Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Pad (3.201-3.225)


  1.      zvončkljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. dajati kratke, visoke, zveneče glasove: kraguljčki zvončkljajo; zvončki na saneh zvončkljajo // povzročati kratke, visoke, zveneče glasove: zvončkljati s kozarci, z žlicami; zvončkljati z zvonci / ekspr. veter je zvončkljal s suhimi stebli 2. ekspr. narahlo zvoniti: kravji zvonci zvončkljajo; brezoseb. nekje daleč je zvončkljalo zvončkljáje: ključi so zvončkljaje padli na tla zvončkljajóč -a -e: zvončkljajoč smeh ♪
  2.      zvráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: razgrajači so zvračali kipe s podstavkov; veter je zvračal cvetlične lončke prevračal // z določenimi gibi povzročati, da kdo pade: drugega za drugim so zvračali v sneg / zvračali so jih na tla / neukročeni konj je zvračal jahače s sebe 2. s spremembo lege, položaja posode delati, da pride vsebina iz nje, na kaj: zvračati sladice na pladnje; premog je nosil do vozička in ga zvračal vanj / ekspr. zvračal je kozarček za kozarčkom pil ∙ pog., ekspr. rad ga zvrača pije (alkoholne pijače) 3. spravljati iz navadne, pokončne lege, položaja: zapeljivo je zvračala glavo / pri hoji zvrača stopala navzven / plug je zvračal brazde na levo obračal 4. v zvezi z na delati, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega: zvračati krivdo, odgovornost na druge / omedlevico zvrača na svoje živce 5. star. sprevračati: pohvalo je zvračal v kritiko / zvračati besede zvráčati se prihajati iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: otroci so se zvračali v sneg / stoletne smreke so se zvračale na tla ♪
  3.      zvrníti  in zvŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: zvrniti kip s podstavka; zvrniti posodo; burja je zvrnila voz prevrnila // z določenimi gibi povzročiti, da kdo pade: zgrabil ga je in zvrnil; zvrnili so ga v sneg / zvrnil ga je na tla / konj je zvrnil jezdeca s sebe 2. s spremembo lege, položaja posode narediti, da pride vsebina iz nje, na kaj: ohlajen narastek zvrnemo na krožnik; zvrniti tovor / ekspr. zvrniti kozarec vina izpiti 3. spraviti iz navadne, pokončne lege, položaja: ljubko je zvrnila glavo; zvrniti nazaj, vznak / pog. zvrnila si je nogo izvinila 4. v zvezi z na narediti, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega: zvrniti krivdo, odgovornost na druge; vse je zvrnila nanj ● ekspr. zvrniti čašo, kozarček izpiti brez oddiha; pog., ekspr. zvrniva vsak enega popijva kak kozarček pijače; preg. pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne kdor je vdan pijači, se tega do smrti ne more znebiti zvrníti se in zvŕniti se priti iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: spodrsnilo mu je, pa se je zvrnil; zvrniti se na posteljo, v travo; zvrnil se je po tleh kot snop zvŕnjen -a -o: ob cesti leži zvrnjen voz; na pladenj zvrnjena potica ♪
  4.      zvrtogláviti  -im dov. (á ȃ) knjiž. 1. povzročiti, da je kdo vrtoglav: vožnja z avtobusom ga je zvrtoglavila; višina jo hitro zvrtoglavi 2. s prislovnim določilom zaradi vrtoglavice pasti: zvrtoglaviti z mostu v reko; zvrtoglaviti v prepad 3. povzročiti, da je kdo zmeden: tak dogodek ljudi zvrtoglavi / zvrtoglaviti dekle ♪
  5.      žáganje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od žagati: žaganje ga je utrudilo; žaganje debla, veje; odpadki pri žaganju / žaganje drv, hlodov / koza za žaganje / žaganje škržatov / žaganje spečega / sodelovati pri žaganju predsednika 2. drobni delci lesa, ki se odrezujejo pri žaganju: pomesti žaganje; z žaganjem posuta tla; kup žaganja / peč na žaganje 3. slabš. suha, pusta, brezokusna jed: tega žaganja ne bo nihče jedel // pusto, nekvalitetno delo, besedilo brez notranje povezanosti: ne mara brati tega žaganja; te pesmi so solzavo žaganje ♪
  6.      žágarski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na žagarje ali žagarstvo: žagarsko delo / žagarski delavci / žagarski odpadki ♪
  7.      žágast  -a -o prid. (ȃ) podoben nazobčanemu robu lista žage: žagast rob znamke / žagasti zobje / žagast nož za kruh ◊ elektr. žagasta napetost napetost, ki se periodično linearno veča in naglo pada na začetno vrednost; strojn. žagasti navoj navoj, ki ima v profilu obliko pravokotnega trikotnika z odrezano konico; tekst. žagasta žica žica, nazobčana v obliki žaginega lista žágasto prisl.: žagasto odrezati ♪
  8.      žalílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žaljenje: žalilen napad / očitati komu žalilni namen ♪
  9.      žálost  -i ž (á) 1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je navdala z žalostjo; z žalostjo se spominjati koga; ekspr. brezupna, grenka, nepopisna žalost; žalost za minulimi časi; žalost in veselje / te žalosti mi menda ne boš naredil; včasih pije na žalost, včasih na veselje // duševno stanje, ki je posledica tega čustva: premagati žalost; ekspr. prebuditi se iz žalosti; dobiti, najti koga v globoki žalosti / v družini, državi je zavladala žalost / v osmrtnicah v neizmerni žalosti sporočamo // kar izraža, kaže to čustvo, stanje: opaziti žalost v glasu koga; ekspr. čez obraz se mu razlije žalost / pogledati koga z žalostjo 2. lastnost, značilnost žalostnega: žalost slovesa / žalost nasmeha, pogleda / ekspr.: žalost jeseni neprijetnost, sivina; žalost pokrajine enoličnost, pustost; žalost političnega življenja se je še povečala neuspešnost 3. žalovanje: nositi črno v času žalosti / zaradi žalosti vse javne prireditve odpadejo / dan žalosti 4. ekspr. žalosten dogodek: doživela sta veliko žalost, umrl jima je sin / ne spodobi se peti, ko imajo žalost v hiši smrt, nesrečo 5. ekspr. nedejaven, nezabaven človek: pusti to žalost in pojdiva sama / sedeti kot živa žalost // slaba, nekakovostna stvar: kaj si pa kupil to žalost; ta izdelek, odgovor je žalost; vse skupaj je ena sama žalost 6. v prislovni rabi, v zvezi na žalost izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: na žalost je to nemogoče; na žalost misli še dosti ljudi tako / ali je vrnil? Na žalost ne // ekspr., v medmetni rabi izraža pritrditev z obžalovanjem: ali ste ga izgubili? Na žalost ● v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti izpred hiše, v kateri je umrli živel; ekspr. kratko veselje — dolga žalost kratkotrajni prijetni stvari navadno sledi dolgotrajna žalostna, neprijetna ◊ um. podoba Marije Sedem žalosti Marije s sedmimi meči, zabodenimi v srce ♪
  10.      žámanje  -a s (ā) žarg., les. 1. robljenje: žamanje desk 2. žagarski odpadki, nastali zlasti pri robljenju: sekati žamanje; kuriti z žamanjem; krajniki in žamanje ♪
  11.      žárek  -rka m (ȃ) 1. svetloba, ki izhaja iz vira v obliki tanke, ravne črte: žarek pade, posveti na steno; žarki presevajo skozi zaveso; ekspr. žarek se prikrade, šine v temo; vodna gladina, steklo odbija žarke; žarki zahajajočega sonca; blesk žarkov / lunini, sončni žarki; svetlobni žarki; žarki svetilke, žarometa; žarki zvezd / snov vpija žarke / zavarovati se pred žarki vročega avgustovskega sonca; poti so kakor žarki speljane na vse strani 2. ekspr., navadno s prilastkom vsak od iz česa v ravnih črtah na vse strani izhajajočih delov: imela je žarke gubic okrog oči / zvezda s petimi žarki kraki 3. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: znova ji je posijal žarek sreče; izgubiti zadnji žarek upanja // z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: iz oči ji lijejo žarki ljubezni; z obraza ji sijejo žarki sreče / mili žarki njenih oči pogledi 4. mn., nestrok. valovi, delci, ki jih oddaja vir in se širijo v prostor; sevanje: poškodbe zaradi žarkov; ob razpadu atomskih jeder nastali žarki 5. geom. usmerjena premica: narisati žarek / glavni žarek; povratni žarek svetlobni žarek, ki gre skozi sečišče odsebnih senc dveh mimobežnic na skupni prestrezni ravnini; projicirni žarek skozi projekcijsko središče in točko, ki je projicirana ● ekspr. žarki se igrajo na njenem obrazu na obrazu ji migota svetloba; ekspr. sončni žarki so ga ogreli sonce; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji ◊ fiz. žarek smer, v katero potuje energija v valovanju v izotropni snovi; infrardeči žarki infrardeča svetloba; kratkovalovni, radioaktivni, rentgenski žarki; snop žarkov skupina žarkov, ki gredo skozi dani presek ali dano točko; les. strženovi žarki ki potekajo radialno od stržena debla k skorji; min. izredni žarek ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe; redni žarek ki ima v kristalu v vseh smereh isto hitrost ♪
  12.      žebljíca  -e ž (í) redko žebljiček: žebljica je padla na tla; konica žebljice ∙ ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari ♪
  13.      želézje  -a s (ẹ̑) 1. kosi železa, predmeti iz železa: nabirati odpadno, staro, zarjavelo železje; žepe je imel polne železja; rožljanje železja / z železjem zamrežena okna z železnimi križi // okovje: z železjem obita lesena vrata; umetno kovano železje 2. ekspr. okovi, verige: jetnikom je na nogah žvenketalo železje; vkovati koga v železje 3. nar. železna past: pred kurnikom je nastavil železje ♪
  14.      želézniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na železnico: železniški nasip, usek; železniški pragi, tiri; elektrificirati, graditi železniške proge; železniško križišče / železniška signalizacija / železniški most; železniški nadvoz; železniški prehod kraj, prostor, kjer se križata železniška proga in cesta, pot / železniški promet; železniško omrežje / železniški vagon; železniška postaja osrednja stavba in njej pripadajoči objekti in naprave, ob katerih se ustavljajo vlaki / železniška nesreča / železniška služba ♪
  15.      žélva  -e ž (ẹ̄) 1. plazilec s hrbtnim in trebušnim oklepom: želva lazi, plava; želva leže jajca; gojišče želv; oklep želve; počasen, star kot želva ♦ zool. glavata želva z veliko glavo in močnimi čeljustmi, Caretta caretta; kopenske želve na kopnem živeče želve z zelo močnim hrbtnim in trebušnim oklepom, Testudinidae; močvirske želve v počasi tekočih vodah živeče želve s plavalno kožico med prsti, Emydidae; morske želve v morju živeče želve s ploščatim, srčasto oblikovanim oklepom, Chelonidae 2. voj., v starem in srednjem veku priprava na kolesih s poševno leseno streho za kritje ob napadu na obzidje: kamnometi in želve ♪
  16.      žerjávka  -e ž (ȃ) nar. žerjavica: razpihati žerjavko; peka v žerjavki; peče ga kot žerjavka / nekaj žerjavk je padlo na tla ♪
  17.      žgánec  -nca m (á) nav. mn. jed zlasti v obliki grudic, navadno iz moke, vode: drobiti, kuhati, mešati žgance; dobro zabeljeni žganci; žganci s kislim zeljem; govori, kot bi imel žgance v ustih / žganec je padel na tla grudica te jedi / ajdovi, koruzni žganci; krompirjevi žganci v katerih je krompir; mlečni žganci politi z mlekom ● ekspr. pojesti boš moral še precej žgancev, da boš to zmogel postati boš moral precej starejši, močnejši; spanec je boljši kot žganec spanje je koristnejše kot jed ♪
  18.      žgáti  žgèm nedov., žgál (á ȅ) 1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti // imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo 2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti / sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo ♦ metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati // s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno 3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline 4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate 5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge // ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal 6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče 7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma 8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo ● star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati žgáti se 1. zaradi prevelike vročine se uničevati: potica se žge / na vroči peči se obleka žge 2. ekspr. biti, zadrževati se na soncu, v vročini: poleti se je rad žgal žgóč -a -e 1. deležnik od žgati: žgoč pogled; žgoč udarec; žgoča bolečina; žgoča žeja; žgoča želja; žgoče sonce 2. publ. nujen, pereč: obravnavati žgoče probleme; reševanje žgočih vprašanj 3. ekspr. oster, nepopustljiv: žgoča družbena kritika; to je predmet žgočih razprav; prisl.: žgoče gledati; žgoče sijati žgán -a -o: žgana glina; žgana opeka ∙ žgano apno negašeno apno; zastar. žgano vino žganje ♦ arheol. žgani grob grob s sežganimi ostanki mrliča; gastr. žgani sladkor rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; žgana pijača alkoholna pijača, zlasti iz sadja, grozdja, dobljena navadno z destilacijo po končanem vrenju; um. žgana siena rdečkasto rjav pigment; sam.: stopimo na kozarček žganega žgane pijače, žganja; rad bi spil nekaj žganega ♪
  19.      žíd  -a m, im. mn. žídje in žídi (ȋ í) 1. pripadnik židovske vere: gospodar je bil žid 2. ekspr. stiskač, oderuh: postal je pravi žid ● knjiž. večni žid človek, ki ga nemir žene po svetu ♪
  20.      žídinja  -e ž (ȋ) pripadnica židovske vere: židinje in muslimanke ♪
  21.      žíla  -e ž (í) 1. cevast organ, po katerem teče kri ali limfa: žila nabrekne, poči, se zamaši; prerezati, prevezati, stisniti žilo; dati injekcijo v žilo; kri kroži, se pretaka po žilah; debele žile; vratna žila; žila na zapestju; poapnenje žil; utrip žile / potipati komu žilo ugotoviti, kako bije, utripa srce; ekspr.: vino poživlja žile telo; toplota se mu je razlila po žilah občutil je toploto po telesu / krvne žile 2. ekspr., navadno s prilastkom dar, sposobnost: ima pesniško žilo; prirojena trgovska žila // nagnjenje, potreba: pretepaška žila se mu je umirila 3. bot. vrvasto razporejeni skupki celic v listu in steblu, ki prevajajo organske snovi in vodo z rudninskimi snovmi, raztopljenimi v njej: listne, stebelne žile; značilen potek žil v listu; razporeditev žil v steblu 4. tanka nepravilna plast v kamnini iz drugače obarvanih ali drugih mineralov: žile v marmorju; črn kamen z belimi žilami // navadno s prilastkom nahajališče česa v zemlji: bogata premogova žila; priti do vodne žile // petr. telo kamnine ali rude, ki ima obliko plošče: navpična, vodoravna rudna žila; vodna žila za vodo prepustna plast z večjo količino vode med dvema neprepustnima plastema; zlata žila kremenova žila, ki vsebuje zrna zlata 5. publ., navadno s prilastkom pomembna prometna pot: glavno mestno žilo omejujeta dva trga / ceste, železniške proge, reke so najpomembnejše prometne žile 6. plast trdega tkiva v mesu: odstraniti žile in maščobo od mesa / ekspr. napel je vse žile, da bi ga prepodil mišice, kite 7. del moškega spolovila nekaterih sesalcev: bikova žila; žila jelena // nar. močen korobač iz posušene bikove žile; bikovka, žilavka: pretepsti koga z žilo / bikova žila ● star. vse žile je napenjal, da bi si izboljšal položaj sile; prerezati si žile usmrtiti se, poskusiti se usmrtiti s prerezom žil; star. delati na vse žile na vse pretege; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. modra kri se ji pretaka po žilah je plemiškega rodu; ekspr. kri jim kipi v žilah so mladi, živahni; ekspr. kri ji je zastala, zledenela v žilah od strahu zelo se je prestrašila ◊ anat. koronarna žila ki v obliki venca obdaja srce; limfna žila po kateri se pretaka limfa; (žila) dovodnica; bot. listna žila; elektr. žila posamična žica v kablu, vodniku s pripadajočo izolacijo in morebitno dodatno opremo; med. krčna žila bolezensko razširjena (žila) dovodnica; zlata žila bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini; aritmija žile; zool. žile žili podobne tvorbe v krilih žuželk, ki jim dajejo oporo ♪
  22.      žirondíst  -a m (ȋ) zgod., v francoski revoluciji in prva leta po njej pripadnik žironde ali pristaš njene politike: žirondisti in jakobinci ♪
  23.      žív  -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek 2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z bojišča so odnašali žive in mrtve tovariše; ranjenec je še živ; vrnil se je živ in zdrav; ekspr.: biti napol živ; pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu 3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu // v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje 4. ki še deluje: živ izvir; živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven / živo oglje še tleče / živa rana ki se še ne celi / pazi, če je ogenj kje še živ 5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor; žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno // ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede 6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost; opisovati živo življenje // ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija // ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo // aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa 7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja // ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa 8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant; biti živ kot živo srebro // nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju // ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa 9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi; bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo 10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi; živo blago; suho seno je živo 11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne / živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil 12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino; iz oči mu je brati živo prošnjo; molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi 13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu; tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica ● ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari ◊ agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; lingv. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus žívo tudi živó prisl.: živo goreti, se lesketati; živo pripovedovati; živo poslikana skrinja / piše se narazen ali skupaj: živo rdeča ali živordeča barva; živo modro nebo / v povedni rabi: pred kratkim je bilo tam še vse živo; v pristanišču je bilo živo kot v panju ∙ ekspr. živo ga je pogrešala zelo; ekspr. tam je bilo vse živo otrok zelo veliko ♦ muz. živo označba za hitrost izvajanja vivace žívi -a -o sam.: nar. kositi do živega, v živo do tal; ekspr. suša koruzi ni mogla do živega je ni ovirala v rasti; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. priti resnici, stvari do živega popolnoma jo spoznati; knjiž. rad bi jo videl, kakšna je bila za živega za življenja; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; ekspr. opravljati koga na žive in mrtve zelo; ekspr. to problematiko so preiskali bolj v živo natančno, temeljito; ekspr. jermeni so ga rezali v živo v golo kožo; pog., ekspr. rezali so jo v živo, pri živem operirali brez omrtvičenja; ekspr. misel na to jo je v živo zabolela zelo; ekspr. te besede so jo zadele v živo so jo zelo prizadele; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. s tem vprašanjem je zadel v živo je pravilno nakazal problem, bistvo stvari; ekspr. njega ni več med živimi je že umrl; star. učitelji bi se morali na živem seznaniti s tem delom na kraju samem; praktično; žarg. vse živo ga preganja vsi ga preganjajo; nevihta je prinesla uničenje vsemu živemu; razvoj živega; ekspr. oddaja v živo oddaja, pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno ♦ gozd. smolarjenje na živo pridobivanje smole, zaradi katerega drevo ne odmre ♪
  24.      živál  -i [au̯] ž (ȃ) 1. bitje, ki se hrani z organskimi snovmi, ima čutila in se navadno lahko premika: žival napade, se pase, pogine; gojiti, pariti, udomačiti živali; žarg., lov. položiti žival na dlako ustreliti jo; dolgodlaka, krotka, škodljiva, velika žival; žival z dolgim repom; čreda živali; trpi kot žival zelo / divje, domače živali; jamska, morska žival; klavna, molzna, plemenska, vprežna žival; mesojeda, rastlinojeda žival; sveta žival; ekspr. kralj živali lev / v različnih religijah daritvena žival; v muslimanskem in židovskem okolju nečista žival / mesar razkosa žival truplo zaklane živali / človek je žival, ki misli in govori ♦ agr. dobro izkrvavela žival ki ji je ob zakolu odtekla vsa kri; pitovna žival; biol. določiti žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; dvospolna, enospolna žival; enocelične, mnogocelične živali; nižje živali nevretenčarji; lov. odstreliti bolne, stare živali; lovna žival; med. poskusna žival; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; nadgrajena žival ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega; zool. žival bitje, ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih, iz celic brez trdne stene, sposobno čutenja, premikanja; hladnokrvna, mrzlokrvna, toplokrvna žival; lihoprsta žival // ed., ekspr. več živali, živali: vsa žival v hlevu je bila mirna / gozdna žival je prilezla iz skrivališč 2. igrača, ki predstavlja žival: v trgovini z igračami kupiti kakšno žival; gumijasta, plišasta žival; žival iz plastike 3. ekspr. bitje, ki ne čustvuje, misli: takega trpljenja še žival ne bi prenesla; za nekatere ljudi so bili delavci samo živali; ravnati s kom kot z živaljo // bitje, katerega življenje in ravnanje določajo telesne potrebe, nagoni: človek je včasih žival / v ljudeh je veliko živali imajo veliko lastnosti, značilnih za živali / moški so pohotne živali / kot psovka ti žival nesramna 4. ekspr. surov, hudoben človek, zlasti moški: užalili so ga in ta žival jih je hotela kar postreliti / kot psovka o ti žival, kar na cesti si jih pustil 5. ekspr. zelo delaven, potrpežljiv človek, zlasti ženska: ta žival se bo še pretegnila / uboga žival, kako se trudiš 6. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je mlada in prijazna žival / on je pomembna žival ima pomemben položaj ♪
  25.      živálski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na živali: živalski organizem; živalska koža / živalska vrsta / živalski strup; živalska maščoba; živalsko lepilo / živalske bolezni / živalski ornament / uporabljati za koga živalska imena / živalski vrt ♦ astr. živalski krog dvanajst ozvezdij ob ekliptiki, katerih večina ima imena živali; biol. živalski mikroorganizmi; živalski plankton; živalska podvrsta, populacija; biol., kem. živalske beljakovine; farm. živalsko oglje oglje iz živalskih snovi; kem. živalski škrob iz glukoze nastali ogljikov hidrat, ki se nabira v jetrih in mišicah; lit. živalski ep; živalska pravljica, pripovedka 2. ekspr. ki izvira samo iz telesnosti, nagonov: živalski odnos do spolnosti / studili so se ji njegovi živalski nagoni 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: živalski strah pred smrtjo; živalska pohlepnost; živalsko sovraštvo do nasprotnikov / iz sobe je bilo slišati živalsko kričanje zelo glasno živálsko prisl.: živalsko oblikovani uhlji; živalsko popadljiv; sam.: razkriti živalsko v človeku ♪

   2.976 3.001 3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151 3.176 3.201 



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA