Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Pad (1.301-1.325)


  1.      motíti  in mótiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: tu te ne bo nihče motil; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju; motiti koga pri delu, jedi, učenju; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor: ali motim; prosim, vas smem nekoliko motiti; oprostite, da vas motim; kot vljudnostna fraza: upam, da ne motim; prosim, ne dajte se motiti 2. nav. ekspr. biti ovira pri delovanju: široke hlače so ga motile pri hoji; kup sena je motil, da nisem videl ljudi; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti 3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno: motiti obravnavo, proslavo; motiti pouk s predrznimi medklici; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir; temo in mir je motilo žuborenje potoka; tišino noči so motili tihi glasovi // vnašati v celoto neskladnost; kaziti, kvariti: umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene 4. povzročati neugodne, slabe občutke: najbolj moti njegova hvalisavost; njegova ošabnost me zelo moti; revščina naj te ne moti; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor: vas ne bo motilo, če prižgem; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso // ekspr. povzročati pri kom nemir, zlasti erotični: dekleta so ga na pomlad zelo motila; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe 5. nav. ekspr. varati, zavajati: naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha 6. povzročati, da je komu kratek čas: na vse načine ga je skušal motiti; z igračami so se otroci dolgo motili; v žalosti se moti z delom / redko motila se je okoli psa ukvarjala se je s psom 7. knjiž. povzročati motnje: neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko ● ekspr. motiti dekleta vzbujati ljubezen, zapeljevati; ekspr. to ne bo motilo najinega prijateljstva zaradi tega bova vseeno prijatelja; ekspr. kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka izraža jezo, nejevoljo ◊ jur. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; šah. akcija dame moti nasprotnikov napad motíti se in mótiti se 1. delati napake pri kakem delu, navadno duševnem: danes se pri petju veliko motim; motil se je pri popravljanju teksta, pri računanju, v računanju / ekspr. človeška glava se lahko moti 2. biti v zmoti: kdo se je motil, ti ali jaz; vi se motite; kmalu sem zvedel, da sem se motil; motiti se v sodbi; ekspr. gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba; ekspr. grozno, hudo, krepko se motiti; zelo se motite, če mislite to / ekspr.: če se ne motim, je študiral medicino; motil bi se človek, če bi mislil, da so Slovenci Prešernove pesmi pozdravili s posebnim veseljem 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku vrteti se v glavi, biti omotičen: začelo se mi je motiti / moti se mi že, tako sem lačen zelo sem lačen / tisti, ki se jim je motilo, niso bili za plezanje po drevju ● ekspr. misli se mu motijo ne more jasno misliti; ekspr. kaj se ti moti po glavi o čem premišljuješ; preg. motiti se je človeško motèč -éča -e: moteče naprave v soseščini; napaka utegne postati sčasoma moteča; moteče bleščanje ♦ elektr. moteči oddajnik oddajnik, ki povzroča motnje pri sprejemu programa drugega oddajnika; prisl.: to je moteče vplivalo name móten -a -o 1. deležnik od motiti: moteni človeški odnosi; pri delu ni rad moten; radijska oddaja je bila motena 2. ped. oviran v normalni rasti, vzgoji: motena duševnost / čustveno, razvojno, vedenjsko moten; duševno motena oseba ◊ jur. motena posest ♪
  2.      môtnja  -e ž (ó) pojav, ki ni usklajen s pravilnim, normalnim delovanjem a) organizma: odpraviti, odstraniti motnje v rasti, razvoju; motnje prebave / duševne, fiziološke motnje; govorne motnje b) radijskih, televizijskih naprav, zlasti sprejemnikov: v radiu so bile zvečer hude motnje; slabo vreme povzroča motnje; zaradi motenj ni mogoče poslušati radia / atmosferske motnje pri radijskem sprejemu zaradi razelektritve v atmosferi c) ozračja: včeraj so že nastale motnje v vremenu / vremenske motnje ♦ meteor. frontalne motnje pojavi, ki nastanejo na mejah različnih zračnih gmot in ki prinašajo močen veter, padavine č) ekspr. družbenih dejavnosti: motnje v mednarodnem financiranju; motnje v preskrbi s hrano ♪
  3.      móto  tudi mótto -a [moto] m (ọ̑) kratko izražena programska misel, zlasti na začetku knjige, poglavja, pesmi: nad poglavje je napisal moto; za moto svojemu romanu je izbral Prešernove verze / ekspr. moto njegove umetnosti je večni boj med svetlobo in temo; publ. s tem motom so šli v napad pobudniki gradnje tovarne ♪
  4.      motórček  -čka m (ọ̑) manjšalnica od motór: motorček brezhibno deluje; model žene motorček / ekspr. pri prometni nesreči je padel z motorčka / električni motorček ♪
  5.      móž  -á m, mn. možjé (ọ̑) 1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim 2. dorasel človek moškega spola: si že mož; ta mož ni moj oče; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož; eleganten, lep, mlad, velik mož; izkušen mož; značajen mož; mož petdesetih let, sivih las // nav. ekspr., s prilastkom dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: sestanek vodilnih mož; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje pogrebniki; občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; mož postave miličnik, policist 3. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: bodi mož in ne cmera; ali smo možje ali nismo; bil je mož, da malo takih; si kaj moža; ali je kaj moža v njem; moža se je izkazal; to je bil pravi mož / on je figa mož figamož 4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina: skupina je štela petnajst mož; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža 5. žarg., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s podobo navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož 6. nar. (poročna) priča: biti komu za moža ● star. moža objeti omožiti se; star. sonce je še za moža visoko videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave; ledeni možje čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ekspr. slamnati mož strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame; sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa; ekspr. stali so mož pri možu tesno skupaj; vsi kot en mož enotno, složno ◊ etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; gastr. (krompirjev) mož pretlačen krompir in fižol z ocvirki ♪
  6.      možgáni  -ov m mn., rod. mn. tudi možgán (ȃ) 1. osrednje živčevje, ki leži v lobanjski votlini: pri padcu si je poškodoval možgane; možgani opice; razvoj lobanje je povezan z razvojem možganov; velikost, vnetje, zgradba možganov; krvavitev v možganih / kupiti telečje možgane / ocvrti možgani; pren., ekspr. več kot sto možganov je napeto čakalo, kaj bo povedal 2. nav. ekspr. to živčevje pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: ta misel mu je šla, šinila skozi možgane; to se mu je vtisnilo v možgane; plod bolnih možganov 3. knjiž., navadno z rodilnikom najpomembnejši, vodilni ljudje v kaki organizaciji, gibanju: možgani podjetja; okupator je skušal ujeti možgane revolucije // inteligenca, zlasti raziskovalci: močen je odtok tehničnih možganov; raziskovalni centri so producirali veliko možganov / beg možganov iz ene države v drugo 4. publ., navadno v zvezi elektronski možgani (elektronski) računalnik: elektronski možgani so analizirali milijone podatkov; projekti elektronskih možganov ● ekspr. možgani se mu kisajo, mehčajo v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren; ekspr. možgani so mu začeli hitro delovati začel je hitro misliti; ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati; ekspr. možgane rahljati komu pripravljati ga za učenje, razmišljanje; ekspr. danes mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; ekspr. pobrskaj po možganih skušaj se spomniti; ekspr. v njegovih možganih se je prižgala lučka doumel, razumel je; slabš. ima konjske možgane je zelo nespameten, neumen; ekspr. nima lastnih možganov ne odloča se samostojno ◊ anat. mali možgani del možganov za ravnotežje; srednji možgani del možganov za urejanje gibov; veliki možgani del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico; med. mehčanje možganov odmiranje in utekočinjanje možganskega tkiva zaradi zamašitve odvodnice; pretres možganov funkcijska prizadetost možganov zaradi udarca, padca ♪
  7.      mrák  -a stil. -ú m, mn. mrakóvi stil. mráki (ȃ) 1. čas, ko prehaja dan v noč: mrak je že / mrak se dela mrači se; knjiž. na zemljo je legel, padel mrak zmračilo se je; gost mrak; prvi, pozni mrak; ekspr. počakal je do trdega mraka / jutranji mrak zora, svit; večerni mrak / pri označevanju časovnosti: proti mraku je odpotoval; knjiž. pod mrak se je vrnil; delal je dolgo v mrak; pred mrakom so vojaki odšli na položaje; z mrakom je legel 2. stanje ozračja, ko je vidljivost zmanjšana: v globeli, gozdu, kleti je mrak; oči so se svetile iz mraka; sobni mrak; mrak ječe mračnost; mrak pred nevihto / mn., pesn. mrakovi so razpeti nad gozdovi in gorami; pren., ekspr. mrak nevednosti, obupa, samote 3. ekspr. stanje, ko so ljudje žalostni, potrti: v vsej vasi je takrat vladal mrak; živeti v mraku 4. ekspr. stanje, ko se ovira, preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: boriti se proti mraku, za svobodo; srednjeveški mrak 5. zastar. mrk: lunin, sončni mrak ● knjiž. mrak mu izgine z obraza žalosten, potrt izraz; knjiž. pred oči mu je stopil mrak izgubil je zavest; ekspr. vse to je že zagrnil mrak je že (skoraj) pozabljeno; ekspr. delati od zore do mraka ves dan; ekspr. ti dogodki so že utonili v mrak so pozabljeni; knjiž. bloditi v mraku biti v zmoti, nejasnosti; živeti v neznanju; ekspr. duševni mrak duševna bolezen; zaostalost, nevednost; ekspr. mrak davnine neraziskana, nejasna preteklost ◊ etn. mrak po ljudskem verovanju bitje, ki zvečer škoduje otrokom; meteor. astronomski mrak ki se začne ali konča, ko je sonce 18° pod obzorjem; rib. loviti ob mrakih v nočeh brez mesečine ♪
  8.      mrakôba  -e ž (ó) nav. ekspr. 1. mrak, mračnost: v sobi je bila težka mrakoba; v mrakobi je videl gručo ljudi; privaditi se gozdni mrakobi; mrakoba pred viharjem / pogled v mrakobo prepada 2. negativno, neugodno razpoloženje: mrakobo je prinesel s seboj / pesem je polna mrakobe / živel je v nekaki mrakobi / delati kaj z mrakobo v duši ♪
  9.      mréna 1 -e ž (ẹ́) 1. strjena plast, navadno na površini tekočin, redkejših snovi: na mleku se je naredila mrena; pod nogami so hrstale ledene mrene; mrena na barvi; zdelo se mu je, kot bi imel mreno pred očmi; gledal je kakor skozi mreno // kar je temu podobno: pobočje je pokrivala meglena mrena / mrena dežja; pren. na oči mu je legla mrena utrujenosti 2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje: mrena okrog mišic / redko od napora mu je počila mrena v trebuhu je dobil kilo 3. poljud. posamičen prozoren oblak v velikih višinah, strok. cirus: opazovati mrene na nebu ● ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; ekspr. potegniti komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom ◊ anat. možganska mrena možganska ovojnica; pljučna mrena ki obdaja pljuča; rebrna mrena ki obdaja prsni koš od znotraj; trebušna mrena ki obdaja trebušno votlino in organe v njej; mrena ob srcu; fot. mrena svetlobna ali kemična okvara, napaka na fotografski emulziji; osen; med. črna mrena slepota zaradi obolenja mrežnice ali vidnega živca; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; zool. letalna mrena mrena ob trupu živali, ki ji omogoča letanje; plavalna mrena plavalna koža ♪
  10.      mréža  -e ž (ẹ́) 1. izdelek iz prekrižanih niti, vrvi, žice, med katerimi so okenca, luknjice: delati, plesti mrežo; ograditi z mrežo; gosta, redka, tanka mreža; kovinska, žična mreža; mreža iz viter, vrvi; okenca, zanke mreže / pajek prede, razpreda mrežo pajčevino // priprava iz tega izdelka, ki se uporablja za lov, zlasti rib: izdelovati, krpati, sušiti mreže; nastaviti, razpeti, vleči mreže; vreči mrežo v vodo; ujeti v mrežo; zajeti ribe z mrežami; najlonske mreže / ribiška mreža // navadno s prilastkom priprava iz tega izdelka sploh: zamenjati mreže v čistilniku; presejati pesek skozi mrežo; postelja s kovinsko mrežo z mrežasto kovinsko podlago za žimnico, blazino; nesla je kovček in mrežo torbo iz mreže / napeti gugalno mrežo; lasna, ležalna mreža; kovana okenska mreža; mreža za listje; mreža zoper komarje 2. navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži: narediti mrežo iz testa; papir s črtno mrežo / pod seboj je videl mrežo cest in velike stavbe; mreža gubic ob očeh; pajčevinasta mreža oblakov; modrikasta mreža žil / pesn.: mreža dežja; gledati skozi mrežo solz 3. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem področju; omrežje: daljnovodna, električna, kanalska mreža; razdelilna mreža za plin; železniška mreža / publ., z oslabljenim pomenom izboljšati cestno mrežo ceste 4. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem področju: izpopolniti gostinsko mrežo; organizirati knjigotrško mrežo; gosta meteorološka mreža; preskrbovalna, trgovska mreža / mreža poštnih nabiralnikov, semaforjev, osnovnih šol / publ. odkriti v družbeni stvarnosti celo mrežo zakonitosti cel sistem // med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost: vzpostaviti obveščevalno, poverjeniško mrežo; odkriti, zajeti tihotapsko, vohunsko mrežo / mreža agentov, dopisnikov / razširjati letake po svoji mreži 5. nav. mn., ekspr., navadno v zvezi z dobiti, nastavljati, ujeti kar omogoča, da kdo koga zvijačno privabi, pridobi: nastavlja mu mreže; izmotal se je iz njenih mrež; dobil ga je v svoje mreže; ujel se je v ljubezenske mreže ● publ. domačini so večkrat potresli, zatresli mrežo dali gol; ekspr. policija je razpenjala mrežo čez vso deželo povsod je imela svoje zaupnike, vse je nadzirala; ekspr. povsod je imel razpredene svoje mreže povsod si je pripravil ugodne okoliščine, razmere za dosego določenega cilja; publ. vratar je rešil mrežo preprečil gol; ekspr. padel je policiji v mrežo policija ga je odkrila, ujela; ekspr. biti za mrežo biti zaprt (v ječi) ◊ agr. koreninska mreža vse korenine ene rastline; čeb. matična mreža pregrada, ki loči plodišče od medišča; matična rešetka; elektr. mreža elektroda med anodo in katodo elektronke; mrežica; svinčena mreža v svinčevem akumulatorju z aktivno snovjo; fiz. uklonska mreža množica ozkih, vzporednih in med seboj enako razmaknjenih rež za merjenje valovne dolžine in opazovanje spektra valovanja; geogr. stopinjska mreža iz poldnevnikov in vzporednikov na zemeljski obli; geom. mreža telesa v ravno ploskev razgrnjena mejna ploskev telesa; mat. mreža sistem črt ali točk v ravnini ali prostoru; množica z določeno urejenostjo; funkcijska mreža sistem črt, ki ponazarja dva tipa funkcij; logaritemska mreža funkcijska mreža, ki temelji na dveh logaritemskih skalah; min. ploskovna mreža ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi v kaki ravnini ali njen grafični prikaz; prostorska mreža ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi ali njen grafični prikaz; papir. milimetrska mreža iz vodoravnih in navpičnih črt, med katerimi so milimetrske razdalje; rib. globinska mreža ki je postavljena v globino; stoječa mreža ki se postavi na določenem območju; viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vlačilna mreža ki se razpeta vleče po morskem dnu; šport. mreža del gola ali koša iz prepletenih vrvi; priprava iz prepletenih vrvi, ki pri odbojki, tenisu in badmintonu loči obe polovici igrišča; igra na mreži pri tenisu, odbojki igra, pri kateri igralec odbija ali udarja žogo v bližini mreže ali nad njo; tekst. mreža tkanina z večjimi ali manjšimi luknjicami med nitmi; voj. zaporna mreža žična ovira v vodi pred vhodi v pristanišča ♪
  11.      mŕtev  -tva -o stil. -ó prid. (ŕ) 1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi: ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva // v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo 2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela / grel si je mrtve roke otrple, premrle // knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju 3. ki je, obstaja brez a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem področju mrtva je brez rib b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih // ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali 4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled // ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba // bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva 5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več / odstavljeni voditelj je politično mrtev // ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede 6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki // neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev 7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava // nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet 8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza 9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu ● žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; poljud. mrtva teža teža zaklane živali, strok. klavna teža; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan ◊ adm. mrtva tipka tipka, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali v rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; lingv. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga držanje žoge po dveh nasprotnih igralcih nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir mŕtvo stil. mrtvó prisl.: njegove oči so mrtvo gledale v svet; mrtvo govoriti; roke so mu mrtvo visele ob telesu / v povedni rabi v hiši je bilo še vse temno in mrtvo ♦ kem. mrtvo žgano apno apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida mŕtvi -a -o sam.: ekspr. ni bilo videti ne živega ne mrtvega nikogar; pokopati mrtve; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; o mrtvih govôri le dobro; dan mrtvih 1. november; v spopadu je bilo veliko mrtvih; ekspr. do mrtvega se je napil, utrudil zelo; pretepsti koga do mrtvega tako, da umre; pog. na mrtvo si prizadevati zelo ♦ gozd. smolarjenje na mrtvo pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati; jur. razglasiti koga za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; mir mrtvih pravno varstvo grobov in mrličev; rel. Kristus je vstal od mrtvih ponovno oživel ♪
  12.      mrtvíšče  -a s (í) zastar. 1. prostor, kjer je bilo veliko padlih, ubitih; morišče: bojišče je kmalu postalo mrtvišče 2. poginula žival: bivolja mrtvišča; črvi na mrtvišču ♪
  13.      mŕzel  -zla -o [ǝu̯] prid. (ȓ) 1. ki ima razmeroma nizko temperaturo: mrzel zrak; gaziti mrzlo brozgo; piti mrzle pijače; ledeno mrzla voda; mrzel kot led / mrzel dan; letošnja zima je bila mrzla; mrzlo podnebje / mrzli studenci; mrzle roke // ki vzbuja, povzroča občutek mraza: mrzel veter; nasloniti se s čelom na mrzel zid / ekspr.: mrzli bajoneti; mrzli lunini žarki; mrzle zvezde; mrzlo zimsko nebo // ki ima temperaturo okolice: leči v mrzlo posteljo; mrzla prha; umivati se v mrzli vodi; piti mrzlo mleko / preživeti zimo v mrzli sobi nezakurjeni; peč je še mrzla / postreči z mrzlimi jedmi z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene; mrzla večerja večerja iz mrzlih jedi 2. ki vsebuje, izraža veliko nenaklonjenost, odklanjanje: mrzel nasmeh; premeril ga je z mrzlim pogledom; mrzel sprejem; odgovoriti z mrzlimi besedami / ekspr. oditi v mrzlo tujino / ekspr., v povedni rabi do njega je bila zmeraj mrzla neprijazna, sovražna 3. ki se ne da vplivati čustvom; hladen: mrzel znanstvenik / to mu narekuje mrzli razum; mrzla logika, razsodba; mrzlo opazovanje v naravoslovju / ekspr. mrzla sovražnost // nav. ekspr. ki ne izraža čustev: mrzla glasba, lepota; mrzle oči / lep, a mrzel človek 4. knjiž. zelo neprijeten, tesnoben: mrzel molk; mrzel strah; mrzla groza; spreletela ga je mrzla slutnja / mrzla barva neugodno delujoča ● mrzli bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične; mrzli stric očetov ali materin bratranec; nizko samo poskusi me udariti, pa boš mrzel te bom ubil; mrzle barve modra, zelena, siva barva; ekspr. biti mrzle krvi ne vdajati se čustvom; nar. mrzla žlahta daljno sorodstvo; ekspr. ima mrzlo srce ni dostopen za ljubezen, sočutje; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost ◊ agr. mrzli gnoj gnoj, ki se pri preperevanju navadno ne segreje; mrzla tla tla, pri katerih je voda blizu površine; lov. mrzla sled sled, pri kateri je dah ohranjen le pri tleh; med. mrzli obkladek; meteor. mrzli dan dan s temperaturo pod 0° C; mrzli val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl mrzel zrak; mrzla fronta del atmosferske fronte, kjer prodira mrzel zrak; tekst. mrzli otip otip, ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti; hladni otip mŕzlo prisl.: mrzlo gledati, reči; perilo se mrzlo lepi h koži; ob teh besedah ga je mrzlo spreletelo / v povedni rabi: ob vodi je bilo ledeno mrzlo; bilo je mrzlo, da bi se mu skoraj zanohtalo ◊ etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta; sam.: upadli obrazi so izražali nekaj mrzlega; ne smete piti nič mrzlega; hraniti na mrzlem ♪
  14.      mŕzlica  -e ž (ȓ) 1. drgetanje (mišic) z občutkom mraza pred naglim povišanjem telesne temperature: slabo se počuti in trese ga mrzlica; bolnik dobi, ima mrzlico; huda mrzlica // poljud. bolezen z občasnimi napadi mrzlice, strok. malarija: zatirati mrzlico z izsuševanjem močvirij / močvirska mrzlica 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom velika živčna napetost, vznemirjenje: ves čas pred odhodom je bilo čutiti nekako mrzlico; premagati govorniško mrzlico tremo / potovalna mrzlica / neprestano živi v razburljivi mrzlici 3. ekspr., s prilastkom povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje: investicijska mrzlica; naftna mrzlica; novoletna nakupovalna mrzlica; vesoljska mrzlica / zlata mrzlica povečano iskanje zlata ◊ med. intermitentna mrzlica pri kateri temperatura zelo niha; poporodna mrzlica bolezen, ki nastopi po porodu zaradi infekcije; povratna mrzlica bolezen, pri kateri se napadi mrzlice in vročine pojavljajo v vedno milejši obliki in daljših presledkih; rumena mrzlica tropska virusna bolezen z zlatenico in visoko temperaturo; senena mrzlica bolezen, ki jo povzroča preobčutljivost nosne sluznice za cvetni prah; seneni nahod ♪
  15.      mrzlôta  -e ž (ó) lastnost, značilnost mrzlega: mrzlota snega, vode / mrzlota mesečine / zastar. zapadel je sneg in zavladala je mrzlota mraz, hlad / mrzlota besed, pogleda / hotel je zlomiti ponosno mrzloto in napuh v njej ♪
  16.      múčen  -čna -o prid., múčnejši (ú ū) 1. ki zaradi neprimernosti povzroča veliko zadrego, napetost: pretrgati mučen molk; prepir je bil za nevtralnega opazovalca zelo mučen / zaiti v mučen položaj; sam ni vedel, kako bi rešil to mučno zadevo / odgovor je napravil mučen vtis zelo neprijeten 2. ki povzroča veliko neugodje, trpljenje: mučni spomini; vztrajal je v mučni legi, da bi vse videl; zaradi slabotnosti ne bi prenesla mučnega izpraševanja / v osmrtnicah po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče / življenje je občutil kot mučno breme hudo, težko // poln težav, trpljenja: pripravljal mu je mučne dneve; mučno življenje 3. ki zahteva dosti napora, truda, potrpljenja: začel se je najbolj mučen del poti; od mučnega gledanja so se mu oči solzile; mučno ponavljanje; dolgo, mučno reševanje múčno 1. prislov od mučen: mučno ponavljati; čas se je mučno vlekel 2. ekspr., v povedni rabi izraža neprijetnost česa: mučno je bilo gledati, kako vse propada; mučno je govoriti o teh stvareh // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodje, zadrego: mučno mu je bilo, ko so ga vsi gledali in izpraševali ♪
  17.      múha  -e ž (ú) 1. žuželka s kratkimi nogami, tipalkami in kožnatimi krili: muhe brenčijo, lazijo po odpadkih; muha piči, sesa, srka hrano, ugrizne; odganjati muho z roko; otepati muhe konju; črne, nadležne, ekspr. sitne muhe; ekspr. vse črno muh; roji muh; sredstvo proti muham; ekspr. bila je taka tišina, da bi slišal muho leteti zelo velika; množijo se kot muhe zelo, hitro; motal se je okrog mize kot pijana muha nenačrtno, mlahavo; ljudje umirajo kot muhe v zelo velikem številu, trumoma; pijan, siten kot muha zelo, hudo / kot psovka ne kriči, muha pijana / ekspr. podrepna muha ki nadleguje živino; muha cece žuželka, ki prenaša povzročitelja spalne bolezni // nar. gorenjsko čebela: peljati muhe na pašo 2. ostanek cveta na sadežu pri pečkatem sadju: odgrizniti, odrezati muho; muha in pecelj 3. pripomoček za namerjanje na prednjem delu cevi strelnega orožja: pregledati muho; podolgovata muha; muha in merek / muha na puški 4. nav. ekspr. kar vsebuje, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: samo njena muha je, da ne gre; bojijo se njegovih muh; gospoda ima muhe; izpolni mu vsako muho; težko prenaša otrokove muhe; ne ozira se na ženske muhe / že zdavnaj so ga minile vse muhe ljubezenske misli, razposajenosti; fant ima že svoje muhe fantovske misli; svoje načrte; v šoli ne smeš imeti drugih muh misli, načrtov; prepoditi komu muhe iz glave neprimerne, nezaželene misli, načrte, zahteve 5. ekspr., v povedno-prislovni rabi, v zvezi od muh izraža majhno stopnjo določene pozitivne lastnosti: to velja, vse drugo je od muh; fant ni, redko je od muh, pleza kot podlasica je spreten, iznajdljiv; njegov predlog ni od muh je pomemben, dober / cena avtomobila ni od muh je visoka; polet nad pragozdom ni od muh je težek; udarec ni bil od muh je bil močen ● ekspr. on je muha proti tebi zelo nepomemben; zelo slaboten, šibek; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je pičila, prijela kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; slabš. kmalu bo tam, kjer ni muh bo umrl; ekspr. ubiti, zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; na muho žarg. ni ga mogel dobiti na muho ni mogel pomeriti, streljati nanj; žarg. zajec je prišel na muho v položaj, ko je bilo mogoče pomeriti nanj; ekspr. vzeti koga na muho imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; žarg., lov. to žival moramo čimprej vzeti na muho odstreliti; ekspr. modna muha nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost; pog., slabš. podrepna muha zelo vsiljiv, nadležen človek; španska muha nekdaj spolno dražilo iz posušene španske muhe; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; na to gredo ljudje kot muhe na med to jih privlači, to je zanje zanimivo; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti ◊ friz. muha urejen šop dlak pod spodnjo ustnico; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; zool. čebelna muha zelo majhna brezkrila žuželka, ki živi na čebeli, Braula coeca; češnjeva muha žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasi; domača muha s črepalom, živeča v človeških bivališčih, Musca domestica; hlevska muha ki živi v hlevu, pri živini, Stomoxys calcitrans; konjska muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; mesarska muha velika muha, ki leže jajčeca v meso, Sarcophaga carnaria; španska muha zlato zelen hrošč, ki v nevarnosti izloča tekočino, povzročujočo vnetje kože, Lytta vesicatoria ♪
  18.      mulát  -a m (ȃ) potomec pripadnika bele in pripadnika črne rase: položaj črncev in mulatov ♪
  19.      mulátka  -e ž (ȃ) potomka pripadnika bele in pripadnika črne rase: mulati in mulatke ♪
  20.      mumificírati  -am nedov. in dov. (ȋ) s sušenjem in balzamiranjem delati kaj, zlasti truplo, odporno proti razpadanju: mumificirati truplo; mumificirati živali; na vročem in suhem zraku so se trupla mumificirala mumificíran -a -o: mumificirana riba; mumificirano telo velikega voditelja; ekspr. presojati kaj s stališča mumificiranega narodnjaštva nesodobnega, neživljenjskega ♪
  21.      múngo  -a m (ȗ) zool., navadno v zvezi indijski mungo zlasti v Indiji živeča majhna zver, ki se hrani s kačami, podganami, Herpestes edwardi: na nekaterih otokih južne Dalmacije so naselili indijske munge; spopad indijskega munga s kobro ♪
  22.      municípij  -a m (í) zgod., pri starih Rimljanih mesto z delno samoupravo: Pompeji so spadali k najbogatejšim municipijem // v srednjem veku mesto, ozemlje z delno samoupravo ♪
  23.      muslimán  -a m (ȃ) pripadnik muslimanske vere: sožitje muslimanov in kristjanov / Hrvati, Srbi in Muslimani v Bosni ♪
  24.      muslimánka  -e ž (ȃ) pripadnica muslimanske vere: položaj muslimank v družini ♪
  25.      mušíca  -e ž (í) 1. majhni muhi podobna žuželka: mušice lezejo po gnoju; mušica pade v oko; mušice pikajo, plešejo v soncu; drobne mušice; roji mušic ∙ star. vinske mušice vinski bratci ♦ med. leteče mušice plavajoči prirojeni drobni delci v steklovini, ki jih prizadeta oseba vidi kot leteče mušice; zool. češnjeva mušica češnjeva muha; pšenična mušica katere ličinka uničuje pšenične klase in bili, Chlorops taeniopus; vinske mušice katerih ličinka živi v sadju, v katerem je alkoholno vrenje, Drosophila 2. pripomoček za namerjanje na sprednjem delu cevi strelnega orožja; muha: mušica na puški ♪

   1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301 1.326 1.351 1.376 1.401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA