Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ob (6.726-6.750)


  1.      dušegúbka  -e ž (ȗ) med drugo svetovno vojno posebno opremljen avtomobil za uničevanje ljudi s plini: človeštvo ne bo pozabilo nacističnih krematorijev in dušegubk ♪
  2.      dúšek  -ška m (ū) 1. star. požirek: po prvem dušku je nehal piti / pije v dolgih duških 2. zastar. vdih: z globokimi duški je vdihaval hladni jutranji zrak // zrak, sapa: na stopnicah se je ustavljala in zajemala dušek; v prsih mu je vrelo, ni mogel do duška 3. zastar. odprtina, luknja za zračenje; dušnik: dušek v hlevu // luknja, preduh: voda je iskala le duška, da se razlije po dolini / sod nima duška, odbij mu veho ● ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; izpiti, izprazniti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil; prebrati roman na dušek zelo hitro; star. preklinja na vse duške zelo, hudo ♪
  3.      dúšen  -šna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na duša 1: skrbeti za dušni in telesni blagor / dušni mir; dušno zdravje / star. dušni pastir duhovnik, župnik 2. zastar. duševen: dušni napor; dušno trpljenje / ima veliko dobrih dušnih lastnosti; po dušnih zmožnostih ga prekaša 3. zastar. duhoven: prenesti spopad na dušno področje / živi bogato dušno življenje dúšno prisl.: uničil ga je dušno in telesno ♪
  4.      dušeslóvec  -vca m (ọ̑) strokovnjak za psihologijo; psiholog: razvil se je v pomembnega dušeslovca / dober pisatelj je tudi dober dušeslovec ♪
  5.      dušeslóvje  -a s (ọ̑) veda, ki raziskuje človeško duševnost; psihologija: bil je strokovnjak v dušeslovju; eksperimentalno, sodobno dušeslovje ♪
  6.      dušéven  -vna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na duša 2: proučevanje duševnih procesov; duševni razvoj, ustroj otroka; duševne bolezni, motnje; duševna zaostalost / odločil se je po težkih duševnih bojih; duševna bolečina, stiska; duševna sorodnost; opisovanje duševnega življenja / duševno bogastvo // nanašajoč se na umsko dejavnost: za to delo je potreben velik duševni napor; duševna lenoba / duševni in ročni delavci ● ekspr. duševni revež človek majhnih umskih, miselnih sposobnosti; ekspr. poskrbeti za duševno hrano ljudi za zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb; ekspr. duševna revščina pomanjkanje smisla za kulturne vrednote, nerazgledanost; gledati kaj z duševnimi očmi intuitivno spoznavati kaj ◊ med. duševna higiena skrb za ohranitev zdravih duševnih funkcij; psih. duševna starost otroka povprečna duševna zmogljivost otroka glede na druge otroke dušévno prisl.: biti duševno bolan; duševno nerazvit, neuravnovešen; duševno odsotno gledati; duševno prizadeti, zaostali otroci; telesno in duševno zrel ♪
  7.      dúšica  -e ž (ú) ekspr. manjšalnica od duša: nedolžna otroška dušica; dušice umrlih / težko se je vživeti v njeno nežno dušico / bila je preprosta dušica; mamina dušica ljubljenka / govori, dušica, poslušam te / dušica na olju je noč in dan brlela ● star. dušico izdihniti, spustiti umreti ◊ bot. materina dušica močno dišeča zelnata ali delno olesenela rastlina z drobnimi listi, Thymus; svinjska dušica strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti; navadni kristavec ♪
  8.      dušíca  -e ž (í) star. naduha: star je bil in dušica ga je pošteno dušila / noge so se ji tresle, in samo da se je ganila, že je dobila dušico začelo jo je dušiti ♪
  9.      dušík  -a m (ȋ) kem. v zraku najbolj razširjeni plin brez barve, vonja in okusa, element N: pridobivanje dušika iz zraka; utekočinjen dušik ♦ agr. apneni dušik ♪
  10.      dušílen  -lna -o prid. (ȋ) ki duši, zmanjšuje jakost česa: dušilna obloga, priprava ♦ teh. dušilni ventil; dušilna šoba; dušilna tekočina v tehtnici ♪
  11.      dušíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. ovirati, oteževati dihanje: dim, kašelj ga duši; jok jo je dušil; močno razburjenje jo je kar dušilo; brezoseb.: v tretjem nadstropju se je ustavila, dušilo jo je; v grlu me duši; pren. malomeščanske razmere nas dušijo; samota ga duši // moriti z onemogočanjem dihanja: jetnike so dušili v plinskih celicah 2. ekspr. s silo ovirati, preprečevati: vlada duši stavkovne boje; birokracija duši vsakršno iniciativo od spodaj; dušiti nacionalno zavest / plevel duši posevke 3. knjiž. zadrževati, premagovati: dušiti (v sebi) bolečino, jezo; pokril si je obraz in dušil jok, ki se mu je nabiral v prsih; dušila je solze v očeh in si grizla nohte 4. zmanjševati jakost zvoka: ropotanje strojev je dušilo besede; stenske obloge so dušile glasove televizorja; mehka trava je dušila korake / dirigent je dušil previsoki ton glasbila / gumijast pod duši zvok stopinj ♦ rad. dušiti televizijsko sliko zmanjševati njeno jakost, ostrino 5. redko gasiti: goreči motor so dušili z gasilno peno; gasilci dušijo požar 6. kuhati v pokriti posodi v majhni količini vode in maščobe: dušiti meso, zelenjavo dušíti se s težavo dihati zaradi ovir: ponesrečenci so se dušili pod snegom / ekspr. dekle se je dušilo v solzah; pren. kmetje so se dušili v dolgovih dušèč -éča -e: zvijal se je, dušeč se od smeha; zagrnil ga je oblak dušečega prahu; dušeča moč tehnizacije; prisl.: dušeče vroč in soparen dan dušèn -êna -o: zatajevan in dušen smeh; sprostitev dolga leta dušenih čustev / dušeni riž; dušeno zelje ♦ fiz. dušeno nihanje nihanje, pri katerem se amplitude manjšajo ♪
  12.      dušljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki ovira, otežuje dihanje: zajel ga je gost, dušljiv dim; dušljiv kašelj, smeh / zrak je postajal vse bolj dušljiv soparen, težek / moriti z dušljivimi plini 2. ki moreče, neprijetno deluje, vpliva: pogreznil se je v dušljiv molk dušljívo prisl.: neprijeten duh je dušljivo legal na prsi; še zmeraj je dušljivo vroče / v povedni rabi v sobi je dušljivo ♪
  13.      dušníca  in dúšnica -e ž (í; ȗ) nav. mn. 1. redko cevka, ki dovaja zrak iz sapnika v pljuča; bronhij, sapnica: vnetje dušnic 2. zastar. dihalni organ kopenskih členonožcev v obliki cevk; zračnica: žuželke dihajo z dušnicami ♪
  14.      dvá  -é -é štev., rod., mest. dvéh, daj., or. dvéma (ȃ ẹ̑) 1. izraža število dve [2] a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; ni naju strah, saj sva dva; dve pa dve sta govorili med seboj / ura je dve; ob dveh ponoči; ob dveh (popoldne) 14h; star. pride proti dvema malo pred drugo uro / korakati po dva in dva tako, da sta dva v vrsti; ekspr. delati, jesti za dva zelo veliko; nav. slabš. stara dva že spita starši; hoditi po dveh po dveh nogah b) v prilastkovi rabi: dva brata; čez dva dni; roman v dveh delih; dva tisoč; dve uri hoda; dve leti in pol; pred dvema letoma, pog., neustalj. pred dvemi leti; elipt.: ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let; star. mož jih ima že devetdeset brez dveh; pog.: spil je dva aperitiva dve čašici; dva čaja, prosim / poudarja dvojino: tu so vsi dežniki, zdaj pa povejte, katera dva sta vaša; pokažite mi tista dva vzorca / ta dva naj gresta tadva c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri // neskl. izraža številko dve: hiša številka dve; napiši dve; tekma se je končala z dve ali dva proti ena / pog. v spričevalu ima same dve zadostne ocene 2. v zvezi s tri izraža približnost: že dva, tri tedne ga nisem videl; v dveh, treh letih si zemlja opomore 3. ekspr. izraža nedoločeno manjšo količino: do trgovine imam dva koraka; naredi dva požirka ● je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ima dve bradi brado s podbradkom; držati se v dve gubé sključeno; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; star. biti na dve plati dvoličen; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ena dva tri, že ga ni več v trenutku; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; sprehodi v dveh sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca vsako orožje se utegne obrniti proti tistemu, ki ga uporablja ◊ šah. lovec na b 2; šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo ♪
  15.      dváindvájset  -ih štev. (ȃ-ȃ) izraža število dvaindvajset [22]: stara je dvaindvajset let; ura je dvaindvajset; ob dvaindvajsetih ♪
  16.      dváindvájseti  -a -o štev. (ȃ-ȃ) ki v zapovrstju ustreza številu dvaindvajset: dvaindvajsetega [22.] marca; ob dvaindvajseti (uri) ♪
  17.      dvájset  -ih štev. (ȃ) izraža število dvajset [20] a) v samostalniški rabi: deset in deset je dvajset; trije od dvajsetih / ura je dvajset; ob dvajsetih b) v prilastkovi rabi: dvajset korakov; zbrano delo v dvajset(ih) zvezkih; tudi neskl. bilo mu je okoli dvajset let // neskl. izraža številko dvajset: stanuje na Titovi 20; na vrsti so številke od ena do dvajset ♪
  18.      dvajsetíca  -e ž (í) 1. nekdaj avstrijski novec za dvajset krajcarjev: ob slovesu mu je dala dvajsetico; srebrne dvajsetice 2. pog. številka dvajset: zadela je dvajsetica ♪
  19.      dvajsetlétje  -a s (ẹ̑) doba, ki traja dvajset let: v prvem dvajsetletju obstoja samostojne države se je kultura zelo razmahnila ♪
  20.      dvájsetlétnica  -e ž (ȃ-ẹ̑) 1. dvajseta obletnica: praznovanje dvajsetletnice osvoboditve / poročila se je ravno na svojo dvajsetletnico 2. dvajset let stara ženska: seznanil se je z neko dvajsetletnico ♪
  21.      dvákrat  prisl. (ȃ) izraža dve ponovitvi: dvakrat dve je štiri; dvakrat zakleniti; preobleči se dvakrat na teden / dvakrat tolikšna vrednost; dvakrat več / ekspr.: zanj je to strašen, dvakrat strašen udarec zelo hud; tako govorjenje je dvakrat nič nesmiselno, prazno ● videl sem ga enkrat, dvakrat malokrat, malokdaj; ne bi rekel dvakrat, da se ne bo pritožil skoraj gotovo se bo pritožil; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna; preg. samo v mlinu se dvakrat pove ne bom še enkrat povedal, pa bi bil poslušal ◊ bot. dvakrat nazobčani list list z zobci, ki so tudi nazobčani ♪
  22.      dvánajst  in dvanájst -ih štev. (ȃ; á) izraža število dvanajst [12] a) v samostalniški rabi: dvakrat šest je dvanajst; od dvanajstih je ostal eden / ura je dvanajst; ob dvanajstih (ponoči) 24h b) v prilastkovi rabi: dvanajst učencev; plačati v dvanajst(ih) obrokih; tudi neskl.: s približno dvanajst dijaki; stane okoli dvanajst dinarjev // neskl. izraža številko dvanajst: informacije v sobi 12; štiri ulomljeno z dvanajst ● ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant ♪
  23.      dvanajsták  -a m (á) 1. lov. dvanajsterak: ustrelil je krasnega dvanajstaka 2. nekdaj avstrijski novec za dvanajst krajcarjev: kovali so dvojake, trijake in dvanajstake 3. zgod. vsak od dvanajstih mestnih svetovalcev v fevdalni dobi: k posvetu se je zbralo le nekaj dvanajstakov ♪
  24.      dvanajsterokótnik  -a m (ọ̑) geom. lik, ki ima dvanajst kotov: plošča v obliki dvanajsterokotnika ♪
  25.      dvánajsti  in dvanájsti -a -o štev. (ȃ; á) ki v zapovrstju ustreza številu dvanajst: dvanajstega [12.] septembra; v dvanajstem letu; okoli dvanajste (ure) 12h; 24h / dvanajsti del celote ∙ ekspr. nekaterim običajem bije dvanajsta ura izginjajo, se izgubljajo; ekspr. nevarnost je spoznal šele ob dvanajsti uri v zadnjem trenutku, hipu ♪

   6.601 6.626 6.651 6.676 6.701 6.726 6.751 6.776 6.801 6.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA