Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Pade (451-475)


  1.      tòp  tôpa -o stil. -ó prid. (ȍ ó) 1. ki slabo reže, seka: top meč, nož; topa kosa, sekira / topo rezilo ∙ topa stran noža rezilu nasprotna stran 2. ki nima (ostre) konice: top svinčnik; topa šivanka; topo pero / riba s topim gobcem; top nos; topa brada 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: top zadah po trohnobi; topa bolečina // ki povzroča nizek, nezveneč, zamolkel glas: top padec, udarec; topo pokanje z bičem // nizek, nezveneč, zamolkel: top glas, zvok 4. neobčutljiv za zunanje dražljaje: gledal je v knjigo, toda bil je tako top, da ni videl črk / ekspr. glušec je top za slavčevo petje 5. ki je brez volje, zanimanja: top je za vse, kar se dogaja okoli njega / top nasmeh, pogled / topa vdanost / ekspr. sončen dan ga je izvabil iz topega ždenja k delu 6. knjiž. neumen, omejen: top človek; bistri in topi učenci / tope besede ◊ geom. topi kot kot, večji od 90° in manjši od 180°; les. topi spah spah, pri katerem so ravni robovi lesenih delov, navadno v vzdolžni smeri, tesno sestavljeni tôpo in topó prisl.: topo gledati predse; nesrečo je topo prenašal; topo udarjati; starčevsko topo mežikati ♪
  2.      totálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. 1. popoln: imeti totalen pregled nad dogajanjem / totalna prepoved jedrskih poskusov / totalno uničenje / totalna harmonija; totalno ravnovesje / totalna zmota 2. celovit, celosten: raziskovanje totalnih družbenih struktur / totalna revolucija / totalni človek človek, ki je vsestransko razvit, osveščen, dejaven // celoten: izračunati totalno napako iz delnih 3. redko totalitaren: totalna oblast / totalna država ◊ fiz. totalni odboj popolni odboj; gled. totalno gledališče gledališče, ki pri uprizoritvah enakovredno uporablja vsa gledališka sredstva, besedilo pa le kot scenarij; šport. totalno gibanje gibanje, pri katerem sodeluje celo telo; voj. totalna vojna vojna, ki zajame vso napadeno državo in v kateri napadalec uporablja vsa sredstva neglede na mednarodno vojno pravo totálno prisl.: totalno pozabiti; biti totalno pijan, slep ♪
  3.      totalizátor  -ja m (ȃ) zlasti v zahodnih deželah naprava za registriranje vplačil, rezultatov, izračunavanje dobitkov pri stavah na konjskih dirkah: videti rezultate na totalizatorju // urad, prostor s tako napravo: vplačati v totalizatorju ◊ meteor. priprava za merjenje vseh padavin, ki padejo v daljšem obdobju ♪
  4.      tragédija  -e ž (ẹ́) 1. lit. gledališka igra, v kateri glavni junak v boju z nasprotnikom ali zaradi neobvladljive usode propade, izgubi življenje, žaloigra: napisati, uprizoriti tragedijo; antične tragedije; drama in tragedija / igrati, nastopati v tragediji / tragedija v treh dejanjih // uprizoritev take igre: gledati tragedijo 2. ekspr. zelo žalosten dogodek, huda nesreča: na cesti se je zgodila tragedija; doživeti tragedijo; družinska tragedija / to je bila zanj tragedija zelo neugodna, huda stvar; opisovati tragedijo junakovega življenja tragično zgodbo; biti slep za tragedijo sveta nesrečno usodo ♪
  5.      trèsk  medm. (ȅ) posnema močen, rezek glas pri padcu, udarcu, streli: tresk, ji je padel krožnik na tla in se razbil; tresk, je zaloputnil z vrati; strele so udarjale: tresk, tresk, tresk; počilo je: tresk, bum ♪
  6.      triúmf  -a m (ȗ) 1. pri starih Rimljanih slavnostni sprejem zmagovitega vojskovodje in njegove vojske v Rimu: prirediti triumf / voditi zajete vojake v triumfu v sprevodu ob tem sprejemu 2. knjiž. izredna, velika zmaga: triumf je pripadel našemu moštvu; triumf nad sovražnikom / triumf razuma // zmagoslavje: komaj se je premagal, da je skril svoj triumf; triumf zmagovalcev / z velikim triumfom je razkazoval svoj plen 3. knjiž. izreden, velik uspeh: pevka je doživljala same triumfe ♪
  7.      tújek  -jka m (ū) 1. telo, košček snovi, ki pride v organizem in se z njim biološko ne uskladi, poveže: tujek mu je padel v oko; odstraniti tujek z operacijo; iver, prah in drugi tujki / presajena ledvica ni ostala tujek 2. ekspr. kar je kje tuje, od okolja različno: ta četrt je tujek v mestu / miselni tujek ♪
  8.      tvégati  -am dov. in nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. za dosego cilja iti v nevarnost a) da se doživi kaj nezaželenega, slabega: nikoli ne tvega, igra zelo previdno; drzni, pogumni tvegajo; kdor gre v gorečo hišo, tvega, da se zaduši / tvegati napad; ni tvegal priti / zdravniki operacije niso tvegali / tvegati pljučnico; tvegati poraz, posmeh / tvegati nevarnost izpostaviti se nevarnosti b) da se izgubi kaj: tvegati premoženje; tvegati življenje za prijatelja; ekspr. tvegati glavo 2. publ. biti v nevarnosti zmote, očitkov: tvegati napoved, trditev tvegáje: preskakoval je ovire, tvegaje, da pade tvegajóč -a -e: tvegajoč, da se zaduši, plane v gorečo hišo tvégan -a -o: tvegana odločitev; tvegana operacija ♦ jur. tvegana pogodba pogodba, pri kateri je korist odvisna bolj od naključja kot od prizadevanja strank ♪
  9.      ubíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci, s silo povzročati smrt a) človeka: ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr. ni ubijal z rokami, ampak z besedo ukazoval je ubijati b) živali: ubijati kače // s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga: padajoče skale so ubijale napadalce // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt: eksplozija ruši in ubija; visoka temperatura ubija bakterije 2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje: ubijati šipe // v zvezi ubijati jajca na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina: ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev 3. ekspr. povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč: zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija 4. ekspr. povzročati izgubo česa duševnega: ne ubijaj mu upanja; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost 5. ekspr. delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas ● ekspr. črka ubija, duh oživlja samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh ubíjati se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umirati: padali so v prepade in se ubijali 2. namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki 3. ekspr. s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja telesna, življenjska moč: ubijati se z delom, s kmetijo / s pijačo se ubija, in vendar pije // zelo naporno, težko delati: ubijati se za otroke; ubijati se na kmetiji, po njivah; ubijati se od jutra do noči / star. vse življenje se je ubijal z revščino je živel v pomanjkanju // s širokim pomenskim obsegom z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: ubijati se z branjem kitajskih znakov / vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov; ubijati se s problemom 4. ekspr. izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: vodni curki so se med seboj ubijali / kriki se ubijajo v bobnenju slapa / koraki se ubijajo v mahu ● ekspr. ubijati si glavo s čim beliti si glavo s čim; star. ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu težko, slabo živeč se potikati, hoditi ubijajóč -a -e: ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel; ubijajoči streli; enolično delo je ubijajoče; prisl.: ubijajoče dolgo čakati; ubijajoče zanič zelo ubíjan -a -o: kriki ubijanih ljudi ♪
  10.      ubíti  ubíjem dov., ubìl (í ȋ) 1. z udarcem, s silo povzročiti smrt a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec // s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila 2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem // v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel 3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije 4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil // povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral 5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem 6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo 7. v medmetni rabi izraža podkrepitev a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ ● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; žarg., igr. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte ubíti se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš 2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom 3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila ● ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si ubívši star.: ubivši stražarja, so imeli pot prosto ubít -a -o: ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve; ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdno ♦ agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite ♪
  11.      ublažíti  -ím dov., ublážil (ȋ í) 1. narediti kaj manj a) neprijetno, hudo: z obkladki ublažiti bolečine / ublažiti posledice / ublažiti kazen b) neprijetno, boleče: ublažiti padec, udarec c) ostro, negativno: ublažiti kritiko, stališče 2. narediti, da se kaj pojavlja a) v manj izraziti obliki: ublažiti pritisk / ublažiti ovinek b) v manj visoki stopnji: ublažiti jezo, žejo / ublažiti učinek kisline 3. knjiž. narediti kaj blago, milo: sreča mu je ublažila obraz ublažèn -êna -o: s humorjem ublažena satira ♪
  12.      učíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati // s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine / na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika učíti se 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja // s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje / učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev // prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše // prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota ● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje ◊ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole ♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli učèn -êna -o 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov ∙ nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom // ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki ♪
  13.      udàv  -áva m (ȁ á) zelo velika nestrupena tropska kača: napadel ga je udav; pitoni in udavi ♪
  14.      údri  medm. (ȗ) star. izraža udarjanje, pretepanje: ujeli so ga in udri po njem / pomagali so mu, on pa udri po njih jih napade, začne kritizirati; gospodinja je prinesla žgance, otroci pa udri po njih jih začnejo hlastno, hitro jesti; prim. udriti ♪
  15.      údriti  -im dov. (ȗ) zastar. udariti: enega je udril po glavi, drugega sunil v rebra / kot poziv k udarcu, tepežu: udri ga, kaj čakaš; udrite jih, kamor pade, pade ♪
  16.      udržáti  -ím dov. (á í) 1. narediti, da se kdo ne premika dalje, ne pade: udržati konja; tovariš v navezi je omahnil in komaj ga je udržal / sod bi se skotalil po bregu, če ga ne bi drevje udržalo zadržalo 2. narediti, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: kadar hoče iti, je nobena sila ne udrži; tega razgrajača dva človeka komaj udržita / ni ga bilo mogoče udržati doma udržáti se knjiž. zadržati se, premagati se: težko se je udržal, da ni nič rekel; prim. udržan ♪
  17.      ujéti  ujámem dov., ujêmi ujemíte; ujél; nam. ujét in ujèt (ẹ́ á) 1. tekoč za kom, ki se hitro oddaljuje, prijeti ga, priti do njega: ujeti bežečega; tekel je za tatom, pa ga ni ujel; ujeti psa; otroka bi povozilo, če ga ne bi mati pravočasno ujela / ujeti konja za povodec 2. prijeti, zgrabiti kaj a) kar se odmika: komaj je ujel klobuk, ki ga je odnesel veter; krožnik bi padel na tla, če ga ne bi ujel / ujeti utapljajočega se in ga potegniti iz vode b) kar se približuje: ujel je ključ, ki so mu ga vrgli skozi okno; zagnal je palico v zrak in jo spet ujel; ujeti žogo / pes je z gobcem spretno ujel kos mesa / z drogom ujeti plavajoče deblo / ujele so ga veje, sicer bi padel // narediti, da se kaj premikajočega se kje zbere: ujeti kri v nastavljeno posodo / ujeti curek v dlan / megla ujame strupene pline zadrži; priprava ujame večino dima in saj prestreže, zaustavi 3. prijeti, zgrabiti kaj, kar se premika, giblje: dojenček je ujel obešeno ropotuljico; ujeti nihajočo vrv / ujel je njeno roko in jo poljubil / otrok je ujel mater za krilo // ekspr. zajeti (kak predmet v tekočini): ujeti fižol, košček mesa v juhi; z žlico ujeti cmok 4. z iskanjem, zasledovanjem priti do živali z določenim namenom: lovci so ujeli pet zajcev in dva fazana; ujeti bolho, metulja; ujeti divjo žival in jo udomačiti; ujeti polha, raka, ribo; ujeti leva za živalski vrt / ujeti na limanice; ujeti na past, v past; ujeti v mrežo, z mrežo / mačka ujame miš // z iskanjem, zasledovanjem priti do koga in mu odvzeti svobodo: ujeti pobeglega kaznjenca; ujeti sovražnega vojaka / ujeti divjega lovca; ujeti tihotapca, vohuna 5. s prislovnim določilom dobiti koga pri opravljanju dejanja, ki ga želi prikriti: ujeti tatu pri dejanju / ujeti učenca pri prepisovanju; ujel se je pri razmišljanju o dekletu 6. ekspr. z zvijačo, premeteno dobiti koga v položaj, ko ne more več zanikati, da dela, kar izraža dopolnilo: ujel sem ga, da laže / ujeti koga na laži / zasliševalec ga je na različne načine skušal ujeti; ujeti koga v protislovje / ujeti goljufa, lažnivca 7. ekspr. navadno z zvijačo dobiti, pridobiti koga za določeno odločitev, kar omeji njegovo svobodno voljo: ujeti koga na prazne obljube; ujeti koga s svojo lepoto, zgovornostjo 8. biti uspešen v prizadevanju dohiteti koga a) ki se oddaljuje: avtomobilist, tekač je pred ciljem še ujel prvega; s kolesom je kmalu ujel soseda, ki je šel peš / ujeti rep kolone b) ki je glede na kakovost, uspeh spredaj: ujeti predzadnje, vodilno moštvo; ujeti koga po številu zmag, po točkah // narediti to, kar bi se že moralo narediti: ujeti zamujeno 9. biti uspešen v prizadevanju ne zamuditi a) prometnega sredstva: če hitro stopite, boste avtobus še ujeli; kljub zamudi ujeti ladjo, letalo b) kakega dogodka: ujeti zadnjo filmsko predstavo / ujeti del filma, radijske oddaje c) česa sploh: ujeti pravi čas za setev; ujeti rok 10. ekspr. biti uspešen v prizadevanju priti v stik, sestati se s kom, ki se težko dobi: ujeti koga na samem in ga kaj prositi; ujeti obrtnika, zdravnika doma / novinar je ujel nekaj žrtev / ujeti koga po telefonu 11. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj, kar se težko, redko dobi: ujeti dobro službo, štipendijo; ujeti direktorski stolček / vsak dan ujame kak dinar zasluži // biti uspešen v prizadevanju pridobiti koga za moža, fanta: tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / ujeti fanta, moža 12. s prislovnim določilom biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj premikajočega se v položaj, ustrezen za uresničitev določenega dejanja: ujeti letalo v daljnogled; žarg. ujeti zajca na muho / ujeti sončni žarek v ogledalo 13. ekspr. hitro, v kratkem času zaznati kaj težko zaznavnega, kratkotrajnega: ujeti sumljiv gib, posmehljiv pogled; ujeti premik koga v zrcalu / ko sem šel mimo, sem ujel nekaj besed / ujeti na uho, v uho; ujeti z očmi // zaznati kaj sploh: ujeti vonj po zemlji / če je nagnil glavo, je ujel nekaj neba videl / naprava ujame najmanjšo spremembo glasnosti, svetlobe // spoznati, razumeti: pravočasno ujeti namero koga / ujeti smisel besedila 14. naravnati ustrezno pripravo, da se kaj sliši: vrtel je gumb radijskega sprejemnika, da bi ujel glasbo, poročila / radiotelegrafist je ujel klic na pomoč / ujeti tujo radijsko postajo 15. biti uspešen v prizadevanju doseči skladnost s tem, kar izraža dopolnilo: ujeti korak, ritem ostalih / ekspr. pri drugi kitici je kitara že ujela našo pesem / ujeti ravnotežje // biti uspešen v prizadevanju narediti, izraziti kaj tako, da se dobi, kar izraža dopolnilo: ujeti pravo mero, pravi zven 16. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti, izkoristiti kaj kratek čas trajajočega za uresničitev določenega namena: ujeti kak dan za lastne potrebe; ujeti ugodno priliko, da se kaj vpraša / ujeti urico spanja / bilo je že jeseni, toda ujeli smo lep dan, lepo vreme 17. ekspr. s svojim nastopom, pojavitvijo povzročiti, da pride kdo v položaj, ki se mu s hitenjem želi izogniti: glejte, da vas ne ujame dež, noč ● ekspr. ta šaljivec dobro ujame govorjenje, vedenje vsakega človeka posname; ekspr. ujeti korak s časom prilagoditi se razmeram; postati napreden; publ. ujeti misel v ustrezno formulacijo jo ustrezno formulirati; star. nekoliko ujeti obleko zožiti, skrajšati jo; ekspr. varuj se, da ne ujameš še drugega nezakonskega otroka da ne postaneš še drugič nezakonska mati; ekspr. kje si ujel te podatke dobil; ekspr. obleci se, da ne boš ujel prehlada da se ne boš prehladil; ekspr. ujeti strel v koleno nepričakovano, zaradi nepazljivosti ga dobiti; ujeti zanko na raztrgani nogavici narediti, da se ne more trgati, parati dalje; publ. ujeti misel na papir zapisati jo; publ. ujeti prizor na platno narisati ga; publ. ujeti kaj na filmski, magnetofonski trak posneti; ekspr. ujeti koga v ljubezenske mreže z zvijačo si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; publ. ujeti v objektiv fotografirati, posneti; ekspr. ujeti koga v past prevarati, ukaniti ga; publ. ujeti v skicirko skicirati, narisati; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj ◊ igr. ujeti kralja, pagata vzeti ga kljub nasprotnemu prizadevanju koga; navt. ujeti veter v jadra naravnati jadra tako, da se vanje upre veter ujéti se 1. leteč, hitro se premikajoč prijeti se za kaj in se obdržati: akrobat se je spretno ujel za drugi trapez; padajoč se je ujel za vejo in se rešil // ob izgubi ravnotežja prijeti, zgrabiti kaj zaradi opore: zvrtelo se mu je, vendar se je ujel na stol, za ograjo / mačka se je ujela na vse štiri 2. biti uspešen v prizadevanju ohraniti normalno lego, ne pasti: na ledu mu je spodrsnilo, vendar se je ujel; ujeti se na brvi / noga se v razmočenem snegu težko ujame 3. priti v položaj, ko kaj prepreči nadaljnje premikanje kljub delovanju kake sile: drevo se je pri podiranju ujelo; žoga se je ujela med veje; deblo se je ujelo za skale 4. priti v položaj, ko je zaradi kake priprave, snovi onemogočeno svobodno gibanje: lisica, miš se je ujela; preglej pasti, če se je kaj ujelo / ujeti se na trnek, v mrežo, past 5. zaradi lastne napake priti v položaj, ko se ne more več tajiti, zanikati česa: goljuf, lažnivec se je le ujel 6. ekspr. priti v položaj, ko kaj kje je, se kaže: sončni žarek se je ujel v kroglo, ogledalo 7. priti v položaj, ko se kaj prilega čemu drugemu: zobje so se ujeli z zobmi drugega kolesa 8. priti glede na svoje lastnosti v primeren, ustrezen odnos s čim drugim: če se korakanje ujame z nihanjem mostu, se most lahko podre / nova hiša se je lepo ujela z okoljem 9. priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: kosci so se takoj ujeli; ujela sta se pri delu, v mišljenju; novi konj se je hitro ujel s starim; dobro se ujeti s sodelavci / ujeti se z navadami, značajem koga; publ. ujeti se z novimi razmerami prilagoditi se jim 10. ekspr. postati po določenih lastnostih primeren, ustrezen za dosego določenega cilja: po večletni krizi se je umetnik spet ujel; po porazu se moštvo dolgo ni moglo ujeti; učenec se je v drugem letniku ujel in izdelal 11. ekspr. pojaviti se, biti v (približno) istem času s čim drugim: konec meseca se je ujel s polno luno ● ekspr. njune oči so se ujele spogledala sta se; ekspr. ujel se je na lepe besede, prazne obljube prišel je v nelagoden položaj, ker je verjel lepim obljubam, praznim besedam; ekspr. ujeti se na dekletove lepe oči čustveno se navezati na dekle zaradi lepih oči; ekspr. v dolini se je nekako ujel in se ni več vrnil v hribovsko vas se je znašel, si je uredil življenje; ekspr. veter se je ujel v drevesne krošnje zapihal tako, da ga je bilo zaznati v njih ujét -a -o 1. deležnik od ujeti: ujet ptič; ujeti vojaki; ujeta žoga; biti ujet; čutiti se ujetega; noga, ujeta med podrta debla 2. ekspr. ki je zaradi kakega položaja, stanja a) onemogočen, omejen v gibanju: vozila, ujeta v sneg b) onemogočen, omejen v možnostih: biti ujet v čas, predsodke, razmere ● nar. bruna, ujeta na ogel na oglu na križ vezana bruna, katerih konec sega iz stene stavbe; sam.: vse ujete so izpustili ♪
  18.      ulovíti  -ím dov., ulóvil (ȋ í) 1. z iskanjem, zasledovanjem priti do divjadi in jo ustreliti: uloviti medveda, zajca / uloviti srno v past, s pastjo // z iskanjem, zasledovanjem priti do živali zaradi koristi: uloviti kita; ulovil je veliko polhov // z iskanjem, zasledovanjem priti do živali sploh: uloviti bolho, metulja / mačka je ulovila miš 2. ujeti: uloviti bežečega / uloviti mačka za rep / uloviti kozarec, tik preden bi padel na tla / uloviti žogo / uloviti deževnico v sod / filter ulovi večino nesnage prestreže, zaustavi / uloviti in ustaviti gugalnico / uloviti košček mesa v juhi / policija je ulovila tatu / učitelj ga je ulovil pri prepisovanju / uloviti koga na laži / komaj je še ulovil vlak / uloviti profesorja za podpis / uloviti dobro službo / trudi se, da bi ulovila bogatega ženina / uloviti snop svetlobe v ogledalo / uloviti prijazen nasmeh / hodi okrog prijateljic, da ulovi kako novico / uloviti klic na pomoč / uloviti korak z drugimi / težko ulovi kako uro počitka ulovljèn -êna -o: ulovljeni metulji; velika količina ulovljenih rib ♪
  19.      último  -a m (ȗ) igr., pri taroku igra, pri kateri se mora napovedana karta izigrati v zadnjem vzetku: igrati, napovedati ultimo / izgubiti ultimo; neskl. pril.: kralj, pagat ultimo ∙ knjiž., redko njegov odstop je bila zanj ultimo rešitev zadnja ♦ fin. ultimo menica menica, ki zapade zadnji dan v mesecu ♪
  20.      uničeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: uničevati plevel, škodljivce; toplota uničuje vitamine / pisma sproti uničuje / ogenj je uničeval hiše 2. škoditi čemu tako, da propade: mraz uničuje drevje; plesen uničuje povrtnino; les se na dežju uničuje / z nepravilno nego si uničevati kožo, lase 3. delati, povzročati, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: molji uničujejo volnene izdelke; pogosti nalivi uničujejo cesto; vlaga uničuje pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: uničevati mostove in proge; uničevati nasprotnikove tanke 4. delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje: neprimerna svetloba uničuje oči; hrup uničuje živce / slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje / bolezen, skrb ga uničuje; s pijačo se vse bolj uničuje 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničevati nasprotnike; s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali / konkurenca uničuje podjetja // povzročati, da kdo več ne obstaja, živi: epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi; plemena se še vedno uničujejo med seboj 6. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno uničevati koga; moralno se uničevati // delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničevati komu kariero / uničevati otrokom mladost; uničevati si življenje b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničevati komu upanje, veselje; ne uničuj nam dobre volje uničujóč -a -e 1. deležnik od uničevati: uničujoč sledove za seboj, je upal, da ga ne bodo odkrili; živce uničujoč hrup; uničujoče delovanje vlage 2. ki povzroči veliko razdejanje, škodo: uničujoč potres; uničujoča vojna // ekspr. zelo hud, velik: doživeti uničujoč poraz / uničujoča kritika zelo negativna, odklonilna ∙ ekspr. pogledati z uničujočim pogledom s pogledom, ki izraža zelo odklonilen, sovražen odnos; prisl.: uničujoče gledati ♪
  21.      uníčiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili // narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon // povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil // narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti ∙ ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel uníčen -a -o: zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene ♪
  22.      upásti  upádem dov., stil. upàl upála (á ā) 1. dobiti nižjo gladino: reka je upadla / po nevihti je voda kmalu upadla // zaradi izgube zraka, vode postati nižji, gostejši: sneg je čez dan upadel; pazi, da testo ne upade se sesede; oteklina mu je nekoliko upadla uplahnila / pri kuhanju jagodičje upade 2. postati po obsegu manjši zaradi hujšanja, manjše čvrstosti: lica so mu upadla; trebuh mu je upadel / oči so jim upadle od lakote so se jim udrle 3. priti na nižjo stopnjo a) glede na intenzivnost, jakost: glas mu je upadel / fantu je upadel pogum; sla po jedi jim je upadla; začetna vnema je kmalu upadla b) glede na obseg dejavnosti, kvaliteto: trgovina je v takih razmerah upadla / umetnost v tem času upade c) glede na količino: izvoz je upadel / število prošenj je v primerjavi z lanskim letom upadlo / povpraševanje po leposlovju je upadlo č) glede na možni razpon: moč orkana je upadla ● ekspr. ob njegovem pogledu mu je beseda upadla ni imel več poguma govoriti; ekspr. srce vam ne sme upasti ostati morate pogumni upádel -dla -o: bledi in upadli obrazi jetnikov; upadla reka; upadla lica upáden -a -o zastar. upadel: bled in upaden mladenič ♪
  23.      uporáben  -bna -o prid., uporábnejši (á ā) 1. ki se da koristno uporabiti, porabiti: uporabni kosi tkanine; spravljati uporabne odpadke; uporabne vrste lesa / rezultati morajo biti uporabni; uporabne ideje // ki ima potrebne lastnosti za kak namen: vsestransko uporaben aparat; novi tip avtomobila je zelo uporaben / fant za fizično delo ni uporaben primeren; za šolo uporabne knjige // ki se da izkoriščati: uporaben padec vode; uporabni viri energije; uporabne zaloge premoga / kmetijsko uporabna zemlja obdelovalna zemlja 2. ki je v takem stanju, da se lahko uporablja: v spopadu so bili uničeni zadnji še uporabni tanki; stavba po potresu ni več uporabna 3. ki se uporablja za zadovoljevanje vsakdanjih potreb: izdelovati uporabne predmete; uporabne in okrasne rastline / uporabno raziskovanje / uporabna umetnost umetnost, katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov // katerega ugotovitve se morejo uporabiti neposredno v praksi: uporabna biologija, geologija; uporabna znanost 4. nanašajoč se neposredno na uporabo: uporabne lastnosti izdelka; biti v uporabnem stanju ◊ ekon. uporabna vrednost vrednost, ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe; jur. uporabno dovoljenje dovoljenje, da se stavba, objekt sme uporabljati za določen namen; ped. uporabno znanje znanje, ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; psih. uporabna psihologija psihologija, ki uporablja psihološka spoznanja v praksi; šol. uporabna naloga besedilo s podatki o določenem dejanskem stanju, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva; sam.: najti v trgovini kaj uporabnega ♪
  24.      úra  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri; vrniti se čez pol ure, v pol ure; iti za pol ure na sprehod; javiti se v štiriindvajsetih urah; ekspr. nimam niti ure miru; vlak ima uro zamude; ni uro od tega, kar je prišel; molčati ure dolgo; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]; biti plačan na uro; ure in ure se pogovarjati; iz ure v uro je slabše; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti: dve uri hoda od tukaj; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom; elipt.: do tja je dve uri; poznajo ga pet ur daleč // navadno s števnikom ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: druga popoldanska ura je minila; star. priti domov enajsto uro ponoči med deseto in enajsto (uro) // začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: cerkvena ura bije ure in četrti; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri] 20h; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro) med petnajsto in šestnajsto (uro) / avtobusi vozijo ob uri ob vsakem začetku te enote 2. s prilastkom ta enota glede na trajanje česa: delovne, obratovalne, parkirne, žarg., ekon. režijske ure; strojna ura ko stroj dela; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure 3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut: danes imamo pet ur; učitelj izprašuje, razlaga celo uro; zadnja ura odpade; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura; žarg., voj. politična ura namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov / šolska, učna ura / žarg.: dajati ure iz klavirja poučevati klavir zunaj šole; imeti ure iz klavirja učiti se klavir zunaj šole; hoditi k uram, na ure tujega jezika 4. mn., s prilastkom omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut: zgodilo se je v jutranjih urah; kaj delaš v prostih urah / delati po urah po končanem delovnem času; uradne ure od 8h do 12h/ ekspr. uživati ure mladosti 5. ekspr., navadno z rodilnikom omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek: prišla je ura odločitve, slovesa, zmage; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala 6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči: koliko je ura; ura je štiri in tri minute [4.03 ali 16.03]; ura je poldne; bila je že pozna ura; ura se bliža šesti; ura gre na polnoč kmalu bo polnoč; ugotoviti uro po soncu; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči ob katerikoli uri; izvedeti uro odhoda / delati čez uro čez čas, ko se končajo delovne ure 7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici: ura bije, tiktaka, zvoni; ura gre, stoji; ura kaže tri četrt na enajst; njegova ura prehiteva, pog. gre naprej; moja ura zaostaja, pog. je zadaj; naravnati uro; pogledati na uro; po moji uri je točno tri; švicarska ura; zlata ura / naviti uro; kazalca ure; kolesje, vzmet ure; pašček za uro / električna ura; kuhinjska, namizna ura; moška ura; ročna ali zapestna ura; stenska, stolpna, žepna ura; ura na uteži / sončna ura ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico; šahovska ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze; vodna ura nekdaj posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino // navadno s prilastkom naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom: sprožiti uro; kontrolna ura ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem; vreči kovanec v parkirno uro za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; ura peklenskega stroja; ura na (električnem) štedilniku s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok 8. žarg. merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem: montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu manometer; meriti porabo vode z uro z vodnim števcem ● šalj. pohitite, ura bo noč kmalu bo noč; ekspr. takoj je vedel, koliko je ura kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. ure so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; mestni čuvaj je klical ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura; ekspr. naviti komu uro kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; otrok še ne pozna na uro še ne zna razbrati časa z ure; ekspr. dvanajsta ura jim bije skrajni čas je, da kaj storijo; huda ura neurje; ekspr. doma bo spet huda ura kričanje, prepiranje, pretepanje; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; star. prišla je njena ura čas poroda; publ. policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano; policijska ura nekdaj določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta; ekspr. odbila mu je poslednja, zadnja ura umrl je; ekspr. poslednja, zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priznati kaj v svoji slabi uri v času večje popustljivosti, odkritosti; iron. pa še zlato uro, ali ne izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; vrteti se v smeri kazalcev na uri od leve proti desni; dela kot ura hitro, natančno; brez prekinitev; biti natančen kot ura zelo; drži se kot huda ura jezno; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ura zamujena ne vrne se nobena; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi ◊ biol. biološka ura fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih; elektr. programska ura s katero se naravna časovni potek programa; stikalna ura priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov; etn. peščena ura priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del; fiz. atomska ura naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov; digitalna ura ki kaže čas s številkami, ne kazalci; kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]; rad. radijska (šolska) ura radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti; teh. ura nič čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja ♪
  25.      usóden 1 -dna -o prid., usódnejši (ọ́ ọ̄) ekspr. ki ima velik, odločilen pomen za nadaljnji potek česa: za našo družino usodni dogodki, trenutki; priti do usodnega preobrata; usodna odločitev; usodno doživetje; usodno naključje, srečanje; usodno spoznanje / ti dogodki so za državo usodnega pomena // ki ima zelo neugoden, negativen vpliv na razvoj česa: usoden nesporazum; padec je bil usoden; narediti, zagrešiti usodno napako nepopravljivo; usodna pomota; usodne posledice / knjiž. usodna ujetost v čas usódno prisl.: usodno se maščevati; usodno odločilen trenutek / v povedni rabi zanje bi bilo usodno, če jim ne bi pomagali ♪

   301 326 351 376 401 426 451 476 501 526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA