Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ob (3.176-3.200)



  1.      zadobívati  -am nedov. (í) star. dobivati: življenje zadobiva nov smisel / predmeti so v temi zadobivali nenavadne oblike
  2.      zàdôbnost  -i ž (-ó) lingv. razmerje med dvema dejanjema, pri katerem se časovno drugo dejanje gleda s stališča prvega: glagolske oblike za izražanje zadobnosti
  3.      zadrobencljáti  -ám [bǝn in ben] dov.) ekspr. stopiti s kratkimi, hitrimi koraki; zadrobiti: zadrobencljala je za njim in ga poklicala // narediti nekaj kratkih, hitrih korakov: otrok je večkrat zaporedoma zadrobencljal
  4.      zadrobíti  -ím dov., zadróbil ( í) 1. iti, stopiti s kratkimi, hitrimi koraki: otrok zadrobi za materjo // narediti nekaj kratkih, hitrih korakov: sledeč mu, je večkrat zadrobil in postal 2. živahno oglasiti se s kratkimi glasovi: kanarček je zletel in glasno zadrobil / knjiž. škrjanec je zadrobil svoj spev živahno zapel s kratkimi glasovistar. zadrobiti cel kos kruha v mleko nadrobiti
  5.      zadroboléti  -ím dov. (ẹ́ í) star. zažvrgoleti, zapeti: ptice so zadrobolele / zadrobolel si je znano pesem
  6.      zaglôbiti  -im in zaglóbiti -im dov. (ó ō; ọ́ ọ̄) knjiž. kaznovati z globo: zaglobiti koga zaradi prestopka
  7.      zaglobíti se  -ím se dov., zaglóbil se ( í) knjiž. 1. globoko zajesti se, prodreti: reka se je zaglobila v skalovje 2. poglobiti se: zaglobiti se v branje, delo / zaglobiti se v misli zaglobljèn -êna -o: biti zaglobljen v spomine
  8.      zagrôben  -bna -o prid. (ō) knjiž. 1. posmrten: verovati v zagrobno življenje 2. onstranski: junak pesnitve potuje po zagrobnem carstvu / privid zagrobnih prikazni ● knjiž. spregovoriti z zagrobnim glasom zamolklim, votlim
  9.      zagrôbnost  -i ž (ō) knjiž. posmrtnost: pojmovanje zagrobnosti
  10.      zaklobasáti  -ám dov.) nizko reči, povedati: velikokrat zaklobasa kako neumnost zaklobasáti se slabš. veliko in nespametno govoreč se zadržati kje predolgo: spet si se zaklobasal
  11.      zaklobuštráti  -ám dov.) ekspr. 1. (govorno, miselno) zamešati, pomešati: vse si zaklobuštrala 2. počasi, okorno iti, stopiti: ko je zaklobuštral v vežo, je prižgala luč
  12.      zakobacáti  -ám dov.) s težavo, nerodno premakniti se: otrok je zakobacal; v hlevu je nekaj zakobacalo; zakobacati z nogami // ekspr. nerodno, okorno iti: po vseh štirih je zakobacal k materi
  13.      zakobáliti  -im dov.) redko okobal zajahati: zakobaliti konja zakobáliti se ekspr. nerodno, okorno priti na kaj: zakobaliti se na voz
  14.      zakolobáriti  -im dov.) ekspr. 1. narediti pri premiku krogu podobno pot; zakrožiti: pes zakolobari okrog dreves / zakolobariti v krogu / zakolobariti z dežnikom 2. začeti hoditi v kolobarjih, krogih: moral se je držati steze, sicer bi zakolobaril // začeti se premikati v kolobarjih, krogih: plamen zakolobari proti nebu / na strehi reševalnega avtomobila zakolobari rdeča luč se zavrti 3. redko nespretno, opotekaje se iti, stopiti; zakolovratiti: zakolobariti na drugo stran ceste; zakolobariti po pivnici
  15.      zaobalíti  -ím dov., zaobálil ( í) zastar. zaviti, oviti: zaobaliti kupljeno blago
  16.      zaobíti  -ídem dov., zaobšèl zaobšlà zaobšlò tudi zaobšló (í) hodeč za čim obiti: zaobšel je deblo in se ustavil na drugi strani / vojska je zaobšla mesto; zaobšli so deželo s severa / iz previdnosti je zaobšel nevarni kraj obšel; pren. zaobiti zakon
  17.      zaobjémati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) knjiž. 1. objemati: z rokami zaobjemati kolena / s pogledom je zaobjemal ves prostor 2. zajemati: pisateljevo literarno delo zaobjema vse zvrsti besedne umetnosti / razmišljati, kaj vse zaobjema kak pojem ● knjiž. stari del mesta je nekoč zaobjemal ves ta predel zavzemal; knjiž. mesto je zaobjemalo visoko obzidje obdajalo
  18.      zaobjéti  -jámem dov., zaobjêmi zaobjemíte; zaobjél; nam. zaobjét in zaobjèt (ẹ́ á) knjiž. 1. objeti: zaobjeti dekle / z levico jo je zaobjel čez rame / hlebec je bil tako velik, da ga je s težavo zaobjela; zaobjeti si kolena / sobo je zaobjela svetloba 2. zajeti: pisatelj je skušal zaobjeti življenje pred vojno / teh barv spekter ne zaobjame / besede tega ne morejo zaobjeti izraziti zaobjét -a -o: biti tesno zaobjet; v romanu je zaobjeto življenje slovenske vasi
  19.      zaobjétje  -a s (ẹ̑) knjiž. zajetje: pisateljeva želja po spoznanju in zaobjetju življenja izseljencev / vojska je preprečila poskuse zaobjetja
  20.      zaobkrožíti  in zaobkróžiti -im dov. ( ọ́) knjiž. obkrožiti: zaobkrožiti številko
  21.      zaoblačíti se  -ím se dov., zaobláčil se ( í) knjiž. pooblačiti se: nebo se zaoblači; brezoseb. proti večeru se je zaoblačilo zaoblačèn -êna -o: zaoblačeno nebo
  22.      zaóbliti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti oblo, okroglo: zaobliti robove desk / reka je zaoblila kamenje zaóbliti se ekspr. postati obel, okrogel: lica so se mu zaoblila; obraz, trebuh se mu je z leti zaoblil / zaradi preobilne hrane se je zaoblil zaóbljen -a -o 1. deležnik od zaobliti: zaobljen rob 2. ekspr. obel, okrogel: zaobljen kamen; zaobljen ribji trup; zaobljeni vrhovi gora; zaobljena kupola cerkve / zaobljena krošnja dreves / ima širok, zaobljen obraz; mehko zaobljena brada
  23.      zaóbljenost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost zaobljenega: zaobljenost kamnov
  24.      zaobljúba  -e ž () 1. rel. Bogu dana obljuba, katere prekršitev je greh: veže ga zaobljuba; prekršiti zaobljubo / narediti zaobljubo / redovne, samostanske zaobljube; večne zaobljube za vse življenje; zaobljuba pokorščine, uboštva 2. javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesna izjava: opraviti zaobljubo / sodniška, vojaška zaobljuba / slovesna zaobljuba 3. ekspr. trdna obljuba, trden sklep: izpolniti zaobljubo / sam pri sebi je naredil zaobljubo, da tega ne bo več storil
  25.      zaobljúben  -bna -o prid. () 1. nanašajoč se na zaobljubo: zaobljubno besedilo 2. rel., um. narejen, podarjen zaradi (za)obljube: zaobljubni dar; zaobljubna podoba, sveča

   3.051 3.076 3.101 3.126 3.151 3.176 3.201 3.226 3.251 3.276  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA