Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ob (26.069-26.093)


  1.      sŕkati  -am nedov. (ŕ ȓ) 1. spravljati v usta kaj tekočega in požirati ob hkratnem vlečenju zraka vase, pri čemer nastajajo sikajoči glasovi: srkati vroč čaj iz skodelice; pri jedi srka in mlaska / srkati sok iz pomaranče / čebele srkajo med iz cvetov 2. ekspr. piti v majhnih požirkih: srkale so liker in se pogovarjale; počasi je srkal kavo in opazoval mimoidoče / zbrali so se v zidanici in srkali novo vino pili 3. sprejemati vase: goba srka vodo; korenine srkajo vlago iz zemlje ● ekspr. otrok je srkal njegove besede pazljivo ga je poslušal; ekspr. zasopel je srkal čisti gorski zrak vdihaval; pog., ekspr. rad ga srka pije (alkoholne pijače) ♪
  2.      sŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) spraviti v usta kaj tekočega in požreti ob hkratnem potegu zraka vase, pri čemer nastanejo sikajoči glasovi: nekajkrat je srknila vroč čaj; srkniti juho iz žlice // ekspr. popiti, izpiti: pred kosilom je srknil kozarček slivovke ● ekspr. počasi je srknil cigaretni dim vdihnil; pog., ekspr. rad ga srkne pije (alkoholne pijače) ♪
  3.      sŕna  -e ž (ŕ) hitra gozdna žival, katere samec ima manjše razvejane rogove: srna je obstala in tiho zapivkala; na jasi se pase čreda srn; biti boječ kot srna; hodi kot srna lahkotno; planiti, pobegniti kot srna hitro, preplašeno; dekle je hitro, vitko kot srna / srna v omaki // srnja samica: srna in srnjak ● ekspr. poglej jo, kakšna srna ljubka, vitka ženska ◊ lov. srna bleči, boka, javka ♪
  4.      sŕnica  -e ž (ŕ) 1. manjšalnica od srna: na jasi se paseta dve srnici; srnica in srnjaček; skočila je kot preplašena srnica hitro; ima oči kot srnica // ekspr. ljubka, vitka ženska: kakšno (ljubko) srnico ima / kot nagovor ne boj se, srnica moja 2. igrača, ki predstavlja srno: za rojstni dan je otrok dobil srnico ♪
  5.      srnjeók  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima srni podobne oči: srnjeoko dekle ♪
  6.      srnoók  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima srni podobne oči: srnooko dekle ♪
  7.      sŕp  -a m (ȓ) orodje z zaokroženim rezilom in lesenim držajem za žetev: klepati, nabrusiti srp / tam žanjejo še s srpom ● ekspr. za srp sem prestara za žetev; ekspr. pri srpu se ni nobene ustrašila najhitreje je žela; lunin srp oblika lune, ki se vidi ožja kot prvi ali zadnji krajec; srp in kladivo simbol proletarske revolucije, komunizma ♪
  8.      srpárna  -e ž (ȃ) delavnica, obrat za izdelovanje srpov: dela v srparni ♪
  9.      sŕpast  -a -o prid. (r̄) podoben srpu: žival s srpastimi kremplji; srpast nož / srpast mesec med oblaki / srpasta oblika ◊ bot. srpasta meteljka lucerni podobna rastlina z rumenimi cveti v socvetjih in ukrivljenimi stroki, Medicago falcata; vet. srpasti rep psa sŕpasto prisl.: srpasto ukrivljeni rogovi ♪
  10.      srpíca  -e ž (í) nar. manjšemu srpu podobno orodje za odstranjevanje plevela; pralica: pleti s srpico / nasaditi srpico ♪
  11.      sŕšast  -a -o prid. (ŕ) 1. ki je zaradi trdote v takem položaju, kot so bodice pri ježu: sršasti brki, lasje; sršasta dlaka; sršaste obrvi 2. ekspr. jezen, nejevoljen: vedno ni tako sršasta / sršast obraz sŕšasto prisl.: sršasto pogledati; sršasto pristriženi lasje ♪
  12.      sršèn  in sršén in sŕšen -éna m (ȅ ẹ́; ẹ̑; ŕ ẹ́) velika, čebeli podobna žuželka z rjavo rdečimi progami po glavi in oprsju: sršeni brenčijo, pikajo; razdražiti sršene; čmrlji in sršeni; gleda kot sršen; hud kot sršen ∙ knjiž. Prešernovi sršeni epigrami, puščice; beži, kot bi ga sršeni podili hitro, prestrašeno ♪
  13.      sršénar  -ja m (ẹ̑) zool. 1. sršenu podoben nočni metulj s krili brez luskic, Aegeria apiformis: ličinke sršenarja 2. velika ptica ujeda, ki se hrani zlasti z osami, sršeni, Pernis apivorus: kanja in sršenar ♪
  14.      sršéniti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) redko sršiti: nestrpno je čakal in sršenil obrvi / ženske so se sršenile ♪
  15.      sršéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. stati v takem položaju, kot so bodice pri ježu: brki so mu sršeli; lasje sršijo // ekspr. na tak način se širiti iz česa: iskre so sršele na vse strani; iz oblakov so sršele strele; pren. iz nje srši maščevalnost, zavist 2. ekspr. izražati jezo, nejevoljo: oči ji sršijo // jezno gledati: sršeti izpod čela / nepremično je sršel v zid sršèč -éča -e: sršeč pogled; sršeča dlaka ♪
  16.      sŕšiti  -im nedov. (ŕ r̄) postavljati v tak položaj, kot so bodice pri ježu: mačka srši dlako; na golih rokah so se mu sršile dlačice / sršiti obrvi mrščiti ∙ ekspr. drevje se je sršilo v ivju je bilo pokrito z ivjem sŕšiti se ekspr. izražati jezo, nejevoljo: med poslušanjem govora se je vedno bolj sršil / sršili so se proti vsaki novosti nasprotovali ♪
  17.      sŕž  -í tudi -i ž (ȓ) knjiž. 1. navadno s prilastkom bistvo, jedro: delo je srž njegovega življenja; prodreti v srž problema / v srži je ostal romantik 2. redko stržen, sredica: delati kroglice iz bezgove srži ♪
  18.      stabílen  -lna -o prid., stabílnejši (ȋ) 1. trdno, zanesljivo stoječ: nizek, težek podstavek je stabilen; stabilna lestev // ki težko izgubi ravnotežje: čoln je stabilen; stabilna ladja; letalo je stabilno tudi pri povečani hitrosti; labilen in stabilen / stabilen položaj telesa; stabilen smučar 2. publ. ustaljen, nespremenljiv: stabilne cene / gospodarski, politični položaj je stabilen / stabilno vreme 3. duševno trden, uravnovešen: je stabilen človek, zato se nanj lahko zanesemo / stabilen značaj 4. teh. ki je stalno na določenem mestu: stabilni pogonski stroji; stabilen žerjav; mobilen in stabilen ◊ ekon. stabilni trg trg, za katerega sta značilna usklajena ponudba in povpraševanje; stabilno gospodarstvo gospodarstvo, v katerem sta ponudba in povpraševanje usklajena; fiz. stabilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najnižji možni legi; kem. stabilna spojina spojina, ki pri zunanjih vplivih ne spremeni sestave; meteor. stabilno ozračje ozračje, v katerem ni vzponskih tokov in se zrak lahko spušča stabílno prisl.: stabilno stati ♪
  19.      stabilizacíjski  tudi stabilizácijski -a -o prid. (ȋ; á) nanašajoč se na stabilizacijo: stabilizacijska naprava proti zibanju ladje / stabilizacijska politika; stabilizacijska prizadevanja / stabilizacijsko obdobje ♪
  20.      stabilizátor  -ja m (ȃ) teh. naprava, ki omogoča ohranjati določeno lego vozila, plovila pri spremenjenih zunanjih okoliščinah: stabilizator preprečuje nagibanje avtomobila v ovinku; ladijski stabilizator; stabilizator letala ♦ elektr. stabilizator naprava, ki vzdržuje stalno vrednost kake električne veličine; napetostni stabilizator; kem. stabilizator snov, ki prepreči ali upočasni razpadanje kake druge snovi ♪
  21.      stabílnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost stabilnega: stabilnost omare / preizkušati stabilnost letala pri velikih hitrostih / publ. stabilnost gospodarskega, političnega položaja / stabilnost značaja / čustvena stabilnost ◊ grad. lastnost gradbene konstrukcije, da lahko prenaša obremenitve ♪
  22.      stabílnosten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na stabilnost: reševati stabilnostne probleme / stabilnostne razmere na cesti se hitro spreminjajo ♪
  23.      stacionírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. namestiti: stacionirati rakete v Srednji Evropi / stacionirati jedrske podmornice v Atlantiku 2. nastaniti: stacionirati čete ob meji; vojska se je stacionirala v mestu 3. nedov., nepreh. imeti stalno mesto kje: letalo stacionira na matičnem letališču; pristanišče, v katerem stacionira ta ladja / po potresu smo stacionirali v železniškem vagonu stanovali stacioníran -a -o: v bazi stacionirani bombniki; vojaške enote so bile stacionirane ob obali ♪
  24.      stádij  in štádij -a m (á) navadno s prilastkom časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa, stopnja: preskočiti nekatere stadije v razvoju; odkriti bolezen v njenem začetnem stadiju; rak v zadnjem stadiju; razvoj rastlin, živali po stadijih / stadij mladostniškega navdušenja je že za njim obdobje / kapitalizem je prešel v stadij imperializma; stadiji osebnostnega razvoja / razvojni stadij // knjiž. stanje: telo je prešlo v stadij izčrpanosti; proučevati duševne stadije; stadij potrtosti, zaspanosti ♦ med. febrilni stadij bolezni; eruptivni stadij ošpic ♪
  25.      stádion  tudi štádion -a m (ȃ) prostor za športna tekmovanja, športne prireditve z ustreznimi objekti, napravami in tribunami za gledalce: graditi stadion; zborovanje je bilo na stadionu / nogometni stadion; olimpijski stadion; pokriti stadion / športni stadion / ekspr. stadion je vpil od navdušenja gledalci na njem ♦ šport. ledni stadion z ledeno ploskvijo za drsanje in igre na ledu ♪

   25.944 25.969 25.994 26.019 26.044 26.069 26.094 26.119 26.144 26.169  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA