Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OZN (2.355-2.379)


  1.      obstájati 1 -am nedov. (ā) 1. biti materialno ali duhovno navzoč v stvarnosti: društvo obstaja že več let; na svetu obstaja dosti stvari, ki jih še ne poznamo; obstaja veliko vrst gob; ekspr. tako je, odkar obstaja svet / z oslabljenim pomenom: še obstaja možnost, da ga rešimo je mogoče; med njimi obstajajo velika nasprotja; obstaja nevarnost poplav grozijo nam poplave; obstaja upanje, da bo prošnja ugodno rešena upamo // redko živeti, shajati: brez hrane ne bi mogli dolgo obstajati ∙ moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. zame ne obstajaš več ne menim se zate; ne maram te; ekspr. odbor obstaja samo na papirju njegova dejavnost se ne čuti; knjiž. o tem problemu obstaja več knjig je napisanih 2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot: kosilo je obstajalo iz treh jedi; priprava obstaja iz več delov ♪
  2.      obsúti  -sújem dov., obsúl in obsùl (ú ȗ) 1. vreči večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: obsuti z rižem / obsuti s kamenjem, kroglami 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsuti z grožnjami; obsuti z očitki in psovkami; ko se je vrnil, so ga obsuli z vprašanji 3. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obsuti z ljubeznijo in spoštovanjem / obsuti s častmi / obsul jo je z darili 4. knjiž., ekspr. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: bridkosti in skrbi so jo obsule 5. redko osuti: obsuti krompir / obsuti s prstjo 6. ekspr. obstopiti, obkrožiti: ko je izstopil iz vlaka, so ga obsuli prijatelji; učenci so obsuli učitelja / star. turška vojska je obsula tabor obkolila ● star. rdečica ga je obsula zardel je obsút -a -o: s cvetjem obsuti zmagovalci ♪
  3.      obsvetlíti  -ím dov., obsvétli in obsvêtli; obsvétlil (ȋ í) narediti, da postane kaj svetlo, vidno: ogenj je obsvetlil obraze; blisk mu je za hip obsvetlil pot / sonce je obsvetlilo vrhove smrek obsijalo; pren. obsvetlilo ga je spoznanje obsvetljèn -êna -o: kipi so obsvetljeni z reflektorji ♪
  4.      obtòk  -óka m (ȍ ọ́) 1. gibanje, premikanje česa po kaki sklenjeni poti: obtok olja, vode; odprtine za boljši zračni obtok; pren., knjiž. mednarodni obtok literarnih vrednot // prehajanje preko različnih oblik, stanj nazaj v prvotno obliko, stanje: bakterije povzročajo obtok snovi v živi naravi; pomen gozda za uravnavanje vodnega obtoka 2. ekon., navadno v zvezi z denar krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva: pospeševati obtok denarja, vrednostnih papirjev / vzeti bankovec iz obtoka; v obtok je prišlo veliko ponarejenega denarja // količina denarja, ki je v krožnem gibanju: povečati obtok denarja ◊ anat. krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu; mali ali pljučni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; veliki ali telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; teh. centralno ogrevanje z naravnim po naravnih zakonitostih dviganja tople vode, pare, s prisilnim obtokom s črpalko; zool. enojni krvni obtok pri katerem poganja srce samo venozno kri ♪
  5.      obtóžen  -žna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na obtožence ali obtožbo: vse obtožno gradivo je bilo že zbrano / obtožna klop zatožna klop ◊ jur. obtožni postopek sodni postopek v zvezi z obtožbo; obtožni predlog obtožba upravičenega tožilca v skrajšanem kazenskem postopku za dejanje, ki se javno preganja ♪
  6.      obtóženec  -nca m (ọ́) kdor je obtožen: mali obtoženec se je zagovarjal tudi pred očetom // jur. oseba, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna ♪
  7.      obtožíti  in obtóžiti -im dov. (ȋ ọ́) narediti, imeti koga za krivega česa: obtožil ga je kraje; kar javno jo obtožuje / obtožili so ga pohlepa po denarju / po krivem obtožiti ♦ jur. vložiti obtožnico, obtožni predlog, zasebno tožbo obtóžen -a -o: obtožen tatvine, uboja; obtožen je za umor; obtožena skupina; sam.: obtoženi je priznal svoje dejanje ♪
  8.      obujeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. kdor povzroča, da postane kaj kot budno, živo: pisatelj je dober poznavalec stvarnosti in obujevalec preteklosti ♪
  9.      obúp  -a m (ȗ) močno čustvo človeka, ki ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: obšel ga je obup; spraviti v obup; novica ga je navdala z obupom; ekspr.: lotil, polastil se ga je obup; izbruhi jeze, obupa // nav. ekspr. stanje, ki je posledica tega čustva: iz obupa je začel piti; v obupu si je vzel življenje ● ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; ekspr. do obupa pusta pokrajina zelo ♪
  10.      obúpati  -am dov. (ȗ) priti v stanje, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: prehitro je obupal; zato še ni treba obupati; ekspr. nikar obupati // nav. ekspr. izgubiti upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupala je, da ga bo še kdaj videla / starši so nazadnje obupali nad sinom; vojaki so obupali nad zmago, zastar. o zmagi obúpan -a -o: obupan človek; imel je obupan obraz; bil je ves, zelo obupan; prisl.: obupano se držati, gledati ♪
  11.      obupávati  -am nedov. (ȃ) biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: ne obupavaj, vse se bo še uredilo; obupavati pred težavami // nav. ekspr. izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupaval je že, da se bo še kdaj vrnil domov / obupavati nad kom; večkrat je obupavala nad delom obupavajóč -a -e: obupavajoči ljudje ♪
  12.      obupováti  -újem nedov. (á ȗ) biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: ne obupuj, vse bo še dobro // nav. ekspr. izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupovala je že, da bo še kdaj zdrava / obupovati nad kom obupujóč -a -e: obupujoča vdova ♪
  13.      obveljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. izraža, da postane veljavno, sprejeto, kar določa samostalnik: obveljal je njegov načrt, predlog; nazadnje je obveljalo njegovo mnenje; zmeraj je morala obveljati njena beseda / pog. moja bo obveljala moja odločitev ∙ star. zakon bo obveljal bo ostal v veljavi 2. knjiž. biti označen, ocenjen: atentat je takoj obveljal za največji zločin ♪
  14.      obvládati  -am dov. (ā) 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali sovražnika premagali / konja je z lahkoto obvladal 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj 3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna 4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir; starko je obvladal spanec je zaspala // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo ● publ. Jugoslavija obvlada najvažnejši del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna ◊ ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro obvládati se ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: ta človek se zna obvladati; dobro se je obvladala obvládan -a -o: premišljen in obvladan človek; obvladani gibi; v kretnjah je bila skladna, obvladana ♦ gozd. obvladano drevje drevje, ki ga je preraslo sosednje drevje ♪
  15.      obvòz  -ôza m (ȍ ó) 1. glagolnik od obvoziti: s predorom bodo omogočili obvoz mesta 2. obvozna cesta: narediti, zgraditi obvoz / zaradi popravljanja avtomobilske ceste so morali voziti po obvozu ♪
  16.      obvózen  in obvôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó) nanašajoč se na obvoz: obvozni promet // v zvezi obvozna cesta cesta, ki vodi ob naselju, okrog naselja, mimo prometnih ovir: nova obvozna cesta bo speljana precej stran od mesta ∙ knjiž. mesto je obvozno ima obvozno cesto ♪
  17.      obvozíti  -vózim dov. (ȋ ọ́) publ. vozeč priti mimo, okrog česa: skupino, ki je stala na cesti, je voznik spretno obvozil; tovornjak je nasproti vozeči avtomobil srečno obvozil obvóžen -a -o 1. deležnik od obvoziti: obvoženo naselje 2. z voženjem izrabljen, poškodovan: njegov avtomobil je že precej obvožen ♪
  18.      obvzéti  -vzámem dov., obvzêmi obvzemíte; obvzél; nam. obvzét in obvzèt (ẹ́ á) zastar. obiti, prevzeti: čudni, nepoznani občutki so ga obvzeli ♪
  19.      obzír  -a m (ȋ) 1. ravnanje, vedenje, ki kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos: imeti obzir do bolnika, z bolnikom / vojaki so brez obzira hodili po žitu; ekspr.: nobenega obzira ne pozna; brez vsakega obzira mu je povedal vso resnico 2. upoštevanje česa pri svojem ravnanju, odločitvah; ozir: motijo ga njegovi obziri; ravnati brez obzirov / publ. pri tej stvari je treba jemati, vzeti v obzir vse okoliščine upoštevati ● zastar. v tem obziru je čudak v tem pogledu; zastar. v nekem obziru imaš prav pravzaprav; zastar. z obzirom na nastale težave so se načrti spremenili glede na ♪
  20.      obžalovánje  -a s (ȃ) 1. neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: ni skrival svojega obžalovanja; globoko, iskreno obžalovanje; ekspr. grenko obžalovanje / čutiti, imeti, izražati obžalovanje 2. čustvena prizadetost, žalost zaradi česa: predajati se obžalovanju; obžalovanja vreden dogodek, spor / ekspr. to je človek, vreden vsega obžalovanja pomilovanja ∙ ekspr. živi v obžalovanja vrednih razmerah zelo slabih 3. publ. nezadovoljstvo, nejevolja: vsi navzoči so izrazili obžalovanje zaradi tega sklepa / poročilo o obnovitvi jedrskih poskusov je treba sprejeti z obžalovanjem ♪
  21.      océna  -e ž (ẹ̑) 1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika / dati, poslati, prejeti književno delo v oceno // ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko 2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni / opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen 3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi / prošnji naj se priloži ocena o družbenopolitični dejavnosti; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja / ocena živil // knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena 4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov dinarjev; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog ● publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju ◊ šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost ♪
  22.      ocenjeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ocenjevanje: ocenjevalna komisija za natečaj / ocenjevalna merila / nenadoma je začutila na sebi njegov ocenjevalni pogled / v prvi ocenjevalni konferenci je bilo precej negativnih ocen ♦ šport. ocenjevalna vožnja vožnja s kolesom, motorjem ali avtomobilom, pri kateri se ocenjuje zlasti tehnika vožnje in poznavanje prometnih predpisov; zal. ocenjevalni izvod izvod znanstvenega ali umetniškega dela, ki ga da založba ocenjevalcu v oceno ♪
  23.      ocenjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od ocenjevati: ocenjevanje premoženja / ocenjevanje književnega dela; ocenjevanje vin / pravilno ocenjevanje položaja / ocenjevanje pridelkov / novi profesor je pri ocenjevanju zelo strog; pravično, strogo ocenjevanje; načela za ocenjevanje ♦ šol. opisno ocenjevanje označevanje učnega uspeha z besedami ♪
  24.      očála  očál s mn. (ȃ) priprava za na oči z lečami, stekli za odpravljanje očesnih napak ali za zaščito oči: nadeti, natakniti, nositi, sneti očala; očala za gledanje od blizu; očala za kratkovidnost; fant z očali / očala so se mu orosila leče, stekla očal / črna očala s temno obarvanimi stekli; sončna očala; zaščitna očala; etui za očala; okvir za očala; pren. življenje gleda skozi rožnata očala; svet vidi skozi svoja očala ● bere še brez očal dobro vidi ◊ teh. varilska očala za zaščito oči pri (plamenskem) varjenju; vet. očala dlake okrog oči, ki se po barvi razlikujejo od barve živali ♪
  25.      očenàš  -áša m (ȁ á) rel. molitev z začetkom: Oče naš: moliti očenaš; pet očenašev in zdravamarij; pravila zna kot očenaš ● nar. pri vratih je visel dolg očenaš rožni venec; star. za očenaš ali dva pozneje je v taboru nastal nemir čez kratek čas; to je gotovo kot amen v očenašu popolnoma, čisto ◊ etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom ♪

   2.230 2.255 2.280 2.305 2.330 2.355 2.380 2.405 2.430 2.455  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA