Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

PIT (2.802-2.826)


  1.      tropínovica  -e ž (í) nar. tropinovec: piti tropinovico ♪
  2.      tŕsen  -sna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na trs: trsna stebla / trsna očesa / trsni izbor; trsna cepljenka ● ekspr. piti trsni sok vino ◊ agr. trsni sladkor; trsna kodravost bolezen trte, pri kateri se poganjki in listi kodrajo; trsna podlaga; muz. glasbila s trsnimi jezički ♪
  3.      tŕska  -e stil. trskà -è ž (ŕ; ȁ ȅ) 1. odsekan, odlomljen tanek, podolgovat kos lesa: pri sekanju, tesanju letijo trske; podkuriti s trskami; trske in iveri / nacepiti trske; klati polena v trske; suh je kot trska / pazi, da se ti ne zadre kaka trska v roko, za noht iver / ekspr. razbiti vrata v trske ∙ ekspr. nabili jih bomo, da bodo kar trske letele zelo; tako je potrpežljiv, da bi lahko trske na njem cepil da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim; ekspr. letalo je šlo v trske se je razbilo // nekdaj tak kos lesa, na enem koncu narezan, za svetenje: prižgati trsko; svetiti s trsko; goreča smolna trska 2. ekspr. zelo suh človek: toliko pojé, pa je taka trska ♪
  4.      trúp  -a m (ȗ) 1. osrednji, največji del človeškega ali živalskega telesa, s katerim se vežejo glava in okončine: upogibati, sukati trup; žival z dolgim, okroglim trupom; glava, trup in okončine / človeški, živalski trup 2. s prilastkom osrednji, največji del nekaterih vozil, posod: tovor v ladijskem trupu; trup letala, rakete / trup vaze / trup kitare, violine ◊ muz. resonančni trup; um. trup stebra srednji del stebra med bazo in kapitelom ♪
  5.      trúst  -a m (ȗ) 1. v kapitalistični ekonomiki združenje enakih ali sorodnih podjetij za dosego monopolnega položaja na tržišču: združiti se v trust / naftni trust 2. publ., ekspr., v zvezi možganski trust skupina ljudi, ki opravlja raziskovalno, svetovalno delo v kaki dejavnosti: podjetje ima svoj možganski trust; možganski trust ameriškega predsednika ♪
  6.      tù  prisl. (ȕ) 1. izraža kraj, prostor, kjer govoreči je, se nahaja: tu sem že pol ure, njega pa od nikoder; naj eden ostane tu / tu pri tebi mora biti; tu, pred vsemi sorodniki, sem ti stvar izročil; tu, kjer stojim, je lep razgled / kje si? Tu; krmar! Tu, kapitan; pri govorjenju po telefonu, radiu tu vodja oddelka / od tu do mesta ni več daleč odtod; star. le-tu ne bomo varni tu(le) // izraža kraj ali organizacijo, ustanovo, kjer govoreči je, dela: tu imam veliko prijateljev; tu ostanem še kako leto; delati moraš tu in v Nemčiji; ljudje tu so delavni in gostoljubni / tu poleg stanuje zdravnik / seveda vam bomo pomagali, saj zato smo tu; publ. London. Tu so objavili rezultate preiskave 2. izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali na njem, na katerega se usmerja pozornost koga, navadno z gibom, kazanjem: da, tu je avtomobil začelo zanašati; to tu je treba odstraniti; tu zavije pot na levo / tu me boli / kaj imate tu, je pokazal na kovček / tu se podpišite / ta sodelavec tu vam bo vse pojasnil; tu zadaj za knjigami je spravljen denar / vznes., kot napis na nagrobniku tu počiva XY; kot napis na spominski plošči tu se je rodil XY // izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali v njegovi roki, kjer je komu na razpolago: ali imate pero? Izvolite, tu je; na, tu imaš denar / naj bo, tu imate avtomobil, pa se odpeljite / ob iztegu roke kot znak za sklenitev dogovora, kupčije ali za spravo tu je moja roka; pog., pri udarcu na, tu imaš za tvoje jezikanje 3. izraža s kazanjem, gledanjem, sobesedilom določeno mesto besedila, dela: tu beri počasi, mu je s prstom pokazal drugi odstavek; avtor članka tu navaja drugačne številke kot na začetku; da, tu sem se pri računanju zmotil / napisal je več pesmi, tu objavljamo eno; tako je tu, v tem filmu, prikazano // izraža mesto govorjenja, pisanja, na katerem se govoreči, pišoči nahaja ali ki temu mestu neposredno sledi: o tem sem že govoril, pisal, tu naj dodam le še naslednje; že tu želim poudariti, da se s predlogom strinjam // izraža mesto govorjenja, mišljenja glede na vsebino, določeno s predhodnim ali neposredno sledečim besedilom: znižal je ceno na milijon in tu nepopustljivo vztrajal; na sestanku so govorili o novem zakonu. Tu se je izoblikovalo več stališč / tu, pri človekovi naravi, se je kritik ustavil 4. izraža z neposredno predhodnim govorjenjem, mišljenjem določen položaj, določene okoliščine: slišiš govorjenje, tu ni več dvoma, oni so; tu je vsako razpravljanje odveč, glasujmo; tako je odločil gospodar in tu nič ne pomaga / tako je pač, tu ni kaj; ekspr. veš kaj, tu se pa vse neha / ekspr. kdo je tu odgovoren. Tu je skupnost otroškega varstva, tu je zdravstvo, tu so sindikati 5. izraža neposredno predhodno mesto govorjenja, mišljenja glede na čas uresničitve: tako je prav, in tu je udaril po mizi; tu je zagrozil s pestjo, kaj se to pravi; jaz grem v Ameriko, tu je nekoliko zajecljal, zaradi pijače 6. izraža trenutek, določen s časom kakega dogodka, stanja: prišli so do reke in tu se film konča; tu ga zbudi iz sanjarjenja divji krik // izraža mesto, točko v času, določeno s sobesedilom: celo tu, ob koncu stoletja, se pojavljajo take zahteve; od tu naprej se začenja drugo obdobje 7. v povedni rabi izraža navzočnost ali neposredno prihodnost česa glede na čas govorečega ali glede na čas predhodnega besedila: pomlad je tu; žetev bo kmalu tu / da, da, leta so tu / kosilo je tu, izvolite 8. v zvezi s tam izraža vsako bližnje, prvo mesto prostorsko neurejeno razporejenega pojavljanja česa: tu je dobil nekaj, tam nekaj; tu eden, tam eden, pa se nabere / delal je zdaj tu zdaj tam; tu pa tam raste kako drevo tupatam / moj sin tu, moj sin tam, pa vsak mesec potovanja izraža pogostnost omenjanja, navajanja izraza moj sin ● naredil bom, kakor tu sedim izraža podkrepitev trditve; tu in tam se opije tuintam; tu pa tam še srečam kakega sošolca tupatam; sam.: knjiž. resnica našega tu, našega sveta; prim. tuintam, tupatam ♪
  7.      túdi  prisl. (ȗ) 1. izraža razširitev veljavnosti trditve na istovrstni stavčni člen ali dodajanje, navezovanje: tudi nam se je to zgodilo; poškodoval si je tudi nogo; ni samo lepa, je tudi pametna; tudi tako bi se dalo narediti; uspelo jim je tudi tokrat / to mu povej in tudi reci, da ne moreš priti; vsak ima svoje potrebe in tudi zahteve / midva greva tudi; slabega zdravja je in hitre jeze tudi / v vezniški rabi: spijo v hotelu, tudi hranijo se tam; jezi se in tudi kolne včasih 2. stopnjuje povedano z dodatno močnejšo ali nepričakovano trditvijo: vsemu se je moral odpovedati, tudi upanju; to je močna pijača, tudi za krepkega moža; mnogi so omedleli, nekateri tudi umrli / po nenehnih neuspehih so odnehali tudi najbolj trmasti / za tako sliko dam tudi sto tisoč dinarjev 3. ekspr., v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: takih stvari tudi v sanjah še ni videla; nikjer, tudi pri vas nisem bil tako postrežen; včasih tudi za kruh nima / tudi malo ne pazi na svoje zdravje; tudi za centimeter se ni premaknil / pog. kaj tudi tega ne veš, kako ji je ime 4. ekspr. izraža podkrepitev trditve: presneto, se pa tudi bojiš; to pa je tudi vse, kar so lahko storili; vi ste tudi reve vsi skupaj; sklenila je, da še ne odide. Čemu tudi, ko se ji nič ne mudi / iron. ti si pa tudi pameten // izraža očitek, nejevoljo, začudenje: ta človek pa tudi vse najde; ti pa tudi na nič ne misliš; vi se morate tudi povsod vmešavati; bil pa je tudi že zadnji čas, da se je spametoval 5. nav. ekspr., v vezniški rabi, navadno v zvezi ne le, ne samo — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: kupili so mu ne samo smuči, ampak tudi vso opremo; ni samo govorila, ampak tudi delala / uporabljali so orodje, in sicer ne samo leseno, temveč tudi kamnito in koščeno / knjiž. zavrgel je ne le Heglov sistem, marveč tudi njegovo metodo / to je brez dvoma poenostavitev, a tudi osvežitev 6. v vezniški rabi, v dopustnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi s če, kakor, ko za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: tudi če bi poznali vse okoliščine, bi se težko odločili; če bi tudi hotel, ne sme; redko če je bila večerja tudi okusna, mu ni teknila četudi, čeprav / ekspr. kakor je tudi bogat, srečen ni / ekspr. nič pametnega se ne more domisliti, ko bi se tudi stokrat na glavo postavil ♪
  8.      túj  -a -e prid. (ȗ ú) 1. ki je last drugega, ne osebka: zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom; piti za tuj denar; del ograje stoji na tujem svetu // ki pripada drugemu, ne osebku: sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom pod drugim, ne svojim imenom / margarina se rada navzame tujega vonja // ki ga ima kdo drug, ne osebek: tuje skrbi mu niso mar; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr. bahati se s tujo učenostjo 2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku: poslati lastne delavce in nekaj tujih; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca // ki z osebkom ni v sorodstvu: za sirote skrbijo tuji ljudje; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile 3. ki mu osebek ne pripada: ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu 4. v določni obliki ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek: sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti 5. v katerem osebek ne živi, nima doma: ogledovati si tuje kraje; potovati po tujih deželah 6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele: domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo 7. v določni obliki ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja: tuji državljan, turist, vojak // ki pripada drugi državi, ne državi osebka: letalo je zašlo v tuji zračni prostor; zasesti tuje ozemlje / tuja država država, ki ni država, katere prebivalec je osebek // nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek: tuji denar; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene 8. v določni obliki ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka: tuji izraz; tuja imena / besede tujega izvora 9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja: njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega z okoljem, ljudmi nepovezanega 10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada: ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo tujek / publ. odstraniti iz skupnosti tuje elemente 11. v zvezi s si ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni: tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin 12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen: njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus 13. z dajalnikom ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti: sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja; vaše ideje so mi tuje 14. ki osebku ni znan a) iz srečanj, obvestil: na cesti me je ogovoril tuj človek; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje b) iz predhodnega znanja: marsikomu še tuji izrazi c) z dajalnikom iz lastnega doživetja, življenja: lakota mu v mladosti ni bila tuja // z dajalnikom ki za osebek ni značilen: ta lastnost mu je tuja; naglica, zadrega mu ni tuja ● ekspr. ne bodi tako tuj zadržan, neoseben; ekspr. seda za tujo mizo jé pri drugih, tujih ljudeh; ekspr. lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; dom je prešel v tuje roke ni več v lasti iste družine; ekspr. živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; ekspr. tega ne sme slišati tuje uho kaka nezaželena oseba; povedati kaj skozi tuja usta z govorjenjem, besedami drugega človeka ◊ ekon. izkoriščati tuje delo delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi; mat. tuji množici množici, ki nimata nobenega skupnega elementa; tuji števili števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja túje prisl.: (po) tuje misliti; tuje ga je pogledal; beseda mu zveni tuje túji -a -e sam.: tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni tujega ozemlja; spoštovati tuje tuje stvari; ugotoviti, koliko je tujega v evropski miselnosti; iti na tuje v tujino; živeti na tujem v tujini ♪
  9.      túkaj  prisl. (ȗ) 1. izraža kraj, prostor, kjer govoreči je, se nahaja: ste še vedno tukaj; tukaj me počakaj / tukaj pri vas mora biti; tukaj okrog / od tukaj do doma je daleč odtod // izraža kraj ali organizacijo, ustanovo, kjer govoreči je, dela: tukaj imamo dosti znancev; ljudje tukaj so prijazni; vi niste od tukaj / tukaj v bližini stanujem / seveda vam bomo pomagali, saj zato smo tukaj; publ. Ljubljana. Tukaj so sprejeli dopolnila k ustavi 2. izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali na njem, na katerega se usmerja pozornost koga, navadno z gibom, kazanjem: tukaj, vidiš, je avtomobil zaneslo; to tukaj je treba popraviti; ravno tukaj je stal / tukaj me boli; kaj imate tukaj, je pokazal na kovček / tukaj se podpišite / tukaj za steno je skladišče; tukaj notri je tekočina / vznes., kot napis na nagrobniku tukaj počiva XY; kot napis na spominski plošči tukaj se je rodil XY // izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali da je kaj v roki, kjer je komu na razpolago: pero je tukaj, izvolite; na, tukaj imaš denar in kupi / ob iztegu roke kot znak za sklenitev dogovora, kupčije ali za spravo tukaj je moja roka; pog., pri udarcu na, tukaj imaš za tvojo nesramnost 3. izraža s kazanjem, gledanjem, sobesedilom določeno mesto besedila, dela: avtor tukaj navaja novejše podatke; da, tukaj se je pri računanju zmotil / napisal je več pesmi, tukaj objavljamo eno // izraža mesto govorjenja, pisanja, na katerem se govoreči, pišoči nahaja ali ki temu mestu neposredno sledi: o tem sem že govoril, tukaj naj dodam le še naslednje; že tukaj želim poudariti, da se s predlogom ne strinjam // izraža mesto govorjenja, mišljenja glede na vsebino, določeno s predhodnim ali neposredno sledečim besedilom: na sestanku so govorili o novem zakonu. Tukaj se je izoblikovalo več stališč / zlasti tukaj, pri vodilnih delavcih, je to pomembna lastnost 4. izraža z neposredno predhodnim govorjenjem, mišljenjem določen položaj, določene okoliščine: tukaj gre samo za denar; tako je odločil gospodar in tukaj nič ne pomaga / veš kaj, tukaj se pa vse neha 5. izraža neposredno predhodno uresničeno mesto govorjenja, mišljenja glede na čas uresničitve: tako je prav, in tukaj je udaril po mizi; jaz grem domov, tukaj je nekoliko zajecljal, ker sem vsega naveličan 6. izraža trenutek, določen s časom kakega dogodka, stanja: prišli so do vrha gore in tukaj se knjiga konča; tukaj se oglasi tajnica // izraža mesto, točko v času, določeno s sobesedilom: celo tukaj, ob koncu stoletja, so se pojavljale take zahteve; od tukaj naprej se začenja drugo obdobje 7. v zvezi s tam izraža vsako bližnje, prvo mesto prostorsko neurejeno razporejenega pojavljanja česa: prikazujejo se enkrat tukaj, enkrat tam; streljali so zdaj tukaj, zdaj tam ● vse je bilo tako resnično, kot sem tukaj izraža podkrepitev trditve; sam.: skladno oblikovanje našega danes in našega tukaj ♪
  10.      túkla  -e ž (ȗ) nar. štajersko jabolčnik: piti tuklo ♪
  11.      tunolóvec  -vca m (ọ̑) 1. ribič, ki lovi tune: izkušeni tunolovci 2. ladja za lovljenje tunov: kapitan tunolovca ♪
  12.      túrški  -a -o prid. (ú) nanašajoč se na Turke ali Turčijo: turški narod / turški športniki / turški predsednik // nanašajoč se na staro Turčijo: turški imperij / turški paša, sultan / turški vpadi / turški časi časi turških vpadov ● poljud. turški nagelj okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih socvetjih, strok. brkati nagelj; turški polmesec simbol muslimanske vere; pog. biti izmučen, zbit kot turška fana zelo; turška kopel vroča zračna kopel, ki ji sledi masaža in tuširanje; turška sablja sablja z zelo zakrivljenim rezilom; ekspr. turška vera muslimanska vera, islam; redko turško stranišče stranišče na počep ◊ anat. turško sedlo jamica v lobanjskem dnu, v kateri je hipofiza; bot. navadna turška detelja krmna rastlina z lihopernatimi listi in rožno rdečimi cveti v grozdih, Onobrychis vicifolia; turška lilija rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; gastr. turški med slaščica iz sladkorja, beljakov, orehov ali lešnikov; turška kava kava, ki se kuha navadno s sladkorjem in servira z usedlino; lingv. turški jeziki jeziki, ki jih govorijo Turki, Tatari, Azerbajdžanci, Uzbeki; vrtn. turška leska okrasno drevo piramidaste oblike, Corylus colurna; zool. turška grlica grlica rumeno rjave barve s črno liso na zadnjem delu vratu, Streptopelia decaocto túrško prisl.: govoriti (po) turško ∙ sedeti po turško s prekrižanimi nogami v isti višini, kot je zadnjica; sam.: popiti turško s smetano turško kavo ♪
  13.      túš 2 -a m (ȗ) pog. prha: kopalnica s tušem / vroč tuš; novica je nanjo delovala kot mrzel tuš / stopiti pod tuš / po tušu je šel v posteljo po prhanju / srečanje je bilo hud tuš zanj hudo razočaranje, neprijetno presenečenje ♪
  14.      tvarína  -e ž (í) knjiž. 1. snov, materija: telesa so iz tvarine; les je heterogena tvarina / eksplozivne, gorljive tvarine 2. snov, material: zlato in druge tvarine za okrasne izdelke / odvažati tvarino 3. snov, gradivo: urejati tvarino; ima dovolj tvarine za razpravo 4. (učna) snov, vsebina: poglobiti se v tvarino / za izpit je ponovil vso učno tvarino ♪
  15.      tvíd  -a m (ȋ) groba, težka volnena tkanina za športne suknjiče in plašče: kupiti svetlo rjav tvid; krilo, plašč iz tvida / ekspr. bila je v tvidu oblečena v tvidasto oblačilo ♪
  16.      tvórba  -e ž (ọ̑) 1. glagolnik od tvoriti: tvorba se nadaljuje; tvorba kapnikov / tvorba besed 2. kar se naredi, ustvari a) snovnega: tvorba ima obliko krogle; cvetlicam podobne ledene tvorbe na steklu; kopito je rožena tvorba; tvorbe v kraških jamah / naravna tvorba b) duhovnega: jezik, pesem je tvorba duha / junak pripovedi je abstraktna tvorba c) družbenega: gospodarske, politične tvorbe / publ. nastajanje novih državnih tvorb novih držav ◊ geom. geometrijska tvorba; lingv. tvorba primernika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva ♪
  17.      ù  medm. (ȕ) 1. izraža začudenje, presenečenje: u, kako si bila pridna; hitro, hitro! U, kaj pa je 2. izraža podkrepitev trditve: u, kako bobni; u, si občutljiva ♪
  18.      ubíti  ubíjem dov., ubìl (í ȋ) 1. z udarcem, s silo povzročiti smrt a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec // s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila 2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem // v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel 3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije 4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil // povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral 5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem 6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo 7. v medmetni rabi izraža podkrepitev a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ ● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; žarg., igr. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte ubíti se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš 2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom 3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila ● ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si ubívši star.: ubivši stražarja, so imeli pot prosto ubít -a -o: ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve; ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdno ♦ agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite ♪
  19.      učílnica  -e ž (ȋ) 1. šolski prostor za učenje, poučevanje: šola ima deset učilnic; stopiti v učilnico; svetla, velika učilnica / učilnica za biologijo, fiziko // prostor za učenje, študiranje: domski gojenci imajo skupno učilnico 2. zastar. šola, učna ustanova: ustanoviti novo učilnico; prvi razred učilnice ♪
  20.      učítelj  -a m (ȋ) kdor (poklicno) uči, poučuje: postati učitelj; učitelj in učiteljica / fakultetni, univerzitetni učitelj / zborovanje učiteljev // kdor uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljen: učitelj in dva profesorja / učitelj fizike / kot nagovor tovariš učitelj // kdor uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesni učitelj; učitelj govorništva // kdor uči, poučuje sploh: oče mu je bil najboljši učitelj / publ. veliki voditelj in učitelj ljudstva / ekspr. tudi radio je pomemben učitelj ● šalj. poleti bi bil učitelj, pozimi zidar rad bi opravljal poklic v času, ko se ne opravlja; len je; knjiž. angelski učitelj Tomaž Akvinski ◊ rel. cerkveni učitelj naslov za svetniškega in učenega učitelja evangelija in življenja po evangeliju; šol. domači učitelj nekdaj ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; partizanski učitelj med narodnoosvobodilnim bojem kdor poučuje na šoli na osvobojenem ozemlju; potovalni učitelj nekdaj ki hodi iz matične šole poučevat na potovalno šolo; predmetni, razredni učitelj; stalni učitelj nekdaj z opravljenim strokovnim izpitom; strokovni učitelj ki poučuje strokovni predmet; učitelj pripravnik brez strokovnega izpita, ki opravlja delo pod vodstvom mentorja; učitelj tečajnik prva leta po 1945 poklicno usposobljen na pedagoškem tečaju ♪
  21.      učvrstítev  -tve ž (ȋ) redko utrditev, okrepitev: učvrstitev nasipa / učvrstitev mišic / učvrstitev oblasti ♪
  22.      učvrstíti  -ím dov., učvŕstil (ȋ í) redko utrditi, okrepiti: učvrstiti nasip; učvrstiti vrata z zapahi / telovadba mu je učvrstila roke; na kmetih se je učvrstil / učvrstiti prijateljstvo učvrščèn in učvrstèn -êna -o: učvrščeni stebri ♪
  23.      učvŕščati  -am nedov. (ŕ) redko utrjevati, krepiti: učvrščati stebre / učvrščati telo / učvrščati svoj položaj ♪
  24.      učvrščevánje  -a s (ȃ) redko utrjevanje, krepitev: učvrščevanje nasipov / učvrščevanje telesa ♪
  25.      učvrščeváti  -újem nedov. (á ȗ) redko utrjevati, krepiti: učvrščevati podpornike / učvrščevati zdravje / učvrščevati prijateljske vezi ♪

   2.677 2.702 2.727 2.752 2.777 2.802 2.827 2.852 2.877 2.902  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA