Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ob (29.219-29.243)


  1.      ústen  -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na usta: ustna kotička; ustne in obrazne mišice / ustna odprtina, votlina / ustne bolezni; ustna higiena / ustna voda tekočina za izpiranje ust // ki je izrečen, nenapisan: ustni odgovor, ukaz; ustna anketa, izjava, ponudba; ustno in pisno izražanje; ustno poročilo / ustni izpit izpit, pri katerem so odgovori ustni; ustno računanje računanje na pamet; ustno izročilo ● ustni časopis prireditev, sestanek, na katerem se razpravlja o določenih vprašanjih ◊ lingv. ustni glas; med. ustne gobice glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele pike v ustih ústno prisl.: povedati ustno; vse mu bo ustno razložil; elipt. več pa ustno ♪
  2.      ústka  ústk s mn. (ú ū) manjšalnica od usta: deklica je odprla ustka / našobiti ustka ustnice ♪
  3.      ústna  -e ž (ū) knjiž. ustnica: ustna se ji je povesila; v zadregi si je grizla ustne; stisnil je ustni in molčal; spodnja, zgornja ustna / odšla sta s pesmijo na ustnah pojoč ♦ anat. sramna ustna sramna ustnica; bot. ustna del cveta nekaterih rastlin, sestavljen iz enega ali več zraščenih venčnih listov; medena ustna venčni list kukavic, navadno podaljšan v ostrogo; spodnja, zgornja ustna; zool. ustna vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine pri nekaterih sesalcih in ribah; ustnica ♪
  4.      ustnáča  -e ž (á) nav. mn., zool. morske ribe z raznobarvnimi pegami na hrbtu in z dolgo hrbtno plavutjo, Labridae ♪
  5.      ústnica  -e ž (ȗ) 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine a) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja; barvati, ličiti ustnice; v zadregi si je grizel ustnico; oblizovati si ustnice; stisniti ustnice; zmočiti bolniku ustnice; okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji; poljubiti na ustnice; blede, brezkrvne, rdeče ustnice; čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice; od mraza pomodrele, razpokane ustnice; spodnja, zgornja ustnica; robovi ustnic; črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh; odhajali so s pesmijo na ustnicah pojoč / zajčja ustnica prirojena preklana zgornja ustnica ∙ ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila; ekspr. v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice se obvladati, potrpeti; ekspr. beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal b) pri nekaterih sesalcih in ribah: konjska, pasja ustnica 2. muz. posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok: ustnice pri orgelskih piščalih ◊ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; male, velike sramne ustnice ♪
  6.      ústnička  -e ž (ȗ) manjšalnica od ustnica: obrazek z majhnim noskom in lepimi ustničkami ♪
  7.      ústničnoústničen  -čna -o prid. (ȗ-ȗ) lingv. ki se tvori z obema ustnicama: ustničnoustnični soglasnik ♪
  8.      ústnik  -a m (ȗ) priprava cevkaste oblike, v katero se da cigareta, cigara: vtakniti cigareto v ustnik; jantaren, lesen ustnik / ustnik pipe; ustnik za cigarete // temu podoben nastavek: ustnik balona, cevi ♦ muz. del pihala ali trobila, ki ga izvajalec drži med ustnicami ali ga naslanja nanje ♪
  9.      ustolíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od ustoličiti: ustoličenje novega vladarja / obred ustoličenja koroških vojvod na Gosposvetskem polju / slovesno ustoličenje predsednika v Ameriki / ustoličenje režima ♪
  10.      ustoličeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ustoličevanje: ustoličevalni običaji, obredi / ustoličevalna pesem ♪
  11.      ustoličeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. podeljevati, priznavati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličevati škofe, vladarje ♦ zgod. ustoličevati koroške vojvode // ekspr. uradno postavljati, uvajati na službeno mesto: ustoličevati novega predsednika, urednika 2. ekspr. uveljavljati, utrjevati: ustoličevati humanizem / ustoličevati nov politični režim ♪
  12.      ustolíčiti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličiti nadškofa, vladarja; slovesno ustoličiti ♦ zgod. ustoličiti koroškega vojvodo // ekspr. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto: ustoličiti predsednika republike; na občini so ustoličili novi odbor 2. ekspr. uveljaviti, utrditi: ustoličiti socializem; ustoličile so se lažne vrednote / nova moda je ustoličila dolga krila / ustoličil je novo glasbeno obdobje začel; Trubar je svoje ljudstvo ustoličil med kulturne narode s svojim delom uvrstil ● ekspr. tu se je ustoličil šele pred štirimi meseci nastanil, naselil ustolíčen -a -o: ustoličeni vojvoda; slovesno ustoličen ♪
  13.      ustopíti se  in ustópiti se -im se dov. (ȋ ọ́ ọ̑) postaviti se z nekoliko razkoračenimi nogami, da ima telo večjo stabilnost: ustopil se je sredi sobe, k vratom, v krog; ustopiti se pred koga / nikamor ne greš, se je široko ustopil predenj // neprimerno, neprevidno stopiti: konj se je ustopil in klecnil ustopíti in ustópiti zastar. odstopiti: ustopiti od svojih načel / ustopil mu je svojo dediščino ♪
  14.      ustrášiti se  -im se dov. (á ȃ) začutiti strah: ustrašil se je in zbežal; ob pogledu nanj se je ustrašila; zelo, ekspr. na smrt se ustrašiti / ustrašiti se svojih besed, misli; ustrašiti se groženj; ustrašila se je za svoje zdravje ● ekspr. nobenega dela se ne ustraši loti se vsakega dela ♪
  15.      ustréči  ustréžem dov., ustrézi ustrézite in ustrezíte; ustrégel ustrégla (ẹ́) z dajalnikom izpolniti komu željo, zahtevo: njemu ni mogoče ustreči; bolniku naj vse, v vsem ustrežejo; z nobeno stvarjo bi ji ne mogla bolj ustreči; rad jim ustreže / ustregel je njeni radovednosti / ustreči pritožbi, prošnji ugodno jo rešiti / ustregel je vsaki njeni zahtevi, želji ∙ star. te besede mu niso ustregle mu niso bile všeč, mu niso ugajale; ekspr. drevesu najbolj ustrežemo, če ga dobro pognojimo za drevo je najbolje ustréžen -a -o: ustrežena prošnja / v povedno-prislovni rabi: njegovi zahtevi je bilo ustreženo; vsem bo ustreženo ♪
  16.      ustrelítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ustreliti: grozili so mu z ustrelitvijo; množične ustrelitve; ustrelitev talcev ♦ jur. obsoditi na smrtno kazen z ustrelitvijo ♪
  17.      ustrelíti  -ím dov., ustrélil (ȋ í) 1. s sprožitvijo orožja povzročiti, da izstrelek zleti iz njega: pomeriti in ustreliti; ustreliti v tarčo, zrak; ustreliti s pištolo, puško; odgovoril je, kot bi iz topa ustrelil zelo hitro / ustreliti za beguncem / ustreliti častno salvo izstreliti // ubiti s strelnim orožjem: ustreliti zločinca; ustrelili so ga kot talca / ustreliti medveda, srno / ustreliti koga v hrbet, srce // s strelom zadeti, raniti: ustreliti koga v nogo; po nesreči se je ustrelil v roko 2. ekspr., v zvezi ustreliti z očmi, s pogledom jezno ali živahno pogledati: z očmi je ustrelila za njim; ustreliti s pogledom po sobi ● pog., ekspr. ustreliti kozla narediti veliko napako, neumnost; ustreliti v prazno ne da bi zadel; pog. ustreliti mimo reči kaj napačnega ustreljèn -êna -o: ustreljeni talci; ustreljena žival; bila je ustreljena v prsi ♪
  18.      ustrézati  -am nedov. (ẹ̄) 1. imeti zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: take ceste ne ustrezajo prometu; stanovanje ji ustreza; nova šola ustreza sodobnim zahtevam / fant ustreza njenemu idealu moškega / knjiga ustreza svojemu namenu, potrebam; glasba je ustrezala njegovemu razpoloženju / dogodki, podatki ustrezajo resnici so resnični / profesura bi mu ustrezala; zgodnja ura ji ne ustreza ni primerna zanjo // biti po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: plačilo ustreza / za to dejanje kazen ustreza / cene ne ustrezajo 2. biti v skladu z določenimi normami, pravili: pogodba ustreza predpisom / njegova izobrazba ustreza delovnemu mestu // biti v skladu z določenimi dejstvi: ocena položaja ne ustreza 3. biti v skladu z določenim namenom: to orodje ustreza / prejšnji način izobraževanja ne ustreza več 4. z dajalnikom delati, povzročati, da je kdo zadovoljen: skušal ji je v vsem ustrezati / ustrezati svojim strastem ● zgornja čeljust ustreza spodnji čeljusti se ujema s spodnjo čeljustjo; dal je vsakemu, kakor mu je ustrezalo kakor se mu je zdelo; po svoji presoji, glede na svoje koristi ustrezajóč -a -e: ustrezajoči izrazi; študiral je ustrezajočo literaturo; prisl.: ustrezajoče se poglobiti v bistvo stvari ♪
  19.      ustrézen  -zna -o prid., ustréznejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: nimajo ustreznih prostorov; ustrezna hrana za otroke; kupiti ustrezno posodo; najti ustrezno mesto; več otrok nima ustreznega varstva / pesnik je našel ustrezen izraz za svoje doživetje; izbrati ustreznejšo obliko; napevu napisati ustrezno besedilo // ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: izdelki dosegajo ustrezno raven; prejeti ustrezno plačilo / imeti ustrezno izobrazbo / krivdi ustrezna kazen 2. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: podpisati ustrezno pogodbo / ta obleka za gledališče ni ustrezna primerna; ustrezno vedenje // ki je v skladu z določenimi dejstvi: ustrezna ocena položaja; dati ustrezna navodila / temu ustrezno je bilo tudi ravnanje z otroki / publ. narediti ustrezne korake 3. ki je v skladu z določenim namenom: ustrezna obdelava zemlje; določili so mu ustrezno terapijo; za hrbtenico ustrezne vaje / ta mera ni ustrezna; takrat še niso imeli ustreznega orodja ustrézno prisl.: času, okolju, razmeram ustrezno ravnati, ukrepati; ustrezno opremljeni prostori ♪
  20.      ustrezljív  -a -o prid. (ȋ í) zastar. 1. ustrezen: vzeti ustrezljivo posodo 2. ustrežljiv: bil je dober in ustrezljiv fant ♪
  21.      ustréznost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost ustreznega: problem ustreznosti otroškega varstva / ustreznost znanja / ustreznost dokumentacije / preveriti ustreznost terapije ♪
  22.      ustŕmiti se  -im se dov. (r̄ ȓ) knjiž. postati (bolj) strm: tu se pobočje ustrmi ♪
  23.      ustròj  -ôja m (ȍ ó) knjiž. 1. zgradba, sestava: geološki ustroj zemlje; ustroj kamnine, lesa, vlakna / organi različnih živalskih vrst so si podobni po ustroju; ustroj mišičja, živčevja / duševni in telesni ustroj človeka / jezikovni, stilni ustroj romana 2. ureditev: spremeniti ustroj družbe, gospodarstva, organizacije; ustroj šolstva ◊ žel. spodnji ustroj podlaga za zgornji ustroj železniške proge; zgornji ustroj tirnice, pragi in gramozna greda ♪
  24.      ustrojíti  -ím tudi ustrojíti ustrójim dov., ustrójil tudi ustrôjil (ȋ í; ȋ ọ́) usnj. obdelati surovo živalsko kožo s strojili: ustrojiti kožo / ustrojiti usnje ● ekspr. trpljenje človeka ustroji ga naredi neobčutljivega, utrjenega; ekspr. temu so pošteno ustrojili hrbet, kožo ga zelo pretepli; ga naredili pohlevnega; ekspr. s tem si je precej ustrojil roke utrdil ustrojèn -êna -o tudi ustrójen -a -o: ustrojena koža; ustrojeno usnje za čevlje ∙ ekspr. imel je ustrojen obraz obraz s trdimi potezami; ekspr. ta zgodba je ustrojena čisto po njegovi koži zgodba je taka, da ustreza njegovim sposobnostim, značaju ♪
  25.      ustrómiti se  -im se dov. (ọ̄ ọ̑) star. 1. postati (bolj) strm: pot se tam nekoliko ustromi; proti vrhu se pobočja ustromijo 2. vzravnati se: ob tej besedi se je ustromil ♪

   29.094 29.119 29.144 29.169 29.194 29.219 29.244 29.269 29.294 29.319  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA