Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ob (1.326-1.350)


  1.      dóbovje  -a s (ọ̑) star. hrastov gozd: gosto dobovje ♪
  2.      dobránati  -am tudi dobranáti -ám dov. (ā; á ȃ) končati brananje: dobranala sta in izpregla ♪
  3.      dobráti  -bêrem dov., tudi doberó; dobrál (á é) končati branje: učitelj je dobral dobráti se beroč priti do česa: komaj se je dobral do konca knjige dobrán -a -o: v dveh večerih je bila knjiga dobrana; Prešernove pesmi niso nikoli zares dobrane popolnoma, čisto dojete ♪
  4.      dobráva  -e ž (ȃ) knjiž. valovit ravninski svet, deloma porasel z drevjem: živina se pase na dobravi; po dobravah je nabiral lešnike; v dobravi se oglaša kukavica; cvetoča, hrastova, z bukovino porasla dobrava; pesn. mračna, tiha dobrava ♪
  5.      dobrávski  -a -o (ȃ) pridevnik od dobrava: dobravske trate ♪
  6.      dobrcì  -èv in dóbrci -ev m mn. (ȉ ȅ; ọ̄) nar. dolenjsko ošpice: otrok ima dobrce ♪
  7.      dobrčàv  -áva -o prid. (ȁ á) nanašajoč se na dobrce: dobrčav otrok / dobrčav izpuščaj ♪
  8.      dobréti  -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os., star. prijati, dobro deti: gorski zrak mu dobri ♪
  9.      dobríčina  -e m (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: stari dobričina se je temu zelo čudil; delal je vtis nekoliko zmedenega dobričine ♪
  10.      dobríčina  -e ž (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: naš učitelj je prava dobričina; poznam ga, stara dobričina je; odličen tovariš je in velika dobričina ♪
  11.      dobríčnež  -a m (ȋ) ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: mož je velik dobričnež ♪
  12.      dobríčnik  -a m (ȋ) ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: to je velik dobričnik; kako se je razvnel, stari dobričnik ♪
  13.      dobríka  -e ž (í) nar. dobrovita ♪
  14.      dobríkanje  -a s (ȋ) glagolnik od dobrikati se: pridobil si ga je z dobrikanjem / dobrikanje psa ♪
  15.      dobríkati se  -am se nedov. (ȋ) izkazovati komu prijaznost, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: ni njegova navada, da bi se dobrikal; zaman se ji dobrikaš; toliko časa se mu je dobrikal, da je privolil / pes se mi dobrika dobrikajóč se -a -e: pes se je dobrikajoč stisnil h gospodarju; spregovoriti z dobrikajočim se glasom ♪
  16.      dobríkav  -a -o prid. (í) ki se (rad) dobrika: dobrikav človek / govoriti sladke, dobrikave besede dobríkavo prisl.: dobrikavo ji je pogledal v oči ♪
  17.      dobríkavost  -i ž (í) lastnost dobrikavega človeka: njena dobrikavost mu že preseda ♪
  18.      dobrín  -a m (ȋ) agr. krompir domače sorte s svetlo rumenim mesom, odporen zlasti proti raku ♪
  19.      dobrína  -e ž (í) 1. nav. mn. kar je namenjeno za zadovoljitev človekovih potreb: pridobivati, proizvajati dobrine; gospodarske, potrošne dobrine; težiti po vedno novih materialnih dobrinah; duhovne dobrine; ustvarjati kulturne dobrine; izmenjava raznih dobrin 2. redko korist: cepljenje proti boleznim je velika dobrina naših otrok; to je dobrina za vse ljudi 3. knjiž. dobra, pozitivna lastnost: etične dobrine; planinstvo vzbuja v ljudeh moralne dobrine ♪
  20.      dobríti  -ím nedov., dobrèn (ȋ í) nav. 3. os., star. biti všeč, ugajati: tvoj nasvet mi dobri; brezoseb.: ali vam dobri pri nas? naredi, kakor ti bo dobrilo / preprosta kmečka hrana mu je zelo dobrila prijala, dobro dela ♪
  21.      dôbro  -a s (ó) zastar. dobrina: dobra so se kopičila v rokah posameznikov ♪
  22.      dobro...  prvi del zloženk nanašajoč se na dober: dobrodelen, dobrohoten, dobronameren, dobrosrčen; dobrodošel / dobrovoljec ♪
  23.      dobrobít  -a m (ȋ) knjiž., redko, s prilastkom blaginja, blagor: to je jamstvo za njegov dobrobit ♪
  24.      dobrobít  -i ž (ȋ) knjiž., s prilastkom blaginja, blagor: delati za dobrobit domovine; skrbeti za dobrobit otrok; duhovna dobrobit ♪
  25.      dobročúden  -dna -o prid. (ȗ) redko ki je dobre, blage čudi, narave: vedeli so, da je dobročuden / dobročudna papiga ♪

   1.201 1.226 1.251 1.276 1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA