Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ob (876-900)

876.      obskakováti  -újem nedov. (á ȗ) skakati okrog koga: pes ga je obskakoval ♪
877.      obskuránt  -a m (ā á) knjiž. kdor nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjak: boriti se z reakcionarji in obskuranti ♪
878.      obskurantízem  -zma m (ȋ) knjiž. miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaštvo: boriti se proti obskurantizmu ♪
879.      obskurántski  -a -o prid. (ā) knjiž. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaški: obskurantski politik ♪
880.      obskurántstvo  -a s (ā) knjiž. miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaštvo: ni maral njihovega obskurantstva ♪
881.      obskúren  -rna -o prid. (ȗ) knjiž. 1. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaški: obskuren človek, politik 2. nepomemben, zakoten: objaviti članek v obskurnem časopisu ♪
882.      obsledíti  -ím dov., obslédi in obslêdi; obslédil (ȋ í) zastar. najti, odkriti: požgali so vse knjige, kar so jih obsledili; v blatu so obsledili svežo sled volka ♦ lov. po sledi ugotoviti, če je v določenem predelu divjad ♪
883.      obslonéti  -ím dov. (ẹ́ í) ostati v slonečem položaju: obslonela je na vratih; obsloneti ob oknu, pri oknu ♪
884.      obsmŕtnica  -e ž (ȓ) knjiž., redko 1. obletnica smrti: počastiti obsmrtnico s kratko slovesnostjo 2. nekrolog: napisati obsmrtnico ◊ etn. pesem o slovesu od umrlega, minljivosti življenja, ki se poje ob bedenju pri mrliču ♪
885.      obsôdba  -e ž (ō) glagolnik od obsoditi: prizadela ga je obsodba, da je len / ostra obsodba takega ravnanja / izreči, potrditi obsodbo; pogojna obsodba pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; smrtna obsodba; obsodba na denarno, zaporno kazen; obsodba v odsotnosti ♪
886.      obsodílen  -lna -o prid. (ȋ) knjiž. s katerim se obsodi: slišati je bilo obsodilne glasove ♦ jur. obsodilna sodba sodba, s katero se ugotovi, da je obtoženec kriv in se mu kazen določi ali odpusti ♪
887.      obsodíti  in obsóditi -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, imeti koga za krivega česa: obsodili so ga, da je denar ukradel; obsodili so me, da lažem; s tem si se sam obsodil / po krivem obsoditi // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: obsodili so ga za izdajalca, sleparja; obsodili so ga za neumnega 2. izraziti, imeti odklonilno stališče: njegovo ravnanje so vsi obsodili / publ. tisk je obsodil agresijo 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo mora, je prisiljen kaj storiti, biti v kakem neprijetnem stanju: obsodili so jo, da mora hoditi zadnja; obsodili so ga na, v molk / vojna je deželo obsodila na pomanjkanje / okupator je narod obsodil na smrt 4. jur. s sodbo določiti kazen zaradi določenega kaznivega dejanja: obsoditi morilca; obsoditi na denarno kazen, smrt; sodnik ga je obsodil v njegovi odsotnosti; obsoditi nepogojno, pogojno ● zastar. obsodil sem, da imam pametnega moža pred seboj ugotovil, spoznal; zastar. obsoditi k smrti na smrt; obsoditi na galejo v srednjem veku na veslanje na galeji obsójen -a -o: obsojen je zaradi izdaje; vsi smo obsojeni na čakanje; obsojen je na več let zapora; obsojena je na životarjenje ∙ ekspr. stavba je že obsojena podrli jo bodo; obsojen na publ. prizadevanje je obsojeno na neuspeh že vnaprej se ve, da ne bo uspešno; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. zaradi poklica sem obsojen na zgodnje vstajanje moram zgodaj vstajati; sam.: na smrt obsojeni je pobegnil iz zapora ♪
888.      obsójanje  -a s (ọ́) glagolnik od obsojati: nekritično obsojanje / obsojanja vredna popustljivost ♪
889.      obsójati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, imeti koga za krivega česa: obsojali so ga, da je kradel / po krivem obsojati 2. izražati, imeti odklonilno stališče: ne obsojaj je zaradi njene lahkomiselnosti; obsojati rasistično politiko obsojajóč -a -e: obsojajoč tako ravnanje, se je zelo razjezil; obsojajoče besede; prisl.: obsojajoče jo je pogledal obsójan -a -o: krivično obsojan človek ♪
890.      obsójenec  -nca m (ọ́) jur. oseba, ki je pravnomočno obsojena zaradi določenega kaznivega dejanja: kaznovati obsojenca z denarno in zaporno kaznijo ♪
891.      obsójenka  -e ž (ọ́) ženska oblika od obsojenec: odpeljati obsojenko iz dvorane ♪
892.      obsójenost  -i ž (ọ́) stanje obsojenega: obsojenost na čakanje; obsojenost na životarjenje v majhnem mestu / knjiž. pesnik se je zavedal svoje družbene obsojenosti ♦ jur. obsojenost na smrt ♪
893.      obsoléten  -tna -o prid. (ẹ̑) zastar. zastarel: obsoletni nazori / obsoletni pravni predpisi ♪
894.      obsónčiti  -im dov. (ọ́ ọ̑) knjiž., redko obsijati: jutranje sonce je obsončilo drevored / ljubezen je obsončila mojo mladost obsónčen -a -o: obsončena pročelja hiš ob cesti ♪
895.      obsoréj  prisl. (ẹ̑) star. ob tem času, ob tej uri: tam cvete vsako leto obsorej šipek / še obsorej grem k pisarju, da napravimo pogodbo ♪
896.      obsovražíti  in obsovrážiti -im, in obsovrážiti -im dov. (ȋ á ȃ; ā ȃ) knjiž., redko zasovražiti: če ga boš tepel, te bo obsovražil obsovrážen -a -o osovražen: obsovražen sosed ♪
897.      obstájanje  -a s (ā) glagolnik od obstajati, biti: obletnica obstajanja nove države / zavedati se svojega obstajanja ♪
898.      obstájati ¹ -am nedov. (ā) 1. biti materialno ali duhovno navzoč v stvarnosti: društvo obstaja že več let; na svetu obstaja dosti stvari, ki jih še ne poznamo; obstaja veliko vrst gob; ekspr. tako je, odkar obstaja svet / z oslabljenim pomenom: še obstaja možnost, da ga rešimo je mogoče; med njimi obstajajo velika nasprotja; obstaja nevarnost poplav grozijo nam poplave; obstaja upanje, da bo prošnja ugodno rešena upamo // redko živeti, shajati: brez hrane ne bi mogli dolgo obstajati ∙ moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. zame ne obstajaš več ne menim se zate; ne maram te; ekspr. odbor obstaja samo na papirju njegova dejavnost se ne čuti; knjiž. o tem problemu obstaja več knjig je napisanih 2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot: kosilo je obstajalo iz treh jedi; priprava obstaja iz več delov ♪
899.      obstájati ² -am nedov. (ā) star. ustavljati se: obstajal je in se oddihoval; v njegovi gostilni so obstajali lovci ♪
900.      obstánek  -nka m (ȃ) 1. nadaljnje bivanje, obstajanje: boj za narodni obstanek; društvo se bori za svoj obstanek; obstanek civilizacije / publ. nogometaši so si z zmago zagotovili obstanek v ligi zaradi zmage bodo ostali v ligi; prehranjevanje je pomembno za obstanek in rast organizma življenje; ekspr. boj za goli obstanek za ohranitev življenja / nadaljnji obstanek ♦ biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo 2. ekspr., navadno v zvezi ne imeti obstanka ne imeti sposobnosti vztrajati, biti kje dalj časa: doma nimam več obstanka; nikjer nimajo obstanka / ni imel obstanka pri knjigi / s smiselnim osebkom v dajalniku tu mi ni več obstanka ∙ ekspr. pri njem denar nima obstanka ne hrani ga; je zapravljiv 3. redko obstoj, obstajanje: po nekajletnem obstanku je društvo prenehalo delovati / časopis praznuje desetletnico obstanka izhajanja, ustanovitve / skrbeti za svoj obstanek ♪

   751 776 801 826 851 876 901 926 951 976