Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OST (8.601-8.625)


  1.      enoveljáven  -vna -o prid. (á ā) publ. neizpodbiten, neovrgljiv: poskusi niso dali enoveljavnih rezultatov enoveljávno prisl.: upravičenost takšnega sklepa je mogoče enoveljavno dokazati ♪
  2.      ênovŕsten  -tna -o prid. (ē-ȓ) postavljen v eni vrsti: enovrstna razporeditev / enovrstni plašč, suknjič plašč, suknjič z gumbi v eni vrsti ♪
  3.      entalpíja  -e ž (ȋ) fiz. termodinamična količina, ki je sestavljena iz notranje energije in produkta tlaka s prostornino telesa: entalpija pare je narasla ♪
  4.      entitéta  -e ž (ẹ̑) filoz. kar je, obstaja: entitete v prostoru in času ♪
  5.      entuziázem  -zma m (ā) velika navdušenost, zavzetost za kaj: kadar je govoril o glasbi, so vsi občudovali njegov entuziazem; v svojem poklicu je delal z entuziazmom; ustvarjalni, verski entuziazem; entuziazem filmskih amaterjev ♪
  6.      eolít  -a m (ȋ) arheol. preprosto oblikovan kamen, ki naj bi ga kot orodje uporabljal človek v terciarju ♪
  7.      epifít  -a m (ȋ) bot. rastlina, ki raste na drugi rastlini in ima lastno presnovo, priraslika: alge, lišaji in mahovi so najbolj pogosti epifiti pri nas ♪
  8.      epifíza  -e ž (ȋ) anat. 1. žleza z notranjim izločanjem v velikih možganih, češerika: funkcija epifize 2. končni del dolge cevaste kosti: odlomljena epifiza ♪
  9.      epigenéza  -e ž (ẹ̑) biol. teorija, da se v osebnem razvoju iz preprostega začetnega stanja razvije vse bolj kompliciran organizem ♪
  10.      epigón  -a m (ọ̑) nav. slabš. kdor posnema dela pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: on sploh ni pesnik, je epigon; Jurčičevi epigoni; stranski oltar je delo drugovrstnega kiparskega epigona ♪
  11.      epigónstvo  -a s (ọ̑) nav. slabš. posnemanje del pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: ta pisatelj se nagiba k epigonstvu; plitvo epigonstvo; epigonstvo po vsebini in obliki; njegovo ustvarjanje je daleč od vsakega epigonstva ♪
  12.      epigrám  -a m (ȃ) lit. kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku, puščica: Prešernovi epigrami; njegovi epigrami so zabavni ♪
  13.      epikureízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikureizem spada k helenističnim materialističnim filozofijam 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: prevladujoča nota romana je epikureizem ♪
  14.      epikuréjec  -jca m (ẹ̑) 1. pristaš epikureizma: stoiki in epikurejci 2. ekspr. kdor teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživač: v gastronomskem pogledu je velik epikurejec; dobrovoljen epikurejec ♪
  15.      epikuréjstvo  -a s (ẹ̑) 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikurejstvo in stoicizem 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: popolnoma se je vdal čutnosti in epikurejstvu; rafinirano epikurejstvo ♪
  16.      episkopát  -a m (ȃ) skupnost škofov, škofje: jugoslovanski, svetovni episkopat ♪
  17.      epistemologíja  -e ž (ȋ) filoz. filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; gnoseologija ♪
  18.      epístola  -e ž (ȋ) knjiž. slovesno pismo, poslanica o določenem problemu, navadno v verzih: Horacijeve epistole o pesništvu / Župančičeva Velikonočna epistola sinu ♦ rel. odlomek iz svetega pisma, navadno iz pisem apostolov, ki se bere pri maši; berilo ♪
  19.      epistolár  -ja m (á) rel. zbirka odlomkov iz svetega pisma, navadno iz pisem apostolov ♪
  20.      epíteton  -a in -eta m, mn. epíteti tudi epíteta s (ȋ) lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik, pridevek: v knjigi so pogosti baročno nabrekli epiteti; kopičenje epitetov otežuje dikcijo; pren. skoraj obvezni epiteton za vse nove vlade je, da so revolucionarne, progresivne ♪
  21.      epizóden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na epizodo: nastopiti v epizodnem prizoru; epizodni vložki v romanu // knjiž. postranski, nepomemben, obroben: epizodna oseba; igralec nastopa samo v epizodnih vlogah / boj partizanskih odredov ni imel epizodnega značaja; epizodno dogajanje ♪
  22.      epóha  -e ž (ọ̑) knjiž., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred; doba: živel je v slavni epohi; naša epoha; smo na pragu nove epohe / epoha imperializma, socializma; epoha renesanse ♪
  23.      epohálen  -lna -o prid. (ȃ) nav. ekspr. ki ima zelo velik, trajen pomen, zlasti za napredek človeštva: epohalni znanstveni in tehnični dosežki; epohalno odkritje / ta pomoč je bila za nas naravnost epohalnega pomena ♪
  24.      epoléta  -e ž (ẹ̑) nav. mn. košček blaga z znaki čina na ramenskem delu uniforme: generalske epolete; častnik v slavnostni uniformi z zlatimi epoletami ♪
  25.      epopéja  -e ž (ẹ̑) 1. nav. vznes. ep, zlasti obsežnejši ali junaški: grški epopeji Iliada in Odiseja; Pan Tadeusz je moderna narodna epopeja 2. publ. pripovedno literarno delo, ki na široko obravnava življenje: roman je tragična epopeja narodne preteklosti 3. knjiž. pomembno, junaško dogajanje: osvobodilna vojna je pomenila veliko epopejo za našo deželo ♪

   8.476 8.501 8.526 8.551 8.576 8.601 8.626 8.651 8.676 8.701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA