Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ob (26.969-26.993)


  1.      šárati 1 -am nedov. (ȃ) zastar. delati pisano, raznobarvno: šarati vzorce / bliski šarajo nebo ♪
  2.      šárati 2 -am nedov. (ā ȃ) nar. dolenjsko 1. počasi, okorno hoditi: vsak večer dolgo šara po kuhinji / starec je počasi šaral proti domu 2. drsati, drgniti: med vožnjo je šaral z nogami po tleh; veje so se šarale ob kolesa ♪
  3.      šáren  -a -o prid. (ā) star. pisan, raznobarven: šarena majolika ♪
  4.      šárjenje  -a s (á) glagolnik od šariti: njeno šarjenje po sobi ga je jezilo / šarjenje z denarjem ♪
  5.      šárka  -e ž (ȃ) žival z belimi lisami, navadno kobila, krava: pomolsti šarko; jahati na šarki ♪
  6.      šarlatán  -a m (ȃ) slabš. 1. kdor se dela, da je strokovnjak, čeprav za to nima znanja, sposobnosti: dokazal je, da ni ne šarlatan ne nevednež; šarlatani in frazerji 2. goljuf, slepar: imajo ga za šarlatana; politični šarlatani ♪
  7.      šarovít  -a -o prid. (ȋ) zastar. 1. pisan, raznobarven: šarovit predpasnik, vzorec / šarovito mesto slikovito 2. pester: šarovite zgodbe ♪
  8.      šárpa  -e ž (ȃ) redko šalu podobna naglavna ruta; šerpa: zaviti si glavo, vrat v šarpo ♪
  9.      šarpíja  -e ž (ȋ) med., nekdaj niti, napuljene iz rabljenega platna, za na rane: obveze in šarpija ♪
  10.      šártelj  -tlja tudi -na [tǝl] m (á) šarkelj: speči šartelj; za popotnico je dobil kos šartlja ♪
  11.      šárža  -e ž (ȃ) 1. zastar. stopnja na hierarhični lestvici v vojski in podobnih organizacijah; čin: dobiti, imeti šaržo; podoficirska šarža ∙ zastar. ta stanovanja so bila le za šarže za oficirje, podoficirje 2. metal. količina materiala, ki se da ob enem polnjenju v plavž; vložek: pripraviti šaržo; šarža jekla; velikost šarže // talina iz tega materiala: izpustiti šaržo // taljenje tega materiala: končali so prvo šaržo 3. žarg., gled. stranska, manj pomembna vloga: naštudirati, odigrati šaržo // igralec, ki ima tako vlogo: ne igra večjih vlog, je le šarža ♪
  12.      šaržêr  -ja m (ȇ) žarg., voj. priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje; okvir: izprazniti, napolniti šaržer; jemati naboje iz šaržerja ♪
  13.      šáš  -a m (ȃ) bot. rastlina s trirobim steblom in cveti v klaskih, Carex: tam raste samo šaš / mehurjasti, ostnati šaš ♪
  14.      šatúljica  -e ž (ú) manjšalnica od šatulja: dobiti v dar dragoceno šatuljico ♪
  15.      šávs  -a m (ȃ) hiter prijem z zobmi, s kljunom: lisjak je z enim šavsom umoril kokoš ♪
  16.      šávs  medm. (ȃ) izraža hiter prijem z zobmi, s kljunom: pes zarenči in šavs! že ga vleče za hlače ♪
  17.      šávsati  -am nedov. (ȃ) hitro, nepričakovano grabiti z zobmi, s kljunom: zver šavsa in mori, kar ji pride blizu; žival je začela renčati in šavsati // hitro, sunkovito približevati se čemu z zobmi, s kljunom: golobi so šavsali po drobtinicah; pes jo je šavsal po roki ♪
  18.      šávsniti  -em dov. (á ȃ) hitro, nepričakovano zgrabiti z zobmi, s kljunom: lisica je šavsnila petelina / pes jo je šavsnil v roko / šavsniti z gobcem, z zobmi // hitro, sunkovito približati se čemu z zobmi, s kljunom: šavsniti proti komu; pes je šavsnil po mesu; mačka je šavsnila po muhi, za muho / ekspr. šavsnil ga je s kamnom po glavi udaril ♪
  19.      ščápniti  -em dov. (á ȃ) hitro, nepričakovano zgrabiti z zobmi, s kljunom: pes je ščapnil kokoš ♪
  20.      ščávje  -a s (ā) nizko, neurejeno, gosto razraščeno malo vredno rastlinje: pašnike je preraslo ščavje; posekati ščavje; preriti se skozi ščavje; bodičasto ščavje / gosto obrežno ščavje / ekspr. populiti ščavje na gredi plevel // slabš. rastlinje sploh: njen vrt je poln ščavja ● ekspr. v reviji je bilo le dolgočasno ščavje dolgočasni članki, spisi; slabš. kaj mi nosiš to ščavje nelepe rože ♪
  21.      ščávo  -a m (ȃ) slabš., v italijanskem okolju Slovenec, Jugoslovan: za to dejanje so obdolžili ščave / kot psovka poberi se, ščavo ♪
  22.      ščebetáti  -ám tudi -éčem [tudi čǝb] nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglašati se s kratkimi, nerazločnimi glasovi: lastovke ščebetajo; na strehah so ščebetali vrabci; ob nevihti sinice nemirno ščebetajo / otročiček že ščebeta 2. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: ženske so ščebetale o tem, kar se je zgodilo ščebetáje: lastovke so ščebetaje obletavale zvonik; otroci so se vračali domov, veselo ščebetaje ščebetajóč -a -e: ščebetajoče sinice na vrtu ♪
  23.      ščegetáti  -ám tudi -éčem stil. -áčem [čǝg in čeg] nedov. (á ȃ, ẹ́, á) 1. s premikanjem rahlo dotikajočega se predmeta povzročati dražeč občutek, ki sili k smehu, refleksnim gibom: fant je ščipal in ščegetal sošolce; ščegetati po podplatih, pod brado, za vratom; ščegetati s slamico / senene bilke, ki so mu padle za srajco, so ga ščegetale; britje ga ščegeta; brezoseb. mene sploh ne ščegeta; pren., ekspr. njene besede so ga ščegetale okoli srca, pri srcu 2. delovati na organizem tako, da nastane reakcija; dražiti: prah ščegeta pljuča / pečenka ga prijetno ščegeta v nos ● ekspr. pijača ga je ščegetala po grlu povzročala pekoč občutek; ekspr. med govorom ga je večkrat ščegetal smeh bi se rad smejal ščegetajóč -a -e: ščegetajoč prah; prijetno ščegetajoč vonj ♪
  24.      ščegetljív  -a -o [čǝg in čeg] prid. (ȋ í) 1. občutljiv za ščegetanje: ščegetljiva koža; ščegetljiva mesta na telesu / bolnik je bil ščegetljiv; ščegetljiva kobila 2. dražljiv: ščegetljiv vonj po čebuli / ščegetljiva zgodba ščegetljívo prisl.: ščegetljivo se smejati ♪
  25.      ščeméti  -ím [čǝm tudi čem] nedov., ščemì tudi ščêmi (ẹ́ í) povzročati zlasti v očeh rahlo bolečino, ki sili k drgnjenju: dim, premočna svetloba me ščemi / luč, sonce ščemi v oči / nos ga ščemi; z alkoholom razkužena rana jo je ščemela; od vetra me ščemi po obrazu; brezoseb. v grlu ga ščemi ščemèč -éča -e: ščemeč dim; ščemeče solze ♪

   26.844 26.869 26.894 26.919 26.944 26.969 26.994 27.019 27.044 27.069  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA