Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OZN (4.905-4.929)


  1.      zasnubíti  in zasnúbiti -im dov. (ȋ ú) 1. predlagati ženski poroko s seboj: komaj sta se spoznala, jo je že zasnubil // etn. v prisotnosti spremljevalcev slovesno predlagati ženski poroko s seboj: prišli so, da jo zasnubijo 2. ekspr. (s prigovarjanjem) pridobiti ali poskusiti pridobiti: zasnubili so ga za ovaduha ♪
  2.      zaspáti  -spím dov., zaspì zaspíte; zaspál (á í) 1. priti v stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: legel je in zaspal; mačka se je zvila v klobčič in zaspala; za pol ure lahko še zaspiš; zaspati na straži, med vožnjo; globoko, mirno, trdno zaspati; ekspr. sladko zaspati; skrbi mu niso dale zaspati; ne more zaspati; zaspal je kot čok, polh trdno; zaspal je kot top, kot ubit zelo trdno / ekspr. vas je že zaspala / knjiž., z notranjim predmetom zaspati mirno spanje 2. speč se zadržati kje predolgo: zgodaj me zbudi, da ne bom zaspal; zamudil je službo, ker je zaspal / zaspati vlak zaradi predolgega spanja zamuditi 3. ekspr. prenehati se v polni meri dogajati, se razvijati: delo je zaspalo; reforma je po prvih uspehih zaspala / revija je kmalu zaspala prenehala izhajati // prenehati biti navzoč, dejaven: hrepenenje v srcu je zaspalo; sovraštvo je zaspalo 4. evfem., navadno s prislovnim določilom umreti: za večno, za vedno zaspati / v krščanskem okolju: vznes. zaspati v Gospodu; zaspati v miru; v osmrtnicah po dolgi bolezni je zaspal naš oče 5. z dajalnikom, v zvezi z noga, roka postati manj občutljiv, mravljinčast zaradi dalj časa trajajočega pritiska: od dolgega sedenja so mu zaspale noge; roka ji je zaspala zaspál -a -o: razorožiti zaspale vojake; mencati zaspalo roko; prim. zaspan ♪
  3.      zastárati  -am dov. (ȃ) 1. jur. po preteku z zakonom določenega časa izgubiti možnost uveljavljanja, prenehati obstajati: pravica do pregona in izvršitev kazni za vojna hudodelstva ne zastarata; terjatev, tožba zastara 2. zaradi dolgega obstajanja postati tak, da se težko odpravi: madež zastara, če ga hitro ne odstranimo / bolezen zastara 3. redko zastareti: ideje, nazori zastarajo / znanje zastara zastáran -a -o 1. deležnik od zastarati: zastaran material; zastarana bolezen; zastarana terjatev 2. star. nepoboljšljiv, zakrknjen: zastaran grešnik, pijanec ♪
  4.      zastávica 1 -e ž (ȃ) 1. manjšalnica od zastava: vsak voznik je imel na vozilu zastavico svoje države / papirnate zastavice 2. zastavici podoben predmet: prestavljati na zemljevidu zastavice glede na premikanje fronte // manjši kos tkanine s predpisano barvo, obliko, ki ima določeno funkcijo, pomen: zaznamovati progo pri smuku z rdečimi zastavicami; trikotne zastavice / označiti pot z markirnimi zastavicami; signalna zastavica zastavica, ki se uporablja za signaliziranje ● prehodna zastavica znak priznanja kolektivu za najboljše dosežke, izredne zasluge ◊ muz. od ene do pet črtic na vratu note, ki označujejo zmanjšanje trajanja note od osminke naprej; šah. ploščica na šahovski uri, ki pokaže, da je igralcu potekel za partijo določen čas ♪
  5.      zasteklítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od zastekliti: zasteklitev vratnih kril; zasteklitev oken; steklo za zasteklitev / zasteklitev akvarija 2. knjiž. zastekljena površina, zastekljeni del stavbe, prevoznega sredstva: za novi tip avtomobila je značilna povečana zasteklitev bočnih ploskev ♪
  6.      zastónjski  -a -o prid. (ọ́) knjiž. 1. ki je zastonj, brezplačen: zastonjska vožnja, vstopnica / zastonjski pomočnik 2. ki je zaman, neuspešen: zastonjska pot; zastonjsko čakanje, iskanje ♪
  7.      zastópati  -am nedov. (ọ̄) 1. biti, nastopati kje a) za koga, v imenu koga: zastopati društvo, očeta na slovesnosti / zastopati v skupščini narodno manjšino b) kot član, pripadnik česa: našo državo zastopa na tekmovanju deset tekmovalcev c) skrbeč, prizadevajoč si za kaj: zastopati koristi, pravice koga / zastopati zakon 2. opravljati pravne posle za drugega: direktor zastopa banko; že tri leta zastopa več tujih podjetij / zastopati koga pred sodiščem / pravno zastopati koga 3. biti povezan s čim in si prizadevati, zlasti z govorjenjem, za veljavo, uveljavitev tega: zastopati kako mnenje, publ. stališče; razpravljavci zastopajo različne nazore, teze / zastopam mnenje, da je gradnja nepotrebna ♦ jur. obtožnico zastopa javni tožilec zastópan -a -o 1. deležnik od zastopati: sklepanje pogodb med kupci in zastopano delovno organizacijo 2. v povedni rabi biti upoštevan, navzoč: najbolj je zastopana rdeča barva; materinščina ni bila zastopana / publ. te kamnine so v gorovju zastopane na več mestih so, se najdejo ♪
  8.      zastópnik  -a m (ọ̑) 1. kdor koga ali kaj zastopa: prireditve so se udeležili tudi zastopniki društev / študenti izvolijo v svet svojega zastopnika / zastopniki naše države se tekmovanja niso udeležili / zastopnik koristi, pravic koga / zastopnik podjetja je podpisal pogodbo / generalni, trgovinski, zavarovalni zastopnik / zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / zastopniki naprednih idej, nove teorije ♦ jur. pogodbeni, zakoniti zastopnik; zastopnik obtožnice 2. publ. kdor s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže kaj splošnega: on je zastopnik posebne vrste ljudi / ta pesnik je tipičen zastopnik romantike ♪
  9.      zastríči  -strížem dov., zastrízi zastrízite; zastrígel zastrígla (í) 1. s skrajšanjem, odstranitvijo dela las, dlak a) narediti kaj: zastriči krog na temenu b) označiti: ko sta se zmenila za ceno, je kupec vole zastrigel 2. zmotiti se pri striženju: frizer ga je spet zastrigel / pazi, da blaga ne zastrižeš / zastriči kožico pri nohtu 3. ekspr. narediti gib kot pri rezanju s škarjami: s kazalcem in sredincem je zastrigel po zraku ∙ zajec je zastrigel z ušesi naredil gib naprej in nazaj zastrížen -a -o: zastrižena žival ♪
  10.      zasvetíti  in zasvétiti -im dov. (ȋ ẹ́) začeti svetiti: luč zasveti / luna je zasvetila; sonce je zasvetilo; pren. zasvetilo mu je sonce resnice ∙ ekspr. čakali so, da bo zasvetil dan, star. se bo zasvetil dan da se bo zdanilo; publ. v vasi je zasvetila elektrika dobili so električno napeljavo // sveteč se pojaviti: na nebu so zasvetile zvezde / na vzhodu je zasvetila jutranja zarja zasvetíti se in zasvétiti se 1. odbiti svetlobo: okno se zasveti v soncu / oči so se mu zasvetile / v njegovi roki se je zasvetil nož / v očeh so se ji zasvetile solze 2. ekspr. svetlo se odraziti, pokazati: bela hiša se je zasvetila ob cesti; na jasi so se zasvetile marjetice // odraziti se, pokazati se v veliki meri: sreča se ji je zasvetila na obrazu // dobiti tak izraz, kot ga izraža določilo: oči se mu divje, hudomušno zasvetijo 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti, spoznati: zasvetilo se mu je, kaj nameravajo / nazadnje se ji je le zasvetilo v glavi je doumela, razumela ● ekspr. v glavi se ji je zasvetila nova misel se je pojavila, vzbudila; ekspr. godcem so se zasvetili obrazi postali so dobro razpoloženi, dobre volje ♪
  11.      zasvítati se  -am se dov. (ȋ) nav. 3. os. 1. brezoseb. preiti iz noči v dan; zdaniti se: na vzhodu se je zasvitalo; ko se je zasvitalo, zastar. je zasvitalo, je bil že daleč 2. ekspr. pojaviti se, pokazati se: dan se je zasvital; luč se je zasvitala v temi 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku priti do spoznanja česa: končno se jim je zasvitalo; zasvitalo se mu je, zakaj je odpotoval ♪
  12.      zatajeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. tajiti: zatajeval je, da bi ga poznal; ni moja navada, da bi zatajeval, kar sem storil; trdovratno zatajevati 2. prikrivati: zatajevati svoje nazore / s težavo zatajevati bolečine, nejevoljo; nista zatajevala zadovoljstva nad zmago zatajeváti se 1. vesti se tako, da na zunaj ni vidno, kaj kdo misli, kako čustvuje: zdaj se ji ni več treba zatajevati, lahko se smeje ali joče 2. rel. zavestno se odrekati užitkom, ugodnostim: kot redovnik se je vse življenje zatajeval zatajeván -a -o: zatajevan jok, smeh; zatajevana želja; zatajevana čustva ♪
  13.      zatégel  -gla -o [ǝu̯] prid. (ẹ́) ki je iz glasov, tonov, ki trajajo dalj, kot je normalno: zategel klic; zategli kriki ptic / spregovoriti z zateglim glasom // pri katerem so zlasti zadnji glasovi, toni daljši, kot je normalno: zategla govorica; zateglo hrzanje konj; v daljavi se je slišalo zateglo lajanje psa; zateglo petje; zateglo piskanje lokomotive ● zategel les les, ki se težko cepi, kolje; star. zateglo meso trdo, žilavo zatéglo prisl.: zateglo govoriti, požvižgavati ♦ muz. zateglo označba za hitrost izvajanja lento ♪
  14.      zategníti  in zatégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. s potegom, potegi narediti a) da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati: zategniti jermene, vrvi; zategniti obveze; zategniti pas na hlačah; preveč zategniti; zategniti in razrahljati / zategniti zavoro / zategniti vijak priviti ∙ ekspr. za več let (si) je moral zategniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju b) da je kaj močno zavezano, zadrgnjeno: zategniti vozel, zanko / zategniti si kravato 2. nar., s prislovnim določilom potegniti: zategniti voz pod streho // zapeljati, odpeljati: z avtomobilom jih je zategnil v mesto 3. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zategniti glas e; trobentač je zadnji ton zategnil // ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: naveličano, užaljeno zategniti / zategniti po dolenjsko / kaj naj pa jaz delam, je zategnil 4. ekspr. z zateglimi glasovi se oglasiti: ko so jih slišali, so zategnili še fantje v vasi / harmonika je zategnila in utihnila // s takimi glasovi naznaniti: sirene so zategnile konec delavnika zategníti se in zatégniti se ekspr. 1. s prislovnim določilom s težavo priti, navadno na miren, varen kraj: ranjena žival se je zategnila v grmovje // iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati: zategnil se je na posteljo in zaspal / medved se čez zimo zategne v brlog 2. trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: dela so se precej zategnila // začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje: vrnitev domov se je zaradi slabega vremena zategnila zatégnjen -a -o: zategnjen pas; zategnjena govorica; zategnjene zavore ∙ ekspr. zategnjeni odnosi napeti; prisl.: pes je zategnjeno zalajal ♦ muz. zategnjeno označba za hitrost izvajanja lento ♪
  15.      zatíkati 1 -am nedov. (ȋ) 1. s sunkom, potiskom delati, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatikati razglednice za okvir slike; sporočila mu zatikajo kar za vrata; rad si zatika okraske za klobuk za trak na klobuku / zatikati revolver za pas // s sunkom, potiskom delati, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: dekleta so jim zatikala cvetove v gumbnice; zatikati drogove za kavlje / zatikati palice med špice koles vtikati 2. s sunkom, potiskom delati, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatikati v sneg zastavice za označevanje proge / zdravnik je počasi zatikal iglo v mišico zatíkati se 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: trnki so se zatikali za plavajoče veje / koščice se rade zatikajo v grlu 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: drseči hlodi so se zatikali ob korenine; jermen, tekoči trak se pogosto zatika / pri odklepanju se ključ zatika 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehavati nemoteno potekati: financiranje kulture se zatika; pogovor se je začel zatikati / pri preskrbi se zatika; brezoseb. pri objavi teh del se je zatikalo 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno delati premore, prekinitve: poročevalcu se je zatikalo; pri pripovedovanju se mu je zatikalo ∙ glas, jezik se mu zatika ne izgovarja, ne govori gladko zatikáje: zatikaje palico v tla, je počasi odšel zatikajóč -a -e: zatikajoč se ključ; zatikajoč se pogovor; prisl.: zatikajoče se brati, govoriti ♪
  16.      zatikljáj  -a m (ȃ) premor, prekinitev pri govorjenju: po zatikljaju je spoznal, da je hotela reči nekaj drugega ● knjiž. vse je teklo brez zatikljajev zapletov, ovir ♪
  17.      zatískati  -am nedov. (í) 1. s pritiskanjem česa, stiskanjem delati kako odprtino v čem neprehodno: zatiskati komu usta z dlanjo; zatiskati si nos z robcem; ob eksplozijah si zatiskati ušesa // navadno v zvezi z oči imeti zaprte: zatiskati oči zaradi premočne svetlobe; od strahu zatiskati oči / ni se bal mrtvim zatiskati oči pokrivati jih z vekami 2. nar. zategovati: zatiskati rahlo zavezano ruto ● ekspr. dozdaj so si zatiskali oči pred resnico niso je hoteli spoznati, priznati ♪
  18.      zatísniti  -em dov. (í ȋ) 1. s pritisnjenjem česa, stisnjenjem narediti kako odprtino v čem neprehodno: zatisniti komu usta z dlanjo; zatisnil si je nos zaradi smradu; s prsti si je zatisnil ušesa, da ne bi slišal poka / prišel je od zadaj in mu zatisnil oči z rokama zakril // navadno v zvezi z oči zapreti: zatisnil je oči, ker je hotel spati / zatisniti mrliču oči pokriti jih z vekami 2. nar. zategniti: vrv, ovito okoli rok, so mu zatisnili; zatisniti si kravato ● zatisniti oko, oči ekspr. vso noč ni mogel zatisniti očesa zaspati; ekspr. profesor včasih zatisne (eno) oko, če dijaki prepisujejo se naredi, kot da ne opazi; pri izdajanju dovoljenj je večkrat zatisnil oko spregledal kako pomanjkljivost; ekspr. za vedno je zatisnil oči umrl je; ekspr. zatisniti (si) oči pred resnico ne hoteti je spoznati, priznati; morali si bomo zatisniti pasove se odreči določenim dobrinam, ugodju zatísnjen -a -o: sedel je z zatisnjenimi očmi, ker se mu je bleščalo ♪
  19.      zatóčkati  -am dov. (ọ̑) teh. s točkalom označiti točke na površini kovine: zatočkati mesta za luknje ♪
  20.      zatóžen  -žna -o prid. (ọ̄) navadno v zvezi zatožna klop sedež za obtoženca: približati se zatožni klopi ● ekspr. posadili, postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati ♪
  21.      zatóženec  -nca m (ọ́) 1. kdor je zatožen: mali zatoženec se je hotel maščevati tožljivcem 2. zastar. obtoženec, obdolženec: zatoženec se je zagovarjal, da tega ni storil hote; iz tožnika postati zatoženec ♪
  22.      zatrésniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. silovito zaloputniti: zatresniti pokrov skrinje; jezno zatresniti z vrati / prepih je zatresnil okno 2. ekspr. silovito vreči: zatresnil je krožnik na tla / zatresnil je slušalko na vilice trdo položil ♪
  23.      zatrobíti  in zatróbiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. zaigrati na trobilo: trobentač je zatrobil / zatrobiti na trobento // dati zvočne signale s trobilom: pastir, stražnik je zatrobil / preh. trobentač je zatrobil napad, umik, zbor 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročiti močne, doneče glasove: zatrobiti s trobento; glasno zatrobiti / zatrobiti na rog, v rog 3. dati močne, doneče glasove: parnik je zatrobil / zatrobili so lovski rogovi // oglasiti se s takimi glasovi: slon zatrobi 4. dati signal s hupo: pred ovinkom je voznik zatrobil / avtomobil je glasno zatrobil 5. ekspr. glasno, doneče se usekniti: kihnil je, nato pa zatrobil v robec 6. preh., slabš. glasno, doneče reči, povedati: glej, da ne zatrobiš kake neumne / pridite že, je zatrobila v hišo ♪
  24.      zaúpen  -pna -o prid., zaúpnejši (ū) 1. ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen / onadva sta zaupna prijatelja / izvedeti iz zaupnih virov 2. nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg osebe, kateri se zaupa, pove: pripovedovati si zaupne stvari / zaupen klepet, pogovor; pisati si zaupna pisma / biti s kom v zaupnih stikih; odnosi med njimi so zaupni 3. s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje: zaupen dokument, podatek; zaupna novica // za katerega vedo le določeni ljudje: dobiti kaj po zaupni poti; zaupna zveza med ilegalci 4. star. ki ni odprt, dostopen za javnost: imeti zaupen sestanek, shod 5. ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupen sodelavec partizanov, policije // ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi: imeti zaupno funkcijo, nalogo 6. zaupljiv: ljudje so do tujca, star. tujcu malo zaupni / imeti zaupen obraz zaúpno prisl.: zaupno povedati ♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje ♪
  25.      zavarovánje  tudi zavárovanje -a s (ȃ; á) 1. glagolnik od zavarovati: zavarovanje glave s čelado / zavarovanje poti ob prepadu / zavarovanje domače industrije pred premočno tujo konkurenco / zavarovanje svojih koristi / odločiti se za zavarovanje hiše, živine 2. pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: skleniti zavarovanje; trajanje zavarovanja / osebno, pomorsko, požarno zavarovanje; obvezno, pogodbeno, prostovoljno zavarovanje; življenjsko zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja // pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: zapornikom ni priznano zavarovanje / socialno zavarovanje / invalidsko zavarovanje; pokojninsko zavarovanje socialno zavarovanje, s katerim si zavarovanec zagotovi pravico do pokojnine; starostno zavarovanje kmetov do 1983 ki daje ob določeni starosti kmečkim zavarovancem pravico do starostne pokojnine; zdravstveno zavarovanje za primer bolezni, nesreče pri delu, poklicne bolezni ter druge začasne nezmožnosti za delo ● pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ◊ jur. kargo zavarovanje zavarovanje tovora za več nevarnosti; kasko zavarovanje zavarovanje prevoznega sredstva za več nevarnosti; zavarovanje posojila vrnitve posojila z zastavo ali s poroki; zavarovanje za doživetje pri katerem se izplača določena vsota, ko poteče pogodbena doba ali ko doseže zavarovanec določeno starost ♪

   4.780 4.805 4.830 4.855 4.880 4.905 4.930 4.955 4.980 5.005  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA