Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

PIT (26-50)


  1.      pitorésknost  -i ž (ẹ̑) knjiž. slikovitost, razgibanost: pitoresknost okolja ga je prevzela / ekspr. pitoresknost besedila ♪
  2.      pítoven  -vna -o prid. (ȋ) 1. agr. ki je za pitanje: pitovna svinja; pitovno govedo / pitovna pasma 2. zastar. cepljen, gojen: pitovno drevo ♪
  3.      avstralopítek  -a m (ȋ) antr. pripadnik izumrlega rodu iz družine človečnjakov ♪
  4.      cepítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od cepiti: a) gospodarska cepitev Evrope; svetovnonazorska cepitev; cepitev sveta na bloke; cepitev družbe v razrede b) cepitev žlahtne trte na ameriško / cepitev bakterij na nova gojišča c) po cepitvi se pojavi na koži boleča oteklina ◊ biol. razmnoževanje najpreprostejših enoceličnih organizmov z razpolovitvijo; fiz. jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in sprošča energija ♪
  5.      cepíti  in cépiti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. po dolgem razsekovati, klati: cepiti drva / lasje, nohti se cepijo / cesta se cepi na dvoje 2. ločevati v dele, skupine: spori so začeli cepiti stranko; naše moči se cepijo ♦ fiz. nevtroni cepijo izotop urana 3. nedov. in dov. vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem: cepiti divjake, vrtnico; cepiti merlot na ameriško trto / cepiti v precep, za lub; pren. cepiti evropsko umetnost na domačo tradicijo 4. nedov. in dov. vnašati v telo cepivo: cepiti otroka; cepiti prašiče proti rdečici; zaščitno cepiti / pog. koze cepiti proti kozam ● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti cépljen -a -o: cepljena rastlina, trta; cepljeno usnje; biti cepljen proti davici ♪
  6.      cepítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na cepitev: cepitvene tendence / cepitvena akcija proti črnim kozam / cepitveni produkti izotopi, ki nastanejo pri cepitvi urana ali plutonija ♪
  7.      čepíti  čépim in čépiti -im nedov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) 1. mašiti s čepi: čepiti sode / čepiti steklenice 2. les. sestavljati, povezovati lesene dele s čepi: tesarji čepijo tramovje ♪
  8.      dekrepíten  -tna -o prid. (ȋ) knjiž., redko onemogel, izžit ♪
  9.      dlakocépiti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) ekspr. razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti: dlakocepil je ob vsaki njegovi besedi; rad dlakocepi ♪
  10.      dokupíti  in dokúpiti -im dov. (ȋ ú) dodatno, zraven kupiti: blaga si vzel premalo, treba ga bo še dokupiti / ker je bila slaba letina, so morali živež dokupiti ∙ dokupiti leta prostovoljno plačati pokojninsko zavarovanje za čas, ko zavarovanec ni bil obvezno zavarovan; star. nevesti so dokupili leta dosegli predčasno sodno priznanje polnoletnosti ♪
  11.      dopítati  -am dov. (ȋ) spitati do konca: dopitati prašiča ♦ čeb. dopitati čebele dati jim jeseni toliko hrane, kolikor je potrebujejo za čez zimo dopítan -a -o: dopitana živina ♪
  12.      dopíti  -píjem dov. (í) redko 1. končati pitje: ko je dopil, je zadovoljno pocmokal 2. dodatno, zraven spiti: izpraznil je šilce in dopil še malo vode ♪
  13.      dotihotápiti se  -im se dov. (á ȃ) pritihotapiti se: kakor bi se namenil krast, se je dotihotapil k oknu ♪
  14.      driopítek  -a m (ȋ) antr. izumrla miocenska opica, pomembna za razvoj človečnjakov ♪
  15.      drôbnokapitalístičen  -čna -o prid. (ó-í) nanašajoč se na drobne kapitaliste: drobnokapitalistična miselnost / drobnokapitalistična proizvodnja ♪
  16.      držávnokapitalístičen  -čna -o prid. (á-í) nanašajoč se na državni kapitalizem: državnokapitalistični sistem; državnokapitalistične tendence ♪
  17.      epitáf  -a m (ȃ) knjiž. besedilo mrtvemu na nagrobniku; nagrobni napis: prebiral je epitafe na pokopališču / pesnik si je sam napisal epitaf; Župančičev epitaf na grobnici narodnih herojev // nagrobnik z napisom: epitafi, vzidani v steno ♪
  18.      epitél  tudi epitélij -a m (ẹ̑; ẹ́) anat. plast celic na površini kože ali sluznice; povrhnjica: enoplastni, večplastni epitel; epitel bronhialnih kanalov / kožni epitel epidermis ♪
  19.      epitélen  -lna -o (ẹ̑) pridevnik od epitel: epitelna plast kože; epitelno tkivo ♪
  20.      epíteton  -a in -eta m, mn. epíteti tudi epíteta s (ȋ) lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik, pridevek: v knjigi so pogosti baročno nabrekli epiteti; kopičenje epitetov otežuje dikcijo; pren. skoraj obvezni epiteton za vse nove vlade je, da so revolucionarne, progresivne ♪
  21.      epitetonéza  -e ž (ẹ̑) lit. raba epitetonov: njegovo izražanje temelji na epitetonezi in metaforiki / takšno ugotovitev potrjuje uporabljena epitetoneza epitetoni ♪
  22.      epíteton órnans  epítetona órnansa in epíteta órnansa m, im., tož. mn. tudi epíteta ornántia [-ncia] s (ȋ-ọ̑; ȋ-ā) lit. ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo; ukrasni pridevek ♪
  23.      hospitácija  -e ž (á) šol. 1. prisostvovanje pouku za pridobivanje pedagoških izkušenj: učiteljiščniki so imeli hospitacijo; pripravniki so morali pred izpitom opraviti hospitacije / medsebojne hospitacije predavateljev 2. prisostvovanje pouku, dovoljeno dijaku, ki ni redno vpisan ♪
  24.      hospitacíjski  tudi hospitácijski -a -o prid. (ȋ; á) nanašajoč se na hospitacijo: hospitacijski program / hospitacijska skupina ♪
  25.      hospitál  -a m (ȃ) 1. redko zavetišče, dom: v mestu so postavili hospital 2. redko bolniški oddelek, zlasti v zavetišču, domu: hospital v domu za onemogle 3. nekdaj hiša, v kateri dobijo prenočišče in oskrbo popotniki in romarji: prenočevati v hospitalu ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA