Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Panj (329-353)


  1.      kólikor  vez. (ọ̑) 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje sorazmernosti s količino ali mero, nakazano v nadrednem stavku: les, kolikor ga je treba, dobiš v zadrugi; plačaj toliko, kolikor je vredno; delam, kolikor morem; elipt. dohodkov je toliko, kolikor izdatkov / s primernikom kolikor več ima, toliko bolj skopari / s presežnikom kolikor najbolj mogoče izkorišča razmere ∙ preg. kolikor glav, toliko misli // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje visoke mere, stopnje: ves je malopriden, kolikor ga je; pridi k nam, kolikor se da hitro; elipt. naredi kolikor mogoče hitro / v prislovni rabi, piše se tudi brez vejice naj stane kolikor hoče / kolikor daleč sega pogled, je sama ravnina / očitali so mu nezmožnost, lenobo in kolikor je še takih napak // nav. ekspr. za izražanje previdnega sklepanja, trditve: kolikor ga poznam, bo rad pomagal; v tem kraju še nisem bil, kolikor se spominjam; kolikor vem, za vse velja enaka pravica 2. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: kolikor si prizadeva, ne more se privaditi; ni se mu posrečilo, kolikor se je tudi trudil če se je še toliko 3. publ., v pogojnih odvisnih stavkih če: vlak prevozi progo v dveh urah, kolikor nima zamude / neustalj. v kolikor ne poravnate računa pravočasno, vam zaračunamo zamudne obresti kólikor tóliko prisl. izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: živela sta (še) kolikor toliko dobro; tudi ti si kolikor toliko kriv; Napoleon je dal našemu jeziku kolikor toliko pravic ♪
  2.      kolítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od koliti: kopanje in kolitev ♪
  3.      kompromís  -a m (ȋ) sporazum, pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih, delni sporazum: kompromis tu ni bil mogoč; skleniti kompromis; politični kompromis; kompromis med štirimi velesilami / doseči kompromis pri spornem vprašanju / ponudili so jim kompromis možnost kompromisne rešitve / slikar se je odločil za kompromis med tradicionalizmom in modernizmom // nav. slabš. popuščanje, odstopanje od svojih zahtev, načel v korist zahtev, načel drugega: to tvoje dejanje je kompromis; njegovo početje je izraz številnih kompromisov / meščanstvo je delalo kompromise s preostanki fevdalizma ● ekspr. ta človek ne pozna kompromisov je dosleden, načelen; ekspr. v teh stvareh je ravnal brez kompromisov dosledno, načelno ♪
  4.      koncesíja  -e ž (ȋ) 1. nav. mn. kar kdo komu da, odstopi; korist, ugodnost: vlada je dala stranki precej koncesij; dobili, dosegli so delne koncesije; izsiliti, zahtevati koncesijo / v zameno so dobili teritorialne koncesije na otoku pravico do ozemlja // (delno) popuščanje, odstopanje: pripravljen je tudi na koncesije; pristati na koncesije; koncesija nasprotnemu stališču / njegov načrt je koncesija nasprotnikom / pisateljeva koncesija malomeščanskemu okusu, tradiciji 2. star., s prilastkom dokument, (javna) listina, zlasti za opravljanje kake dejavnosti: dodeliti, odvzeti gostilniško koncesijo; tiskarska koncesija 3. v kapitalistični ekonomiki dovoljenje države tuji trgovski ali industrijski družbi za opravljanje gospodarske dejavnosti na njenem področju: dati, dobiti koncesijo; koncesija za iskanje in črpanje nafte ♪
  5.      končníca  -e ž (í) 1. navadno v zvezi panjska končnica čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča: slikati panjske končnice / originalne, ponarejene panjske končnice; ima bogato zbirko panjskih končnic 2. čelna deska postelje: zadel se je ob končnico; izrezljana končnica zibelke / prednja, zadnja končnica / posteljna končnica 3. končni, zadnji del besede ali večmestne številke: na spomeniku je od napisa ostala le še končnica imena; izžrebane so bile številke s končnico pet // lingv. končni, pri pregibanju ali izpeljavi spremenljivi del besede: besede delimo na osnove in končnice // lingv. del besede, ki izraža sklon, število, spol ali glagolsko osebo: dajalniška končnica; ničta končnica 4. šah. zadnja faza igre, ko sta na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še po ena ali dve figuri: poučna, zanimiva končnica / trdnjavska končnica v kateri so na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še trdnjave / v končnici je igral slabo in izgubil ♪
  6.      konjektúra  -e ž (ȗ) knjiž., redko ugibanje, domneva: to trdi na osnovi konjekture ♦ lit. dopolnitev, izpolnitev manjkajočega ali pokvarjenega dela besedila po domnevi, sklepanju ♪
  7.      kòp  kópa m (ȍ ọ́) 1. mont., v zvezi dnevni kop kraj, prostor na površini zemlje, kjer se koplje ruda: odprli so nove dnevne kope / kopati premog na dnevnem kopu; kopanje železove rude v dnevnih kopih // tako pridobivanje rude: na tem kraju imajo samo dnevni kop / naprave za dnevni kop / pridobivanje premoga z dnevnim, površinskim kopom 2. redko kopanje, izkopavanje: moral je plačati kop in vožnjo / kop je bil zelo velik izkop ♪
  8.      kóp  -í ž (ọ̑) 1. agr. globoko rahljanje zemlje v vinogradu: danes imamo kop / opravili so prvo kop / spomladanska, jesenska kop 2. redko kopanje, izkopavanje: kop jame / treba je začeti s kopjo krompirja ♪
  9.      kopálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kópanje: različne kopalne navade / kopalni plašč; kopalna brisača, kapa; kopalne hlačke; kopalna kad; ima dvodelno kopalno obleko; kopalna sezona ♪
  10.      kopalíšče  -a s (í) urejen in opremljen prostor za kopanje, plavanje: kopališče ima plavalni bazen in bazen za otroke / kopališče ob morju / termalno kopališče v toplicah, zdraviliščih s termalno vodo; zimsko kopališče // v zvezi javno kopališče stavba s prostori za umivanje, kopanje: kopat se hodi v javno kopališče ♪
  11.      kopálnica  -e ž (ȃ) prostor za umivanje, kopanje, navadno s kopalno kadjo in tušem: umiva se v kopalnici; išče sobo s souporabo kopalnice ♪
  12.      kopálo  -a s (á) 1. del orodja, namenjen za kopanje: kopala različnih oblik; držalo in kopalo 2. orodje za kopanje: ima kopala: motiko, rovnico, kramp ♪
  13.      kopáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na kopače ali kopanje: kopaško delo / kopaško orodje ♪
  14.      kopáti  kópljem tudi -ám nedov., kôplji kopljíte tudi kôpaj kopájte; kôpal (á ọ́, ȃ) 1. delati v kaj vdolbino, jamo z odstranjevanjem zemeljskega materiala: delavci kopljejo na cesti / kopati jamo, jarek; sam si je moral kopati grob / konja nemirno kopljeta s kopiti / žarg., avt. avto koplje njegova kolesa delajo zaradi vrtenja na mestu vdolbino; pren., pesn. na licih so ji solze kopale globoke struge 2. dobivati, jemati kaj iz zemlje z odstranjevanjem zemeljskega materiala: v rudniku koplje rudo, zlato / kopati premog // s kopanjem spravljati iz česa, navadno iz zemlje: kopati krompir / arheologi so dolgo kopali izkopavali 3. rahljati, prekopavati zemljo: kopati njivo, polje; kopati z motiko // agr. globoko rahljati zemljo: v vinogradu že kopljejo / kopati trto ● ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; ekspr. sam sebi jamo koplje dela take stvari, ki ga spravljajo v nesrečo, so mu v pogubo; ekspr. kaj mislijo, da denar kopljemo da ga na zelo lahek način zaslužimo; pog., ekspr. kopati si kaj na glavo prevzemati nase neprijetno skrb za kaj; star. kopal je za starinami prizadevno jih iskal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega kopáti se nar., navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami; lesti: zasulo ga je, pa se koplje ven; kopati se iz močvirja; kopljeta se s peči / kopati se na kozolec // počasi, navadno tudi s težavo premikati se: kopal se je po cesti navzgor; kopati se čez njive in senožeti kopajóč -a -e: konji, kopajoči s kopiti; kopajoče roke ♪
  15.      kopnéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. nav. 3. os., v zvezi s sneg biti v vedno manjši količini: sneg že kopni; pren., ekspr. prihranki kopnijo ∙ ekspr. v bolezni je vidno kopnela slabela, hirala // ekspr., z dajalnikom izraža, da se nehuje stanje, razpoloženje, kot ga določa samostalnik: jeza mu že kopni; upanje, da pride, mu je bolj in bolj kopnelo 2. zastar. koprneti: kopnel je po časti kopnèč -éča -e: kopneči sneg ♪
  16.      koríto  -a s (í) 1. podolgovata, navadno lesena posoda za krmljenje, napajanje živine: v koritu je še dosti krme; leseno korito / svinjsko korito // večja podolgovata, navadno zidana posoda na prostem za vodo: zajeti vodo iz korita / šla je h koritu po vodo; pere pri koritu 2. kar je po obliki podobno koritu: po koritu je spuščal opeko s strehe / cvetlična korita; mlinsko korito; pomivalno, umivalno korito / žarg., navt. korito čolna, ladje trup 3. podolgovata naravna ali umetna vdolbina na zemeljski površini, po kateri teče voda; struga: v koritu pod hišo teče potok; izsušeno, razrito korito; korito hudournika / rečno, vodno korito ● slabš. še korita si ne pospravi sam postelje, ležišča; slabš. hitro je prišel do korita do donosne službe, uglednega položaja; slabš. se vidi, da je pri koritu da ima donosno službo, ugleden položaj ◊ alp. korito globoka vdolbina v skalovju, nastala zaradi delovanja tekoče vode, plazov; čeb. korito (čebelji) panj, izdolben iz kosa debla; fot. korito naprava, v kateri se kemično obdeluje fotografski material; gled. svetlobno korito pločevinasta naprava z žarnicami različnih barv za osvetljevanje scene ♪
  17.      kòš  kôša m, mest. ed. tudi kóšu (ȍ ó) 1. visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje (česa) na hrbtu: nesti, oprtati si koš; pozimi plete koše; zadeti koš na pleča; nositi gnoj v košu; star. reven kot Lahov koš zelo / koš stelje / oprtni koš; koš za listje // v zvezi gnojni koš voz s košu podobno napravo: gnojni koš sta vlekla dva vola 2. manjša, navadno pletena posoda, zlasti za odpadni papir: raztrgal je pismo in ga vrgel v koš / koš za papir, smeti 3. pletena posteljica za dojenčka: otrok je v košu lepo zaspal 4. navadno v zvezi prsni koš del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica: izbočiti prsni koš / preiskovati prsni koš s poslušanjem 5. šport., pri košarki naprava z obročem in mrežo, ki nima dna, v katero se meče žoga: žoga je padla v koš / metati, streljati na koš / skoki pod domačim in tujim košem // dejstvo, da pride žoga v to napravo: dati koš; tekmovalci so dosegli sto košev 6. navt., navadno v zvezi jamborni koš majhna zavarovana ploščad na jamboru: ladja z jambornim košem; izvidnik v košu 7. žarg., mont. košu podobna kabina dvigala pri rudniku; kletka: v jamo se spuščajo v ozkem košu / dvigalni koš 8. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prinesla je cel koš novic; pošilja mu koš poljubčkov / poznal je na koše dovtipov zelo veliko ● ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. problema ne sodita v isti koš nista enaka; ekspr. meče vse v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi ◊ agr. koš del stiskalnice, v katerega se da drozga; čeb. koš pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; gozd. (drevesni) koš drevo z gostimi, bujno razraščenimi vejami, katerega spodnje segajo do tal; teh. sesalni koš mreža, ki zapira trdnim primesem dostop v sesalno cev črpalke; zool. koš zunanje ogrodje glavoprsja rakov deseteronožcev ♪
  18.      košníca  -e ž (í) nar. vzhodno pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; koš: košnice so bile brez okraskov ♪
  19.      kràmp  krámpa m (ȁ á) 1. orodje za kopanje, navadno s sekalom in konico: zavihteti kramp; tla so bila trda in moral je kopati s krampom; udariti, zamahniti s krampom; težek kramp / ekspr. ves dan so peli krampi ∙ ekspr. treba bo prijeti za kramp začeti fizično delati 2. slabš. močen, neroden konj: v hlevu je imel dva krampa / star, garjav kramp // nizko družabno nespreten, neroden človek: s takim krampom ne moreš nikamor / kaj hočeš, star kramp ni za tako delo ♪
  20.      kranjìč  -íča m (ȉ í) čeb. preprost lesen nizek panj: prodal je še zadnje kranjiče ♪
  21.      krátiti  -im nedov., tudi kratíte; tudi kratíla (á ā) 1. z dajalnikom povzročati, delati, da ima kdo česa manj: kratili so mu osnovne pravice; prostosti, svobode mu ne kratimo; kratiti komu dolžno spoštovanje; teh ugodnosti si ne bom dovolil kratiti / ne krati mi veselja / z vpitjem mu je kratil jutranji mir, počitek; pojdi in ne krati mi spanja // star. braniti, preprečevati: vedno mu je kratila pijačo; nihče mi tega ne more kratiti 2. star., z dajalnikom povzročati, da kaj po občutku hitreje, prijetneje mine; krajšati: z veselim pripovedovanjem ji je kratil zimske večere ∙ star. s petjem si krati čas se zabava, odganja občutek praznote 3. zastar. delati kaj (bolj) kratko; skrajševati, krajšati: kratiti obleko / dan se že krati ♪
  22.      kréda  -e ž (ẹ̑) 1. snov za pisanje po večjih površinah, navadno v obliki podolgovatega predmeta: kupiti kredo; pisati s kredo na tablo; barvasta kreda; košček krede; škatlica kred; bled kot kreda / krojaška kreda; šolska kreda // petr. rahla usedlina iz hišic odmrlih luknjičark: kopati kredo / jezerska kreda usedlina iz drobcev apnenca in dolomita 2. um. mehek, navadno črn ali rjav risarski material: riše s kredo in ogljem / risba v kredi // risarska tehnika s takšnim materialom: kredo je opustil in začel z oljem 3. geol. obdobje mezozoika, v katerem so se razvili listavci in žužkojedi: jura in kreda ● star. dobiti kaj na kredo na kredit, upanje ◊ obrt. snov za beljenje iz kaolina ♪
  23.      kredít  -a m (ȋ) materialna sredstva, ki jih da upnik dolžniku z obveznostjo kasnejše vrnitve: dobiti velik kredit; jemati kredite; prositi za kredit; vračanje kredita; jamstvo za kredit / najeti kredit / dati komu kredit / črpati kredit jemati posamezne zneske do višine odobrenega zneska; v banki imam še nekaj kredita; porabil je že ves kredit; blokiranje kreditov / odobriti kredit / odplačal, vrnil je že ves kredit dolg / bančni kredit ki ga da banka; denarni kredit v obliki denarja // razmerje med upnikom in dolžnikom, ki nastane z dajanjem takšnih materialnih sredstev: skleniti kredit; ustvarjati vedno nove kredite; pravna oblika kredita / referent za kredit / dolgoročni kredit nad deset let; kratkoročni kredit do dveh let; srednjeročni kredit od dveh do desetih let // v prislovni rabi, v zvezi na kredit izraža trgovanje, ki temelji na takšnem razmerju: avtomobili se dobijo na kredit; kupovati, prodajati na kredit ● ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. toliko kredita že imam pri tebi, da mi boš verjel toliko mi že zaupaš, da mi boš verjel; ekspr. živeti na kredit biti vedno zadolžen; ekspr. bil je ob ves kredit izgubil je zaupanje, spoštovanje ◊ fin. blagovni kredit za financiranje trgovanja z blagom; investicijski krediti za investicije; izvozni kredit; javni kredit ki ga najamejo državni organi; namenski kredit za točno določen namen; obrestni kredit pri katerem mora dolžnik plačati tudi obresti; obročni kredit dan s pogojem obročnega odplačevanja; potrošniški kredit; premostitveni kredit; (proračunski) kredit materialna sredstva, ki jih odobri država brez obveznosti vrnitve; zasebni kredit ♪
  24.      krepčálen  -lna -o prid. (ȃ) redko krepčilen: krepčalna hrana / krepčalno spanje ♪
  25.      krpálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na krpanje: krpalni pribor / krpalni postopek ♪

   204 229 254 279 304 329 354 379 404 429  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA