Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ob (29.844-29.868)


  1.      víhati  -am nedov. (í) delati, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmeri iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: vihati lase s krtačo; vihati pločevino; pred ogledalom si je vihal brke ∙ ekspr. vihati nos nad čim izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje // dajati, polagati del ob robu na del pred njim: vihati hlačnice, rokave víhati se dobivati del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerjen iz prvotnega položaja nazaj: listi se vihajo od vročine; vogali preproge se že vihajo / psu se rep viha navzgor ♪
  2.      víher  -hra m (ȋ) 1. vet. sprednji, izbočeni del hrbta pri nekaterih živalih: jezdec se je naslonil konju na viher; pobožati psa po vihru / naježen viher 2. zastar. vihar: pridivjal je viher ● nar. ima viher na temenu (lasni) vrtinec ♪
  3.      víhra  -e ž (ȋ) 1. vihar: vihra se je počasi umirila; kot vihra je planila v sobo; novica se je kot vihra razširila po mestu / deževna, snežna vihra / v njegovem srcu je besnela vihra 2. ekspr., s prilastkom silovito, uničujoče dogajanje: čutiti posledice vojne vihre; vihra revolucije 3. ekspr. vihrav človek: kaj hoče ta vihra od mene; težko je vzgajati tako vihro ● ekspr. ob teh besedah je v razredu nastala vihra hrup, nemir; ekspr. članek je povzročil pravo vihro prepir, polemiko, razburjanje ♪
  4.      vihráti  -ám nedov. (á ȃ) 1. viseč neurejeno, vijugajoče gibati se zaradi hitrega premikanja zraka: trakovi, zastave vihrajo / dirjajočemu konju vihra griva; lasje ji vihrajo v vetru; na klobuku mu vihra nojevo pero; hiti, da plašč vihra za njim // preh. delati, povzročati, da se kaj visečega z veliko silo neurejeno, vijugajoče giblje: veter vihra zastave / burja je vihrala krošnje dreves / ekspr. nobena sapa ni vihrala gladine valovila 2. ekspr. hitro, razburjeno iti: vihrati proti kraju nesreče; vihrati po stanovanju; vihrati z dolgimi koraki / vihrati gor in dol po ulici / jezdeci vihrajo iz mesta; konji vihrajo dirjajo; različna ljudstva so vihrala čez naše pokrajine se preseljevala, delala pohode // hitro, silovito se premikati: oblaki vihrajo čez pokrajino 3. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: v krošnjah dreves vihra veter / v pokrajini vihra požar / tod je vihrala huda bitka; vojna vihra že dve leti / v njem vihrajo čustva ● ekspr. vihrati z rokami neurejeno, silovito kriliti vihráje: vihraje mimo, je nekaj kričal vihrajóč -a -e: teče, vihrajoč s plaščem; vihrajoča zastava ♪
  5.      vihràv  -áva -o prid. (ȁ á) 1. ki dela hitre, silovite gibe: vihrav delavec ga je po nesreči sunil z držajem; pazi, kako delaš, ne bodi tako vihrav / ekspr. vihrave roke / vihravo vedenje // ekspr. vihrajoč: vihravi lasje; vihrave zastave 2. ki nepremišljeno, hitro reagira, se odloča: vihrav fant; vihrav, kot je, tega ne bo dosegel; vihravo dekle / ima vihrav značaj // ekspr. poln nepremišljenih, hitrih odločitev, ravnanj: vihrava mladost; vihravo življenje umetnikov / vihravo obdobje življenja / pošiljal ji je vihrava pisma // ekspr. nepremišljen, neizdelan: vihravi napadi nogometnih igralcev / vihrave odločitve / vihrave poteze slikarja 3. ekspr. spremenljiv, nestalen: vihravo jesensko vreme vihrávo prisl.: vihravo hoditi; vihravo je nadaljevala z delom; vihravo veseli ljudje ♪
  6.      vihtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. držeč v roki premikati kaj v velikih lokih: sedel je v sedlu in vihtel bič; vihteti korobač, palico; ukaje je vihtel klobuk nad glavo / otroci so vihteli zastavice mahali z njimi 2. zamahovati pri delu s čim: z lahkoto je vihtel kladivo; vihteti kramp, sekiro; ritmično vihteti cepce // ekspr. opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: cel dan je vihtel kramp in lopato; zna vihteti koso kositi; vihteti pero pisati, pisateljevati ● ekspr. vihteti kadilnico komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga; ekspr. vihteti orožje proti komu groziti mu vihtéti se z odrivanjem spravljati se na kaj: vihteti se na konja / vihtela sta se s skale na skalo skakala sta vihtèč -éča -e: vihteč ruto v slovo, je tekla za vlakom ♪
  7.      vihtíti  -ím nedov. (ȋ í) star. vihteti: vihtiti šibo v roki / dobro zna vihtiti meč ♪
  8.      víja  medm. (ȋ) pri izštevanju izraža pripravljanje na izločitev ob predpredzadnji osebi: ... štiri miši, v uh me piši: vija, vaja, ven ♪
  9.      vijáček  -čka m (á) manjšalnica od vijak: vijaček se je izgubil; odviti, priviti vijaček ∙ ekspr. mi smo le drobni vijački v stroju nepomembni deli skupnosti ♪
  10.      vijáčen  -čna -o prid. (ā) nanašajoč se na vijak: vijačni navoj, utor; vijačna glava / vijačni ključ; vijačna matica ◊ fiz. vijačna vzmet; geom. vijačna ploskev ploskev, ki jo popiše črta, enakomerno se vrteča okrog določene premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice; navt. vijačni pogon pogon, pri katerem daje ladji potisno silo ladijski vijak; rad. vijačna antena antena v obliki vijačnice; strojn. vijačno kolo kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku; (vijačno) vreteno palici podoben vrtljiv del naprave, stroja z navoji za premikanje kakega drugega dela; teh. vijačni mehanizem; vijačno dvigalo dvigalo z (vijačnim) vretenom vijáčno prisl.: vijačno zavit ♪
  11.      vijáčiti  -im nedov. (á ȃ) rib. loviti ribe tako, da se vržena vaba vleče k sebi z navijanjem vrvice na (ribiško) kolesce: muhariti in vijačiti vijáčiti se knjiž. viti, zvijati se podobno navoju pri vijaku: figure se vrtijo in vijačijo ♪
  12.      vijáčnica  -e ž (ȃ) 1. geom. črta, ki jo dela točka, enakomerno se vrteča okrog določene premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice: narisati vijačnico / gibanje po vijačnici / desna, leva vijačnica 2. kar je po obliki podobno tej krivulji: zviti žico v vijačnico / grelna vijačnica ◊ muz. del glave z izvrtinami za vijake pri godalih in nekaterih brenkalih; rib. ribiška palica za lov z vijačenjem ♪
  13.      viják  -a m (á) 1. valjast predmet z navoji za pritrjevanje, povezovanje: vijaki so popustili; izviti, priviti vijak; pritrditi z vijakom; jeklen, lesen, medeninast vijak; glava, navoji vijaka; tovarna vijakov; vijaki in matice / napenjalni vijak pri žagi; stol na vijak stol, katerega sedalo se s pomočjo vijaka lahko dvigne ali spusti; ključ za vijake ∙ publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov 2. strojn. naprava z najmanj dvema listoma, ki spreminjata silo vrtenja v vlečno, potisno silo: vijak se je zavrtel; vijak ventilatorja; list vijaka; obrati vijaka / ladijski, letalski vijak ◊ grad. sidrni vijak za pritrjevanje, povezovanje gradbenih elementov na nosilno podlago; muz. vijak lesen klin, zatič na glavi godal in nekaterih brenkal za napenjanje strun; strojn. brezkončni vijak ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika; diferenčni vijak ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem; šport. vijak pri skoku v vodo, seskoku z orodja obrat okoli dolžinske osi; teh. Arhimedov vijak vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; mikrometrski vijak z majhno višino navoja, navadno kot sestavni del preciznih merilnih priprav; samorezni vijak ki si ob privijanju, zavijanju, navadno v pločevino, sam vreže, zareže utor; stebelni vijak z navojem na obeh koncih stebla; stojni vijak trajno uvit stebelni vijak; korak vijaka razdalja, za katero se vijak pomakne naprej pri zasuku za 360°; steblo vijaka; zgod. palčni vijaki mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev ♪
  14.      vijakárna  -e ž (ȃ) obrat za izdelavo vijakov: dela v vijakarni ♪
  15.      vijákast  -a -o prid. (á) po obliki podoben navoju pri vijaku: vijakasti podstavki / vijakast zavoj vijákasto prisl.: vijakasto zavit strok ♪
  16.      víja vája vèn  [vǝn] medm. (ȋ-á-ǝ̏) pri izštevanju izraža pripravljanje na izločitev: vija vaja ven, ti ne loviš ● vija vaja ven, je zaklical in zavihtel klobuk končano ♪
  17.      vijóla  -e ž (ọ̑) zastar. vijolica: trobentice in vijole ♪
  18.      vijóličast  -a -o prid. (ọ̑) moder z rahlim rdečkastim odtenkom: vijoličast cvet; vijoličasta obleka; vijoličasta svetloba; bledo, temno vijoličast; modro vijoličast / vijoličasta barva vijóličasto prisl.: vijoličasto pobarvati / piše se narazen ali skupaj vijoličasto rdeč ali vijoličastordeč; sam.: ženska v vijoličastem ♪
  19.      vijóličen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vijolico: vijolični listi; vijolični vonj / vijolični parfum // vijoličast: vijolična barva ♦ rel. vijolična barva v bogoslužju simbol resnosti, spokornosti vijólično prisl.: vijolično pobarvati / piše se narazen ali skupaj vijolično moder ali vijoličnomoder ♪
  20.      vijúga  -e ž (ú) neenakomerno kriva črta: narisati vijugo; okrasne vijuge; vijuga in cikcak // ekspr. kar je po obliki podobno taki črti: reka dela vijuge; vijuga dima / teči v vijugah; pot se v ostrih vijugah vzpenja čez prelaz ♦ anat. možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; lingv. vijuga grafično znamenje v obliki ležeče vijuge za označevanje neizpisane besede, enote, obravnavane v slovarju; tilda; šport. vijuga obvezni lik umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec z vsako nogo en krog in pol ♪
  21.      vijúgast  -a -o prid. (ú) 1. ki ima obliko vijuge: vijugast vzorec na čipki; vijugasta črta, sled 2. ki se vijuga: cesta je ozka in vijugasta / iz dimnika se kadi vijugast dim vijúgasto prisl.: pot se vijugasto vzpenja; vijugasto našit trak ♪
  22.      vijúgav  -a -o prid. (ú) 1. ki se vijuga: vijugava cesta, reka / iz cigar je uhajal vijugav dim 2. ki ima obliko vijuge: vijugavi obrisi gor vijúgavo prisl.: reka vijugavo teče med polji ♪
  23.      víkati  -am nedov. (ȋ) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola: bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika; vse starejše ljudi vika ∙ pog. to je vino, da bi ga vikal zelo dobro ♪
  24.      vikend  tudi weekend -a [víkend] m (ȋ) 1. manjša hiša na deželi za preživljanje počitnic, prostega časa, počitniška hišica: imeti, postaviti si vikend; lastniki vikendov 2. pog. sobota in nedelja, ko se navadno ne dela; konec tedna: vikende preživlja v naravi / zadnji vikend je bil doma; kam greš za vikend / dolgi s prostim petkovim popoldnevom in ponedeljkovim dopoldnevom, kratki vikend s prosto samo soboto in nedeljo; neskl. pril.: vikend hišica; vikend naselje ♪
  25.      vikónt  -a m (ọ̑) v Franciji plemič, za stopnjo nižji od grofa: poročiti se z vikontom / dobiti naslov vikont / biti povišan v vikonta ♪

   29.719 29.744 29.769 29.794 29.819 29.844 29.869 29.894 29.919 29.944  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA