Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

POT (1.701-1.725)


  1.      izgòn  -ôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od izgnati: izgon okupatorja / izgon Slovencev med vojno v Srbijo ♦ jur. izgon prisilna odstranitev tujega državljana iz države; rel. izgon iz raja 2. nar. pot, steza, po kateri hodi živina na pašo: ob izgonu stoji znamenje ♪
  2.      izgónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na izgon: izgonske akcije / izgonska pot ♪
  3.      izgrádnja  -e ž (ā) 1. glagolnik od izgraditi: izgradnja naselja še ni končana; cena zemljišč se je z izgradnjo železnice povečala / izgradnja industrije 2. publ. graditev: izgradnja stanovanj zdaj hitreje poteka / hotel je v izgradnji se gradi / izgradnja demokratičnih odnosov; socialistična izgradnja vasi ♪
  4.      izgubíti  -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ȋ í) 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav / knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne / zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin // s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila // ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev ● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi ◊ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu izgubíti se tudi zgubíti se 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil // nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč // knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil ● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena / izgubljena vera ∙ ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno ♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega ♪
  5.      izgúbljanje  tudi zgúbljanje -a s (ú) glagolnik od izgubljati: izgubljanje krvi; izgubljanje ravnotežja, zavesti / razpravljanje o tem se mu je zdelo le nepotrebno izgubljanje časa / izgubljanje v podrobnosti ♪
  6.      izgúbljati  -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti / izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto ● ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo izgúbljati se tudi zgúbljati se 1. prihajati v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubljati se zaradi megle; izgubljati se v gozdu // nav. ekspr., s prislovnim določilom čezmerno, pretirano ukvarjati se s čim: izgubljati se v iskanju novega; izgubljati se v malenkostih; izgubljati se v podrobnostih 2. ekspr. začenjati živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: fant se vedno bolj izgublja 3. navadno s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati a) neviden: pot se je izgubljala in spet prikazovala; cesta se za vasjo izgublja v gozd; telefonske žice se izgubljajo med vejami / knjiž. pokrajina se izgublja v megli b) neslišen: glasovi se počasi izgubljajo; govorjenje se je izgubljalo v ropotu / koraki se počasi izgubljajo po hodniku // knjiž. prehajati v kaj drugega: hrib se proti jugu izgublja v lahno nagnjen svet; sadovnjak se izgublja v polje 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno odhajati: ljudje so se izgubljali v hiše; drug za drugim so se izgubljali skozi vrata 5. približevati se koncu obstajanja: strah se polagoma izgublja / publ. gospodarski pomen se pri tej akciji izgublja // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: nekateri izrazi se izgubljajo; stare šege se izgubljajo ● ekspr. ob vsaki pripombi se je govornik izgubljal ni znal nadaljevati; ekspr. hiše se izgubljajo po pobočjih so raztresene; ekspr. obraz se mu je kar izgubljal pod veliko kapo kapa je bila prevelika v primeri z obrazom izgubljajóč tudi zgubljajóč -a -e: izgubljajoč čas s čakanjem na vlak, ni mogel vsega opraviti; hribi, izgubljajoči se v daljavi ♪
  7.      izgubljênec  tudi zgubljênec -nca m (é) nav. ekspr. kdor se je izgubil: vse popoldne so iskali po planinah izgubljence; v mestu se je počutil kot izgubljenec / druži se z izgubljenci in potepuhi ♪
  8.      izhòd  -óda m (ȍ ọ̑) 1. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: braniti, zastražiti izhod; spremiti goste do izhoda; množica gre, se pomika proti izhodu; počakati pred izhodom; zavarovan izhod; izhod iz kleti / glavni, stranski izhod; zasilni izhod ♦ anat. medenični izhod skozi katerega pride plod ob porodu; elektr. izhod del električne naprave, kjer se odvzema napetost, moč; izhod (elektronskega) računalnika 2. zapustitev kraja, prostora: onemogočiti, preprečiti izhod; prepovedati gojencem izhod; pog. vedno več je bilo izhodov med delovnim časom / prost izhod 3. možnost za uspešen konec, razplet česa: to je zdaj edini izhod; iz te situacije ni izhoda; iskati izhod iz krize; za nas ni drugega izhoda, kot da se borimo; položaj je brez izhoda 4. zastar. vzhod: na izhodu se že svetlika / prepotoval je deželo od izhoda do zahoda 5. zastar. izlet: izhodi v gore ● ekspr. kmalu mu je postalo jasno, da iz hiše ni izhoda da ne more oditi; ta država ima izhod na morje manjši del njenega ozemlja je ob morju; žarg. vsako nedeljo ima izhod dovoljenje za zapustitev kraja, prostora, ki je določen za bivanje, zlasti v vojašnicah in vzgojnih ustanovah ♪
  9.      izhodíščen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izhodišče: četa se je vrnila na izhodiščni položaj; izhodiščno mesto za potovanje / izhodiščna točka za reševanje vprašanj ♦ lingv. izhodiščni pomen besede ♪
  10.      izhodíti  -hódim tudi shodíti shódim dov. (ȋ ọ̑) 1. s hojo, hojenjem narediti: izhoditi gaz v snegu; izhoditi stezo; izhoditi si pot čez polje ∙ pretesne čevlje moraš izhoditi s hojo, rabo razširiti 2. s hojo, hojenjem poškodovati, uničiti: izhoditi čevlje; izhoditi si podplate izhodíti se tudi shodíti se redko s hojo, hojenjem se utruditi: močno se je izhodil / dati živini možnost, da se izhodi s hojo, hojenjem razgiblje izhójen tudi shójen -a -o: izhojeni čevlji; izhojen sneg; izhojena gaz; izhojena tla ∙ ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; prim. shoditi ♪
  11.      izíd  -a m (ȋ) 1. dejstvo, da je tiskano delo dano v prodajo: napovedati izid knjige / čas, kraj izida / ob izidu knjige so priredili tiskovno konferenco; roman je bil že pred izidom razprodan 2. navadno s prilastkom kar predstavlja posledico kakega dejanja, poteka: napeto čakati (na) izid tekmovanja; neodločen izid dvoboja; srečen izid bolezni; izid glasovanja, volitev / prometna nesreča s smrtnim izidom / v športni prilogi so bili objavljeni najboljši izidi sezone; izid zadnjega kola rezultati; redko usoden izid vojne konec 3. redko izhod, rešitev: to je zdaj edino mogoč izid; izid iz krize ♪
  12.      izjéma  -e ž (ẹ̑) 1. kar se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: to pravilo ima eno samo izjemo; upoštevati je treba tudi izjeme / naučiti se slovnična pravila in izjeme / ekspr. povsod se najdejo izjeme / večjih izjem med temi delavci ni / v povedni rabi: dvojčki so v tej rodbini izjema; kraj je miren, ta hrup je le izjema 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža a) popolnost, neizjemnost česa: njegove pesmi so brez izjeme take, da se lahko objavijo / brez izjeme morate ostati tu b) podkrepitev trditve: prišli so vsi, brez izjeme; vselej, brez izjeme, ga uboga 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z z razen: z izjemo dveh dvoran je bilo vse zasedeno; časopis izhaja vsak dan z izjemo sobote; sadje dobro uspeva z izjemo poznih sort / z majhnimi izjemami so vsi enaki ● ekspr. on hoče biti vedno izjema hoče biti drugačen kot drugi; hoče, da je odnos do njega drugačen kot do drugih; on dela izjeme njegov odnos ni do vseh enak; strank ob tem času ne sprejemamo, a za vas bomo naredili izjemo vas bomo sprejeli; ekspr. vedno je kaka častna izjema kdo, ki je boljši od drugih; učenci so na splošno slabi, je pa nekaj izjem nekateri niso slabi; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja ♪
  13.      izkázati  tudi izkazáti -kážem tudi skázati tudi skazáti skážem dov. (á á á) 1. napraviti, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: izkazati dohodke in izdatke; izkazati uspeh učencev v letnem poročilu / izkazati izgubo 2. publ. imeti, doseči: nekatere panoge gospodarstva so izkazale velike izvozne uspehe; podjetje je izkazalo precej večji promet kot lani 3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazati komu ljubezen, pomoč, spoštovanje / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu / izkazati komu dobroto izkázati se tudi izkazáti se tudi skázati se tudi skazáti se 1. pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost: učenci so se izkazali na tekmovanju; ekspr. izkazali so se in mi naredili obleko v dveh dneh; odlikovani so bili rudarji, ki so se izkazali ob nesreči; pri tem delu se nismo izkazali; naši nogometaši so se v zadnji tekmi (zelo) izkazali 2. dokazati, navadno z dokumenti, svojo identičnost: priprli so ga, ker se ni mogel izkazati; izkazati se s potnim listom, potrdilom / izkazati se za člana // dokazati sploh: nagrado dobi tisti, ki se izkaže, da je prebral vsa zahtevana dela 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: izkazati se hvaležnega, vrednega zaupanja; izkazati se mojstra, moža, prijatelja; izkazal se je kot vešč vojskovodja / izkazati se v dejanjih, z dejanji / delo se je izkazalo za težavno; napovedi so se izkazale za pravilne; slutnja se je izkazala kot resnica 4. nav. 3. os. postati jasen, očiten: resnica se je kmalu izkazala / upal je, da se bo pravica izkazala; izkazalo se je, da je nedolžen ● ekspr. darovalec se je zelo izkazal dal je veliko, drago darilo; knjiž. jeza sosedov se je izkazala v tem, da so mu razbili okna pokazala; hotel se je izkazati pred dekletom postaviti izkázan tudi skázan -a -o: izkazan dobiček; zahvaliti se za izkazano pomoč; prim. skazati ♪
  14.      izkazílo  -a s (í) knjiž. izkaznica, legitimacija: poveljnik straže je pogledal izkazila / potrebujem samo izkazilo, da sem tam doma ♪
  15.      izkáznica  -e ž (ȃ) potrdilo v obliki kartončka, knjižice o članstvu ali usposobljenosti, pravicah kake osebe: ali imate pri sebi izkaznico; izdati izkaznico; pokazati izkaznico; ponarejena izkaznica / članska, študentska izkaznica; osebna izkaznica ki dokazuje istovetnost osebe; vozniška izkaznica vozniško dovoljenje; zdravstvena izkaznica zdravstvena knjižica; izkaznica Rdečega križa; izkaznica na ime XY / preklicati izgubljeno izkaznico; vstop dovoljen samo z izkaznico; pren., publ. poglejmo osebno izkaznico tega najnovejšega dirkalnega avtomobila // bon, nakaznica: živilska izkaznica; prodaja blaga na izkaznice ♪
  16.      izklesáti  -kléšem tudi sklesáti skléšem dov., izklêši izklešíte tudi sklêši sklešíte; izklêsal tudi sklêsal (á ẹ́) 1. s klesanjem narediti, izoblikovati: izklesati črke, kip; izklesati iz enega kosa / izklesati glavo v marmor / v stoletjih si je voda izklesala predor; pren. življenje je izklesalo njeno notranjo podobo 2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: izklesati jezik; poglede, ki jih je avtor v referatu nakazal, je v knjigi izklesal izklesán tudi sklesán -a -o: izbran in izklesan jezik; v obliki kvadra izklesan kamen; izklesan obraz; izklesana osebnost; fino izklesane poteze ♪
  17.      izkŕcati  -am dov. (r̄) spraviti koga z ladje na kopno, navadno s posebnim namenom: zaradi nesreče so izkrcali vse potnike; izkrcati čete na sovražnikovi obali // publ. razložiti, raztovoriti: izkrcati tovor izkŕcati se stopiti, oditi z ladje na kopno: potniki so se izkrcali; izkrcati se na samotnem otoku / zavezniške čete so se izkrcale v Normandiji tudi iz zraka / šalj. izkrcati se iz vlaka izkŕcan -a -o: izkrcani potniki; izkrcano blago ♪
  18.      izkrcávati  -am nedov. (ȃ) spravljati koga z ladje na kopno, navadno s posebnim namenom: izkrcavati vojaške enote na sovražnikovem ozemlju // publ. razkladati, raztovarjati: izkrcavati blago, tovor izkrcávati se stopati, odhajati z ladje na kopno: potniki so se začeli izkrcavati / skupina igralcev se je izkrcavala iz letala ♪
  19.      izkrceváti  -újem nedov. (á ȗ) izkrcavati: izkrcevati potnike ♪
  20.      izkŕčiti  -im dov. (ŕ ȓ) 1. odstraniti grmovje, drevje s koreninami vred, zlasti za pridobitev obdelovalne zemlje: izkrčiti gozd, grmovje / ves breg je izkrčil in preoral; naselili so se na ozemlju, ki so ga izkrčili njihovi predniki // odstraniti sploh: izkrčiti staro trsje; pren., ekspr. izkrčiti korenine zla 2. s krčenjem narediti: izkrčiti stezo / izkrčiti si pot skozi grmovje / izkrčiti si njivo; pren., ekspr. izkrčila sta si prostor za ples izkŕčen -a -o: izkrčeni gozdovi; ta svet je že dolgo izkrčen; izkrčena površina ♪
  21.      izkrivíti  -ím dov., izkrívil (ȋ í) publ. popačiti, potvoriti: namenoma izkriviti podatke; izkriviti uradna poročila / izkriviti pesnikovo podobo; vse se je izkrivilo in izmaličilo izkrívljen -a -o: izkrivljene besede, informacije; resnica je zelo izkrivljena; prim. skriviti ♪
  22.      izkrívljati  -am nedov. (í) publ. pačiti, potvarjati: ta prikaz zelo izkrivlja zgodovinska dejstva; izkrivljati podatke / izkrivljati resnico ♪
  23.      izkrohotáti se  -ám se in -óčem se dov. (á ȃ, ọ́) ekspr. prenehati se krohotati: počakal je, da so se izkrohotali, potem je nadaljeval pripovedovanje ♪
  24.      izláčniti  -im in zláčniti -im dov. (á ȃ) nav. ekspr. povzročiti občutek potrebe po jedi: hitra hoja ga je izlačnila izláčniti se in zláčniti se postati lačen: na sprehodu so se zelo izlačnili izláčnjen in zláčnjen -a -o: izlačnjen otrok ♪
  25.      izlákati  -am in zlákati -am dov. (ā ȃ) nar. štajersko izlačniti, izlakotiti: dolga pot ga je izlakala izlákan in zlákan -a -o: vrnil se je ves izlakan in utrujen ♪

   1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA