Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ob (26.844-26.868)


  1.      svetník  -a m (í) 1. rel. kdor je razglašen za svetega: častiti svetnike in svetnice / razglasiti za svetnika; praznik vseh svetnikov 2. ekspr. kdor v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: njegov brat je bil pravi, živi svetnik / delati se svetnika ● ekspr. ti si pa res čuden svetnik čudak, posebnež; ledeni svetniki ledeni možje ♪
  2.      svetníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na svetníke: svetniški kipi; svetniški življenjepis / svetniški sij svetleči se kolobar okrog glave upodobljenih svetnikov / svetniško potrpljenje svetníško prisl.: živeti svetniško; svetniško potrpežljiv človek ♪
  3.      svetníštvo  -a s (ȋ) 1. rel. značilnost svetníka: priznali so mu svetništvo; pridigati o svetništvu / znamenja svetništva 2. ekspr. obvladovanje negativnih nagnjenj v najvišji meri in prizadevanje delati dobro: od ljudi ne pričakuje svetništva ♪
  4.      sveto... 1 prvi del zloženk nanašajoč se na svet, zemlja: svetobežen, svetomrznost, svetožalje ♪
  5.      svetohlínec  -nca m (ȋ) slabš. kdor se kaže, se dela poštenega, pobožnega: razkrinkati svetohlinca; prebrisan svetohlinec ♪
  6.      svetohlíniti  -im nedov. (í ȋ) slabš. kazati se, delati se poštenega, pobožnega: ni ti treba svetohliniti in se sprenevedati ♪
  7.      svetohlínka  -e ž (ȋ) slabš. ženska, ki se kaže, se dela pošteno, pobožno: postala je prava svetohlinka ♪
  8.      svetohlínski  -a -o prid. (ȋ) slabš. ki se kaže, se dela poštenega, pobožnega: svetohlinski človek; postala je svetohlinska in hinavska / svetohlinski obraz / svetohlinsko vedenje svetohlínsko prisl.: svetohlinsko govoriti ♪
  9.      svetohlínstvo  -a s (ȋ) slabš. vedenje ali govorjenje človeka, ki se kaže, se dela poštenega, pobožnega: svetohlinstvo in licemerstvo ♪
  10.      svetoivánski  -a -o prid. (ȃ) nar., v krščanskem okolju nanašajoč se na praznik Janeza Krstnika 24. junija: svetoivanski običaji ♪
  11.      svetopétec  -tca m (ẹ̑) knjiž. kdor se kaže, se dela poštenega, pobožnega: takim svetopetcem ne zaupa ♪
  12.      svetopétka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od svetopetec ♪
  13.      svetoskrúnec  -nca m (ȗ) rel. kdor naredi svetoskrunstvo: obsoditi svetoskrunca ♪
  14.      svetóst  -i ž (ọ̑) 1. rel. lastnost, stanje človeka, ki je zaradi popolnosti vreden češčenja: s svojim življenjem si je zaslužil svetost; pojem, znamenje svetosti 2. ekspr. lastnost, značilnost človeka, ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: hliniti svetost 3. s svojilnim zaimkom naslov za najvišjega cerkvenega dostojanstvenika: obletnica kronanja njegove svetosti papeža Pavla VI. / kot nagovor vaša svetost ♪
  15.      svetotájstvo  -a s (ȃ) knjiž., redko skrivnost, nedoumljivost: to ni nobeno svetotajstvo; srhljivo svetotajstvo ◊ rel. sveto rešnje telo ♪
  16.      svetoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor z (na)sveti usmerja, vodi: bil je njihov prijatelj in svetovalec; izbrati si koga za svetovalca; dober, preudaren svetovalec // navadno s prilastkom kdor daje (na)svete, strokovna mnenja: sodeloval je pri tem projektu kot svetovalec; priložnostni, stalni jezikovni svetovalec; imajo novega modnega, pravnega, umetniškega svetovalca ♦ ped. poklicni svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri izbiri najustreznejšega poklica; šol. pedagoški svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri vzgojnem in izobraževalnem delu šol 2. navadno s prilastkom naslov za delavca na visokem položaju: biti imenovan za svetovalca / posebni svetovalec predsednika; samostojni svetovalec; svetovalec državnega sekretarja za zunanje zadeve 3. v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika: napredoval je v svetovalca / sodni svetovalec sodni svetnik ♪
  17.      svetoválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od svetovalec: žena mu je bila najboljša prijateljica in svetovalka; dobra, pametna svetovalka / pri delu je sodelovala kot svetovalka; modna svetovalka / pedagoška svetovalka / samostojna svetovalka ♪
  18.      svetovánec  in svétovanec -nca m (á; ẹ́) knjiž. kdor dobi nasvet: svetovalec in svetovanec ♪
  19.      svetováti  -újem in svétovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ẹ́) 1. izražati svoje mnenje o tem, kako naj kdo, zlasti v neprijetnem, neugodnem položaju, ravna, dela: prijatelj mi je to svetoval; svetoval ji je, naj raje počaka z nakupom; dobro, slabo svetovati; težko je prav svetovati / zdravnik mu je svetoval ležanje; natakar jim je svetoval, naj (si) naročijo ribe / vsem je rad svetoval pomagal z nasvetom; ekspr. svetujem ti, da ga pustiš na miru pusti ga na miru 2. s prislovnim določilom dajati (na)svete, strokovna mnenja: svetovati v zakonskih zadevah; strokovno svetovati kmetovalcem ● preg. komur ni svetovati, temu ni pomagati ne da se pomagati človeku, ki noče poslušati nasvetov ♪
  20.      svetóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na svet, zemlja: svetovni prostor; svetovna zgodovina / svetovni oceani; svetovne zaloge nafte / svetovni nazor skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodb o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka / svetovni potnik kdor potuje po svetu, navadno brez določene naloge / svetovni mir je ogrožen; hrana je postala svetovni problem; svetovna delitev dela; svetovna gospodarska kriza; svetovna vojna; spremljati svetovno dogajanje; publ. delo v svetovnem merilu, obsegu / svetovne cene žita; svetovna trgovina; svetovno gospodarstvo; prodajati izdelke na svetovnem tržišču / svetovni jezik jezik, ki je zelo razširjen; svetovna književnost / svetovni dan zdravja; svetovni kongres; svetovno prvenstvo; svetovno srečanje novinarjev / priboril si je naslov svetovnega prvaka / Svetovna zdravstvena organizacija ♦ filoz. svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine svetóvno prisl.: svetovno razgledan; svetovno znan učenjak ♪
  21.      svetovljánka  -e ž (ȃ) ženska oblika od svetovljan ♪
  22.      svetožálen  -lna -o prid. (ȃ) svetobolen: svetožalno razpoloženje v pesmih / svetožalni verzi ♪
  23.      svetožálje  -a s (ȃ) svetobolje: Stritarjevo svetožalje ♪
  24.      svéž  -a -e prid. (ẹ̑ ẹ̄) 1. dobljen, pripravljen pravkar ali pred kratkim in še ni izgubil svojih bistvenih dobrih lastnosti: svež kruh; sveža hrana; sveža jajca; v hladilniku je meso dolgo ostalo sveže / sveže rože / dišalo je po svežih ribah; spati v svežem senu // tak, kot se pridela: juha iz svežih paradižnikov; sveže in kisle kumare; suho in sveže sadje // ki vsebuje še veliko vlage: svež les; krmiti živino s svežo krmo; veje so bile še sveže / ta rastlina potrebuje sveža tla 2. ki še ni uporabljen, izrabljen: dovajati svež zrak; prinesti svežo vodo; obleči sveže perilo / svež gnoj; presaditi rože v svežo prst / ekspr. poslati v boj sveže enote 3. pravkar ali pred kratkim narejen: svež beton; slikati na svež omet; svež premaz / barva je še sveža se še ni posušila / ostala sta sama ob svežem grobu // nastal na novo, pred kratkim: svež madež; sveži sledovi v snegu; prelom je še svež; sveža rana / ekspr.: svež gledališki dogodek; sveži vtisi; sveža številka časopisa / ekspr. sveže prijateljstvo / ekspr.: sveže novice; poročila so še zelo sveža 4. ekspr. drugačen od prejšnjega, ustaljenega: sveži tokovi v umetnosti; sveže misli, pobude / sveža snov za pogovor 5. ekspr. ki je prijetnega, mladostnega videza: svež moški; sveža deklica; zdela se mu je sveža bolj kot kdaj prej // navadno v povedni rabi ki je duševno in telesno zdrav in se dobro počuti: ostal je svež in veder kljub velikim naporom; duševno svež / ob tej uri sem še svež še nisem zaspan // ki izraža duševno in telesno zdravje in dobro počutje: svež obraz; njena polt je sveža in gladka / imel je svež glas poln, zvonek / svež videz 6. ekspr. razmeroma dobro viden, izrazit: sveže barve; sveže zelenje gozdov 7. nav. ekspr. prijetno hladen: zapihal je svež veter; svež gorski zrak / sveže poletje; jutra so še sveža hladna ● ekspr. rad uporablja sočne, sveže izraze nove, še ne veliko uporabljane; ekspr. ta sestavek je svež prišel v knjigo takoj, ko je bil napisan; ekspr. spomin na ta dogodek je še svež ta dogodek še ni pozabljen; prijetno svež vonj dezodoranta osvežujoč ◊ agr. sveži sir sir, ki ni zorjen in ima sorazmerno velik odstotek vode v brezmastni snovi; sveža klobasa, salama klobasa, salama, ki ostane samo kratek čas užitna, dobra svéže prisl.: sveže kuhana svinina; bil je sveže obrit / kot opozorilo pozor, sveže pleskano ♪
  25.      svéžec  -žca m (ẹ̑) knjiž., redko novi sneg: v svežcu so sledi dobro vidne ♪

   26.719 26.744 26.769 26.794 26.819 26.844 26.869 26.894 26.919 26.944  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA