Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ob (27.169-27.193)


  1.      šklepétniti  -em in šklepêtniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) ekspr. dati kratek, odsekan glas ob udarcu enega dela ob drugega a) zaradi slabega prileganja, slabe pritrjenosti: ob poku so vsa okna šklepetnila b) zaradi drgetanja: zobje so mu glasno šklepetnili c) zaradi udarca, delovanja sploh: šklepetnil je zapirač puške / pod nogami mu je šklepetnila pločevina ♪
  2.      šklépniti  -em in šklêpniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) ekspr. dati kratek, odsekan glas pri udarcu ob zaprtju, premiku: kljuka, zaponka je šklepnila; brezoseb. v aparatu je šklepnilo ♪
  3.      šklômpniti  -em dov. (ó ȏ) ekspr. dati kratek, odsekan glas pri udarcu ob zaprtju, premiku: past na drevesu je šklompnila ♪
  4.      šklôpniti  -em dov. (ó ȏ) ekspr. dati kratek, odsekan glas pri udarcu ob zaprtju, premiku: past, zapah šklopne ♪
  5.      šklopotáti  -ám tudi -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) ekspr. 1. dajati odsekane, navadno enakomerne glasove zaradi udarcev, delovanja: pisalni stroji so spet šklopotali / ob potoku šklopota mlin klopota // šklopotajoč premikati se: tramvaji so šklopotali po ulicah / šklopotati s škornji po veži 2. dajati kratke, votle glasove pri udarjanju ob kaj: kaplje dežja šklopotajo po oknih / krogle sovražnikove strojnice so šklopotale po strehi 3. šklepetati: zobje so mu šklopotali od mraza šklopotajóč -a -e: šklopotajoči stroji ♪
  6.      šklopôtniti  -em dov. (ó ȏ) ekspr. dati kratek, odsekan glas pri udarcu ob zaprtju, premiku: zapah je glasno šklopotnil ♪
  7.      škóda 1 -e ž (ọ́) 1. kar nastane kot posledica zmanjšanja količine, kakovosti, vrednosti kake dobrine: oceniti, popraviti škodo; prizadeti komu škodo; na avtomobilu je za več tisoč dinarjev škode / delati, povzročati škodo; od tega ima le škodo, koristi pa nobene; trpeti škodo; tudi on je na škodi je oškodovan; zmotiti se v svojo škodo / ekspr. škoda gre v milijone; povrniti škodo / gmotna, gospodarska škoda ♦ jur. lovska škoda ki se napravi pri lovu ali jo povzroči divjad; naključna škoda ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti // sprememba določenega stanja na slabše: mati je z razvajanjem otroku naredila veliko škode; taki filmi povzročajo škodo pri mladini; moralna, politična škoda / brez škode lahko črtaš nekatere odstavke; poudarjanje oblike na škodo vsebine; priče so govorile v njegovo škodo 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) v zvezi z za da kaj po vrednosti presega določen namen: te obleke je škoda za doma; škoda je fanta za tako delo; elipt. škoda časa, denarja za to b) z nedoločnikom nekoristnost, neprimernost kakega dejanja: škoda ga je poslušati; zdi se mu škoda hoditi v mesto; elipt. škoda spati v tako lepem vremenu c) obžalovanje: ali ni škoda blaga, kruha; takega človeka je zelo škoda / kot vzklik kakšna škoda č) pog. omalovaževanje: ne bi bilo dosti škode, če ga ne bi bilo / elipt. razbil se mi je vrč. Prava škoda / škoda besed ni vredno govoriti ♪
  8.      škóda 2 -e ž (ọ́) avtomobil češkoslovaške tovarne Škoda: voziti se s škodo ♪
  9.      škodljívka  -e ž (ȋ) ženska oblika od škodljivec: te uši so velike škodljivke / družbena škodljivka ♪
  10.      škodožêlje  -a s (ȇ) veselje, uživanje ob škodi, nesreči drugega: v tem je precej zlobnega škodoželja / knjiž. prav jim je, je v škodoželju pomislil škodoželjnosti ♪
  11.      škofíja  -e ž (ȋ) 1. samostojna upravna enota katoliške cerkve: upravljati škofijo; v tej škofiji je okoli tisoč cerkev; sedež škofije ♦ rel. lavantinska škofija ki je imela do leta 1859 sedež v Št. Andražu, nato pa v Mariboru; sufraganska škofija škofija v odnosu do svoje metropolije // poslopje, kjer je sedež te upravne enote: srečala sta se pred škofijo 2. gastr. škofovski kapi podoben zadnji del hrbta s trtico pri perutnini: obirati perutničke in škofijo / kurja škofija ♪
  12.      škofjelóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Škofjo Loko: škofjeloški grad ♦ etn. škofjeloški kruhek pecivo iz ržene moke in medu, oblikovano navadno v izrezljanih lesenih modelih; lit. škofjeloški pasijon in Škofjeloški pasijon ♪
  13.      škofóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na škofe: znamenja škofovske oblasti; škofovska služba / škofovska kapa mitra; škofovska palica umetniško okrašena palica z ukrivljenim zgornjim delom / škofovsko pismo vernikom ♦ rel. škofovska konferenca skupnost škofov na določenem področju, ki na posvetovanjih rešuje dušnopastirske in cerkvenopravne zadeve svojega področja; škofovsko posvečenje ♪
  14.      škólj  -a m (ọ̑) nar. primorsko večja skala, ki gleda a) iz morja: zadeti ob školj; čeri in školji v zalivu b) iz zemlje: školji na planoti // majhen skalnat otok v morju: izkrcali so se na samotnem školju ♪
  15.      škóljčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na školjko: školjčne lupine / portret v školjčnem okviru / školjčni apnenec; školjčni biseri / školjčna juha, omaka ♦ obrt. školjčni vbod vbod pri kvačkanju skupine šibičnih petelj, ki tvorijo obliko, podobno školjki ♪
  16.      škóljka  -e ž (ọ̑) 1. morska ali sladkovodna žival z mehkim telesom, pokritim z dvema, navadno plitvo izbočenima lupinama: gojiti školjke / školjka se odpre, zapre / jezerske, morske školjke; školjka bisernica / jesti školjke // lupina te živali: otroci se igrajo s školjkami; zbirati pisane školjke; s školjkami okrašen okvir; nebo je bilo kot ogromna modra školjka / polna školjka v kateri je žival 2. navadno s prilastkom kar je podobno tej lupini: kamnita školjka vodometa; porcelanasta školjka za milo; školjka umivalnika / zamenjati telefonsko celico z govorilno školjko; straniščna školjka; pren., ekspr. školjka tišine ● žarg., avt. zamenjati školjko kombija (samonosno) koroserijo ◊ anat. nosna školjka s sluznico pokrita parna koščena izboklina v steni nosne votline, podobna školjki; obrt. školjka školjki podobna prvina pri kvačkanju; ptt školjka školjki podoben del telefonskega aparata, ki pokriva vsakega od koncev slušalke ♪
  17.      škóljkar  -ja m (ọ̑) kdor goji, nabira školjke: školjkarji in ribiči ♦ bot. (pozni) školjkar užitna, na deblih rastoča lističasta goba s sivim klobukom školjkaste oblike; ostrigar ♪
  18.      škóljkast  -a -o prid. (ọ̑) podoben školjki: školjkasti gumbi; vodnjak s školjkastim koritom / školjkasta oblika ♦ min. školjkasti prelom; obrt. školjkasti vbod vbod pri kvačkanju skupine šibičnih petelj, ki tvorijo obliko, podobno školjki škóljkasto prisl.: školjkasto obkvačkati krilo ♪
  19.      škóljkica  -e ž (ọ̑) manjšalnica od školjka: nabirati drobne školjkice / nakit je v školjkici na psihi ♪
  20.      škópa  -e ž (ọ̑) snop urejene slame za pokrivanje streh: škopo za popravilo strehe so kupili; dobro staro slamo je krovec pomešal z novo škopo / ržena škopa ♪
  21.      škópnik  -a m (ọ̑) 1. snop urejene slame za pokrivanje streh: delati, pripraviti škopnike / prekriti streho s škopniki / za ležišče je imel škopnik slame 2. etn., po ljudskem verovanju šopu goreče slame, goreči ptici podobno bitje, ki leta ponoči: škopnik naznanja nesrečo; videti škopnika ♪
  22.      škôrec  -rca m (ó) ptica selivka temne barve s svetlimi pegami in dolgim, ostrim kljunom: jata škorcev je pozobala vse češnje ♦ zool. rožasti škorec ptica selivka z rožnatim in temnim perjem ter črnim čopom na glavi, živeča v zahodnih azijskih stepah, Pastor roseus ♪
  23.      škórenj  -rnja m (ọ̑) nav. mn. obuvalo, ki sega do kolena ali čez: nositi, obuti, sezuti škornje; pološčiti škornje; gumijasti, usnjeni škornji; škornji z nagubanimi, trdimi, visokimi golenicami / delovni škornji; jahalni škornji s trdo golenico in visokim opetnikom za ostrogo; otroški, ženski škornji; ribiški škornji nepremočljivi škornji, ki segajo čez koleno, do pasu; vojaški škornji ● ekspr. italijanski škorenj Apeninski polotok; ekspr. okupiral jih je nemški škorenj vojska nacistične Nemčije; ekspr. ljudstvo je trpelo pod tujim škornjem pod tujo vojaško oblastjo ◊ med. mavčni škorenj mavčna obveza za nogo; zgod. španski škorenj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge ♪
  24.      škórenjc  -a [rǝn] m (ọ̑) nav. mn., star. manjši škorenj: obuti škorenjce; deklica v finih mehkih škorenjcih ♪
  25.      škórnjica  -e ž (ọ̑) nav. mn. zgornji del škornja; golenica: vtaknil je pipo za škornjico; škornji z nagubanimi, ohlapnimi škornjicami // nar. škorenj: obuti škornjice; na deskah so se poznale podkvice škornjic ♪

   27.044 27.069 27.094 27.119 27.144 27.169 27.194 27.219 27.244 27.269  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA