Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ogrin (16-40)


  1.      izmotávati  -am nedov. (ȃ) z odstranjevanjem, odvijanjem česa obdajajočega delati kaj prosto, vidno: izmotavati otroka iz povojev; ženska se je izmotavala iz jopic in ogrinjal izmotávati se nav. ekspr. s prizadevanjem, trudom prihajati iz neugodnega, zapletenega položaja: izmotavati se iz težav // z opravičevanjem, pojasnjevanjem poskušati priti iz neugodnega položaja: naj se izmotavam, kakor se hočem, to moram plačati ♪
  2.      kép  -a m (ẹ̑) obl. kratko ogrinjalo, navadno žensko: imela je večerno obleko s krznenim kepom; kepu podoben plašč ♪
  3.      kôcka  tudi kócka -e ž (ȏ; ọ̑) nekdaj veliko, navadno v obliki trikotnika preganjeno ogrinjalo iz debelejšega blaga: ogrniti kocko; pokriti se s kocko; topla zimska kocka ♪
  4.      mótati  -am tudi motáti -ám nedov. (ō; á ȃ) 1. knjiž. delati, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat okrog česa; navijati: motati prejo na motovilo / štrene motati 2. ekspr. premikati sem in tja, vrteti: roke so ji motale predpasnik; med prsti je motal papir, svinčnik / veter dviguje in mota prte na mizah // star. zvijati: motati cigareto 3. nav. ekspr. delati, da kaj spremeni svoje okolje: motati kaj iz slame; metulji se motajo iz bub / iz noči se nekaj mota / ženska se je motala v različne jopice in ogrinjala zavijala, oblačila mótati se, tudi motáti se 1. nav. ekspr., s prislovnim določilom gibati se v določenem prostoru: okoli postelje se motajo ljudje; ob reki se je motalo veliko kopalcev; otroci so se motali po sobi; mačka se mi mota pod nogami / mota se daleč od doma / po glavi, v glavi se ji motajo čudne, nejasne misli / steza se je motala med kamni se je vila / pod stropom se mota dim / žarg., navt. kapitan se je znal motati med ledom je znal spretno manevrirati 2. ekspr. zapletati se, komplicirati se: vojne homatije so se začele čedalje bolj motati / pri govorjenju se je vedno bolj motal ● ekspr. jezik se mu mota ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. motati se v prepir soudeleževati se prepira motajóč -a -e: otroci, motajoči se okrog njega mótan tudi motán -a -o: tekst. motana svila surova svilena nit po odmotavanju s kokonov ♪
  5.      ogrtáč  -a m (á) zastar. ogrinjalo: kožuhovinast ogrtač / v predsobi je odložil dežnik in ogrtač pelerino, plašč ♪
  6.      ogrtáča  -e ž (á) zastar. ogrinjalo: nosila je težko ogrtačo / zavil se je v ogrtačo in zaspal ♪
  7.      ovòj  -ôja m (ȍ ó) 1. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: sneti ovoj s časopisa; celofanski ovoj; ovoj iz svilenega papirja / s police je vzel v ovoj zavito preprogo; pren., knjiž. ovoj megle, somraka 2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, zlasti seme: ovoj semena / ovoj sviloprejke; pren., knjiž. do takrat smo živeli zaviti v ovoj 3. redko paket, zavoj: pod pazduho je držal velik ovoj 4. knjiž. kuverta, ovojnica: zalepiti ovoj / iz žepa vzame pisemski ovoj z denarjem ● zastar. ogrnila si je ovoj okrog ramen ogrinjalo, ogrinjalko; knjiž., redko mavčni ovoj mavčni povoj ◊ elektr. ovoj osnovni del navitja; fiz., kem. elektronski ovoj skupek vseh elektronov, ki obdajajo atomsko jedro ♪
  8.      plášček  -čka m (á) manjšalnica od plašč: oblekla je plašček in stekla na dvorišče; plašček iz volne / plašček laži, pod katerega se je hotel skriti, je bil premajhen ● ogrnila si je plašček in se začela česati ogrinjalo ♪
  9.      plét  in pléd -a m (ẹ̑) pleteno ali kvačkano ogrinjalo, navadno trikotne oblike: ogrniti plet; zavila se je v topel plet; šali, pleti in rute ♪
  10.      pléva  -e ž (ẹ́) trši ovoj semena pšenice, rži, ki ni tesno zrasel z vsebino: spraviti zrno iz pleve // mn. ti ovoji, odstranjeni z mlatenjem: zeblo ga je, zato se je zakopal v pleve; napolniti blazino s plevami; vreča plev ● knjiž. ločiti pleve od zrnja ločiti, odstraniti slabo iz dobrega ◊ bot. ovršni in cvetni listi pri travah; krovna, ogrinjalna pleva ♪
  11.      pogrníti  in pogŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. dati, položiti pogrinjalo na kaj: pogrniti posteljo / pogrniti mizo pripraviti za serviranje hrane / pogrniti prt ∙ ekspr. on sanjari o mizici pogrni se o bogastvu, izobilju // s pokrivanjem, zakrivanjem zavarovati pred čim: hitro je pogrnil prepotene konje; pogrnila je speče otroke / pogrniti preprogo po tleh razgrniti 2. pog., ekspr. pasti, telebniti: spotaknil se je in pogrnil; na ledeni poti je večkrat pogrnil / preh. nekaj časa se je prepiral z njim, potem ga je pa pogrnil po tleh prevrnil 3. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: že drugič je pogrnil pri matematiki; bil je leto starejši od njih, ker je enkrat pogrnil pogŕnjen -a -o: s prtom pogrnjena miza; belo pogrnjena postelja; tla so pogrnjena s papirjem ∙ sesti k pogrnjeni mizi pripravljeni za serviranje hrane ♪
  12.      pregrinjálo  -a s (á) kos tkanine, navadno določene oblike, s katerim se kaj pregrinja, pokriva: z resicami obrobljeno pregrinjalo; svileno pregrinjalo / posteljno pregrinjalo / namizno pregrinjalo prt; sobo je delilo v dva prostora rožasto pregrinjalo zavesa; ramena ji je pokrivalo volneno pregrinjalo ogrinjalo; pregrinjalo za tovornjake plahta // ekspr. kar kaj pregrinja, prekriva: trave so pripravile mehka pregrinjala za tisoče gnezd; pren. nad njima se je bočilo črno pregrinjalo noči ♪
  13.      pregrínjati  -am nedov. (í) 1. dajati pregrinjalo čez kaj: pregrinjati postelje / vso noč je pregrinjala otroka z odejo pokrivala / ko so prihajali gostje, je šele pregrinjala mizo pogrinjala 2. nav. ekspr. delati, da je kaj (v celoti) nevidno; prekrivati: megla pregrinja dolino; pren., ekspr. srce mu pregrinja žalost ♪
  14.      prestírati  -am nedov. (ȋ ȋ) knjiž. 1. pregrinjati, pogrinjati: gospodinja je prestirala postelje; pod sedla so prestirali pisana prestirala 2. prekrivati, pokrivati: debela plast snega je prestirala polja; dolina se je začela prestirati z meglo ♪
  15.      résast  -a -o prid. (ẹ́) 1. ki ima rese: resast prt; resast trak na zavesah; resasto ogrinjalo / trava z resastimi klasi / resasta pšenica / žito postaja resasto 2. poln res: iztrepati resasto jopico, srajco 3. podoben resam: resasti izrastki / resasti oblaki 4. ki je trši, daljši: resasti brki, lasje; resasta brada; krava z resasto dlako / jopica iz resaste volne grobe, bodeče 5. lov. ki ima tršo, daljšo dlako: resasti psi / resasti foksterier; resasti istrski gonič 6. nar. robat, grob: resast človek; na pogled je resast, v resnici pa je prijazen / resast pogled; resast značaj ◊ bot. resasti pasji rep enoletna trava z jajčastim klasom in dolgimi resami, Cynosurus echinantus; tekst. volnena resasta preja volnena preja z naravnimi ali umetnimi resastimi vlakni; resasta vlakna kratke, debele trše dlake; vet. resasta dlaka trša in redkejša dlaka pri nekaterih živalih, ki sega čez nadlanko résasto prisl.: resasto porasel obraz ∙ nar. resasto gledati jezno, namrščeno ♪
  16.      róbec  -bca m (ọ́) 1. manjši kos blaga kvadratne oblike zlasti za brisanje nosu: potegniti robec iz žepa; usekniti se v robec; brisati se z robcem; batisten, bombažen robec; bel, pisan robec / moški, ženski robci; papirnati robci / okrasni robec / žepni robec 2. nar. ruta: dati robec na glavo; svilen robec / ogrnila se je z volnenim robcem ogrinjalko / naglavni robec ◊ zool. veliki robec v plitvem morju živeča ploščata riba z očmi na levi strani telesa, Scophthalmus maximus ♪
  17.      rúta 1 -e ž (ú) 1. žensko pokrivalo, navadno kvadratne oblike: dati ruto na glavo; njena mati nosi ruto; potegniti si ruto na oči; zavezati ruto na tilniku, pod brado; zavezati komu oči z ruto; pisana, velika ruta; svilena ruta; ogel rute; to ga draži kot rdeča ruta bika zelo / naglavna ruta // kar je temu podobno: razgrnil je ruto in naložil nanjo jabolka / zaviti se v ogrinjalno ruto; oporna ruta okoli vratu zavezana ruta za oporo poškodovane ali obolele roke; ovratna ruta; pionirska ruta rdeča ruta kot znak članstva v Zvezi pionirjev; taborniška ruta 2. star. robec: potegniti ruto iz žepa / žepna ruta ● star. povezati obleko v ruto v culo ♪
  18.      sét 1 -a m (ẹ̑) prtiček, na katerega se postavi posoda za serviranje hrane eni osebi; pogrinjek: pripraviti mizo s štirimi seti / vzorčast set; neskl. pril.: set garnitura ♪
  19.      štóla  -e ž (ọ̑) 1. dolgemu, širokemu šalu podobno ogrinjalo, navadno iz krzna, tkanine: ogrnjena je bila s krzneno štolo; štola iz hermelina 2. rel. liturgično oblačilo v obliki širokega traku za okoli vratu kot znamenje duhovništva pri opravljanju bogoslužja: dati štolo okrog vratu; nositi štolo 3. pri starih Rimljanih dolgo, nagubano vrhnje oblačilo matron, navadno z rokavi: obleči štolo ♪
  20.      vélum  -a m (ẹ̑) 1. rel. ogrinjalo za duhovnika z monštranco, v kateri je posvečena hostija, ali za asistenta, ki nosi škofu palico, mitro: ogrniti se z velumom // ogrinjalo za pokrit kelih, v katerem so posvečene hostije: vzeti velum s ciborija 2. lingv. mehko nebo: na velumu tvorjen soglasnik ♪
  21.      vlačíti  in vláčiti -im nedov. (ȋ á) 1. večkrat vleči: vlačil je vrvico gor in dol / vlačiti ladje v pristanišče / ekspr. za seboj vlači dolgo ogrinjalo vleče 2. spravljati les v gozdu do poti tako, da drsi po tleh: vlačiti s konji / vlačiti hlode 3. ekspr., s prislovnim določilom spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vlačiti pohištvo iz ene sobe v drugo / ni hotel vlačiti košare s police nad njegovo glavo jemati; vlačil je žemljo po rokah jo preprijemal, prestavljal 4. ekspr. nositi, zlasti kaj težkega: težko vlači s seboj vso opremo / zmeraj vlači s seboj ves denar ima, nosi 5. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: dolgo so jih vlačili po zaporih / vlači jo na različne prireditve, čeprav je ne zanimajo vodi 6. nar. branati: orati in vlačiti ● ekspr. spet vlači na dan nekdanje doživljaje se jih spominja, pripoveduje o njih; star. vlačiti koga po zobeh opravljati, obrekovati vlačíti se in vláčiti se 1. s prislovnim določilom premikati se, stalno dotikaje se podlage: krilo se vlači za njo po tleh 2. ekspr. s težavo hoditi: z opotekavimi koraki se vlači za plugom; vlačiti se kot megla, senca 3. ekspr. potepati se, pohajkovati: doma je toliko dela, ti pa se vlačiš kdo ve kod / štiri leta se je vlačil po frontah je bil 4. ekspr. pojavljati se na večji površini: megle, oblaki se vlačijo po dolini 5. ekspr. opravljati spolne odnose za plačilo: preživlja se tako, da se vlači 6. slabš. imeti s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose: vlači se z ničvrednimi ženskami ♪
  22.      vléči  vléčem nedov., vléci vlécite in vlecíte; vlékel vlékla (ẹ́) 1. s silo, usmerjeno proti sebi a) povzročati premikanje česa za seboj, k sebi: ena lokomotiva vleče, druga potiska; vol vleče plug; konj dobro vleče / z avtomobilom vleči prikolico / vleči plezalca navzgor b) z določenim namenom delovati na kaj: otrok vleče mater za krilo; vleči vrv zvonca 2. s silo, usmerjeno proti sebi, premikati kaj tako, da se stalno dotika podlage: lažje zavoje je nosil, težje pa vlekel / za seboj je vlekel dolgo ogrinjalo 3. premikati kaj po površini: vleči čopič po platnu / vlekel je s prstom po mizi in pisal črko t 4. s črtanjem delati: vleči črto od pike do pike 5. spravljati kaj iz česa, s česa, navadno s silo: vleči trsko iz prsta; vleči zamašek iz steklenice; vleči prt z mize / ekspr. vlekel je stvari iz torbe jemal 6. s prislovnim določilom s sunkovitimi gibi spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vleči zavese narazen; vlekel si je kapuco na glavo / ekspr. vleči obleko nase hitro se oblačiti / kot opozorilo na vratih vleci 7. z delovanjem sil v nasprotnih smereh povzročati, da kaj doseže a) večjo, največjo dolžino: vleči gumijasto cev b) večjo, največjo površino: vleči tkanino / vleči testo 8. ekspr. s težavo nositi: prijela je kovček in ostalo prtljago in vse skupaj vlekla v sobo // z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga; nositi: kaj vse vleče na počitnice: medveda, punčko, pajaca 9. navadno z močnimi vdihi zajemati in spravljati vase: vleči dim iz cigarete / vleči cigareto, cigaro, pipo / ekspr. vleči sapo vase globoko vdihavati 10. ekspr. sesati: mladič je zadovoljen vlekel / vleči dudo 11. ekspr. piti (alkoholne pijače): steklenica je šla iz rok v roke in vsak je dolgo vlekel / pog. rad ga vleče 12. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati: hladno vleče; zunaj precej vleče / ves dan je vlekel veter / zapri vrata, pod noge mi vleče čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog 13. odvajati dim: ko so prvič zakurili, dimnik ni vlekel; peč je le začela vleči 14. nav. ekspr. povzročati, da traja kaj dalj časa: poročanje o dogodku je zelo vlekel / godbeniki so nekoliko vlekli prepočasi igrali 15. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga kam, navadno brez njegove privolitve: vlekel je otroka z igrišča v hišo / navezanost na dom ga vleče stran; nekaj me je vleklo k potoku / brezoseb. zelo ga vleče v planine / ni postal pravnik, srce ga je vleklo h glasbi 16. ekspr. zavajati v zmoto, varati: zdaj me boš še ti vlekel; pošteno ga je vlekel 17. ekspr. vzbujati pri kom zanimanje: grad vleče turiste; morsko dno ga najbolj vleče // vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: tako branje me vleče 18. pog. dobivati, prejemati: za to delo vleče lepo plačo / pri sodelovanju vleče dobiček 19. ekspr., v zvezi z na imeti zelo majhno mero lastnosti, ki jo izraža dopolnilo: papir vleče na rumeno; vino vleče na kislo 20. ekspr. težko živeti, prebijati se: kako živite? Vlečemo; nekako še vlečemo 21. metal. s spravljanjem skozi votlico zmanjševati presek: vleči palico, žico / vleči aluminij, jeklo ● ekspr. z njegovim prihodom je začel vleči drug veter razmere so se spremenile; ekspr. vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; ekspr. spet vleče nekdanje doživljaje na dan se jih spominja, pripoveduje o njih; ekspr. dreto vleči smrčati; ekspr. vleči harmoniko igrati na harmoniko; star. vleči koga skozi zobe, po zobeh opravljati, obrekovati; ekspr. vleči koga za nos varati ga; pog. ker se ne moremo dogovoriti, kdo naj gre, bomo vlekli listke žrebali z listki; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; star. nezrelo sadje vleče usta skupaj povzroča trpek okus; ekspr. vleči vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. od jutra do noči je vlekel žago žagal; ekspr. vleči na uho, ušesa prisluškovati; ekspr. eni vlečejo za tri, drugi postopajo brez dela zelo delajo, se trudijo; ekspr. v teh krajih vlečejo po dolenjsko govorijo, izgovarjajo; žarg. motor dobro vleče deluje; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo ◊ etn. vleči ploh šega, da mora tisti, zlasti dekle, ki se je nameraval poročiti, a se ni, na pepelnično sredo vleči ploh skozi vas; obrt. šiv vleče povzroča gubanje tkanine vléči se 1. zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikovati se v nitasto, trakasto plast: med, sirup se vleče; stopljen sir se vleče; vleči se kot testo 2. s prislovnim določilom premikati se, stalno dotikaje se podlage: obleka se je vlekla za njo; vajeti so se vlekle po tleh 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi se premikati, navadno v daljši vrsti: po cesti so se vlekli vozovi / od juga se vlečejo oblaki 4. ekspr., navadno s prislovnim določilom s težavo hoditi: konj se je klecaje vlekel čez potok / počasi se je vlekel v svojo sobo 5. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki črte: razpoka se vleče čez vso steno; pot se vleče navkreber 6. ekspr. po dolgem se razprostirati: vas se vleče ob vznožju gorovja 7. ekspr. trajati, potekati, navadno dalj časa: bolezen se je vlekla; priprave za izdajo časopisa so se vlekle pol leta / dan se je zelo vlekel je počasi mineval 8. ekspr. zavzemati se, posredovati: na sestankih se vedno vleče za delavce / vleče se za denar, kot da mu gre za življenje ● kaj se vlečeš kot megla počasi, leno hodiš; ta misel se kot rdeča nit vleče skozi vse pesnikovo delo se pojavlja kot bistveni sestavni del vlekóč -a -e: otrok uhaja naprej, vlekoč mamo za roko vléčen -a -o: vlečeno vozilo / vlečena žica; vlečeno jeklo; vlečeno testo ♪
  23.      zár  -a m (ȃ) v muslimanskem okolju dolgo, široko vrhnje oblačilo muslimank z ogrinjalom za glavo: dekle, zavito v zar ♪
  24.      zavíjati  -am nedov. (í) 1. spreminjati smer svojega a) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala b) poteka: cesta, proga zavija // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu; reka zavija v sotesko 2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne 3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi / zavijati oči, z očmi od jeze 4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek; zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem; zavijati si vrat z ruto 5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak 6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija; pes je po volčje zavijal v noč; zavijati kot lisjak // ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter 7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin; zavijati v žalosti 8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju 9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju; otroka je začelo zavijati ● ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjati zavíjati se ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se zavija v tišino / zavijati se v molk, žalost zavijáje: prispela sta na cilj, zavijaje skozi ozke ulice zavijajóč -a -e: tesno se zavijajoč v plašč, je odhitel dalje; zavijajoče sirene ♪
  25.      zdrzljáj  -a m (ȃ) hiter, sunkovit gib, premik, zlasti od neugodja, strahu: opazil je njen zdrzljaj, ko ga je zagledala / močen zdrzljaj telesa // hiter, sunkovit premik sploh: z enim zdrzljajem je vrgel ogrinjalo s sebe ♪

   1 16



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA