Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Pad (801-825)


  1.      izpodnêsti  -nêsem in spodnêsti -nêsem dov., izpodnésel izpodnêsla in spodnésel spodnêsla; izpodnesèn tudi izpodnešèn in spodnesèn tudi spodnešèn (é) 1. s potegom, sunkom odstraniti izpod česa: izpodnesti desko; izpodnesti podstavek / izpodnesel mu je oporo, na katero se je naslanjal // v zvezi s stol s hitrim potegom, sunkom odstraniti stol izpod sedečega, da ta lahko pade: izpodnesli so mu stol 2. s silo, močjo preprečiti normalno premikanje nog: val jih je izpodnesel; voda mu je izpodnesla noge / brezoseb. na poledeneli cesti ga je izpodneslo / pri prehitevanju je motoristu izpodneslo zadnje kolo // v zvezi z noga s podstavitvijo noge povzročiti, da se kdo spotakne, pade: izpodnesel mu je nogo; padel je, kakor bi mu kdo izpodnesel noge 3. s trajnim, hitrim tokom odstraniti: voda je izpodnesla breg 4. ekspr. preprečiti obstoj, delovanje: izpodnesti svojega tekmeca / na vse načine so se trudili, da bi izpodnesli vstajo ● žarg. partizani so enega izpodnesli, drugi pa je zbežal ustrelili; ekspr. hipotezo bo treba podpreti ali pa izpodnesti zanikati, ovreči; ekspr. izpodnesli so mu stolček povzročili so, da ni več na vodilnem mestu, položaju; ekspr. izpodnesti komu tla povzročiti, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročiti, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. vse življenje je bil pošten, zdaj pa ga je izpodneslo je naredil moralni prekršek ♪
  2.      izpodrézati  -réžem in spodrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodrezati korenine, steblo; padel je, kot bi mu noge izpodrezal / izpodrezati podpore pri mostu; pren., ekspr. izpodrezati korenine birokratizmu // z rezanjem skrajšati: izpodrezati kokošim peruti 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa: izpodrezati akcijo sovražniku; izpodrezati trgovino s sosednjo državo ◊ čeb. izpodrezati matičnike odstraniti jih in s tem preprečiti rojenje; izpodrezati satje z odstranitvijo dela satja povečati prostor v panju; med. izpodrezati (otroku) prirasli jezik zarezati v sluznično gubo; obrt. izpodrezati rokavni izrez z rezanjem na spodnjem delu narediti ga večjega izpodrézan in spodrézan -a -o: izpodrezana korenina; izpodrezane peruti ♪
  3.      izpodsékati  -am in spodsékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) s sekanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodsekati deblo, korenine; padel je, kakor bi ga kdo izpodsekal / pri oranju izpodsekati osat; pren., ekspr. izpodsekati korenine birokratizma izpodsékan in spodsékan -a -o: izpodsekano drevo; zgrudil se je kot izpodsekan ♪
  4.      izpodsekávati  -am in spodsekávati -am nedov. (ȃ) s sekanjem od spodaj kvariti, uničevati: izpodsekavati drevje; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge ♪
  5.      izpolnjeváti  -újem tudi spolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo: izpolnjevati obljube; njegove besede so se začele izpolnjevati / star. božja volja se izpolnjuje nad njim // delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo: izpolnjevati dolžnosti; izpolnjevati ukaze / izpolnjevati normo / izpolnjevati naloge opravljati ∙ publ. kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo 2. vpisovati zahtevane podatke, navadno na določena mesta: izpolnjevati formularje, anketne liste / izpolnjevati obrazce s tiskanimi črkami / izpolnjevati rubrike v prijavnici / izpolnjevati volilne listke 3. delati, da prostor ni več prazen: stike kamnov v zidu izpolnjuje samo zemlja / to pohištvo lepo izpolnjuje prostor; pren. šport in glasba izpolnjujeta njegov prosti čas izpolnjujóč tudi spolnjujóč -a -e: izpolnjujoč svojo domovinsko dolžnost, je padel ♪
  6.      izpostáviti  -im dov. (á ȃ) 1. napraviti, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostaviti kaj pritisku, vetru, zraku; izpostaviti otroka mrazu; izpostaviti se soncu / izpostaviti mladega človeka prevelikim vplivom okolja // napraviti, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostaviti koga javni kritiki, posmehu, preziru; izpostaviti se (smrtni) nevarnosti; ni se maral izpostaviti sodbi ljudi 2. postaviti koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: takrat so pohabljene otroke izpostavili; kaznovali so jo, ker je izpostavila otroka; ujetnike so izpostavili na samotnem otoku 3. nekdaj postaviti koga na javno mesto kot kazen za kako dejanje: izpostaviti tatu na sramotilnem odru 4. publ. napraviti opazno, poudariti: režiser je izpostavil predvsem intimno dramo osebne moralne odgovornosti ● knjiž., redko v vitrinah so izpostavili predzgodovinske najdbe razstavili ◊ lingv. izpostaviti stavčni člen postaviti člen zaradi poudarka na začetek stavka, na njegovo prejšnje mesto pa postaviti zaimek ali prislov; mat. izpostaviti napisati skupni faktor pred oklepajem izpostáviti se očitno, močno zavzeti se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: on se je zelo izpostavil za prijatelja; izpostavila se je, da bi ga rešila izpostávljen -a -o 1. deležnik od izpostaviti: izpostavljen otrok; izpostavljen napadom, nevarnosti; ravninski kraji so manj izpostavljeni potresom; vrt je izpostavljen soncu 2. publ. ki je v položaju, da se veliko ljudi zanj zanima in ga ocenjuje: politično izpostavljena oseba / njegov položaj je zelo izpostavljen 3. ki moli, štrli naprej: izpostavljeni deli pročelja / postojanka je bila precej izpostavljena; pren. narodnostno izpostavljeni kraji ◊ alp. izpostavljeno mesto mesto, pod katerim je prepad v obliki visoke, gladke stene; šah. izpostavljena figura figura, ki je v nevarnosti, da bo napadena ali osvojena ♪
  7.      izpovédati  -povém dov. (ẹ́) 1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedati ljubezen, žalost; v pesmih izpovedati svoja najgloblja čustva; izpovedati se v glasbi, slikarstvu / izpovedati dekletu ljubezen / knjiž. to misel je izpovedal avtor v svojem članku o kritiki izrazil / star. odkritosrčno sem izpovedal, da ne znam svetovati povedal, priznal 2. pri zaslišanju povedati, kar se ve o kaki stvari: priče so izpovedale drugače kot obdolženec; brez obotavljanja, po resnici izpovedati / izpovedati pod prisego / izpovedal je, da je nedolžen 3. javno izraziti svojo pripadnost čemu: izpovedati vero; vsak državljan ima pravico izpovedati svojo narodnost izpovédati se ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: čutil je potrebo, da bi se komu izpovedal; izpovedal sem se vsega, kar mi je ležalo na srcu; odkrito se izpovedati izpovédan -a -o: izpovedana ljubezen; to je bilo jasno, pred pričami izpovedano; prim. spovedati ♪
  8.      izpovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedovati ljubezen, samoto, žalost; v črtici se avtor izpoveduje osebno in neposredno; glasbeno, likovno se izpovedovati / film lahko prav tako izpoveduje kot roman / knjiž. kritik izpoveduje pomembne misli o vzgajanju talentov izraža 2. javno izražati svojo pripadnost čemu: izpovedovati svojo narodnost; izpovedovati vero / izpovedovati ideje, nazore / izpovedovati bratstvo in enotnost med narodi; pren., publ. javno izpovedovati vero v družbeni napredek izpovedováti se ekspr. pripovedovati, kar človeka vznemirja: dolgo se je izpovedovala materi izpovedujóč -a -e: pisal je, iskreno izpovedujoč svoje ideje izpovedován -a -o: izpovedovani nazori; izpovedovana ljubezen; prim. spovedovati ♪
  9.      izpustíti  -ím tudi spustíti -ím dov., izpústil tudi spústil (ȋ í) 1. prenehati imeti kaj z rokami oprijeto: prijel ga je in ga takoj izpustil; izpustiti kozarec, vrv; izpustiti iz rok; če se boš izpustil, boš padel 2. spraviti kaj (tekočega) iz česa: izpustiti vodo iz bazena, paro iz cevi / izpustiti sapo / izpustiti prašiču kri z vbodljajem povzročiti, da odteče kri // povzročiti, narediti, da pride žival iz česa: izpustiti živino; izpustiti konje na pašo 3. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: izpustiti talce; izpustiti iz ječe; zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpustili / izpustili so ga iz vojske; izpustiti učence domov // navadno z nikalnico ne dovoliti oditi, zapustiti določeno mesto: prišel bi bil prej, pa me niso izpustili / tako družaben je, da ga ne izpustimo več 4. ne navesti, ne upoštevati: izpustiti člen, črko, številko; pri prepisovanju je izpustil cel stavek 5. pog. ne udeležiti se česa, kar se večkrat pojavlja: nobenega plesa ne izpusti; več predavanj je izpustil / ekspr. vse pogosteje prihaja, zdaj ne izpusti nobene nedelje več // ne upoštevati vsega, kar je v medsebojni povezanosti: prebarval je vsa okna, le eno je izpustil 6. pog., ekspr. izstreliti: izpustiti rafal na sovražnika ● ekspr. misel na beg me ni več izpustila neprenehoma sem mislil na beg; ekspr. niti solze ni izpustila ni zajokala; zastar. izpustiti dušo umreti; redko izpustiti komu oko iztakniti; pog., ekspr. včasih izpusti kako pametno reče, pove; izpustiti ugodno priložnost ne izrabiti; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; ekspr. izpustil je vajeti iz rok dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe ◊ jur. izpustiti pogojno; šport. diskvalificirali so ga, ker je izpustil vratca izpustíti se tudi spustíti se pojaviti se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji so se mu izpustili po obrazu izpuščèn tudi spuščèn -êna -o: pogojno izpuščen; izpuščena beseda; izpuščena priložnost; izpuščeno število; prim. spustiti ♪
  10.      ízraelski  in izraélski -a -o prid. (ȋ; ẹ̑) nanašajoč se na (biblijske) Izraelce ali Izrael: izraelski kralji / spopad izraelskih in egiptovskih čet / izraelska država ♪
  11.      izrájati se  -am se nedov. (á) 1. biol. spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: rastlina, živalska vrsta se izraja; nekatera ljudstva so se izrajala in propadala 2. spreminjati se na slabše sploh: ideja se izraja v doktrino ♪
  12.      izravnáti  -ám tudi zravnáti -ám dov. (á ȃ) 1. narediti ravno: izravnati površino, tla 2. povzročiti, da kaj preneha obstajati: izravnati grob, ovinke / izravnati nasprotja, neskladnosti, razlike 3. povzročiti, da je kaj v ravnovesju: izravnati tehtnico / izravnati uvoz in izvoz 4. knjiž. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: umetnik je namenoma izravnal vse elemente na sliki / izravnati rezultate izenačiti; vzgoja se ne sme izravnati s propagando ● ekspr. bombni napadi so izravnali mesto z zemljo popolnoma so ga porušili; publ. zamude ni bilo mogoče izravnati nadomestiti ◊ mat. izravnati izpustiti, uničiti enaka člena na obeh straneh enačbe; tisk. izravnati kliše s podlago ga naravnati na predpisano višino izravnán tudi zravnán -a -o: izravnan grob; tekmovalci so izravnani; izravnana plačilna bilanca; izravnana tla; nasprotja so izravnana; prim. zravnati ♪
  13.      izrážanje  -a s (á) glagolnik od izražati: izražanje čustev, misli, mnenj / izražanje žalosti z jokom / izražanje pripadnosti / izražanje rasti proizvodnje z grafikoni / izbrano, jasno izražanje; biti spreten v izražanju; kultura govornikovega izražanja / likovno, umetniško izražanje; pismeno, ustno izražanje ◊ lingv. glagolsko izražanje izražanje s pretežno uporabo glagolskih konstrukcij ♪
  14.      izrážati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina // biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja // biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih izrážati se 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti ♪
  15.      izrínjenec  -nca m (ȋ) ekspr. kdor je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: tudi on spada med izrinjence ♪
  16.      izrojênost  -i ž (é) lastnost izrojenega: telesna izrojenost / tako življenje pelje v izrojenost in moralno propadanje / pisatelj razgalja različne izrojenosti v družbi ♪
  17.      izskakováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. skakati iz česa, navadno iz prometnega sredstva: padalci izskakujejo v določenih presledkih 2. premikati se s prvotnega, navadnega mesta: čolniček pri teh statvah pogosto izskakuje ♪
  18.      izskočíti  -skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: padalec je izskočil prepozno; izskočiti iz letala, vlaka 2. prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: čolniček pri teh statvah pogosto izskoči; pero je izskočilo iz napete lege; izskočilo mu je vretence; roka je izskočila v ramenu se je izpahnila ∙ ekspr. oči bi mu skoraj izskočile, ko ga je srečal zelo začudeno je pogledal ♪
  19.      iztèk  -éka m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od izteči ali iztekati: iztek tekočine / iztek dopusta, premirja, roka / knjiž. položaj Slovencev ob izteku prejšnjega stoletja ob koncu / računati na ugoden iztek; počakati na iztek sodbe izid, rezultat / iztek grape v dolino, ulice na glavni trg 2. zadnji, končni del česa: hiša stoji ob izteku ulice / redko ob izteku reke v morje izlivu 3. šport. del tekališča, smučišča, smučarske skakalnice, kjer se tekmovalec počasi ustavlja: urediti iztek; skakalec je na izteku padel; poledenel iztek ◊ aer. dolžina izteka pot, ki jo opravi letalo pri pristajanju od dotika z zemljo do trenutka, ko se ustavi; strojn. iztek čas, ki ga potrebuje stroj, da se ustavi samo s trenjem; iztek navoja končni del vijaka, vretena, v katerem navoj ni do konca izdelan ♪
  20.      izúriti  -im dov. (ȗ ȗ) z vajo, ponavljanjem usposobiti koga za določeno delo: izuriti pilote; izuriti vojake v bojevanju / izuriti konja za jahanje / lovec je z leti tako izuril uho, da je razpoznal vsako žival izúrjen -a -o: izurjen borec, padalec; tura je primerna le za izurjene planince; konj je izurjen za jahanje; vojaki so dobro izurjeni v streljanju; izurjeno oko ♪
  21.      ízvenumétniški  -a -o [vǝn in ven] prid. (ȋ-ẹ̑) publ. ki ne spada v umetnost, neumetniški: izvenumetniška stališča / poseganje izvenumetniškega foruma v umetnostna vprašanja ♪
  22.      izvéžbati  -am dov. (ẹ̑) knjiž. izuriti: izvežbati vojake v streljanju; izvežbati se v kuhanju, strojepisju / izvežbati konja, psa izvéžban -a -o: izvežban padalec; borci so bili premalo izvežbani ♪
  23.      izvídnica  -e ž (ȋ) 1. skupina vojakov, ki z opazovanjem zbira podatke o položaju, moči sovražnikovih enot: izvidnica je sporočila, da se bliža sovražnik; brigada se je spopadla z nemško izvidnico; motorizirana izvidnica; partizanska izvidnica / ladja izvidnica 2. navadno v zvezi z iz, na, v izvidniška akcija: priti iz izvidnice; iti v izvidnico; biti na izvidnici, v izvidnici ♪
  24.      izvídnik  -a m (ȋ) kdor z opazovanjem zbira podatke o položaju, moči sovražnikovih enot: izvidniki preiskujejo okolico poti; naši izvidniki so padli v zasedo / žarg. pilot izvidnika izvidniškega letala ♪
  25.      izvíjati  -am nedov. (í) z vrtenjem spravljati iz predmeta: izvijati vijake izvíjati se 1. prizadevati si ne biti več v določenem, navadno neprijetnem položaju: z zadnjo močjo se je izvijal napadalcu; izvijati se komu iz objema, rok; pren. stiki s francosko kulturo so pomagali, da smo se začeli izvijati izpod vpliva nemške kulture 2. ekspr. opravičevati se tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični razlog: vedno ima kake izgovore, vedno se izvija; pred policijo se je na vse načine izvijal 3. knjiž. prihajati iz česa: od povsod so se izvijali modrikasti curki dima; pren., ekspr. krik se mu je izvijal iz prsi; med ihtenjem so se ji izvijali vzdihi 4. ekspr. postajati viden, prikazovati se v obrisih: visoke postave so se izvijale iz teme; vas se izvija iz megle ♪

   676 701 726 751 776 801 826 851 876 901  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA