Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OZN (2.551-2.575)


  1.      ostvarljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. uresničljiv, izvedljiv, izpolnljiv: ostvarljivi načrti; letni plan ni ostvarljiv; ostvarljive ideje / njegove želje niso ostvarljive / možnosti za to so težko ostvarljive dosegljive ♪
  2.      osvedóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) zastar. 1. dokazati, potrditi: s svojim delom je osvedočil njegove besede 2. prepričati: ta dogodek jih je osvedočil, da ljudje ne poznajo usmiljenja; hotel se je osvedočiti o dejanskem stanju ♪
  3.      osvéstiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: osvestiti doraščajočo mladino; idejno, politično se osvestiti // knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: pisatelj jih želi osvestiti krivde; ekspr. novica ga je do kraja osvestila / v zadnjem trenutku se je osvestil nevarnosti zavedel 2. zastar. zbuditi iz nezavesti, spraviti k zavesti: dolgo je trajalo, da so ga osvestili; v nočnem hladu se je hitro osvestil osvéščen -a -o: ravnanje osveščenega človeka; idejno, politično osveščena družba; prisl.: osveščeno delovati; osveščeno storiti kaj zavestno ♪
  4.      osvéščati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, povzročati, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: osveščati mladega človeka; kulturno, politično osveščati družbo // knjiž. delati, da kdo kaj spozna, se česa zave: njegov zgled jih je osveščal dolžnosti / osveščati se krivde zavedati se 2. zastar. zbujati iz nezavesti, spravljati k zavesti: utopljenca so zaman osveščali; počasi se je začel osveščati ♪
  5.      osvežíti  -ím tudi osvéžiti -im dov., osvéžil (ȋ í; ẹ̑) 1. povzročiti, da postane kaj bolj sveže, čisto: dež je osvežil drevje; veter je osvežil ozračje // povzročiti, da se kdo duševno in telesno bolje počuti: mrzla pijača ga je osvežila; večerni sprehod jo je osvežil; osvežiti se z mrzlo vodo / osvežiti (si) obraz z limoninim sokom / ekspr. s prijetnim pripovedovanjem ga je osvežila poživila 2. nav. ekspr. povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti: osvežiti komu spomin na stare čase; osvežiti si znanje fizike 3. ekspr. narediti, da postane kaj spet bolj vidno, izrazito: osvežiti barve na sliki, steni ● ekspr. osvežiti stara poznanstva obnoviti ◊ agr. osvežiti pasmo izboljšati jo s križanjem znotraj pasme osvežèn -êna -o tudi osvéžen -a -o: osvežena se je lotila dela ♪
  6.      oščájati se 1 -am se nedov. (á) vulg. opravljati malo potrebo: skozi okno je videl voznike, ki so se oščajali na dvorišču ♪
  7.      ošíniti  -em dov. (í ȋ) 1. na hitro pogledati: posmehljivo ga je ošinila in odšla / z očmi ga je ošinila skrivaj, od strani; ošinil jo je z jeznim, ostrim pogledom 2. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom; ošvrkniti: ošiniti konja z bičem; ošinila jo je z metlo ● ekspr. vrstice je le ošinil na hitro, površno prebral; knjiž. obstala je, kakor bi jo strela ošinila oplazila, zadela ošínjen -a -o: bil je ošinjen od strele ♪
  8.      oškŕbiti  -im, in oškrbíti in oškŕbiti -im dov. (ŕ ȓ; ȋ ŕ) povzročiti, da odpadejo majhni deli, navadno s površine česa: pri pomivanju je oškrbila skledo; žaga se je ob žeblju oškrbila / krogle so oškrbile steno okrušile oškŕbljen -a -o: oškrbljeni krožniki; oškrbljen rob steklenice; oškrbljena posoda ♪
  9.      oškŕbniti  -em dov. (ŕ ȓ) oškrbiti: pri čiščenju je oškrbnila več krožnikov; sekira se mu je na grči oškrbnila / krogla je oškrbnila zid okrušila ♪
  10.      oštevílčiti  -im dov. (í ȋ) 1. označiti s številko, navadno z zaporedno: oštevilčiti dopise, račune; urediti in oštevilčiti pisma 2. označiti strani, liste v knjigi, rokopisu z zaporedno številko, znakom: oštevilčiti knjigo / oštevilčiti strani oštevílčen -a -o: oštevilčeni sedeži; vstopnice so oštevilčene; hodnik z oštevilčenimi vrati ♦ zal. oštevilčena izdaja izdaja v majhni nakladi, katere izvodi se označijo z zaporednimi številkami; numerirana izdaja ♪
  11.      ošvígniti  -em dov. (í ȋ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvigniti konja z bičem; s pasom ga je ošvignil po obrazu 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: samo ošvignila ga je in jezno odšla / z očmi je ošvignil gole stene sobe; ošvigniti koga s pogledom ● ekspr. zdel se ji je kot hrast, ki ga je ošvignila strela oplazila, zadela ♪
  12.      ošvŕk  -a m (ȓ) redko udarec, navadno s tankim, prožnim predmetom: dobil je dva ošvrka z brezovko ♪
  13.      ošvŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkati konja z bičem; pren., ekspr. v tem romanu je ošvrkal njihovo dvojno moralo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: posmehljivo ga je ošvrkala in odšla iz sobe / ošvrkal jo je s sovražnim pogledom ● ekspr. ošvrkali so ga drobci granate oplazili, zadeli ♪
  14.      ošvrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. večkrat udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkavati konje; pren. ošvrkaval jih je z ostrimi besedami 2. ekspr. ošinjati: ošvrkava ga in molči / od strani jo je ošvrkaval s svojimi nemirnimi očmi ♪
  15.      ošvŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkniti konja z bičem; pren., ekspr. v članku je ošvrknil tudi gostince; mimogrede ga je ošvrknil z besedo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: jezno jo je ošvrknil in odšel / postrani ga je ošvrknila z očmi; ošvrkniti koga s posmehljivim pogledom ♪
  16.      otípati  -am in -ljem dov. (ȋ ȋ) 1. s tipanjem zaznati: v žepu je otipal nekaj trdega; videti, slišati in otipati / otipati s prsti, z roko // s tipanjem a) ugotoviti, najti: pravočasno je otipala kljuko in ušla b) spoznati: v temi je otipal materin obraz / slepec vsako stvar otipa / otipati komu žilo ugotoviti, kako bije, utripa srce 2. tipajoč se dotakniti česa na več mestih: sadja ne bom jedel, ker si vsega otipal; otipal se je, če ima vse s seboj; pren., ekspr. radar otipa celotno ozemlje 3. med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik mu je otipal trebuh ● ekspr. senca je otipala ves prostor prešla čez ves prostor ♪
  17.      otipávati  -am nedov. (ȃ) 1. s tipanjem zaznavati: skrivaj je v žepu otipaval bankovec; gledati, okušati in otipavati // s tipanjem poskušati a) ugotoviti, najti: hodil je počasi in otipaval stopnice z nogo b) spoznati: slepi otrok otipava materin obraz / otipavati blago 2. tipajoč se dotikati česa na več mestih: ne otipavaj sadja; začeli so ga otipavati, če česa ne skriva; pren., ekspr. žaromet neprestano otipava taborišče 3. med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik mu je dolgo otipaval želodec 4. ekspr. previdno izpraševati, preizkušati: najprej ga je samo otipaval, nato pa kar naravnost vprašal; pred vsakim dogovarjanjem se dolgo otipavajo ● ekspr. otipavati komu jetra s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkrivati, odkrivati zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga ♪
  18.      otiščánec  -nca m (á) kožna odebelina, zadebelina: dobiti, imeti otiščance od čevljev; kurja očesa in otiščanci ♪
  19.      ôtok  -óka m (ó ọ́) 1. del kopnega sveta, obdan z vodo: prepeljali so se na otok; izkrcati se na otoku; živeti na otoku; ladja je plula ob otoku; otok na jezeru, reki; otoki na morju; ta kraj je bil zanj kot otok miru sredi razburkanega morja / koralni otok ki so ga zgradile korale; pren., ekspr. otok obilja v morju revščine ∙ publ. Otok Velika Britanija, Anglija ♦ geogr. rečni otok; geol. vulkanski otok ki so ga zgradile predornine 2. s prilastkom navadno manjša površina, ki se po lastnostih, značilnostih razlikuje od okolja: travnati otoki v puščavi / jezikovni otok; narodnostni otok 3. grad. označeni ali dvignjeni del vozišča zlasti za usmerjanje prometa: obvezna smer okoli otoka / usmerjevalni otok; otok za pešce / prometni otok ♪
  20.      otóžen  -žna -o prid., otóžnejši (ọ́ ọ̄) ki je v stanju čustvene prizadetosti: otožen človek; biti, postati otožen; ekspr. danes si pa nekam otožen žalosten, potrt // ki izraža, kaže tako stanje: otožen glas, pogled, smehljaj // ki povzroča tako stanje: otožen spomin; obšle so ga otožne misli / otožna glasba, pesem / ekspr. otožna jesenska pokrajina otóžno prisl.: otožno gledati v daljavo; otožno se nasmehniti; ne bo je več nazaj, je otožno rekel; sam.: v njenih očeh je bilo nekaj otožnega ♪
  21.      otóžje  -a s (ọ̑) knjiž. otožnost: obšlo ga je hudo otožje / otožje njegovih oči / z otožjem je pomislil nanjo ♪
  22.      otrdéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati trd, trši: po gnetenju je snov otrdela / nekaterim žuželkam so krila popolnoma otrdela 2. postati manj gibljiv, manj prožen: prsti, udje so mu z leti otrdeli / otrdeti od mraza, od dolge vožnje // ekspr. postati negiben, tog: od strahu smo otrdeli / obraz mu je v trenutku otrdel 3. ekspr. postati trd, brezčuten: v tem poklicu je čisto otrdel / srce ji je otrdelo ◊ lingv. otrdeti izgubiti palatalni element; med. mišica otrdi postane napeta in manj prožna otrdèl in otrdél -éla -o: otrdela koža; otrdela plast zemlje; otrdelo koleno ♪
  23.      otrdíti  -ím dov., otŕdil (ȋ í) 1. narediti, da postane kaj trdo, trše: otrditi platno s škrobom; otrditi rezilo s kaljenjem 2. povzročiti, da postane kaj manj gibljivo, manj prožno: mraz mu je otrdil prste 3. ekspr. povzročiti, da postane kdo trd, brezčuten: pogosti taki prizori so ga otrdili / prevzetnost ji je otrdila srce ♪
  24.      otróčjost  -i ž (ọ́) lastnost otročjega človeka: sramovala se je svoje otročjosti / starostna otročjost / ekspr. spoznal je otročjost svojih misli nezrelost, neresnost ♪
  25.      otróštvo  -a s (ọ̄) 1. doba v človeškem življenju od prvih let do mladostne dobe: poznata se že iz otroštva; veselo otroštvo; doživetja otroštva ♦ ped. zgodnje otroštvo doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo // ta doba pri posameznem človeku: otroštvo je preživljal na deželi / v otroštvu je imel mnogo lepih trenutkov 2. kar je značilno za to dobo: bili so polni otroštva / ekspr. to spoznanje mu je ubilo otroštvo v duši ♪

   2.426 2.451 2.476 2.501 2.526 2.551 2.576 2.601 2.626 2.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA