Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ob (5.726-5.750)


  1.      deificíranje  -a s (ȋ) glagolnik od deificirati: deificiranje kraljevske oblasti; deificiranje posameznika ♪
  2.      déiktičen  tudi deíktičen -čna -o [prva oblika dejk-] prid. (ẹ́; í) ped., v zvezi deiktična metoda metoda demonstracije ♪
  3.      déj 2 -a m (ẹ̑) v Alžiriji, nekdaj vladar: po osvoboditvi izpod osmanske nadoblasti so v Alžiriji zavladali domači deji ♪
  4.      dejánje  -a s (ȃ) 1. uresničenje odločitve ali volje: to njegovo dejanje je izzvalo ostro reakcijo; priznati svoje dejanje; storiti nepremišljeno dejanje; tudi z dejanjem je pokazal svojo poštenost; nasprotja med besedami in dejanji / družbi nevarno, sovražno dejanje; izdaja te knjige je pomembno kulturno dejanje; sestanek je pomenil veliko, zgodovinsko dejanje // uresničevanje odločitve ali volje: preiti od obljub k dejanju; zalotiti, zasačiti koga pri dejanju; odlašati z dejanjem; čas, kraj dejanja 2. jur., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana kazen: obdolžili so ga kaznivega dejanja; zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje; zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja; storilec kaznivega dejanja 3. lingv., navadno v zvezi z glagolski vsebina glagola kot besedne vrste: osebek je nosilec glagolskega dejanja v stavku / ponavljanje, trajanje glagolskega dejanja; trenutnost glagolskega dejanja 4. vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela: konec dejanja je zelo učinkovit; odlomek, prizor iz prvega dejanja opere; komedija v štirih dejanjih; pren. zadnje dejanje družinske drame se je odigralo pred sodiščem 5. dogajanje v literarnem delu, navadno odrskem: dejanje se godi v mestu; zgodba je brez osrednjega dejanja; dramsko dejanje; nosilec dejanja v romanu ● ekspr. vse svoje dejanje in nehanje je posvetil otrokom vse življenje, prizadevanje; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa ◊ rel. Dejanja apostolov knjiga svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve ♪
  5.      dejánski  -a -o prid. (ȃ) ki v resnici je, obstaja: povrnili mu bodo samo dejanske izdatke; dejanski položaj; dejanska vrednost; ugotoviti dejansko stanje / proletariat je dejanski voditelj naroda; podpora ne ustreza njihovim dejanskim potrebam ♦ ekon. dejanska cena cena, po kateri se blago prodaja; jur. dejanska razžalitev dejánsko prislov od dejanski: vse se je dejansko uresničilo; vprašanje je, če se bo to dejansko zgodilo ∙ v prepiru se ga je dejansko lotil ga je pretepel, udaril // publ. poudarja trditev: podjetje je dejansko že osvojilo tuje tržišče; tako ravnanje dejansko samo škoduje; dejansko je anahronizem, da še tako ravnajo ♪
  6.      dejánstven  -a -o prid. (ȃ) knjiž. dejanski: dejanstvena podoba našega življenja dejánstveno prisl.: dejanstveno sodelovati ♪
  7.      dejáti 1 déjem dov., tudi dém; 2. mn. déjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; déj in dèj; dejál (á ẹ̑) navadno kot deležnik na -l 1. izraziti z besedami, reči: tako je dejal govornik v svojem govoru; dejala je, da pride jutri domov; saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno; star. krasen dan, deje sam pri sebi reče, pravi / po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil povedali 2. nedov. in dov. biti kakega mnenja; misliti, meniti: ljudje so dejali, da je prav ravnal; oče je dejal, da se je hči pomirila; starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti / kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel / o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač // z oslabljenim pomenom, v zvezi z bi izraža a) omejitev na samo osebni odnos do česa: človek bi dejal, da to ni mogoče; dejal bi, da ni res, kar praviš; star. saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk b) stopnjevanje z dodatno trditvijo: z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen 3. nedov. imenovati, reči: dejali so mu Peter; pri hiši se je dejalo pri Ribičevih ● nekaj mu je dejalo, da naj ostane čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane; če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal imel kako neugodno pripombo, mnenje ♪
  8.      dejáti 2 déjem dov., tudi dém; 2. mn. déjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; déj in dèj; dejál (á ẹ̑) star., navadno kot deležnik na -l napraviti, da pride kaj na določeno mesto; dati, deti denem: očeta so dejali na mrtvaški oder; dejala je otroka v posteljo / vola so dejali na raženj / kam se bodo vsi ti ljudje dejali; kam neki so se dejali? kam so šli; kje so ● dejati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. saj te ne bodo iz kože dejali nič hudega se ti ne bo zgodilo; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga; star. dejali so ga pod ključ zaprli so ga v ječo; ekspr. v koš sem ga dejal premagal sem ga, bil sem boljši kot on; star. nima kaj v usta dejati reven je; strada; sončni žarki dobro dejo prijajo, koristijo; dobro mu de, če ga hvalijo ugaja mu; star. dobro mu je dejalo, da so ga hvalili ugajalo mu je; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dejala ni se mogla spomniti, kdo je; nič ne dé nič hudega; vseeno je; ekspr. od zadrege ni vedela, kam bi se dejala kaj bi počela, kako bi se vedla ◊ rel. dejati v sveto olje podeliti zakrament maziljenja deján -a -o star.: ob premoženje je bil dejan in izgnan iz dežele; truplo je bilo v grob dejano ♪
  9.      dejáven  -vna -o prid., dejávnejši (ā) ki se tvorno ukvarja s kakim delom: dejaven človek; dejaven član organizacije / dejavno življenje / dejaven odnos med človekom in stvarnostjo; dejavno sodelovanje, sožitje med narodi dejávno prisl.: dejavno podpreti osvobodilno gibanje; dejavno posegati v razvoj dogodkov ♪
  10.      déjstven  -a -o prid. (ẹ̑) zastar. 1. dejanski, resničen, stvaren: poglobiti se v dejstveni svet okoli sebe 2. dejaven, tvoren: dejstvena moč ♪
  11.      déjstvo  -a s (ẹ̑) kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo: dejstva pričajo proti njegovi trditvi; izkrivljati, ponarejati dejstva; upoštevali so samo dejstva; seznaniti koga z dejstvi / ekspr. omejiti se na gola, suha dejstva; navajal je le že znana zgodovinska dejstva / publ., z oslabljenim pomenom: bolezen se je izredno hitro širila, to dejstvo je oviralo učinkovito zatiranje; dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni ♦ jur. pravno dejstvo dogodek, ki ima pravne posledice // navadno v zvezi z izvršen kar je odločeno, opravljeno: o tem ne moremo več razpravljati, to je že izvršeno dejstvo // ekspr., v povedni rabi izraža podkrepitev trditve: motite se, to je dejstvo; dejstvo je, da se nanj ne moremo zanesti ● zamisel je postala dejstvo se je uresničila; postaviti koga pred (izvršeno) dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene ♪
  12.      dejstvováti  -újem nedov. (á ȗ) star. delovati: organizacija dobro dejstvuje / te besede so dejstvovale kot strela učinkovale dejstvujóč -a -e: dejstvujoče sile ♪
  13.      dekáda  -e ž (ȃ) doba desetih časovnih enot, navadno dni: izdelati plan po dekadah in dnevih; tretja dekada v mesecu / prve dekade našega stoletja desetletja ◊ elektr. kondenzatorska dekada skupina desetih enakih kondenzatorjev, ki se morejo stopnjema vklapljati ali izklapljati; zgod. dekada teden v francoski revoluciji, ki je trajal deset dni ♪
  14.      dekadénca  -e ž (ẹ̑) 1. propad, propadanje, nazadovanje: nemoralnost in dekadenca; intelektualna dekadenca; dekadenca družbe, režima 2. lit. umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki goji skrajni subjektivizem in misticizem: francoska dekadenca; pesnik, predstavnik dekadence ♪
  15.      dekadentízem  -zma m (ȋ) lit. umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki goji skrajni subjektivizem in misticizem; dekadenca ♪
  16.      dekalcinácija  -e ž (á) med. izguba, izgubljanje kalcija iz kosti, zob: dekalcinacija med nosečnostjo ♪
  17.      dekaníja  -e ž (ȋ) upravna enota katoliške cerkve, ki obsega več župnij: konferenca vseh župnikov iz dekanije ♪
  18.      dékavec  -vca m (ẹ́) pog. avtomobil ali motorno kolo nemške tovarne DKW: ima novega dekavca ♪
  19.      dékelski  -a -o [kǝl] (ẹ̄) pridevnik od dekla: dekelska soba ♪
  20.      deklamátor  -ja m (ȃ) kdor deklamira: nastopili so pevci in deklamatorji; dober deklamator / slabš. deklamatorji in demagogi ♪
  21.      deklamíranje  -a s (ȋ) glagolnik od deklamirati: deklamiranje prve kitice mu je delalo težave / gostobesedno deklamiranje ♪
  22.      deklarácija  -e ž (á) 1. javna izjava, razglas, navadno o pomembnem vprašanju, položaju: objaviti, podati, predložiti, sprejeti deklaracijo / deklaracija o enakopravnosti / podpisati deklaracijo // ekspr. izjava, razglas sploh: pravica do likovne kulture je le prazna deklaracija, če niso dane tudi možnosti; za mednarodno sožitje niso dovolj deklaracije o miroljubnosti in prijateljstvu 2. navedba podatkov o pošiljki: deklaracija pošiljke ◊ ekon. carinska deklaracija pismena izjava z navedbo uvoženega ali izvoženega blaga, zavezanega carini; zgod. majska ali majniška deklaracija izjava jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu leta 1917 o zahtevah jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski ♪
  23.      deklaratíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. tak kot v deklaracijah: potrditi v jasni deklarativni obliki; deklarativne pesmi; pesnikova izpoved je včasih preveč deklarativna 2. ekspr. ki temelji na besedah, ne na dejanjih: problem se bo rešil z delom, ne z deklarativnimi nastopi; ti ukrepi so imeli zgolj deklarativen pomen ◊ jur. deklarativna odločba odločba, ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje deklaratívno prisl.: ne samo deklarativno, ampak tudi z delom je pokazal svojo zavest ♪
  24.      deklaratívnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost deklarativnega: deklarativnost pesmi; programska deklarativnost / ekspr.: pri reševanju problema so ostali le pri deklarativnosti; papirnata deklarativnost ♪
  25.      deklaratóren  -rna -o prid. (ọ̑) jur., v zvezi deklaratorna sodba sodba, s katero se obtožba zavrne ♪

   5.601 5.626 5.651 5.676 5.701 5.726 5.751 5.776 5.801 5.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA