Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Panj (529-553)


  1.      obéšanka  -e ž (ẹ́) ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj: kupiti obešanko; zakleniti skrinjo z obešanko ♪
  2.      obéšati  -am nedov. (ẹ́) 1. nameščati kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obešati lestence; previdno obešati sliko / obešati perilo na sonce, plašče v garderobo; pren. vse upanje je obešal na eno samo možnost // usmrčevati tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: obešati in streljati talce 2. ekspr. delati, da je kdo dolžen opravljati kaj: obešali so mu najtežja dela // pripisovati, prisojati: niti z besedo se ni dotaknil tega, kar so mu obešali; obešali so mu razne pustolovščine 3. ekspr. govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: le kdo vam obeša te zgodbe 4. nar. povešati, nagibati: sončnica ponoči obeša cvet; grmi se obešajo čez rob jezera ● ekspr. obešati komu kaj na nos, na ušesa pripovedovati mu, kar se ne bi smelo; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati obéšati se 1. oprijemati se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: otroci so se obešali na avtomobil in zgodila se je nesreča; obešati se okrog vratu; pri zvonjenju se je z vso težo obešal na vrv 2. slabš., z dajalnikom pridruževati se: obeša se družbam v gostilni; vsiljivo se jim obeša // iskati pomoč, zavetje: nič ni hotel od nas, ni se hotel obešati na nas; bolje, da se ne obeša nanj 3. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se: kar naprej se obeša okrog naše hiše; obešati se po gostilnah ● ekspr. dim se je dvigal pod strop in se obešal na trame legal, sedal; slabš. začela se je obešati na fante, na moške začela se je družiti z njimi; začela si je zelo, vsiljivo prizadevati za njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. obešati se na okna sklanjati se, nagibati se čeznje; ekspr. obešati se komu na pete slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; ekspr. obešati se komu na vrat nadležno iskati pomoč, zavetje pri kom ♪
  3.      obèt  -éta m (ȅ ẹ́) 1. obljuba: verjeti obetom; izpolniti obete; ponavljati obete predhodnikov / ostalo je le pri obetih 2. nav. ekspr. kar ima take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj pozitivnega, ugodnega: mladi skakalec je največji obet jugoslovanskega skakalnega športa; o pesniku so pisali kot o velikem obetu za prihodnost lirike / na koncertu je izpolnil vse obete pričakovanja 3. publ., s prilastkom možnost, upanje: imajo najboljše obete za uspešen zaključek sezone; obeti za ozdravitev so minimalni 4. zastar. dar, zlasti žgalni: darovati bogovom obete; podajali so mu obete, da bi jih položil na ogenj ♪
  4.      obležáti  -ím dov. (á í) 1. ostati v ležečem položaju: pijanec je sredi ceste padel in obležal; obležati kot mrtev; obležati kot snop, vreča // ostati v takem položaju a) zaradi določene poškodbe, izgube življenja: stepli so se in eden je obležal; obležati v krvi b) zaradi bolezni: dobila je vročino in obležala; obležati za dva meseca; obležati za pljučnico // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: udaril je z glavo ob zid in mrtev, nezavesten obležal 2. ostati na podlagi z daljšo, širšo stranjo: vse drogove so postavili, le eden je obležal / odšli so, listek pa je neopažen obležal na tleh // ostati kje sploh: smrad je dolgo časa obležal nad dolino / z oslabljenim pomenom senca nezaupanja je obležala med njima 3. navadno s prislovnim določilom obstati v ležečem položaju: kovanec se je zatrkljal po tleh in obležal v kotu; priletel je šopek in obležal pri njenih nogah 4. redko uležati se: pustiti gnoj obležati; sadje bo okusno, ko se obleži ● ekspr. roman je obležal v urednikovi miznici ni bil objavljen; sneg je obležal ni skopnel; pismo je obležalo na pošti ni bilo dostavljeno; ekspr. obležal je na Doberdobu padel je, bil (v boju) ubit; ekspr. povej, kaj ti je obležalo na duši, na srcu kaj te teži, vznemirja; ekspr. ta krivica mu je obležala na duši zaradi te krivice se čuti krivega; se čuti prizadetega; ekspr. ta naloga je obležala na njegovih ramenih za to nalogo je ostal odgovoren on; ekspr. marsikateri jelen je že obležal pod njegovo kroglo marsikaterega jelena je že ustrelil; pog., ekspr. ta človek mi je obležal v želodcu mi je ostal zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; jed mi je obležala v želodcu ostala dlje časa neprebavljena obležán -a -o: obležano vino ♪
  5.      oblíčnost  -i ž (ȋ) jur. kar je glede na pravne predpise potrebno za veljavnost pravnih poslov ali dejanj: z zakonom določena obličnost pri sklepanju pogodbe // značilnost obličnega: izpodbijati obličnost oporoke ♪
  6.      oblíž  -a m (ȋ) 1. lepljiv trak za na kožo, zlasti za pritrjevanje ovoja ali gaze: nalepiti, odtrgati obliž; ranjenec z obližem na čelu / lepilni obliž; obliž za rano / na licu je imela lepotni obliž; pren., ekspr. antične razvaline so lepotni obliž narave 2. knjiž. (mrzel) obkladek: oblagati vroče čelo z obliži ● ekspr. ta zmaga je obliž za vse dosedanje neuspehe tolažba, uteha; publ. kampanjska akcija bi zalegla komaj za obliž bi samo začasno rešila, omilila problem, težave ♪
  7.      obnóžina  in obnožína -e ž (ọ̑; í) čeb. cvetni prah, ki ga čebele prenašajo na zadnjih nogah: čebele prinašajo v panj rumeno obnožino; sati z obnožino; med in obnožina ♪
  8.      obójen 1 -jna -o prid. (ọ̑) poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin: obojni sorodniki so se potegovali za dediščino; obojna moka, pšenična in ajdova; obojno nezaupanje ga je zelo potrlo ♪
  9.      obráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati; obračati ladjo; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo obračal za železniško postajo bo imel obračališče // navadno s prislovnim določilom spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obračati glavo nazaj; konja obračata ušesa na vse strani; obračati vozilo na levo; obračati se stran zaradi smradu; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali pogledovali nazaj, okoli / veter se obrača 2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu: obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok; v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo // navadno s prislovnim določilom spreminjati lego, položaj česa sploh: z okornimi prsti je obračal poročni prstan; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja 3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obračati snope / obračati seno; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi 4. navadno s prislovnim določilom delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase vzbujati pozornost ● ekspr. ne obračaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; pog. znati pametno obračati denar uporabljati, nalagati ga; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; obračati oči gledati tako, da se vidi beločnica; knjiž. spogledljivo obrača oči gleda, pogleduje; ekspr. hitro obračati pero hitro pisati; ekspr. obračati koga na svojo stran pridobivati ga za svoje načrte, zamisli; ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; ekspr. v glavi obrača že nov načrt premišlja o njem; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obračati sredstva delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti; fin. obračati denar delati, da menjuje lastništvo obráčati se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehajanje v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: položaj se obrača v našo korist / vreme se obrača spreminja 2. v zvezi z na izraža, da osebek prihaja s kom v stik z določenim namenom: obračati se na koga za nasvete, s prošnjami; pismeno se obračati na koga / kot vljudnostna fraza obračam se nate s prošnjo, da mi pomagaš 3. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se ne zna hitro obračati; leze, obrača se kot polž zelo počasi ● kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. fant se že obrača po dekletih, za dekleti kaže zanimanje zanje; knjiž. sin se obrača po očetu mu postaja podoben po ravnanju, videzu; bolniku se obrača na bolje bolnik se počuti bolj zdravega obračáje star.: hitela je, obračaje glavo na vse strani obračajóč -a -e: brati, obračajoč liste; obračajoče se vozilo ♪
  10.      obsijáti  -síjem dov., obsijál (á ȋ) obdati s svetlobo: sonce je obsijalo vinske gorice; večerna zarja obsije vrhove; žarometi obsijejo okna; pren., ekspr. nasmeh ji je obsijal obraz; ob teh besedah ga je obsijalo upanje ∙ ekspr. ni vreden, da ga sonce obsije slab, ničvreden je obsiján -a -o: od sonca obsijani hribi; z mesečino obsijan obraz ♪
  11.      obstájati 1 -am nedov. (ā) 1. biti materialno ali duhovno navzoč v stvarnosti: društvo obstaja že več let; na svetu obstaja dosti stvari, ki jih še ne poznamo; obstaja veliko vrst gob; ekspr. tako je, odkar obstaja svet / z oslabljenim pomenom: še obstaja možnost, da ga rešimo je mogoče; med njimi obstajajo velika nasprotja; obstaja nevarnost poplav grozijo nam poplave; obstaja upanje, da bo prošnja ugodno rešena upamo // redko živeti, shajati: brez hrane ne bi mogli dolgo obstajati ∙ moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. zame ne obstajaš več ne menim se zate; ne maram te; ekspr. odbor obstaja samo na papirju njegova dejavnost se ne čuti; knjiž. o tem problemu obstaja več knjig je napisanih 2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot: kosilo je obstajalo iz treh jedi; priprava obstaja iz več delov ♪
  12.      obtípati  -am in -ljem dov. (ȋ ȋ) 1. s tipanjem ugotoviti, najti: v obleki je obtipal zašit denar; obtipati kljuko, vrata 2. med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik je obtipal boleče mesto ♪
  13.      obtipávati  -am nedov. (ȃ) s tipanjem preiskovati: kupci obtipavajo blago / ekspr. obtipavati koga z mislijo, očmi ♪
  14.      obúpati  -am dov. (ȗ) priti v stanje, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: prehitro je obupal; zato še ni treba obupati; ekspr. nikar obupati // nav. ekspr. izgubiti upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupala je, da ga bo še kdaj videla / starši so nazadnje obupali nad sinom; vojaki so obupali nad zmago, zastar. o zmagi obúpan -a -o: obupan človek; imel je obupan obraz; bil je ves, zelo obupan; prisl.: obupano se držati, gledati ♪
  15.      obupávati  -am nedov. (ȃ) biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: ne obupavaj, vse se bo še uredilo; obupavati pred težavami // nav. ekspr. izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupaval je že, da se bo še kdaj vrnil domov / obupavati nad kom; večkrat je obupavala nad delom obupavajóč -a -e: obupavajoči ljudje ♪
  16.      obúpen  -pna -o prid., obúpnejši (ū ȗ) 1. ki ne vzbuja upanja; brezupen: obupen poskus; bolezen postaja obupna // ekspr. zelo mučen, neprijeten: prišel je v obupen položaj; ta negotovost je zanj obupna 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, zelo veliki meri: obupen mraz, veter; na cesti je obupen prah; obšel jo je obupen strah; v nalogi so obupne napake; tam je obupna revščina // zelo slab, nekvaliteten: obupna cesta, hrana; ima obupno stanovanje / v sobi je obupen zrak nečist; tam so obupne razmere neurejene; vreme je letos obupno nestalno, slabo 3. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem vzbuja odpor, nenaklonjenost: to je obupen človek / obupno vedenje // grd, neprikupen: imel je obupen glas; v tej obleki je obupna 4. zastar. obupan, potrt: tolažiti obupno mater / gledal je njen solzni, obupni obraz obúpno prisl.: obupno se boji; roman je obupno razvlečen; obupno resen / v povedni rabi bilo je obupno ♪
  17.      obupováti  -újem nedov. (á ȗ) biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: ne obupuj, vse bo še dobro // nav. ekspr. izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupovala je že, da bo še kdaj zdrava / obupovati nad kom obupujóč -a -e: obupujoča vdova ♪
  18.      obzídje  -a s (ȋ) zid, zidovi okrog starejših mest, utrdb: splezati na obzidje; cerkveno, grajsko, mestno, taborno, trdnjavsko obzidje; močno, visoko obzidje / obrambno obzidje / obzidje srednjeveških mest; pren., ekspr. obzidje nezaupanja se podira ◊ strojn. zidani del parnega kotla ♪
  19.      očístiti  -im dov. (í ȋ) 1. odstraniti umazanijo, prah: očistiti čevlje, obleko; očistiti s krpo, vodo; temeljito očistiti stanovanje / očistiti brano prsti / ekspr. ceste po nesreči še niso očistili niso še odstranili razbitin z nje; pren. očistiti srce hudobije // odstraniti sploh: zdravnik mu je očistil zobni kamen; očistiti sneg z avtomobila / očistiti madeže 2. odstraniti primesi: očistiti rudo; očistiti žito za seme; pren. očistiti jezik tujih besed // odstraniti odvečno iz česa; otrebiti: očistiti mladi gozd; očistiti ledino kamna, redko od kamna / očistiti ribe, solato 3. knjiž. povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano: očistiti svoje nazore 4. knjiž. povzročiti moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: nesreča ga je očistila; v trpljenju se je očistila / duševno, moralno očistiti ● star. očistiti se grehov spovedati se grehov ◊ med. očistiti rano odstraniti gnoj, tujke; voj. očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine; očistiti teren uničiti ostanke nasprotnikovih enot očístiti se izčistiti se: voda v potoku se je očistila; vino se še ni očistilo ◊ čeb. čebele se očistijo se iztrebijo, ko prvič spomladi izletijo iz panja očíščen -a -o: očiščeni čevlji; moralno očiščen človek; oprano in očiščeno sadje; očiščeno žito ♪
  20.      odcépljati  -am nedov. (ẹ́) 1. s cepljenjem odstranjevati: odcepljati od panja velike kose lesa / odcepljati od debla vejo za vejo 2. delati, da od česa glavnega, pomembnejšega gre v drugo smer: odcepljati vode; od ploščadi se odcepljata dva dolga hodnika ♦ kem. atom vodika se v vodni raztopini odceplja kot ion ♪
  21.      odkòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od odkopati: po odkopu grobov so odkrili še ostanke svetišča / težaven odkop premoga kopanje 2. prostor, ki je nastal z izkopavanjem; izkop: poglobiti odkop za vodovod 3. mont. kraj, kjer se koplje ruda, premog: odkop ima dva izhoda; potiskati vagončke k odkopu; opuščen odkop ♪
  22.      odkopáti  -kópljem tudi -ám dov., odkôplji odkopljíte tudi odkôpaj odkopájte; odkôpal (á ọ́, ȃ) s kopanjem odkriti kaj, priti do česa: odkopati v pesku skrit predmet / arheologi so odkopali ostanke starega templja / odkopati grob / na zdravnikovo zahtevo so truplo odkopali izkopali; letos so v tem rudniku odkopali velike količine premoga nakopali // s kopanjem odstraniti: odkopati prst od drevesa / odkopati žito izpod mlatilnice odkopáti se izkopati se: sneg ga je zasul, da se je komaj odkopal / odkopati se iz dolgov odkopán -a -o: odkopani predmeti ♪
  23.      odkopávati  -am nedov. (ȃ) s kopanjem odkrivati kaj, prihajati do česa: rimsko svetišče so odkopavali vrsto let / odkopavati ponesrečence / odkopavati premog kopati // s kopanjem odstranjevati: odkopavati naneseno blato; odkopavati sneg ♪
  24.      odlágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: delavci so odlagali orodje in se preoblačili / vstopil je, ko je odlagal nahrbtnik / počasi je odlagal plašč slačil / ekspr. gozdovi odlagajo pisano obleko 2. delati, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je pred hišo in začel odlagati; odlagati naročeno blago // delati, da kaj delno pride z vozila, živali: tovor so pred velikimi klanci odlagali; odlagati in dolagati 3. delati, da kaj pride z določenega mesta drugam: sproti odlagati izdelke; naprava, ki odlaga bale // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odlagati pesek za posipanje na določena mesta ob cesti; tukaj ni dovoljeno odlagati smeti / voda odlaga na breg pesek in prod nanaša 4. s svojim delovanjem prenehavati premikati, nositi dalje: voda odlaga najprej debelejše kamenje in nato še pesek 5. prenehavati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: odlagati funkcije; glede na svoje zdravstveno stanje odlaga odborniško mesto 6. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlagati obisk, poroko; odlagati študij, knjiž. s študijem 7. v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja: samica odlaga jajčeca poleg nakopičene hrane; želve odlagajo jajca v pesek na obali / odlagati ikre odlagáje: odlagaje plašč, je brundala popevko ♪
  25.      odmíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati z določenega mesta, položaja: odmikala je predmete in brisala prah; odmikali so veje, da so lahko hodili / počasi, z obema rokama je odmikal pokrov; odmikati zapah / plug je odmikal sneg odstranjeval // spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: zaradi vlage odmikati pohištvo od sten; odmikati in primikati predmet k brusu; otrok se je boječe odmikal / ladja se odmika od obale oddaljuje / škripanje čevljev se je odmikalo postajalo bolj oddaljeno; pren. odmikati se od cilja 2. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: odmikati obraz, roko odmíkati se navadno v zvezi z od postajati drugačen po lastnostih, značilnostih: nova umetnostna smer se je začela odmikati od realizma / njegove zgodbe se odmikajo od resničnega življenja // prenehavati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmikati se od norm, stališč ● redko tu se besedi pomensko odmikata razlikujeta; ekspr. sneg se je vsak dan odmikal segal manj nizko v dolino; ekspr. odmikati se od vsakdanjega življenja prenehavati se zanimati zanj odmikajóč -a -e: odmikajoče se vozilo ♪

   404 429 454 479 504 529 554 579 604 629  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA