako mesto: gostje so se uvrščali za gostiteljema 2. prihajati v kak sestav, postajati del kake celote: uvrščati se v seznam prosilcev za stanovanje 3. postajati ena izmed enot, stvari, kot jih izraža določilo: ta država se uvršča med največje pridelovalke kave; med naše sodelavce se uvrščajo vedno novi ljudje 4. v vrednostnem, jakostnem zaporedju dobivati, dosegati kako mesto: ta plošča, popevka se vse pogosteje uvršča na prva mesta / naši tekmovalci, učenci se navadno uvrščajo v najboljšo skupino uvrščajóč -a -e: uvrščajoč kmete v posebno kategorijo, so vzbujali začudenje; ljudje, uvrščajoči se v sprevod, so molčali ♪
  7.      užéti  užánjem dov., nam. užét in užèt (ẹ́ á) pri žetju raniti, poškodovati: užeti zajca; pazi, da se ne užanješ ♪
  8.      vájen  -a -o prid. (ȃ) 1. ki zaradi ponavljanja, pogostosti zna, je sposoben a) kako delo, dejanje opraviti brez težav: kuhanja, ukazovanja vajen človek; vajen je nastopati, pisati / kdor alkohola ni vajen (piti), se hitro opije / vajen je konj; ker je bil vajen poti, tudi v temi ni zašel / vajenemu jezdecu, strelcu se kaj takega ne bi zgodilo / ekspr. vajeno oko hitro opazi pomanjkljivosti b) kako stvar, dejanje prenesti brez nenavadnih, nezaželenih reakcij: ker ni vajen čakanja, se je čudil, razburil / oprostite, takih neprijaznosti pri nas nismo vajeni c) sprejemati koga, imeti stik s kom brez nenavadnih, nezaželenih reakcij: otrok joka, ker tujih obrazov ni vajen; vajena sta drug drugega // ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dela, dejanja opravlja to še naprej: dela, kar je vajen od doma; on je vajen samostojno misliti // ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dejanja, stanja doživlja njegovo odsotnost kot pomanjkanje, neugodje: vajen je udobja; vajen je voziti se v avtomobilu // ki se zaradi ponavljanja, pogostosti opravlja brez težav: narediti z vajenim gibom; iti z vajenimi koraki 2. zaradi ponavljanja, pogostosti kakega stanja, okolja sposoben to stanje prenašati brez večjih težav: hrupa, mraza, naporov vajen človek; tropskega podnebja ni vajen / vajen je samote, trpljenja / biti vajen trdih besed vájeno prisl.: vajeno je šel po brvi; prim. vaditi ♪
  9.      vardévati  -am nedov. (ẹ́) nar. 1. oskrbovati, skrbeti za: vardevati konje, živino / odšel je v hlev vardevat / vardevati ovce po travnikih pasti / vardevati bolnika streči, negovati / vardevati ogenj na ognjišču 2. paziti, varovati: vardevati otroka / v hiši je mrlič in sosedje ga vardevajo bedijo pri njem vardévan -a -o: lepo vardevana živina ♪
  10.      várnostnik  -a m (á) kdor poklicno skrbi a) za varnost premoženja koga: varnostnik je pravočasno opazil požar, vlomilca; nočno delo varnostnikov b) za osebno varnost koga: varnostnik slavne filmske igralke; varnostniki iz spremstva predsednika republike c) za javno varnost, zlasti kriminalist: varnostniki so roparja, zločinca že odkrili č) za varnost pri delu: varnostniki imajo visoko ali višjo strokovno izobrazbo / inženir varnostnik varnostni inženir ♪
  11.      varováti  -újem in várovati -ujem nedov. (á ȗ; á) 1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes varuje dom; mora ostati doma in varovati hišo / otoček zapira in varuje vhod v pristanišče / votlina jih je varovala pred dežjem, zastar. dežja; varovati gozd pred požarom / varovati soplezalca pri plezanju // delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: fant je duševno prizadet in ga morajo varovati; varovati se bolezni, prepiha / varovati koga pred nesrečo, udarci / dlake varujejo žival pred mrazom / premaz varuje kovino pred rjo; okno je varovala železna mreža // imeti v oskrbi, varstvu: pastir varuje čredo / varovati otroke 2. prizadevati si, da se kaj ohrani: mati je to posodo skrbno varovala / varovati premoženje / varovati red, samostojnost / varovati čast in poštenje hčere; varovati svoj ugled / varovati lepoto in čistost jezika; varovati skrivnost / z roko je varovala plamen sveče 3. v medmetni rabi izraža grožnjo, svarilo: fant, varuj se; varujte se ga ● zastar. varuj, da ga ne zadeneš glej, pazi; star. dve veliki skrinji sta varovali materino bogastvo v njih je bilo shranjeno; nar. varovati mrliča bedeti pri njem; zastar. delo ga je varovalo pri življenju ohranjalo; star. denarnico je skrbno varovala pazila nanjo; bog varuj povedati komu bogvaruj ◊ alp. varovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečevati, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; jur. varovati pravico ščititi pravico; šah. varovati kralja varováti se, in várovati se paziti se, izogibati se: varovati se slabe družbe; varuj se ga / varuj se prehitre sodbe varováje: varovaje svoje koristi, je pomagal tudi drugim varujóč -a -e: hoditi ves dan, varujoč si obraz pred žgočim soncem; varujoča plast varován in várovan -a -o: varovane skrivnosti; slabo varovane črede ∙ varovan parkirni prostor parkirni prostor s paznikom; varovana pot po snežiščih zavarovana pot ♪
  12.      vážen  -žna -o prid., vážnejši (á ā) 1. pomemben, tehten: važen podatek; novica je važna; to zame ni važno / prehrana je važna za razvoj otroka; na tem področju je živinoreja važnejša od poljedelstva / samemu sebi se zdi važnejši, kot je v resnici / poznal je dela vseh važnejših slovenskih pisateljev / proslavljati važno obletnico 2. žarg. bahav, postavljaški: ne bodi no važen; postati važen zaradi česa; saj ne zna veliko, samo važnega se dela ∙ šalj. biti važen kot marela (v dežju) zelo 3. star. tehten, resen: z važnim glasom je naznanil začetek / z važno kretnjo jim je ukazal, naj utihnejo vážno prislov od važen: važno govoriti, hoditi // v povedni rabi izraža pomembnost, koristnost česa: zaradi priprav je važno vedeti za datum proslave; važno je, da te ne opazijo / ni važno, če boš sodeloval z nami ali ne; sam.: ločevati važno od nevažnega; povedal ni nič važnega ♪
  13.      vdánost  -i ž (á) dejstvo, da je kdo vdan: vdanost voditelju; biti komu hvaležen za vdanost / izkazovati komu vdanost / vdanost pijači / vdanost v usodo / prenašati trpljenje z vdanostjo // kar izraža, kaže to dejstvo: opaziti vdanost v glasu, očeh ● star. že v otroštvu je čutil vdanost do tega poklica nagnjenje ♪
  14.      védanec  in vedánec -nca m (ẹ́; á) nar. gorenjsko 1. bedanec, divji mož: pazi, da te vedanec ne ujame; teči kakor vedanec zelo hitro 2. vedomec: duši ga vedanec / duša nekrščenega otroka je vedanec ♪
  15.      véstnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost vestnega človeka: vsi so poznali njeno vestnost; vestnost pri pripravah, v izpolnjevanju dolžnosti / strokovna, znanstvena vestnost / v svoji vestnosti že pretiravajo / z veliko vestnostjo paziti na otroka ♪
  16.      víden 1 -dna -o prid., vídnejši (í ȋ) 1. ki se vidi, opazi: vidni del ledene gore; vidni sledovi; grad je viden daleč naokoli; vidne ploskve predmeta; postaviti kaj na vidno mesto; dobro, jasno, razločno viden; viden pod mikroskopom, s prostim očesom / vidni in slišni znaki; vidna znamenja časti / komaj viden smehljaj; napake, pomanjkljivosti so vse bolj vidne / z vidnim užitkom, zadovoljstvom je to naredil; pokazal je vidno zanimanje zanjo 2. ki se s prostim očesom vidi: vidna in nevidna živa bitja 3. ki je tako narejen, izdelan, da se vidi: viden šiv, vbod / vidna in nevidna vrata / znamenje na trgu je vidni spomin na kugo 4. dovolj velik, da se da videti, spoznati: viden napredek, razvoj; brez vidnega vzroka se je razjezil; imeti vidno prednost; vidno poudarjanje svobodomiselnih idej / prvi vidnejši vzpon jugoslovanskega filma večji 5. publ. pomemben, ugleden: viden politik, znanstvenik; postal je vidna osebnost / igrati vidno vlogo; doseči, imeti vidno mesto v družbenem življenju ● vidni svet svet, ki se da videti ◊ fiz. vidni spekter spekter, ki se da videti z normalnim človeškim očesom; vidna svetloba; vidno polje del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava; gost. vidni lom razbitje posode, za katero se ve, kdo ga je povzročil; grad. vidni beton neometan, navadno gladek beton; med. vidno polje področje, ki se vidi z enim očesom ali z obema vídno prisl.: vidno pešati, popuščati; komaj vidno se zdrzniti ♪
  17.      vídeti  -im nedov. in dov. (í ȋ) 1. z vidom zaznavati: prižgal je luč, da so videli; gleda, pa ne vidi; videti letalo, oblake; videti nesrečo; skozi okno je videl prihajati vojake; ali ne vidiš, da se že dani; videti se v ogledalu; ostro, razločno videti; videti kaj s prostim očesom; znamenje se vidi že od daleč / v duhu, v sanjah videti kaj / zastar., v nedoločniku to videti, so vsi ostrmeli ko so to videli // nepreh. biti sposoben z vidom zaznavati: otrok ne vidi, je slep; kljub starosti še dobro vidi; po poškodbi na desno oko ne vidi več / s temi očali vidi le na daleč 2. dov. seznaniti se s čim z gledanjem: filma, slike nisem videl; videti najnovejšo razstavo; hotel je videti, kaj so napisali / ekspr. to sem videl na lastne oči / tega filmskega igralca še nisem videl; publ. jutri bomo v mestu videli nov film ga bodo predvajali / ekspr. videl je že pol sveta prepotoval, spoznal 3. dov. spoznati, ugotoviti z gledanjem: ko je videl, da mu sledijo, se je skril; vsi so videli, da mu je dekle všeč / v očeh je bilo videti odobravanje / kot sem videl, vam je to že znano // spoznati, ugotoviti sploh: ko sem začel pisati, sem videl, da to ni tako preprosto; zdaj bomo videli, če kaj znaš; kakor vidiš, se je zelo poboljšal / kot opozorilo, grožnja: kar poskusite, boste že videli; to bomo šele videli 4. zaznavati, da kaj je, obstaja: videti spremembo; poletnih večerov prej kakor da ni videl / krivic, napak niso hoteli videti / ne vidim potrebe, da bi tako hiteli po mojem mnenju ni treba tako hiteti 5. iz znakov, znamenj ugotavljati, predvidevati kaj: po drevju je videl, da se bliža pomlad; videti je, da bo lepo vreme; vidi se, da sta iz mesta / ekspr. konca pogajanj še ni videti 6. dov., ekspr. priti skupaj s kom: ko ga bom videl, mu bom povedal; nikoli več se nista videla; vsako leto se vidijo za praznike / videla se bova ob šestih pred pošto / ne vidiva se prvič se že poznava 7. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: na sliki vidimo dele stroja; tak način opisovanja vidimo že v prej navedenih romanih / na trgu je videti različno blago / redko te je videti v naši družbi redko prihajaš v našo družbo 8. v zvezi z v biti mnenja, da kaj kje je, obstaja: v njegovi prijaznosti vidim le hinavščino; v novem poklicu vidi možnost za dober zaslužek / v njem so videli velikega pesnika; v ženski vidijo predvsem mater 9. ekspr. skrbeti za koristi, ugodnosti koga: mati je videla samo hčer; samo sebe vidi / videti brata v pomanjkanju pomagati mu 10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi biti videti izraža mogočo lastnost, stanje osebka, kot ga izraža povedkovo določilo: pot je videti dobra; bil je videti utrujen; videti je mlajši, kot je v resnici; od daleč sta videti enaka / utihnil je, da ne bi bil videti nevljuden / videti je, da so ga odpustili; bilo je videti, kot da se izmika 11. v zvezi rad videti izraža voljo, željo osebka, kot jo določa sobesedilo: radi bi videli, da bi se vrnil; ne vidi rada, da kadim; rajši vidim, da greste / ekspr.: vsak rad vidi, da so ljudje prijazni z njim vsakemu je všeč, vsakemu ugaja; rad bi videl, ali bodo uresničili grožnjo ali ne 12. v medmetni rabi izraža a) opozorilo na to, kar se zazna z očmi: vidite, kako se bliska; vidiš, oni tam si je zlomil nogo; vidiš, mavrica b) opozorilo na ugotovitev, spoznanje: vidiš, za to gre; takole se to dela, vidiš; saj vidiš, da sem prestar zate / vidiš, pa še vedno živi / na takšen stroj pišem, vidite c) nejevoljo, nezadovoljstvo: vidiš, kakšen si; ga vidiš, kako se dela lepega; čakamo, ali ne vidiš; kaj ne vidiš, da so vsi umolknili č) podkrepitev trditve: ta ti bo delal še neprijetnosti, boš videl; boš videl, kako ga bova premagala; sam vidiš, kako je zaposlen d) začudenje, presenečenje: da ste jo videli, kako je jedla; (ga) vidiš, kako zna, če hoče; vidiš, vidiš, ta je pa živahen / ali prav vidim e) spodbudo: no, vidiš, saj gre ● ekspr. dom ga včasih tudi po ves mesec ni videl tudi po ves mesec je bil zdoma; ekspr. njegova glava že dolgo ni videla glavnika že dolgo se ni počesal; ekspr. kdo je že kaj takega videl izraža ogorčenje, zgražanje; pog. pazi, da te kdo ne vidi ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si naredil; ekspr. česa takega svet še ni videl izraža veliko občudovanje, zgražanje; ekspr. posojenega denarja ni videl nikoli več ni ga dobil nazaj; ekspr. belega kruha takrat še videli nismo nikoli ga nismo jedli; ekspr. šole od znotraj še videl ni v šolo sploh ni hodil; pog., šalj. videti Abrahama dočakati petdeset let; iron. tu gor se usedi, pa boš Benetke videl kar pričakuješ, ne boš dobil; ekspr. on vidi le denar samo za denar, materialne koristi mu je; ekspr. ne vidi prst pred nosom v ravnanju ne misli, kaj bo v prihodnosti; ekspr. tako te bom, da boš tri sonca videl močno te bom udaril po glavi; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. vse vidi in vse sliši vse opazi, za vse se zanima; ekspr. vse zvezde je videl zelo se je udaril; zelo je bil tepen; ekspr. videl mu je v srce (s)poznal je njegove misli, čustva; ekspr. mene na gostiji ne bodo videli gostije se ne bom udeležil; ekspr. le kaj vidi na njej izraža začudenje nad ugodnim mnenjem o njej; ekspr. zdaj vidim to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos; ekspr. žensk ne mara niti videti ne mara njihove družbe, ljubezenskih odnosov z njimi; ekspr. živega ga ne morejo videti zelo ga sovražijo; ekspr. skrben in varčen je, samo kart, pijače ne sme videti ne sme igrati kart, piti (alkoholne pijače); ekspr. vse vidi črno je pesimistično razpoložen; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen; ekspr. hitro je videl, koliko je ura spoznal, kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. bil je v stiski, nikamor naprej ni videl ni našel izhoda iz stiske; drobnica se pase visoko v gorah, kakor smo videli izraža sklicevanje na prejšnjo ugotovitev; ekspr. rad bi videl tistega, ki bi to zmogel po mojem mnenju tega ne zmore nihče; ekspr. veselje ga je bilo videti vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu; ekspr. kar vidim ga, kako bo presenečen živo si predstavljam; zelo bo presenečen; ekspr. nočem te več videti nočem, da bi bil še v moji bližini; pog. rada se vidita zaljubljena sta drug v drugega; pog. toliko dela ima, da se ne vidi iz njega zelo veliko; ekspr. bil je lačen, da se je skozenj videlo zelo; ekspr. otroci rastejo, da se kar vidi zelo hitro; zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; več oči več vidi; o svetem Vidu se skozi noč vidi je noč najkrajša vídeti se s prislovnim določilom izraža položaj osebka glede na možnost njegove zaznave z vidom: iz hotela se vidi morje; od tukaj se Triglav ne vidi; s hriba se vidi daleč naokrog vidèč -éča -e: videč kri, je omedlela; umaknil se je, videč temne postave; slepi in videči ljudje; sam.: videči in slepi vidévši zastar.: to videvši, se je zelo razjezil víden -a -o: dogodek je bil različno viden in opisan; pogosto videna reklama; sam.: obšla ga je groza nad videnim ♪
  18.      vidljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki se vidi, opazi; viden: vidljivi in otipljivi izrastki / vidljivi uspehi ♪
  19.      vihràv  -áva -o prid. (ȁ á) 1. ki dela hitre, silovite gibe: vihrav delavec ga je po nesreči sunil z držajem; pazi, kako delaš, ne bodi tako vihrav / ekspr. vihrave roke / vihravo vedenje // ekspr. vihrajoč: vihravi lasje; vihrave zastave 2. ki nepremišljeno, hitro reagira, se odloča: vihrav fant; vihrav, kot je, tega ne bo dosegel; vihravo dekle / ima vihrav značaj // ekspr. poln nepremišljenih, hitrih odločitev, ravnanj: vihrava mladost; vihravo življenje umetnikov / vihravo obdobje življenja / pošiljal ji je vihrava pisma // ekspr. nepremišljen, neizdelan: vihravi napadi nogometnih igralcev / vihrave odločitve / vihrave poteze slikarja 3. ekspr. spremenljiv, nestalen: vihravo jesensko vreme vihrávo prisl.: vihravo hoditi; vihravo je nadaljevala z delom; vihravo veseli ljudje ♪
  20.      víslice  -lic ž mn. (ȋ) 1. priprava iz pokončnega in nanj čelno počez pritrjenega trama za izvrševanje smrtne kazni z obešenjem: postavljati vislice; viseti na vislicah / ekspr. pazi, da ne boš končal na vislicah; obsoditi koga na smrt na vislicah // ekspr. usmrtitev z obešenjem: izogniti se, uiti vislicam 2. etn. otroška igra, pri kateri se ugibajo črke neznane besede in se za vsako napako nariše ena poteza shematičnih vislic in obešenca: igrati se vislice ♪
  21.      vráziti  -im dov. (á ȃ) 1. zastar. raziti: vraziti rudnino s tršo rudnino 2. zastar. vrezati, vdolbsti: vraziti napis v les 3. nar. prekmursko raniti: pazi, da koga ne vraziš ♪
  22.      vréči  vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči / dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko / ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti ♦ šport. vreči kopje // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili / vreči oporišče v zrak razstreliti ga 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel / vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti // ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel // v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo // publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo ● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak vréči se nav. ekspr. 1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj // s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti 2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika 3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo 4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati // s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati ● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti vŕžen -a -o: v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj ♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti ♪
  23.      vríniti  -em dov. (í ȋ) 1. s silo, potiskanjem spraviti kaj v kak ozek prostor: vriniti pismo v poln nabiralnik; uspelo mu je vriniti se v prepoln avtobus / vriniti roko med komolec in telo nasprotnika 2. narediti, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vriniti garažo med hišo in ograjo / vriniti besedo med vrstici 3. reči v premoru med govorjenjem drugega: vrinil je skeptično pripombo; ni mogel prej vriniti vprašanja / ne da se spremeniti, je vrinil 4. doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: pazi, da kdo koga ne vrine v vrsto; vriniti se med čakajoče / v hišo so vrinili še eno stranko / vriniti koga v seznam // zvijačno, prikrito vključiti koga v kako skupnost: med partizane, v organizacijo so vrinili svoje agente; vrinil se je v njihovo družbo 5. narediti, da proti volji koga pride kaka beseda ali besedilo v določeno besedilo: v pogodbo so uspeli vriniti še en člen 6. doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrinil je kupcu blago; vrinila mu je denar, čeprav se je branil / vriniti bralcu svoje nazore, mnenje vsiliti // s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vrinil mu je svojo hčer / vriniti komu koga za pomočnika; vrinil se jim je za prijatelja vríniti se 1. nezaželeno priti v ozek, tesen prostor med čim: med oko in lečo se je vrinila smet 2. nezaželeno priti v kako stvar, pojav: v jezik se je vrinilo dosti tujih besed; med prepisovanjem so se v besedilo vrinile napake / te navade so se vrinile v naše življenje // nezaželeno pojaviti se v zavesti: vrinila se mu je misel, da bi vse povedal; vrinil se ji je spomin na prvo srečanje vrínjen -a -o: vrinjeni del besedila ♦ lingv. vrinjeni l l, ki je nastajal v glasovni skupini med ustničnikom in j; vrinjeni stavek stavek v drugem stavku ali zvezi stavkov, s katerima ni skladenjsko povezan ♪
  24.      vročíčen  -čna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na vročico: vročičen bolnik; bila je vročična in v nezavesti / vročične oči bolnika; vročične roke / vročični prividi; vročične blodnje; vročične lise na licih / biti v vročičnem stanju 2. ekspr. poln nemira, vznemirjenosti: po glavi so se mu podile vročične misli; vročična razdvojenost, veselost / vročične priprave na tekmovanje / vročično življenje ji je pustilo sledove na obrazu nemirno, pustolovsko ● ekspr. opaziti je vročično diplomatsko dejavnost zelo povečano vročíčno prisl.: vročično pričakovati kaj; vročično svetleče se oči; sam.: vzdihi vročičnih ♪
  25.      vrtanína  -e ž (í) 1. izvrtina: narediti vrtanino / odstraniti vrtanino 2. gozd. moknati ostanki lubja ali lesa, ki ga razjedajo zalubniki, lesarji: na deblu je opazil rjavo vrtanino ♪

   251 276 301 326 351 376 401 426 451 476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA