Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Panj (376-400)


  1.      lisíca  -e ž (í) 1. psu podobna zver rdečkasto rjave barve s košatim repom: lisica bevska, laja; lisica je požrla, vzela kokoš; nastaviti lisici past; lov na lisico; biti zvit kot lisica / ekspr. lisica zvitorepka ∙ ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda // lisičja samica: lisica in lisjak 2. pog. lisičje krzno: imeti lisico okoli vratu; plašč, obrobljen z lisico / srebrna lisica krzno severne lisice, dobljeno pozimi 3. ekspr. zvit, prebrisan človek, zlasti ženska: ne zaupam ji, to je lisica / zvita lisica 4. mn. priprava za vklepanje aretirancev, zapornikov: imeti lisice na rokah; natakniti, sneti komu lisice; razkleniti lisice / zločinec je bil v lisicah ◊ šport. lov na lisico razvedrilno smučanje, pri katerem udeleženci zasledujejo in iščejo izurjenega smučarja, ki predstavlja lisico; radioamatersko tekmovanje, pri katerem se z radijskimi sprejemniki iščejo skrite radijske oddajne postaje; zgod. lisica srednjeveška mučilna priprava za stiskanje palcev; zool. morska lisica velika nevarna morska riba z mečasto podaljšano repno plavutjo, Alopias vulpes; puščavska lisica majhna, lisici podobna severnoafriška zver z velikimi uhlji; fenek; obtečajna, polarna ali severna lisica v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopus ♪
  2.      ljubézen  -zni ž (ẹ̑) 1. močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola: vezala ju je velika ljubezen; ekspr. ljubezen gori, ugasne, se vname; izpovedati, odkriti, priznati komu ljubezen; ekspr. prisegal ji je večno ljubezen; vračati komu ljubezen; čista, globoka, goreča, prva, skrita, strastna, zvesta ljubezen; čutna in duhovna ljubezen; ekspr. sladka, vroča ljubezen; srečna ki jo ljubljena oseba vrača, nesrečna ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača; ljubezen do dekleta; ljubezen med možem in ženo; zakon brez ljubezni; biti prevzet od ljubezni / njuna dolga ljubezen je končana; tekmec v ljubezni / nav. ekspr.: petošolska ljubezen; platonična ljubezen brez želje po čutnih, telesnih odnosih; ljubezen na prvi pogled / poročil se je z njo iz ljubezni; storiti kaj iz ljubezni // evfem. spolno razmerje, spolni odnos: njen mož ima ljubezen z drugo žensko; pog. začela je z njim ljubezen; njegove neštevilne ljubezni / lezbična ljubezen; svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / spolna ljubezen // ekspr. oseba, na katero se nanaša to čustvo: po dolgih letih je srečal svojo nekdanjo, prvo ljubezen; oženil se je s svojo mladostno ljubeznijo / kot nagovor kmalu se vrni, ljubezen moja 2. s prilastkom močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: čutiti ljubezen do staršev; bratovska, materinska, otroška ljubezen; hčerina ljubezen do očeta; ekspr. opičja, slepa ljubezen do otrok / domovinska ljubezen; ljubezen do domovine; ljubezen do mladine / ljubezen do živali / to je storila iz ljubezni do otrok; z veliko ljubeznijo je govoril o svoji materi; vzgajal je svojega učenca z očetovsko ljubeznijo kot bi bil njegov oče 3. knjiž., ekspr. kar je posledica teh čustev: obdajala jo je ljubezen moža in otrok; izkazovati staršem ljubezen in spoštovanje 4. navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa: cenila je njegovo ljubezen do glasbe, gledališča, knjig; velika ljubezen do narave; ljubezen do poklica; ljubezen do svobode / njena ljubezen do dela je znana znano je, da rada dela; evfem. vsi poznajo njegovo ljubezen do denarja veliko željo, da bi ga pridobil, imel / ekspr.: glasba je njegova ljubezen; pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo / z ljubeznijo obdelovati zemljo; jed je bila skromna, a pripravljena z ljubeznijo 5. raba peša dobri, prijateljski odnosi: med ljudmi ni vladala ljubezen, ampak sila; ljubezen do bližnjega, za trpeče ljudi / sosedje so živeli med seboj v ljubezni in prijateljstvu ● ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; knjiž. kupljena ljubezen pri kateri je treba partnerja plačati; vznes. čas ljubezni pomlad; evfem. služabnice ljubezni vlačuge, prostitutke; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga; ljubezen je bolezen ljubezen, zaljubljenost povzroča podobno stanje kot bolezen; ljubezen je slepa; stara ljubezen ne zarjavi; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni ◊ rel. ljubezen do Boga; vera, upanje, ljubezen; vrtn. goreča ljubezen dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti; kalcedonijska lučca ♪
  3.      ljubíti  in ljúbiti -im nedov. (ȋ ū) 1. čutiti močno naklonjenost do osebe drugega spola: ker ljubi, je srečen; ljubiti dekle, moža; zašepetal je: Ljubim te; nesrečno, skrivaj, vdano, zvesto ljubiti; zelo sta se ljubila; nav. ekspr.: vroče ljubiti; ljubiti brez upanja; ljubiti do smrti; ljubiti iz dna srca, čez vse, z vso dušo // evfem. imeti spolno razmerje, spolno občevati: v mladosti je vroče ljubila in živela burno življenje; ljubil jo je brez ljubezni; trdo jo je vprašal, če se je ljubila z drugim / telesno ljubiti 2. čutiti močno naklonjenost do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: mati ljubi otroka; ljubiti brata, prijatelje, starše; prisrčno ljubiti; ljubila ga je, kot bi bil njen sin; starši in otroci se ljubijo / ljubiti konje / ljubiti dom, domovino, narod 3. imeti močen pozitiven odnos do česa: ljubil je svoje delo; slikar ljubi to sliko in je noče prodati; kmet ljubi zemljo / ljubiti pravico, svobodo / knjiž.: bolnik ljubi mir ima ga rad; žival ne ljubi mraka nima ga rada; ljubi njen smeh rad ga posluša // knjiž. imeti nagnjenje, veselje do česa: ljubi glasbo, knjige / ekspr. ljubi dobro hrano rad je dobre jedi; evfem. na obrazu se mu pozna, da ljubi žganje rad pije žganje / z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: ljubiti lov; dekleta ljubijo ples rada plešejo 4. imeti dobre, prijateljske odnose: ljubiti človeka; ljubiti vse ljudi; evfem. sosedje se navadno ne ljubijo / pes ljubi gospodarja 5. nav. 3. os. imeti kaj za dober pogoj rasti, razvijanja: ta trta ljubi zavetno lego; take rastline ljubijo svetlobo, vlažna tla // zastar., z dajalnikom biti všeč, ugajati: od vsega sadja so mu najbolj ljubile hruške; dovolil je, da si vsak vzame, kar mu ljubi 6. star. poljubljati: ljubiti roko; objemati in ljubiti ● knjiž. sreča ga ljubi je srečen; ta pesnik ljubi slikovite metafore jih pogosto uporablja; knjiž. take motive je ljubilo 18. stoletje taki motivi so bili pogosti, v navadi v 18. stoletju; od vseh pesmi najbolj ljubi Jenkove so mu najbolj všeč ◊ rel. ljubiti Boga ljubíti se in ljúbiti se s smiselnim osebkom v dajalniku 1. izraža pripravljenost koga, za kako dejanje: dekletom se je ljubilo iti plesat; ne ljubi se mu delati; nikomur se še ni ljubilo iti; fantu se ni ljubilo, da bi tako zgodaj vstal / elipt.: nocoj se mi nič kaj ne ljubi dalje; kadar se mu ljubi, je prav zabaven; ravnali so z njim, kakor se jim je ljubilo samovoljno; jedel je, kolikor se mu je ljubilo kolikor je hotel, želel ∙ ekspr. komu se pa kaj ljubi v tej vročini v vročini človek ni razpoložen, nima volje za delo; danes se mi nič ne ljubi nisem razpoložen, nimam volje za nobeno delo 2. nar. gorenjsko imeti željo, poželenje po čem: saj vem, njene domačije se mu ljubi; če se ti ljubi vina, ga natoči ljubèč -éča -e 1. deležnik od ljubiti: ljudje, ljubeči mirno življenje; otrokom je bil ljubeč oče; ljubeča nevesta; ljubeče srce / v osmrtnicah umrla je naša ljubeča mama 2. ekspr. ki vsebuje, izraža ljubezen: ljubeči materini opomini; spremljala je otroka z ljubečim pogledom; obdajati koga z ljubečo pozornostjo; njena ljubeča skrb / božati z ljubečo roko; prisl.: deček ljubeče boža psa; mati je ljubeče sklonjena nad otrokom ljúbljen -a -o 1. deležnik od ljubiti: osrečevala jo je zavest, da je ljubljena; celo svoji nežno ljubljeni ženi ni zaupal te skrivnosti 2. ekspr. drag, ljub: ločitev od ljubljenega dekleta / v osmrtnicah umrl je naš ljubljeni oče ljúbljeni -a -o sam.: ni vedel, kje je zdaj njegova ljubljena / kot nagovor kmalu se vrni, ljubljeni ♪
  4.      ljudjé  ljudí m mn., daj. ljudém, tož. ljudí, mest. ljudéh, or. ljudmí (ẹ̑) 1. množina od človek, razen 4: a) ta žival se boji ljudi; kipi predstavljajo bitja, ki so pol ljudje pol živali; prevoz ljudi in tovora; trupla ubitih ljudi; zdravniški poskusi na ljudeh; ljudje in živali b) neki ljudje čakajo pred vrati; ljudje, ki so ga srečevali, so ga pozdravljali; tam sem našel ljudi, ki so mi pomagali; pri mizi je prostora še za tri ljudi; gruča ljudi; nekaj ljudi je že v čakalnici; ob požaru je bilo poškodovanih pet ljudi; zbralo se je precej ljudi; ekspr. cela reka ljudi se vali s prireditve; ljudi je bilo kot listja (in trave) zelo veliko; nabralo se je ljudi, da niso imeli kam sesti / kot nagovor: kar naprej, ljudje; ljudje, odprite; kaj pa mislite, ljudje božji; v medmetni rabi ljudje božji, kaj sem vse doživel / pog.: koliko ljudi sprejme avtobus potnikov; pri tem časopisu je delalo le malo ljudi sodelavcev c) dobri ljudje so mu pomagali; hinavski, pošteni ljudje; mladi in stari ljudje se težko razumejo; ogibaj se ljudi, ki mislijo le nase / star. novice so prenašali berači in drugi popotni ljudje / v povedni rabi saj niso ravno slabi ljudje č) kmečki, mestni ljudje; poslovni ljudje; tako so sklenili ljudje na upravi; skrb za delovne ljudi; žarg.: govoril sem z odgovornimi ljudmi; politični ljudje politiki; vodilni ljudje d) se bomo že dogovorili, saj smo vendar ljudje; to so ljudje, vam rečem dobri, pošteni ljudje; to niso ljudje, ampak lutke; ker mi nismo le številke, smo ljudje! (Kajuh); Pokazali ste mi, kaj je moj posel — iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar) e) hudo je, če ljudje nimajo kaj jesti; v mestu ljudje nimajo pravega miru; ljudem gre zato, da sploh lahko zidajo / tam ljudje slabo živijo 2. osebe kot družbena skupnost: to so si ljudje izmislili; ne vznemirjajte ljudi; pusti ljudi, naj govorijo, kar hočejo / bratstvo vseh ljudi; enakopravnost ljudi pred zakoni; odnosi med ljudmi 3. osebe, zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: ljudje so se temu čudili; ne vem, kaj ljudje mislijo o njem; ljudje ga opravljajo; ljudje bodo to kmalu pozabili; ljudje pravijo, da ni prav ravnal; kaj bodo rekli ljudje, če bodo izvedeli ● ekspr. vsi smo pač ljudje imamo človeške lastnosti, napake; šalj. ženske so ga klicale: Janez, sedi k nam, bomo vsaj ljudje skupina oseb moškega in ženskega spola; star. njegovo dekle je bilo revnih ljudi iz revne družine; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; star. dati knjigo med ljudi izdati, objaviti; premalo greš med ljudi v javnost, v družbo; tak ne moreš med ljudi v javnost, v družbo; star. slovnica je prišla med ljudi leta 1854 je izšla; stvar je že prišla, prodrla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; pog. tako sem kosmat, da nisem za med ljudi za v javnost, v družbo; knjiž. bivši ljudje ki so izgubili svoj (važni) položaj v družbi; evfem. živel je od tega, kar so mu dali dobri ljudje od miloščine, od pomoči drugih; publ. s tem so bili ogroženi mali ljudje ljudje brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to so naši ljudje privrženci, somišljeniki; šef je dobro poznal svoje ljudi podrejene; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; to so ljudje starega kova ki se v vsem držijo ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čeznje, to so že ljudje na mestu zaupanja vredni, pošteni; vas šteje komaj petdeset ljudi prebivalcev; v obratu je zaposlenih čez sto ljudi delavcev, uslužbencev; živeti daleč od ljudi nedružabno, samotarsko; ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli; vsi ljudje vse vedo; prim. človek ♪
  5.      ljúdstvo  -a s (ȗ) 1. skupnost pripadnikov določene države: organizirati ljudstvo za boj proti okupatorju; slovensko ljudstvo; predstavniki ljudstva; uživati zaupanje ljudstva; dolžnosti do ljudstva / delovno ljudstvo Jugoslavije vsi ljudje, ki so ali so bili udeleženi pri družbenem delu / soditi v imenu ljudstva / Socialistična zveza delovnega ljudstva [SZDL] 2. preprosti, manj izobraženi sloji prebivalstva: ljudstvo se prebuja; izobraževati ljudstvo; zbirati pesmi med ljudstvom; ta navada še živi med ljudstvom; ljudstvo in izobraženci / to je človek iz ljudstva / kmečko ljudstvo; knjige za preprosto ljudstvo // v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: ljudstvo je govorilo slovensko; izžemati ljudstvo; ta šola je bila ljudem iz ljudstva nedostopna 3. nav. mn. skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji: Feničani in druga ljudstva okoli Sredozemskega morja; zgodovina ljudstev; razvoj iz ljudstva v narod / državna ljudstva s svojo državo; izvoljeno ljudstvo po bibliji Judje; lovska, pastirska ljudstva 4. velika strnjena skupina ljudi: po zborovanju se je ljudstvo razšlo; ljudstvo je ob tem prizoru zahrumelo; med ljudstvom se je slišalo odobravanje // nav. ekspr. več ljudi, ljudje: vprašaj, če ljudstvo soglaša; na trgu je bilo mnogo ljudstva; bilo je ljudstva kot mravelj / star. tam se je zbralo precej mladega ljudstva mladine; zastar. žensko ljudstvo ženske 5. zastar., s prilastkom (organizirana) skupina živali: opičje ljudstvo; ljudstvo iz istega panja ● glas ljudstva izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice ♪
  6.      lógičen  -čna -o prid., lógičnejši (ọ́) 1. nanašajoč se na logika 1: logični pojmi, principi, zakoni; logične teorije 2. ki upošteva zakone logike: priti do logičnega zaključka; biti sposoben logične analize; sposobnost logičnega izražanja, mišljenja; logično sklepanje / govoriti brez logične zveze; logično branje smiselno 3. ki se glede na stanje, položaj pričakuje: logičen razvoj; tak čustven izbruh je v tem primeru logičen; to je logična posledica njegovega ravnanja ● ekspr. vzgajal je z logično doslednostjo zelo veliko, popolno ◊ elektr. logični element osnovni sestavni del naprav, konstruiranih na osnovi matematične logike; logični operator; filoz. logični sklep sklep, ki upošteva zakon logike; logični pozitivizem filozofska smer, ki iz znanosti izključuje vse, česar ni mogoče preveriti; gled. pri podajanju teksta paziti na logični akcent na to, da je poudarjena beseda, stavek, ki predstavlja miselno jedro; jur. logična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po pravilih logike lógično 1. prislov od logičen: logično misliti, sklepati; zadnji cikel v zbirki se logično navezuje na prejšnje; logično izpeljana misel 2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: kaj se čudiš, to je vendar logično; logično je, da je on postal šef / elipt. logično, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; sam.: dajati prednost logičnemu pred iracionalnim ♪
  7.      lógika  -e ž (ọ́) 1. filoz. filozofska disciplina, ki proučuje načela pravilnega mišljenja in oblike sklepanja: elementi logike; katedra za logiko; strokovnjak za logiko // s prilastkom ta disciplina, vezana na določenega logika, določeno filozofsko smer: aristotelska logika / dialektična logika o načelih pojmovanja dialektičnega razvoja narave, družbe in mišljenja; formalna logika o oblikah in načelih pravilnega mišljenja; simbolna ali matematična logika ki proučuje formalne pogoje, pri katerih eni povedni stavki izhajajo iz drugih 2. logično mišljenje, sklepanje: prevzela ga je logika v njegovih govorih; njegova ostra in hladna logika / odkriti nasprotnikovo logiko način mišljenja, sklepanja; slabš. to je ženska logika mišljenje, sklepanje, ki sloni na čustvovanju; ekspr. avtor z neizprosno logiko odkriva znamenja propadanja 3. knjiž., s prilastkom zakonitost, določenost: ekonomska, gospodarska logika; logika nadaljnjega razvoja, revolucije / sintaktična logika stavka / življenje s svojo logiko / publ. Jugoslavija je po logiki razvoja dogodkov postala važen dejavnik v sodobnem delavskem gibanju 4. do 1848 prvi letnik filozofije: tisto leto je bil že v logiki ● ekspr. kje je v tvojih trditvah logika tvoje trditve niso logične; ekspr. v pravljičnem svetu z železno logiko zmaguje dobro nad zlim vedno, dosledno; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; ekspr. to sklepanje je sprto z logiko ni logično ♪
  8.      lokalíst  -a m (ȋ) rel. duhovnik, ki službuje na lokaliji: Prešernov stric je bil lokalist na Kopanju ♪
  9.      lotévati se  -am se nedov. (ẹ́) 1. z glagolskim samostalnikom delati prve akte, prva dejanja pri kakem delu, opravilu: previdno se loteva priprav 2. z glagolskim samostalnikom izraža nastop opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: kdor ni vztrajen, naj se ne loteva tega posla; elipt.: lotevati se kulturnih nalog; napačno se loteva tega problema / z oslabljenim pomenom navdušeno se loteva vsakega dela ga opravlja, dela // s širokim pomenskim obsegom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo: slikar se je loteval tudi tihožitij / gostje so se začeli lotevati vina 3. napadati: lotevati se drug drugega z noži / nikar se ga ne lotevaj v časopisu 4. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: mislim, da se me loteva mrzlica; takrat se ga je že lotevala slepota; hrepenenje, jeza, nemir, otožnost, strah se ga loteva; loteval se ga je spanec // izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik, sploh: železa se že loteva rja ♪
  10.      lóvka  -e ž (ọ̑) nav. mn. gibljiv organ nekaterih nižje razvitih živali za lovljenje hrane, tipanje: sipa grabi plen z lovkami; lovke hobotnic; pren., ekspr. fašizem je stegoval svoje lovke na vse strani ◊ lov. past, v kateri ostane ujeta divjad nepoškodovana ♪
  11.      lúč  -i in -í ž (ú; ū) 1. vir umetne svetlobe: luč brli, gori, plapola, sveti, ugasne; luči migotajo; luči se prižigajo, ugašajo; luč me slepi, zastri jo; pogasiti vse luči; prižgi luč; ugasniti, upihniti luč; brleča luč; ekspr. morje pisanih luči / cesto razsvetljujejo električne, neonske, plinske luči; reklamne luči; signalne luči; stikalo za luč; žarg.: dolge ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej, kratke luči ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej; na semaforju se prižge, sveti rdeča, zelena luč / pog.: zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč; iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti; pren., ekspr. v njegovi duši je gorela luč; ta ljubezen je bila edina luč, ki je svetila v njegovo življenje // priprava, ki prižgana oddaja svetlobo; svetilka: kupiti novo luč; postaviti luč na mizo; kdo je razbil luč; luč je bila prižgana, a zastrta s papirjem / namizna, stoječa, stropna luč; luč na olje / ed., star. cepiti luč trske za razsvetljavo // pog. električna napeljava, električna energija: hribovske vasi so dobile luč; plačati račune za luč in plin 2. kar omogoča, da so predmeti vidni; svetloba: luč pojema; stal je tako, da mu je luč sijala na obraz; še v zadnjem oknu je ugasnila luč; knjiž., ekspr. luč lije skozi okno na cesto; bleda, močna luč; knjiž. mehka, ostra luč; slepeča, topla luč; soba je polna luči; ekspr. mesto se je kopalo v morju luči; luč in tema / pog., v povedni rabi samo v eni hiši je bila luč; v prvem nadstropju so imeli še luč, zato je pozvonil / dnevna, jutranja luč; naravna, umetna luč; neonska luč; sončna luč / ob, pri močni luči se zenica stisne; ker slabo vidi, ne sme brati pri luči pri umetni svetlobi; pogledati predmet proti luči tako, da svetloba pada nanj ali ga presvetljuje; pren., ekspr. luč je zmagala nad temo 3. ekspr., v povedni rabi bister, pameten človek: biti največja luč v razredu; on ni kaka posebna luč; med svojimi kolegi je veljal za luč 4. vznes. pozitivne vrednote: sovražil je temo in ljubil luč; prinesti ljudem luč // duševno stanje glede na te vrednote: to je zgodba srca, ki ni moglo do luči; biti ožarjen od notranje luči 5. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: luč upanja je ugasnila; zagorela je luč svobode; prižgati luč resnice; luč bratovske ljubezni; luč omike, razuma, spoznanja 6. s prilastkom izraža, da je kdo (videti) tak, kot določa prilastek: nastopajoči so se predstavili v najboljši luči; afera meče nelepo luč nanj; končno se je pokazal v pravi luči; to je vrglo slabo luč na vodstvo podjetja // navadno v zvezi z gledati, videti izraža odnos do česa, kot ga določa prilastek: zdaj jih gledam v drugi luči; gledati kaj v lepi luči; videti vse v rožnati luči; ekspr. ljudi prikazuje v črni luči / publ.: postaviti problem v novo luč; prikazati kaj v luči marksizma ● knjiž. luč v njegovih pričakujočih očeh je ugasnila njegove oči niso več izražale pričakovanja; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo luč držali umrl bo; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; pog. na luči si mi, mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; star. sam sebi je, stoji na luči si škoduje; ekspr. hrepeneti po luči po spoznanju, jasnosti; ekspr. dvorana je bila vsa v lučih v njej je gorelo mnogo luči; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; vznes. nebeške luči zvezde; knjiž. lepo razporejena luč na sliki svetlejša mesta; star. zvoniti večno luč avemarijo; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; vznes. sin je bil luč njenih oči imela ga je zelo rada; ekspr. luč njegovih oči je ugasnila oslepel je; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; star. krogla mu je upihnila luč življenja bil je ustreljen; knjiž., ekspr. ta izjava je prinesla nekaj luči v problem jasnosti; moški plešejo okoli nje kot vešče okrog luči si vztrajno prizadevajo pridobiti si njeno ljubezensko naklonjenost; meni luč, tebi ključ v kmečkem okolju gospodarstvo, posestvo naj preide na naslednika šele ob smrti prejšnjega gospodarja ◊ avt. parkirne luči; zavorne luči; elektr. ritmična luč ki sveti v presledkih v določenem ritmu; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; fot. bliskovna luč priprava za močno trenutno osvetlitev pri fotografiranju; gled. odrska luč za osvetljevanje odra; osvetljenost odra; navt. bočna luč zelena in rdeča navigacijska luč na ladjah; rel. večna luč ki neprestano gori pred tabernakljem ♪
  12.      lúčca  tudi lúčica -e ž, rod. mn. lúčic (ū) manjšalnica od luč: lučca brli, gori; lučca miglja; na nasprotnem bregu se je posvetila lučca; gledal je lučce, kako se pomikajo v temi / lučca upanja ● ekspr. na milijone lučic miglja na nebu zvezd ◊ bot. kalcedonijska lučca dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti, Lychnis chalcedonica; kukavičja lučca travniška rastlina s svetlo rdečimi cveti v socvetju, Lychnis flos cuculi ♪
  13.      lúčka  -e ž (ú) 1. manjšalnica od luč: a) lučka brli, gori, sveti; otr. mamica, tema je, prižgi lučko; v daljavi je zagledal lučko; rdeča lučka b) naliti olje v lučko / nočna lučka / lučka kresnice c) lučka upanja ♦ strojn. kontrolna lučka lučka, ki s svetlobo opozarja na posebno, nenavadno stanje v motorju, napravi 2. dozorelo regratovo socvetje: otroci trgajo regrat in pihajo lučke / regratove lučke 3. pog. mlečni sladoled na paličici: kupiti, lizati lučko; prodajati lučke ♪
  14.      lúmparski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na lumpanje: on in njegova lumparska druščina / lumparske navade ♪
  15.      maksimalízem  -zma m (ȋ) knjiž. zagovarjanje, zastopanje največjih zahtev pri kakem delovanju, prizadevanju: večini v stranki očitati maksimalizem ♪
  16.      málo  prisl. (á) 1. izraža majhno stopnjo: knjiga je malo pomembna; malo vredni predmeti; malo znani kraji / v družbi malo velja; malo mu je mar za red // ekspr., okrepljen izraža prav majhno stopnjo: za predpise se menijo bolj malo; o konjih je vedel bore malo; kako malo vam je za pravice; francosko razume malo ali nič / prav tako malo se spozna na glasbo kot jaz nič 2. izraža majhno količino ali mero a) s samostalnikom: do odhoda je (le) malo časa; v takem položaju imamo malo upanja na uspeh; v shrambi je le še malo živil; zemlja z malo dušika; z malo besedami vse pove / ekspr.: časa ima malo malo; nekam malo nas je; denarja ima prav malo, zelo malo; elipt. lep dan je, da malo takih b) z glagolom: malo govoriti, misliti, pojesti; ne malo, veliko mi je pomagal // ekspr., navadno v zvezi z manjkati izraža, da je dejanje blizu uresničenja: malo je manjkalo, pa bi ga (bilo) povozilo; elipt. pri predavanju se zelo dolgočasijo, malo da ne zaspijo 3. ekspr., v zvezi s tisto, to izraža prav majhno količino: še tisto malo nam ne privoščijo; še to malo hrane bi nam vzeli? 4. evfem. izraža nezadostno stopnjo: take besede so malo premišljene / malo hvaležna naloga nehvaležna 5. ekspr., v nikalnih stavkih, v zvezi s še, niti, tudi izraža močno zanikanje: še malo mu ni podoben; to me niti malo ne zanima; tudi malo se ni zmenil zanjo 6. ekspr., v nikalnih stavkih izraža veliko mero, stopnjo: denarja ni bilo malo; to me ni malo razveselilo 7. ekspr., navadno nepoudarjen izraža nedoločeno omejitev povedanega: že malo črviv; pri delu je priden, le malo neroden je še; malo čudno se mi zdi; danes pridi malo prej; malo čez poldne / malo močnejši sem pa že od tebe / počakajte malo; malo bolj odpri oči / on je malo čudaka ● pog., ekspr. včasih sta si bila malo tako sta se imela nekoliko rada; pog., ekspr. to je malo veliko zame preveč; pog. en malo, star. eno malo mi že pomaga malo, nekoliko; ekspr. še malo, pa bomo doma kmalu; ekspr. kratko in malo (ne) grem izraža podkrepitev trditve ali zanikanja; ekspr. malo po malo sneži pomalo; ekspr. ne razumem ga ne malo ne dosti prav nič; preg. boljše malo kot nič; preg. dosti grmenja, malo dežja če je obljub, napovedi preveč, se navadno malokatera izpolni; prim. kratkomalo, majhen, mali, malodane, malopomemben, maloprej, manj, najmanj, nemalo, zamalo ♪
  17.      mámutski  -a -o prid. (ȃ) ekspr. nenavadno velik, velikanski: mamutski tanker / mamutsko podjetje / publ. mamutska skakalnica v Planici velika (smučarska) skakalnica ♦ strojn. mamutska črpalka črpalka za črpanje vode iz tal z vpihavanjem zraka ♪
  18.      mànj  prisl. (ȁ) 1. izraža manjšo stopnjo, ant. bolj: manj domač, razvit, zelen; glava je manj poškodovana kot roka / nav. ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil malo manj zgovoren; čedalje, vse manj ostaja doma / govori manj razločno; ekspr. zdaj pa pride druga, manj vesela stran zadeve / bil je bolj znanstvenik, manj pedagog / ozirajo se predvsem na skupne, manj na osebne potrebe 2. izraža manjšo količino ali mero, ant. več a) s samostalnikom: ima manj denarja; delati z manj napora / napak bo vsako leto manj / do ceste je manj kot uro hoda b) z glagolom: malo prodaja, še manj kupuje; manj sem ji dal, kakor je pričakovala 3. ekspr., v zvezi z ne, nič izraža enakost: drugi dokazi niso nič manj tehtni; na dom misli - ne manj kakor včasih 4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor manj boš mislil na to, toliko bolj boš miren; čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim; manj kot jih je, bolj so enotni 5. mat. izraža odštevanje: deset manj šest je štiri [10 — 6 = 4] / pog. za uro dobiš trideset din manj davek zmanjšano za toliko, kolikor znaša davek; ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let ● žarg., šah. s kmetom manj ima malo upanja na uspeh ker ima enega kmeta manj kot nasprotnik; ekspr. ponudi manj kot mogoče kolikor se da malo; ekspr. prosila ga je malo manj kot na kolenih zelo; ekspr. tehta nič manj kakor sto kil natanko; ekspr. dal mi ni nič, še manj kot nič prav nič; tudi mirujoče mišice so bolj ali manj napete kolikor toliko, nekoliko; ekspr. telo se manj in manj upira bolezni čedalje manj, zmeraj manj; dva meseca je, kar se je vrnil, nekaj več, nekaj manj približno; ekspr. imam samo še hleb kruha, nič več in nič manj natanko toliko; v teh govoricah je več ali manj resnice kolikor toliko, nekaj; neskl. pril.: žarg., šol. dobil je manj štiri oceno, ki je bližje prav dobremu kot dobremu; prim. čimmanj, malo, najmanj ♪
  19.      marodêrstvo  -a s (ȇ) nižje pog. uporabljanje bolniških dopustov: zaradi maroderstva jih je letos na delu precej manjkalo ◊ voj. ropanje mrličev in ranjencev na bojišču, mrhovinarstvo ♪
  20.      mátast  -a -o prid. (á) 1. pog. omotičen, mlahav: biti (ves) matast od spanja, vina; matast se je opotekal med hišami 2. nar. nespameten, neumen: kako si bil matast, da tega nisi kupil za tako nizko ceno ♪
  21.      matemátičen  -čna -o prid. (á) nanašajoč se na matematiko: matematični obrazec, simbol, zakon; matematično pravilo, sklepanje / matematična razprava / matematična jasnost, natančnost; matematično-statistične metode / rešiti matematično nalogo / knjiž. izražati se v matematičnem jeziku / ekspr. svoje delo opravlja z matematično doslednostjo zelo natančno ◊ filoz. matematična logika logika, ki proučuje formalne pogoje, pri katerih eni povedni stavki izhajajo iz drugih; fiz. matematično nihalo nihalo iz majhnega telesa in lahke vrvice; lingv. matematična lingvistika jezikoslovje, ki uporablja načela in metode matematike; mat. matematični dokazi dokazi, pri katerih se uporabljajo matematične metode; matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; matematična analiza analiza z matematičnimi sredstvi; matematična formula matemátično prisl.: matematično dokazati; biti matematično natančen; sam.: žarg. danes smo pisali matematično matematično šolsko nalogo ♪
  22.      máti  mátere ž, tož. máter, or. máterjo (á) 1. ženska v odnosu do svojega otroka: njegova mati še živi; nima očeta ne matere; spoštovati, ubogati mater; dobra, skrbna mati; draga, ljuba mati; očetova mati; spomini na mater; skrbi zanj kot mati požrtvovalno / po materi mu je v sorodu / ekspr. učiteljica je bila svojim učencem druga mati // ženska, ki ima otroka: mati doji; je mati treh otrok; postala je mati; mlada mati; dojenček v naročju matere / nezakonska mati ki ob rojstvu otroka ni poročena; mati vdova; posvetovalnica za matere // (živalska) samica, ki ima mladiča: ločiti tele od matere; zajčja mati / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik 2. v zvezi stara mati mati očeta ali matere: dopoldne je otroka varovala stara mati; obiskati staro mater 3. zlasti v kmečkem okolju naslov za starejšo poročeno žensko, navadno gospodinjo: sosedova mati so mi dali jabolko; hišna mati; mati županja / kot nagovor no, mati, se še poznamo 4. ekspr., navadno s prilastkom ženska, ki zelo skrbi za koga, navadno starejša: dijaška, študentovska mati; partizanska mati 5. rel. naslov za predstojnico samostana ali reda s slovesnimi zaobljubami: mati prednica 6. knjiž., v povedni rabi kar omogoča, povzroča nastanek česa: ti si bila mati mojih pesmi / preteklost je mati sedanjosti 7. vznes., v prilastkovi rabi poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mati domovina; darovi matere narave; mati zemlja 8. v medmetni rabi, v zvezi mati božja izraža začudenje, nejevoljo: mati božja, ali je to mogoče; mati božja, kaj pa govoriš ● mama, to so mi dali mati v kmečkem okolju stara mati; ekspr. hči je cela mati zelo ji je podobna; krušna mati mačeha; rednica, hraniteljica; ekspr. spremenil se je, da ga lastna mati ne bi spoznala zelo se je spremenil; star. pisana mati mačeha; pesn. mati Slava slovanski svet, Slovani; vznes. biti sin slovenske matere Slovenec; bil je tak, kot ga je mati rodila nag, gol; preg. previdnost je mati modrosti kdor se hoče izogniti nesreči, mora biti previden; preg. kakršna mati, taka hči ◊ rel. Mati božja Kristusova mati ♪
  23.      mática  -e ž (ā) 1. spolno razvita samica pri čebelah: matica se izleže; matica leže jajčeca; dvoletna, enoletna, triletna matica 2. predmet v obliki debelega obročka z notranjimi navoji: odviti, priviti matico / ključ za matice 3. knjiž. kraj, področje, kamor kaj spada: voda se je vrnila v strugo, svojo matico / združitev velikega dela Krasa z deželo matico 4. enota, ki ima osrednji položaj v odnosu do drugih enot kakega sestava: odnosi podružničnih šol z matico / Atene so veljale za matico jonskih državic / ladja matica ekspedicije 5. društvena založniška organizacija: ustanavljanje matic pri Slovanih / Slovenska matica 6. v zvezi biserna matica notranja plast lupine nekaterih školjk: gumbi iz biserne matice 7. star. matična knjiga: pri sestavljanju biografije je uporabljal cerkvene matice / vpis v poročno, rojstno matico 8. zastar. (tiskarska) matrica: napraviti matico iz kovine ◊ agr. ocetna matica tanka prevleka, ki se nabere na površini alkoholnih tekočin pri ocetnem vrenju; zakis; anat. nohtna matica plast celic, iz katerih se dela noht; čeb. matica se opraši; dodajati panjem matice; jalova matica ki zalega neoplojena jajčeca; etn. matica del rovaša, ki ga obdrži upnik; jur. matica listine, naloga prvi primerek listine, naloga v več kopijah, ki ostane izdajatelju; strojn. holandska matica holandec; kapičasta, kronska matica; krilna matica ki ima ob straneh ploščici, da se lažje suka z roko; slepa matica ki je na eni strani zaprta; zool. matica spolno razvita samica nekaterih žuželk ♪
  24.      mátičar  -ja m (ā) 1. uslužbenec, pooblaščen za vodstvo matičnih knjig: razpisati mesto matičarja; podpis matičarja ∙ publ. stopiti pred matičarja poročiti se 2. član ali naročnik društvene založniške organizacije: letos se je število matičarjev povečalo ◊ čeb. panj, iz katerega se jemljejo matice ali ličinke za vzrejo matic ♪
  25.      matičnják  -a m (á) 1. agr. prostor, kjer se gojijo rastlinske sadike: vrt preurediti v matičnjak; v matičnjaku gojijo ameriške trte // prostor, kjer so matične rastline za cepiče ali za seme: matičnjak drevesnice 2. čeb. zaboj, v katerem je več plemenilnikov: štiridelni matičnjak; panj matičnjak // matičnik: izrezati matičnjake ♪

   251 276 301 326 351 376 401 426 451 476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA