Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OZN (1.076-1.100)


  1.      gromóvnik  -a m (ọ̑) 1. ekspr. kdor zelo glasno, navdušeno govori, se zavzema za kaj: bil je eden izmed glavnih gromovnikov v skupščini; politični gromovnik / gromovnik svobode glasnik, oznanjevalec 2. knjiž. naslov za boga Jupitra ali Zeusa: veliki gromovnik / kot pristavek k imenu tega boga gromovnik Jupiter ♪
  2.      gromozánski  -a -o prid. (ȃ) ekspr. 1. zelo velik, ogromen: na cesti je stal gromozanski avtomobil; vihtel je gromozansko sekiro / ponujali so mu gromozansko vsoto denarja / gromozanska pošast grozna, strašna 2. redko močen, silovit: slišalo se je gromozansko razbijanje po vratih gromozánsko prisl.: kaj se pa tako gromozansko derete ♪
  3.      grôzen  -zna -o prid., grôznejši (ȏ) 1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: videl je grozne prikazni; grozna zver / grozen zločin / grozne besede; grozna kletev / ekspr. pravljica ne sme biti preveč grozna // ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: grozna bolezen; čaka ga grozna kazen; grozna novica / to so bili grozni časi 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to je grozen človek; tvoji prijatelji so res grozni / ima grozen značaj / grozno čenčanje, vedenje / otroci so bili med vožnjo grozni zelo nemirni, nagajivi 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: bil je v groznem strahu zanjo; vozi z grozno hitrostjo; godi se mu grozna krivica; dela grozne napake / grozna globina, tema / grozen dež, veter 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: imeli smo grozno hrano; cesta je bila grozna / piše grozen jezik / tu notri je grozen zrak zelo zatohel, nečist; imamo grozno vreme zelo neugodno 5. pog., ekspr. zelo grd, neprikupen: ima grozne čevlje; grozna barva; v tej obleki je grozna 6. nar. gorenjsko lep, čeden: bila je grozno dekle grôzno 1. prislov od grozen: grozno poje; grozno so ga pretepali; grozno je lep; grozno dolgo so ga čakali 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: grozno je poslušati take neumnosti; kaj ni grozno, da noče priznati / grozno mu je bilo pri duši / pri njih je grozno imajo zelo neurejene razmere 3. v medmetni rabi izraža veliko čustveno prizadetost, grozo: grozno, mučili ga bodo; sam.: marsikaj groznega je doživel; preveč groznega je v teh zgodbah ♪
  4.      grozíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. obljubljati, napovedovati komu kaj neprijetnega, hudega: rad grozi, ne naredi pa nič; vedno mu je grozil, da ga bo kaznoval; grozijo mu z dražbo; zastar. grozil se je, da nas bo tožil / hiša grozi, da se bo zrušila // zastrašujoče zamahovati s čim: že od daleč jim je grozil s palico, s pestjo 2. biti na tem, da nastopi: grozi epidemija kuge; grozi mu nevarnost; grozilo ji je, da se zaduši 3. nav. 3. os., knjiž. vzbujati, povzročati grozo, srh: vse to, kar se je dogodilo, me je grozilo; samota jo grozi; zastar. še danes se mi grozi, če se spomnim nazaj grozíti se zastar. 1. zgražati se, jeziti se: grozila se je nad njeno skopostjo; zdaj je prepozno groziti se 2. bati se, plašiti se: ni se grozil nočnega dela grozèč -éča -e: grozeč maha s palico; govorila je z grozečim glasom; grozeči oblaki; prisl.: grozeče pogledati, zaklicati ♪
  5.      grozodéjstvo  -a s (ẹ̑) knjiž. grozno dejanje, zločin: njegovo grozodejstvo je bilo kmalu odkrito; ekspr. z ujetniki so počenjali prava grozodejstva ♪
  6.      grozôta  -e ž (ó) 1. nav. mn. kar povzroča grozo, hudo trpljenje: junaško je pretrpel vse grozote; vojne grozote; grozote okupacije / ekspr., v povedno-prislovni rabi kaj ni grozota, da so mu vse poti zaprte 2. značilnost groznega, hudega: opisal je grozoto prestanih muk 3. redko groza: čutil je grozoto pred neznanim 4. v medmetni rabi izraža zgražanje, ogorčenje: grozota, kakšna je današnja mladina ♪
  7.      grozovítost  -i ž (ȋ) ekspr. grozno, strašno dejanje ali ravnanje: ljudje so trpeli zaradi grozovitosti, ki so jih počenjali zavojevalci / pisal je o grozovitosti vojne ♪
  8.      grúntar  -ja m (ȗ) raba peša lastnik grunta, velik kmet: bajtarji in gruntarji; bil je sin premožnega gruntarja ♪
  9.      grúpa  -e ž (ú) 1. navadno s prilastkom več ljudi, ki jih kaj povezuje, druži; skupina: udeleženci so se razdelili v interesne grupe; jurišna grupa; koalicija več političnih grup; nastop folklorne grupe / v delovni grupi je pet učencev // več ljudi, stvari, ki so v določenem času skupaj: bliža se grupa turistov 2. kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: njegova prozna dela razdelimo v tri grupe / slavistika se je odcepila od indoevropeistike kot samostojna grupa ◊ mat. grupa množica elementov, med katerimi obstaja ena računska operacija; voj. grupa odredov med narodnoosvobodilnim bojem vojaška formacija z bataljoni in odredi, vezana na določeno ozemlje ♪
  10.      gúba  -e ž, im., tož. mn. in dv. stil. gubé (ú) 1. kar nastane pri mečkanju tkanine, papirja: na krilu so se ji naredile gube; zlikati gube na rokavu / na hrbtu se mu na suknjiču delajo gube // kar nastane pri namernem zapognjenju tkanine: krilo z gubami; obleka z dvema globokima gubama / bogate gube zavese / zalikana guba / guba pri hlačah rob 2. gubi podobna zareza, zlasti na obrazu: na čelu se mu delajo gube; ima že gube okrog oči / nabrati obraz v gube / prijazne, resne gube poteze 3. manjša, gubi podobna izrastlina: v grlu sta dve prožni gubi, ki prestrezata zrak ● deni odejo v dve gubé, da te ne bo zeblo pregani jo, da bo dvojna; držati se v dve gubé sključeno; oče že leze v dve gubé dobiva sključeno držo ◊ geol. guba vzbočeni del zemeljskih plasti, ki je nastal zaradi tektonskih procesov; kolenčasta guba guba, ki je na pregibu stanjšana; um. cevaste gube na kipih ♪
  11.      gúlež  -a m (ȗ) 1. žarg., šol. kdor se uči mehanično, brez razumevanja: v razredu je nekaj guležev 2. slabš., redko izkoriščevalec, oderuh: založnik je bil neusmiljen gulež ♪
  12.      gumózen  -zna -o (ọ̑) pridevnik od guma 3: gumozni stadij sifilisa ♪
  13.      hacáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. okorno, težko hoditi: otrok haca in raca / nervozno je hacal po sobi ♪
  14.      hajdúk  -a m (ū) pri nekaterih južnoslovanskih narodih 1. nekdaj borec, ki se na gverilski način bori proti turškemu okupatorju: četa hajdukov; pesmi o hajdukih 2. slabš. cestni ropar, razbojnik: orožniki ženejo hajduka ♪
  15.      hálaš  -a m (ȃ) žarg., pri dravskih splavarjih odsek reke, ki je viden med dvema ovinkoma: Vožnja je postajala z vsakim halašem nevarnejša (A. Ingolič) ♪
  16.      háljica  -e ž (á) manjšalnica od halja: deklice v haljicah ◊ bot. trajnica kamnitih tal z ozkimi listi in rožno rdečimi cveti, Tunica saxifraga ♪
  17.      handicap  tudi hendikep -a [hêndikep] m (ȇ) šport., pri nekaterih tekmovanjih izenačenje možnosti za zmago, tako da dobi na začetku tekmovanja močnejši tekmovalec težje pogoje: pristati na handicap; tekmovati po pravilih handicapa // publ. kar spravi koga v neenak, slabši položaj: izključitev igralca je bila za naše moštvo precejšen handicap; kolektivu tovarne je kljub vsem handicapom uspelo osvojiti svetovni trg; neskl. pril.: handicap tekma, vožnja ♪
  18.      handicapírati  tudi hendikepírati -am [hendikep-] dov. in nedov. (ȋ) publ. spraviti koga v neenak, slabši položaj: bolezen ga je handicapirala; vsakega sobesednika že vnaprej handicapira z oznako »birokrat« ♪
  19.      háptičen  -čna -o prid. (á) um. ki daje možnost dojemanja v treh razsežnostih: haptično učinkovanje slike; haptično jedro plastike ♪
  20.      háusbál  -a [hau̯s-] m (ȃ-ȃ) nižje pog. privatna družabna prireditev za ožji krog povabljencev, navadno s plesom, domača zabava: udeležiti se hausbala; spoznala sta se na hausbalu ♪
  21.      havaríja  -e ž (ȋ) poškodba prevoznega sredstva, zlasti ladje ali letala, ali tovora med vožnjo: ladja je pretrpela havarijo ♦ jur. velika ali generalna havarija hote povzročena škoda ali stroški, ki nastanejo zato, da se reši prevozno sredstvo, zlasti ladja ali letalo, ali tovor ♪
  22.      hčí  hčére ž, tož. ed. hčér, or. ed. hčérjo; rod. mn. hčerá tudi hčér, daj. mn. tudi hčeràm, mest. mn. tudi hčeràh, or. mn. tudi hčerámi; daj., or. dv. tudi hčeráma (ȋ ẹ̑) ženska v odnosu do svojih staršev: hči se mu moži; sprejela nas je domača hči; ima dve majhni, odrasli hčeri; najmlajša hči / ekspr. rodna hči me ne spozna // knjiž., s prilastkom ženska glede na svoj izvor, družbeno pripadnost: poročil se je s kmečko hčerjo; tujina je zastrupila tisoče naših hčera in sinov ● dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; ekspr. tudi ona je Evina hči navadna ženska z vsemi slabostmi; ekspr. Evine hčere ženske; pesn. hči gora, planin reka, ki izvira v gorskem svetu; evfem. hčere noči vlačuge, prostitutke; preg. kakršna mati, takšna hči ♪
  23.      hegeljánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na hegeljance ali hegeljanstvo: hegeljanski nazori / delu se pozna vpliv hegeljanske filozofije ♪
  24.      helánca  tudi helánka -e [prva oblika -nka in -nca] ž (ȃ) tekst. nakodrana, prožna preja iz umetnih vlaken: postopek kodranja helance // tkanina ali pletenina iz te preje: smučarske hlače iz helance ♪
  25.      hematóm  -a m (ọ̑) med. izliv krvi v mehko tkivo: podkožni hematom; hematom v jetrih ♪

   951 976 1.001 1.026 1.051 1.076 1.101 1.126 1.151 1.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA