Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ob (4.826-4.850)
- bŕr medm. (ȓ) 1. izraža zoprnost, grozo, mraz: polže in žabe ješ, brr; brr, okostnjak; brrr, kakšen mraz 2. posnema šum, ropot: podrsaš avtomobilček in naredi brrr ♪
- bŕsten -tna -o prid. (ȓ; podpomen ŕ r̄) nanašajoč se na brst: brstna vejica ♦ bot. brstne luske luske, ki varujejo brste; um. brstni kapitel kapitel z okrasi v obliki brstov // nar. ki lepo in obilno raste; bujen: brstna trava; brstno žito; pren. brstna mladost ♪
- brstíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na brstič: brstični vrh ♦ vrtn. brstični ohrovt ohrovt, ki ima ob steblu mnogo glavičastih brstov ♪
- bršljánka -e ž (ȃ) vrtn. bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti, Pelargonium peltatum: na oknu cvetijo bršljanke ♪
- brucelóza -e ž (ọ̑) med., vet. kužna bolezen goveda, drobnice in prašičev, ki se prenaša tudi na človeka: govedo je okuženo z brucelozo; prašičja bruceloza ♪
- brucovánje -a s (ȃ) žarg. zabava, združena s šaljivim obredom sprejemanja brucov v študentovsko skupnost: medicinci so priredili slovesno brucovanje ♪
- bruhálnik -a [u̯n tudi ln] m (ȃ) geogr. kraški izvir, ki ob visoki podzemni vodi bruha: bruhalniki in požiralniki ♪
- brúhati -am nedov. (ū ȗ) 1. izmetavati iz želodca: ponesrečenec bruha; bruhati žolč // s kašljanjem izmetavati kri iz pljuč: spet je bruhal kri; pren., ekspr. bruhati kletve, psovke 2. s silo izmetavati v velikih količinah: ognjenik bruha; dimniki bruhajo saje / ob dveh bruha tovarna množice delavcev; pren., ekspr. topovi bruhajo smrt na mesto ∙ ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami 3. nepreh. s silo udarjati na dan: voda bruha izpod skale; pren. besede ji bruhajo iz ust bruhajóč -a -e: bruhajoč vulkan ♪
- brúhniti -em dov. (ú ȗ) 1. izvreči iz želodca: bruhniti pijačo iz sebe // s kašljanjem izvreči kri iz pljuč: bolnik je bruhnil kri; pren., ekspr. bruhniti psovko; bruhnila je iz sebe vso prikrito mržnjo 2. s silo izvreči v velikih količinah: dimnik je bruhnil oblak dima; žaromet je bruhnil snop oranžne svetlobe 3. nepreh. s silo udariti na dan: voda bruhne iz razpok; pren. sovraštvo je bruhnilo na dan; brezoseb. nesramnež, je bruhnilo iz dekleta 4. ekspr., navadno v zvezi bruhniti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: bruhniti v jok, v solze; bruhniti v krohot, v smeh 5. nar. za kratko dobo iti, oditi kam: Če vam je všeč, pa bruhnem tja gôri in vam prinesem tisto reč (I. Tavčar) ♪
- brúmen -mna -o prid., brúmnejši (ú ū) 1. zastar. pobožen: brumen krščanski človek; žena je brumna in poštena 2. šalj. prizadeven, vnet: brumen ljudskoprosvetni delavec; v list so pisali brumni propagandisti brúmno prisl.: brumno živeti ♪
- brúmnost -i ž (ú) zastar. pobožnost: nikoli ni kazal kake posebne brumnosti ♪
- brúncelj -clja in -na [cǝl] m (ú) nar. panj, čok: Pri tem delu je oče redno imel nalogo, da je na primerno dolžino razžagane brunceljne klal na drobna polenca (F. Finžgar) ♪
- brúnda -e ž (ȗ) etn. ljudsko glasbilo z jezičkom, na katerega se brenka, držeč glasbilo med zobmi; dromlja: igrati na brundo ♪
- brúno -a s (ū) na dveh straneh obtesano deblo: tesati bruno; počrnela bruna; iz brun narejena bajta // nar. deblo, hlod: Tesišče je bilo v jami nedaleč od plotu. Na stoleh je ležalo pet dolgih olupljenih brun (Prežihov) ● bibl. pezdir v očesu svojega bližnjega vidi, bruna v svojem pa ne vidi majhne napake drugih, svojih velikih pa ne ♪
- brusáč -a m (á) 1. obrtnik, ki brusi rezila: brusač hodi brusit po hišah; brusač je odprl delavnico 2. delavec, ki z brusom obdeluje predmete; brusilec: brusač leč, jekla; razpisujemo mesto steklarja brusača ♪
- brusáčka -e ž (ȃ) ženska oblika od brusač ♪
- brusárstvo -a s (ȃ) brusaška obrt ♪
- brúseljski -a -o [sǝl] prid. (ú) nanašajoč se na Bruselj: bruseljske znamenitosti ♦ obrt. bruseljska čipka šivana ali klekljana čipka iz zelo tankega sukanca in z bogatimi, baročnimi vzorci ♪
- brúsen -sna -o prid. (ȗ) ki je za brušenje: brusni kamen, papir, stroj; brusna plošča / brusno olje ♦ les. brusni les les za pridobivanje lesovine ♪
- brusílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) 1. delavec, ki z brusom obdeluje predmete: brusilec diamantov, leč; tečaj za rezkalce in brusilce 2. delavec, obrtnik, ki brusi rezila: brusilec nožev in škarij ♪
- brusílnik -a m (ȋ) 1. teh. stroj za brušenje: orodni, valjčni brusilnik 2. papir. stroj za pridobivanje lesovine ♪
- brusílo -a s (í) sredstvo ali priprava za brušenje: smirek je dobro brusilo; zobozdravnik uporablja okrogla brusila; čevljarska brusila ♪
- brusína -e ž (í) 1. teh. odpadki v obliki prahu, ki nastajajo pri glajenju, brušenju česa: lesna brusina 2. korito z vodo, v katero sega spodnji del brusa ♪
- brusíti 1 in brúsiti -im nedov. (ȋ ú) 1. delati rezilo ostro: brusiti dleto, koso, nož, orodje; na suho brusiti / mačka brusi kremplje; miška si brusi zobe 2. z brusom obdelovati predmete: brusiti kamen, steklo; brusiti tlak; fino, grobo brusiti; ročno, strojno brusiti / brusiti z abrazivom / zobozdravnik brusi zob 3. drgniti ob kaj: purani brusijo s perutnicami po tleh / golob si brusi kljun ob kamen 4. knjiž. dajati čemu bolj izdelano podobo: debata brusi mnenja; brusiti okus občinstva ● ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. brusiti noge, pete hitro hoditi, teči; zastar. brusiti pero vaditi se v pisateljevanju,
pisati ◊ etn. škarjice brusiti otroška igra, pri kateri se igralci lovijo od drevesa do drevesa; lov. divji petelin brusi poje zaključni del svojega speva; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino brúšen -a -o: brušen diamant; brušeni kozarci; brušeno ogledalo; mojstrsko brušena proza ♪
- brusíti 2 in brúsiti -im nedov. (ȋ ú) s silo izmetavati iz ust: konj brusi vodo iz gobca; žvečil je kruh in brusil iz ust prežvečeno kašo // pog., slabš. govoriti, pripovedovati: boli ga, da mu sin brusi take besede; brusi kletve in psovke na vse; take mu je brusil ♪
4.701 4.726 4.751 4.776 4.801 4.826 4.851 4.876 4.901 4.926