Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ob (376-400)


  1.      oblaževáti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. blažiti: oblaževati bolečine / ljubezen oblažuje človeka oblažujóč -a -e: vse oblažujoče življenje ♪
  2.      oblažíti  -ím dov., oblážil (ȋ í) 1. raba peša olajšati, omiliti: oblažiti bolečine; oblažiti medsebojna nasprotja / oblažiti glasove 2. zastar. narediti kaj blago, plemenito: pisatelj je s svojimi deli oblažil ljudi ♪
  3.      obléči  obléčem dov., obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla (ẹ́) 1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka; obleči haljo, krilo, majico; hitro se obleči; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči; obleči se za potovanje; za pusta se je oblekel v dimnikarja / redko obleči rokavice natakniti, škornje obuti 2. ekspr. oskrbeti z obleko, oblačili: stric ga je vsako leto oblekel; prodali so prašiča, da bi se oblekli 3. ekspr. obložiti, obdati: obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje ● knjiž. reka je oblekla zimski plašč je poledenela; publ. že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance je nastopil kot član državne reprezentance; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; knjiž. to misel je težko obleči v besede izraziti z besedami; knjiž., ekspr. češnja se je oblekla v cvetje se je razcvetela obléčen -a -o: sem že oblečen in obut; za zimo je oblečen; praznično, v črnino oblečena ∙ koruza je dobro oblečena, zima bo huda po ljudskem verovanju če imajo koruzni storži veliko krovnih listov, bo zima huda ♪
  4.      obléči  -léžem dov., oblézi oblézite; oblégel oblêgla; nam. obléč in oblèč (ẹ́ ẹ̑) zastar. obkoliti: vojska je oblegla grad / oblegli so ga prijatelji in znanci in mu navdušeno vzklikali obkrožili, obstopili / strah mu je oblegel dušo začutil je strah obléžen -a -o: obleženo mesto ♪
  5.      obledélost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost obledelega: obledelost barv / star. obledelost obraza ♪
  6.      obléden  -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) star. 1. neumen, nespameten: ne bodi obleden / obledne bajke 2. bled, bledikav: prijeten človek oblednega obraza ♪
  7.      obledéti  -ím dov., oblédi tudi oblêdi (ẹ́ í) 1. izgubiti prvotno izrazito barvo: blago je že obledelo; slike so precej obledele / barva sčasoma obledi // star. prebledeti: ob tej novici je obledel; obledeti od jeze, strahu / obraz mu je obledel 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so obledele 3. knjiž. postati manj izrazit: hudo doživetje je nekoliko obledelo; spomin nanj je obledel obledèl in obledél -éla -o: obledel napis; obledele zavese ♪
  8.      obledévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. bledeti: lica mu obledevajo / izmenoma je obledeval in zardeval prebledeval / spomin nanj obledeva ♪
  9.      obléga  -e ž (ẹ̑) star. obleganje: oblega trdnjave ♪
  10.      oblegálen  -lna -o prid. (ȃ) star. oblegovalen: oblegalna taktika / oblegalni oven ∙ zastar. v državi so razglasili oblegalno stanje obsedno stanje ♪
  11.      obléganec  -nca m (ẹ̑) kdor je oblegan: oblegancem je začelo primanjkovati hrane ♪
  12.      obléganje  -a s (ẹ̄) glagolnik od oblegati: obleganje gradu / obleganje prodajalca ♪
  13.      oblégati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. biti razporejen okrog branjenega mesta, objekta in si prizadevati osvojiti ga: oblegati mesto, trdnjavo / publ. silovito so oblegali vrata nasprotnika, toda gola niso mogli dati 2. ekspr. v velikem številu stati, prerivati se okrog česa, pred čim z določenim namenom: ljudje so oblegali blagajno kina / novinarji so oblegali delegacijo z vseh strani 3. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za kaj: toliko časa je oblegal očeta, da mu je dal denar / oblegati koga s prošnjami oblégan -a -o: oblegano mesto ♪
  14.      oblegoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor oblega: oblegovalci so zavzeli trdnjavo / ekspr. vztrajni oblegovalci deklet ♪
  15.      oblegoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obleganje: oblegovalna taktika / oblegovalna armada / oblegovalni oven v starem in srednjem veku vojaška priprava za razbijanje vrat, zidov ♪
  16.      obléka  -e ž (ẹ̑) 1. izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: sešiti obleko; sleči obleko; arabska, baročna obleka; svilena, volnena obleka / delovna, kopalna, športna obleka; dvodelna obleka; poletna, zimska obleka; potapljaška, vesoljska obleka; obleka za doma; obleke po meri narejene za določeno osebo 2. oblačilo, ki pokriva zgornji in spodnji del telesa a) moškega: pomeril je več oblek, preden je eno kupil / moška obleka b) ženske: šivilja ji dela, šiva novo obleko; obleka in kostim / dolga večerna obleka ki sega (skoraj) do tal; plesna obleka; srajčna obleka / ženska obleka 3. ed. oblačila, ki se nosijo navadno nad spodnjim perilom: tu prodajajo obleko, tam pa spodnje perilo / omara za obleko 4. ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: časopis je dobil novo obleko; odeti etiko v religiozno obleko ● ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; ekspr. kos ima lepo črno obleko perje; ekspr. po dveh letih je spet oblekel civilno obleko postal civilist; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. skočiti v obleko hitro se obleči; šalj. bila je v Evini obleki naga, gola; knjiž. slovenski duh v latinski obleki izražen v latinskem jeziku; obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis ♪
  17.      oblékica  -e ž (ẹ̑) manjšalnica od obleka: krpati, šivati oblekico; otroška oblekica / deklica v enodelni oblekici / pernata oblekica račke ♪
  18.      oblépek  -pka m (ẹ̑) knjiž., redko obliž: pritrditi obvezo z oblepkom / zdravilni oblepek ♪
  19.      oblepéti  -ím dov., tudi oblépi (ẹ́ í) knjiž., s prislovnim določilom ostati prilepljen, pritrjen: muha je oblepela na medu / ekspr. mož se je sunkovito pritisnil ob steno in na njej oblepel ∙ knjiž. oči vseh so oblepele na njem vsi so ga začeli nepremično gledati ♪
  20.      oblepíti  in oblépiti -im, tudi oblépiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) 1. z lepljenjem obdati kaj s čim: oblepiti ogledalo z okrasnimi ploščami / oblepiti okna in vrata s tesnilom / ekspr. zmanjkalo mu je tal pod nogami in oblepilo ga je mehko blato 2. z lepljenjem narediti, da je kaj na čem: oblepiti steno s fotografijami filmskih igralcev; oblepiti vozilo z nalepkami; pren., ekspr. oblepiti koga z negativnimi etiketami oblépljen -a -o: s hotelskimi nalepkami oblepljen kovček; s strjeno krvjo oblepljena roka ♪
  21.      oblépljati  -am nedov. (ẹ́) 1. z lepljenjem obdajati kaj s čim: oblepljati cevi z izolacijskim materialom; oblepljati platnice 2. z lepljenjem delati, da je kaj na čem: oblepljati ograje z lepaki; pren., ekspr. oblepljati koga z nazorskimi etiketami ● knjiž. vas oblepljajo gozdovi obdajajo, obkrožajo ♪
  22.      oblésje  -a s (ẹ̑) zastar. (puškino) kopito: lovec je udaril obstreljeno žival z oblesjem / oblesje puške ♪
  23.      oblésti  -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z lezenjem obiti: gosenica je oblezla list / otrok še ne hodi, obleze pa vso sobo 2. z lezenjem se izogniti: polž je oblezel oviro / napadalci so oblezli straže 3. ekspr. obhoditi, prehoditi: vse steze na tem hribu sem že oblezel; dosti sveta je že oblezel; oblezel je že vse vrhove tega pogorja / vse gostilne obleze, preden pride domov ● ekspr. mesec obleze vse kote obsije drugega za drugim; knjiž. trnje je oblezlo breg rastoč ga pokrilo ♪
  24.      oblèt  -éta m (ȅ ẹ́) glagolnik od obleteti: zaradi nepredvidenega obleta je letalo imelo zamudo / pri obletih čebele prenašajo cvetni prah / oblet listov // krajevno, časovno omejeno letenje okrog česa: med drugim obletom sta vesoljca preizkusila vse nove naprave ♪
  25.      oblétati 1 -am nedov. (ẹ̑) star. obletavati: lastovke obletajo hišo / obletajo ga čudne misli / fant obleta sosedovo hčer / drevje se obleta / cvetje se obleta se osipa ♪

   251 276 301 326 351 376 401 426 451 476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA