Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ob (29.669-29.693)


  1.      venéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. postajati vel: listi, rože venijo; cvetje je vse bolj venelo; zeleneti in veneti / v presuhi shrambi se sadje izsuši in začne veneti / koža veni in se guba 2. ekspr. izgubljati življenjsko moč: zaradi nesrečne ljubezni je dekle začelo veneti 3. ekspr. prenehavati obstajati (v veliki meri): lepota, slava hitro veni / življenje mu veni v tujem svetu // slabeti, upadati: moč, pogum jim veni ♪
  2.      vénge  véng ž mn. (ẹ̑) nar. primorsko veriga za kotel nad ognjiščem: obesiti kotliček na venge ♪
  3.      véniti  -em nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. postajati vel: listi, rastline venejo / sadje se zaradi presuhega zraka grbanči in vene / koža vene; ekspr. lica ji od žalosti vse bolj venejo 2. ekspr. izgubljati življenjsko moč: nesrečno dekle vidno vene; veniti in hirati / v takem okolju umetniki venejo 3. ekspr. prenehavati obstajati (v veliki meri): lepota hitro vene / upi mi venejo / dnevi mu venejo brez koristi; prim. vel, veneti ♪
  4.      vénomer  tudi vênomer prisl. (ẹ̑; ȇ) knjiž. neprenehoma: slap venomer pada / ekspr.: venomer mislimo na vas; venomer se preoblači; venomer znova zmeraj ♪
  5.      venoméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. nenehen: venomerno vrtenje mlinskih koles / venomerno opozarjanje / venomerno vprašanje, kje dobiti denar ♪
  6.      ventíl  -a m (ȋ) 1. teh. naprava za reguliranje pretoka tekočin in plinov s čepom na steblu: odviti, priviti ventil; ventil na jeklenki; okrov ventila / kotni ventil na oglu dveh pravokotno stoječih cevi; redukcijski ventil ki omogoča na odjemni strani stalno enak znižan tlak plina, pare; tlačni ventil skozi katerega izteka tekočina iz črpalke, plin iz batnega kompresorja; varnostni ventil ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč naraste ♦ elektr. ventil elektronska naprava, ki prepušča električni tok zlasti v eni smeri; muz. ventil priprava pri trobilih za podaljšanje zračnega stebra v cevi instrumenta, ki omogoča igranje kromatičnih tonov; strojn. iglasti ventil ki zapira z dolgim in ozkim stožcem; sesalni ventil skozi katerega doteka tekočina v valj batne črpalke ali motorja 2. ekspr. kar sprošča veliko čustveno vznemirjenost: iskati si ventile v naravi / ventil kritike, smeha; ventil za jezo / satira je družbeni ventil ♪
  7.      ventílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ventil: ventilna odprtina / ventilna glava ♦ strojn. ventilni sedež stični del med čepom in robom pretočne odprtine v ventilu ♪
  8.      ventilírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. zračiti, prezračevati z ventilatorjem: ventilirati skladišče 2. publ. pretresati, obravnavati: na sestanku ventilirati razna vprašanja ventilíran -a -o: ventilirana kabina ♪
  9.      véra  -e ž (ẹ́) 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna ♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti / vera v posmrtno življenje // prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro // prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje / pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest 7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom 9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res ● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari ♪
  10.      veránda  -e ž (ȃ) navadno pokrit, odprt ali zastekljen prostor ob zunanji steni hiše: zastekliti verando; sedeti na verandi; hiša z balkonom in verando / lesena, zidana veranda ♪
  11.      verbálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. beseden, usten: verbalno in mimično izražanje / verbalni nastop 2. ki se izraža, kaže le z besedami: verbalne obsodbe nasilja; verbalna revolucionarnost; verbalno sočutje ◊ jur. verbalni delikt; verbalna razžalitev besedna razžalitev; ped. verbalna metoda metoda, pri kateri se podaja učna snov z besednim razlaganjem; polit. verbalna nota ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema vsebino izjave; psih. verbalno nasilje nasilje, povzročeno z besedami verbálno prisl.: verbalno podpirati koga ♪
  12.      verbéna  -e ž (ẹ̑) bot. rastlina z razraslim steblom in drobnimi vijoličastimi cveti v dolgih klasih; sporiš: ob poteh raste verbena / navadna verbena // vrtn. okrasna rastlina s celimi ali deljenimi listi in drobnimi, raznobarvnimi cveti v kobulastih socvetjih: presaditi verbene / duh po verbeni ♪
  13.      véren 1 -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki ima vero, versko prepričanje: veren človek; postati veren; globoko veren ∙ nar. odzvonilo je vernim dušam avemarijo; na verne duše v krščanskem okolju na praznik spomina na duše v vicah 2. novembra vérno prisl.: verno moliti; sam.: skupina vernih ♪
  14.      véren 2 -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. knjiž. popolnoma podoben, točen: narediti veren posnetek lokomotive; portret je tako veren, da osebo vsak prepozna // resničen, prepričljiv: to slikarstvo je veren odraz dobe; zgodovinsko veren okvir predstave / opravljati poskuse v kar najbolj vernih okoliščinah podobnih naravnim 2. zastar., navadno v povedni rabi zvest, vdan: biti komu veren prijatelj / ostati veren zemlji / nositi v srcu verno ljubezen vérno prisl.: verno ga je čakala; verno upodobiti življenje ∙ zastar. verno ga je poslušal pazljivo, zaupno ♪
  15.      verifikacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na verifikacijo: verifikacijski postopek / verifikacijska komisija do 1990 komisija, ki ugotavlja skladnost delegatskih pooblastil, postavitev delegatskih kandidatov s predpisi ♪
  16.      veríga  -e ž (í) 1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov: delati, sestavljati verigo; dolga, železna veriga; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel; člen verige // kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje: veriga rožlja, žvenketa; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige; pog. dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga; sidrna veriga; varnostna veriga za vrata; zaviralna ali zavorna veriga; veriga za dvigala // mn. taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga: nadeti komu verige; strgati, zdrobiti verige; vkovati, ekspr. vtakniti koga v verige // priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: namazati, očistiti verigo; natakniti verigo na kolo // večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga 2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom: modras ima verigo na hrbtu; ekspr. veriga dima 3. mn., ekspr., navadno s prilastkom kar omejuje svobodo, prostost koga: trgati družbene, politične verige; vezale so ga verige tradicije 4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi: ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi tako, da vsak sporoči naslednjemu; podajati si vedra v verigi tako, da vsak poda vedro naslednjemu // ekspr., z rodilnikom večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari: dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž 5. s prilastkom vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost: odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / veriga oddajnikov // vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi: sorodstvena veriga; veriga prednikov, rodu 6. publ., s prilastkom med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti: položaj mlinarstva v agrikulturni verigi; izobraževalna veriga / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja 7. ekspr., s prilastkom večja skupina sledečih si stvari, pojavov: miselna veriga; veriga dogodkov; veriga spominov / veriga strelov ● ekspr. držati občutke na verigi obvladovati jih; ekspr. imeti ljudi na verigi popolnoma v oblasti; ekspr. počuti se kot pes na verigi omejevanega ◊ anat. veriga ganglijev; avt. snežne verige splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu; biol. prehranjevalna veriga prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi; ekon. reprodukcijska veriga; elektr. izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost; geogr. gorska veriga skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti; kem. veriga atomov vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov; lingv. govorna veriga zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju; rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor; strojn. kalibrirana veriga ki ima enake člene; lamelna veriga pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki; teh. veriga iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element; brezkončna veriga pri kateri sta konca speta; gonilna veriga ♪
  17.      verigárna  -e ž (ȃ) obrat za izdelovanje verig: delavci verigarne ♪
  18.      verígast  -a -o prid. (í) podoben verigi: kača z verigastimi lisami po hrbtu ♦ kem. verigasta molekula molekula, pri kateri so atomi, večinoma ogljikovi, vezani drug na drugega v obliki verige ♪
  19.      verístičen  -čna -o prid. (í) 1. ki pri upodabljanju, prikazovanju strogo posnema objektivno resničnost: verističen opis vojne; veristični prizori na sliki; veristična igra igralcev 2. nanašajoč se na veriste ali verizem: veristična glasba, literatura / veristični skladatelj ♪
  20.      verízem  -zma m (ȋ) 1. strogo posnemanje objektivne resničnosti pri upodabljanju, prikazovanju: zavračal je verizem in zagovarjal stilizacijo / fotografski, predmetni verizem 2. naturalizmu sorodna umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja v Italiji, ki strogo posnema objektivno resničnost: predstavniki verizma; umetniška sredstva verizma ♪
  21.      verížen  -žna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na veriga 1: verižni člen / verižni pasji ovratnik; verižna zapestnica 2. pri katerem vsak dogodek, pojav povzroči nov dogodek, pojav iste vrste: verižna eksplozija; verižno trčenje; verižno zvišanje cen / verižna tatvina ● verižna trgovina trgovina, pri kateri sodeluje več posredovalcev, kar blago zelo podraži ◊ agr. verižni izkopalnik izkopalnik z brezkončno verigo; ekon. verižni indeks časovni indeks, pri katerem je izhodišče podatek iz prejšnjega obdobja; fiz. verižna jedrska reakcija jedrska reakcija, ki se po začetku sama vzdržuje; gozd., les. verižna motorna žaga žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; grad. verižna hiša vsaka od tipsko podobnih, različno visokih hiš, ki se držijo druga druge; kem. verižna reakcija zaporedje reakcij, pri katerih vmesni produkti reagirajo z izhodno snovjo; verižna molekula verigasta molekula; lit. verižna rima rima, pri kateri se prvi in tretji verz trivrstične kitice rimata s srednjim verzom predhodne enake kitice; mat. verižni račun niz računov, pri katerem se upoštevajo različne mere in valute; obrt. verižna petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit potegne skozi prej narejeno petljo; strojn. verižni zobnik zobnik z zobmi, prilagojenimi za členasto gonilno verigo; verižno kolo kolo, na katero se namesti (gonilna) veriga; teh. verižni boben boben za navijanje verige; verižno gonilo gonilo iz verižnih koles in brezkončne verige; zgod. verižna srajca srajci podobno vojaško oblačilo iz železnih krožcev ali žice ♪
  22.      verížica  -e ž (í) 1. manjšalnica od veriga 1: privezati z verižico / pritrditi na vrata varnostno verižico; verižica za pse / nositi uro na verižici // okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: nositi verižico; odpeti si verižico; zlata verižica z obeskom / ovratna verižica 2. obrt., pri kvačkanju kar nastane, če se vsaka naslednja petlja potegne skozi prejšnjo: skvačkati verižico / osnovna verižica ♪
  23.      verížiti  -im nedov. (í ȋ) ekspr. 1. nezakonito prekupčevati: verižiti s cigaretami 2. delati, povzročati, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano: veter veriži veje; trsje se veriži / bes mu je trgal glas in verižil telo 3. vsebinsko nejasno, zapleteno govoriti: blede in veriži, da ga ni mogoče razumeti / verižiti stavke v zoprno uradno govorico ● ekspr. strasti verižijo ljudi kvarijo, pridijo ♪
  24.      verížkati  -am nedov. (ȋ) obrt. šivati krojene dele pletenin tako, da gre igla pri vsakem vbodu skozi petlji delov, ne da bi prebodla njune niti: verižkati spletene kose ♪
  25.      verížnica 1 -e ž (ȋ) ženska oblika od verižnik, prekupčevalec: verižnica z jajci ♪

   29.544 29.569 29.594 29.619 29.644 29.669 29.694 29.719 29.744 29.769  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA