Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Pak (180-204)
- gréšen -šna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) nanašajoč se na greh: grešne misli; grešno dejanje / grešen človek / pokoril se je za svoje grešno življenje ● ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje; ekspr. stal je tam kot grešna duša obupan, potrt; star. imela je z njim grešno znanje izvenzakonsko spolno razmerje gréšno prisl.: grešno živeti ♪
- grešíti -ím dov. in nedov., gréši (ȋ í) 1. rel. kršiti božjo ali cerkveno zapoved: grešiti proti peti božji zapovedi; grešiti v mislih, v dejanjih / smrtno grešiti narediti smrtni greh 2. ekspr. napraviti prekršek, prestopek: grešiti proti postavi; grešiti zoper bonton / grešiti nad človekom prizadejati mu krivico, ga zlorabiti // narediti napako, zmotiti se: starši pri vzgoji včasih grešijo ♪
- grób -a -o stil. -ó prid. (ọ̑ ọ̄) 1. ki ni dokončno izdelan, obdelan: groba keramika; obleka iz grobe volne; grobo platno / zaviti v grob papir ki nima gladke površine / pulover z grobim vzorcem ki daje videz neizdelanosti / cesto so posuli z grobim peskom debelim 2. ki v odnosu do ljudi na žaljiv način kaže svoje negativne lastnosti: grob človek; zelo grob je do staršev / spet je bil grob z njo / grob dovtip; ima precej grobe navade 3. narejen, sestavljen po približni oceni: grobi predračuni; groba delitev prebivalcev na poljedelce in delavce v industriji / o njem si je že ustvaril grobo sliko / po grobih ocenah zaostaja produktivnost za več odstotkov / problem so prikazali le v grobih obrisih 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: to je groba kršitev sporazuma; naredil je grobo napako ◊ grad. grobi omet omet iz debelejšega peska; les.
groba obdelava lesa začetna faza obdelave; petr. grobo zrno zrno z večjim premerom; strojn. groba pila pila, ki pusti površino hrapavo, raskavo gróbo tudi grobó prisl.: igrali so precej grobo; zelo grobo se izraža; grobo kršiti zakon; grobo mleta moka gróbi -a -o sam.: na grobo tkano platno; načrti so v grobem že izdelani ♪
- grôzen -zna -o prid., grôznejši (ȏ) 1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: videl je grozne prikazni; grozna zver / grozen zločin / grozne besede; grozna kletev / ekspr. pravljica ne sme biti preveč grozna // ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: grozna bolezen; čaka ga grozna kazen; grozna novica / to so bili grozni časi 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to je grozen človek; tvoji prijatelji so res grozni / ima grozen značaj / grozno čenčanje, vedenje / otroci so bili med vožnjo grozni zelo nemirni, nagajivi 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: bil je v groznem strahu zanjo; vozi z grozno hitrostjo; godi se mu grozna krivica; dela grozne napake / grozna globina, tema / grozen dež, veter 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: imeli smo grozno hrano; cesta je bila grozna / piše grozen
jezik / tu notri je grozen zrak zelo zatohel, nečist; imamo grozno vreme zelo neugodno 5. pog., ekspr. zelo grd, neprikupen: ima grozne čevlje; grozna barva; v tej obleki je grozna 6. nar. gorenjsko lep, čeden: bila je grozno dekle grôzno 1. prislov od grozen: grozno poje; grozno so ga pretepali; grozno je lep; grozno dolgo so ga čakali 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: grozno je poslušati take neumnosti; kaj ni grozno, da noče priznati / grozno mu je bilo pri duši / pri njih je grozno imajo zelo neurejene razmere 3. v medmetni rabi izraža veliko čustveno prizadetost, grozo: grozno, mučili ga bodo; sam.: marsikaj groznega je doživel; preveč groznega je v teh zgodbah ♪
- heteronomíja -e ž (ȋ) knjiž. odvisnost, nesamostojnost, podrejenost: avtonomija in heteronomija v medčloveških odnosih; gospodarska, politična heteronomija ♦ filoz. heteronomija volje ravnanje ali hotenje, ki ne izhaja iz zavestnega prepričanja, ampak iz tujih pobud ♪
- híba -e ž (í) raba peša napaka, motnja: govorna, prirojena, telesna hiba / tehniki so hitro odpravili hibe v mehanizmu / roman ni brez večjih hib pomanjkljivosti ♪
- híbav -a -o prid. (í) redko pomanjkljiv, nepopoln: hibava prehrana / hibav otrok ki ima napako, motnjo ♪
- hidrávlika -e ž (á) 1. fiz. nauk o mehanskih lastnostih tekočin in njihovi uporabi v tehniki: ukvarjati se z vprašanji hidravlike; strokovnjak za hidravliko 2. strojn. mehanizem, ki deluje na osnovi širjenja pritiska v tekočinah: stopnice, opremljene s hidravliko; napaka na hidravliki ♪
- hítrica -e ž (ȋ) 1. sorazmerno velika hitrost pri opravljanjiu kakega dela: zaradi hitrice je nastalo precej napak ∙ delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; hitrica ni prida // v prislovni rabi, s predlogom izraža veliko hitrost: brez hitrice se je odpravil; na hitrico narediti, pripraviti kaj; v hitrici je napisal odgovor; delati z največjo hitrico 2. redko hitrost, brzina: povečati, zmanjšati hitrico ♪
- hitróst tudi hítrost -i ž (ọ̑; í) lastnost, značilnost hitrega: hitrost dela; hitrost industrijskega razvoja / za to delo je potrebna hitrost in natančnost / zaradi hitrosti je nastalo precej napak hitrice ♪
- hkráti prisl. (ā) izraža istočasnost: prihajajo hkrati od več strani; govorijo vsi hkrati / vojska in lakota, vse hkrati je prišlo nad nas; hkrati s sejmom bo modna prireditev skupaj, obenem; preskakuje po tri stopnice hkrati naenkrat // izraža vzporedno različnost: rad te pohvali, hkrati ti pa ne zamolči napak; mora biti uradnica in gospodinja hkrati ♪
- hólding -a m (ọ̑) v kapitalistični ekonomiki družba, ki sama ne proizvaja, ampak si z nakupom delnic omogoča vpliv v določenih delniških družbah: kapital holdinga / državni holding; neskl. pril.: holding družba ♪
- húd -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda
novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko / huda ura neurje 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm / hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus // nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec ● star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati ◊ čeb. huda gniloba hudó 1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo;
hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno 2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo 3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico ● hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti húdi -a -o sam.: ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je
povedala precej hudih zelo ga je oštela; redko s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; redko sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim ♪
- hudíč -a m (í) 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje; angeli in hudiči; imeti zveze s hudičem; črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot kletvica: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču! // ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca; kupil
je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari 3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje 4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli; otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča; kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič 5. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu; hudič je, če te nihče ne uboga b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj 6. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža a) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli; cesta se od hudiča vleče; bilo je od hudiča vroče; na hudiče sem truden
b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«; to ni (pol) hudiča vredno 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža a) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«; hudič (ga) vedi, kod se potepa; kdo, za hudiča, vas je poslal tja? b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red; tristo hudičev, da je res! č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere; da bi ga hudič ● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl;
ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj navidez nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim,
kar je mogoče dobiti hudíča pog., ekspr.: hudiča, bo mir ali ne ♪
- ignorírati -am nedov. in dov. (ȋ) nav. ekspr. ravnati, delati namenoma tako, kot bi koga sploh ne bilo, ne meniti se za: videl je, da ga nekdanji dijaki ignorirajo; očitno, popolnoma ignorirati koga / ignorirati sodobne raziskovalne metode; nove opere niso izžvižgali, ampak so jo ignorirali / zahteve tako številnih članov organizacije ni mogoče ignorirati omalovaževati ♪
- igrálčev -a -o [u̯č] prid. (ȃ) nanašajoč se na igralce: igralčev nastop v komediji; igralčeva mimika / to je bila igralčeva druga osebna napaka v tej tekmi / igralčevi prsti so nervozno mešali karte ♪
- improvizátor -ja m (ȃ) knjiž. kdor improvizira: bil je velik umetnik ter izreden improvizator / dober improvizator proslav / ekspr. ni bil sistematičen delavec, ampak le improvizator ♪
- improvizírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. posredovati, poustvarjati kaj brez priprave, načrta: improvizirati govor; improvizirati na klavirju / zna odlično improvizirati / ni igral po notah, marveč je improviziral / ekspr. za pouk se ni dosti pripravljal, ampak je v razredu kar improviziral // narediti kaj za začasno uporabo, navadno ne z ustreznim materialom: iz navadnih desk so improvizirali mizo; improvizirati nosilnico; improvizirati oder // ponazoriti, uprizoriti: improvizirati gašenje požara; improvizirati napad na mesto improvizíran -a -o: improviziran podstavek; improvizirana igra, oddaja; slavje je bilo improvizirano ♪
- indicírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž., redko nakazovati, napovedovati, opozarjati: razlike v rezultatih indicirajo tehnično napako ♦ strojn. indicirati stroj posneti indikatorski diagram; teh. indicirati plin ugotoviti prisotnost določenega plina v plinski zmesi indicíran -a -o: indiciran gospodarski razvoj ♦ med. indicirani splav iz zakonitega razloga dovoljeni splav; indicirano zdravilo zdravilo, ki ga je treba predpisati pri določeni bolezni; strojn. indicirano delo delo, ki se izračuna na podlagi indikatorskega diagrama ♪
- ìndirékten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) ki je nasproten, drugačen od direktnega, posreden: indirekten kontakt, vpliv; to je bil indirekten odgovor / indirektna razsvetljava razsvetljava, pri kateri žarki svetila ne padajo naravnost na osvetljeno ploskev / indirektna pesniška izpoved izpoved, podana v metafori / lotiti se problema po indirektni poti ◊ biol. indirektna delitev delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome; jur. indirektni davek davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga; indirektna volilna pravica pravica voliti po posredniku; lingv. indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni govor; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku; mat. indirektni dokaz dokaz, pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; šol. indirektni pouk pouk, pri katerem
učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev ìndiréktno prisl.: indirektno dokazati, priznati, vprašati; s tem je bil indirektno obdolžen ♦ lingv. indirektno prehodni glagol glagol s predmetom v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku ♪
- invalíd -a m (ȋ) kdor je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo: njen oče je invalid; postati invalid; priznati, spoznati koga za invalida; težek invalid; invalid iz prve svetovne vojne; rehabilitacija invalidov / delovni invalid kdor se poškoduje ali zboli pri opravljanju poklicnega dela; stoodstotni invalid; vojaški invalid; pren., ekspr. njegov pisalni stroj je že cel invalid ∙ ekspr. taki otroci so vse življenje čustveni invalidi nesposobni, delno sposobni za čustveno življenje ♦ adm. (vojaški) mirnodobni invalid kdor se v mirnodobnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti; (vojaški) vojni invalid kdor se v vojnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti ♪
- invalíden -dna -o prid. (ȋ) ki je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo: invaliden delavec; rehabilitacija invalidnih otrok; telesno in duševno invalidne osebe; pren., ekspr. skoraj vsi kipi v hiši so bili invalidni // redko invalidski: invalidni sklad ♪
- ivér tudi íver -i ž (ẹ̑; ȋ) 1. od celote ločen majhen, droben del navadno lesa: sekal je s tako silo, da so iveri letele daleč naokrog; ledne, skalne iveri; pren., knjiž. miselne iveri 2. z rodilnikom zelo majhna količina; drobec: tudi v tem je iver resnice 3. knjiž., redko misel, izrek: drobne iveri in sentence ● bibl. iver v očesu svojega bližnjega vidi, bruna v svojem pa ne vidi majhne napake drugih, svojih velikih pa ne ◊ les. droben del lesa določenih mer in oblik; zool. na morskem dnu živeča ploščata riba, ki ima na koži trnate izrastke, Pleuronectes flesus ♪
- izbrisávati -am tudi zbrisávati -am nedov. (ȃ) redko brisati, izbrisovati: izbrisavati pomožne črte / izbrisavati napake ♪
- izdélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. dati čemu dokončno obliko, podobo: obleka je skoraj narejena, le še izdelati jo je treba / članek je treba še izdelati / publ.: jasno izdelati svoja stališča; umetnik je izdelal svojo tehniko 2. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: izdelati načrt, pravilnik / film je izdelalo domače podjetje / izdelati čevlje, pohištvo, stroje; industrijsko, strojno izdelati; izdelati iz gline; izdelati si orodje / izdelati po meri; izdelati v enem kosu / publ.: banka je izdelala potrdilo v več izvodih sestavila, izdala; o tem problemu avtor ni izdelal posebne teorije ∙ zastar. pesnik je izdelal mnogo lepih pesmi napisal, spesnil ♦ lov. pes izdela sled pride po sledi do divjadi 3. uspešno končati šolanje, študij: vsi učenci so izdelali; razred je izdelal z dobrim uspehom / izdelati pri izpitu / pri zgodovini ni izdelal ni bil ocenjen pozitivno
izdélan -a -o 1. deležnik od izdelati: lepo izdelan predmet; načrt še ni izdelan; ročno izdelana preproga; izdelan iz kovine 2. publ. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: imeti izdelan nazor, pogled na svet; pesnik je stopil v javnost kot izdelana osebnost; prim. zdelati ♪
55 80 105 130 155 180 205 230 255 280