Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OST (8.026-8.050)


  1.      dosegljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da doseči: škatla je na dosegljivi polici / težko dosegljivi cilji; dosegljiva natančnost / literatura za razpravo je bila lahko dosegljiva; prvo mesto zanj ni več dosegljivo / cene tega blaga so malokomu dosegljive so zelo visoke ♪
  2.      doselítev  -tve ž (ȋ) priselitev: še je možnost za nove doselitve ♪
  3.      dosézati  -am nedov. (ẹ̄) dosegati: dosezati cilje / dosezati velike uspehe / čeprav je mlajši, doseza po sposobnosti vse svoje tovariše ♪
  4.      dosléden  -dna -o prid., doslédnejši (ẹ̑) ki dela, ravna vedno po določenih načelih: biti dosleden pri svojem delu; ostal je vedno dosleden in zvest svojemu prepričanju; dosleden vzgojitelj / bil je najdoslednejši bojevnik za samoodločbo narodov; dosleden zagovornik delavstva // ki je brez bistvenih sprememb, odstopanj: takrat je bil še daleč od doslednega materializma; dosleden program; vzgoja mora biti dosledna doslédno prisl.: dosledno se drži svoje teorije; vlada dosledno izvaja svojo politiko; zahteve šol bi morale biti dosledneje usklajene z učnimi programi / ekspr.: vabil jo je na izlete, a ga je dosledno odbijala vztrajno, kar naprej; na zaslišanjih vse dosledno taji prav vse, čisto vse ♪
  5.      doslíšen  -šna -o prid. (í ȋ) nanašajoč se na oddaljenost, v kateri se da kaj (razločno) slišati: biti v doslišni bližini; bila je v doslišni oddaljenosti ♪
  6.      doslúh  -a m (ȗ) knjiž. oddaljenost, v kateri se da kaj (razločno) slišati: priti iz dosluha, v dosluh; žival je na, v dosluhu ♪
  7.      doslužíti  in doslúžiti -im dov. (ȋ ú) 1. končati služenje: doslužil sem; doslužiti kadrovski rok, vojaščino / pri tem gospodarju je hitro doslužil // ekspr. dotrajati: stroj je doslužil; čevlji so doslužili 2. dopolniti služenje: doslužiti mora, kar mu manjka do izpolnjene vojaške obveznosti doslúžen -a -o: doslužen vojak; v pristanišču stoji doslužena ladja; doslužene rokavice ♪
  8.      dospétek  -tka m (ẹ̑) ekon., fin., navadno v zvezi z dolg, menica dospelost: dospetek dolga, menice / plačilo ob dospetku ♪
  9.      dospétje  -a s (ẹ̑) zastar. prihod: dospetje na cilj / dospetje poštnega avtobusa ♪
  10.      došólati  -am dov. (ọ̑) doštudirati: došolati sina / prišel je v mesto, da bi se došolal ♪
  11.      dotakníti se  in dotákniti se -em se dov. (ȋ á) 1. približati se tako, da pride do dotika, stika: v pozdrav se je dotaknil čepice; dotaknila se me je in me pobožala; dotakniti se rane; skakalec se je pri doskoku dotaknil tal z rokami; dotakniti se s prsti; nalahko se dotakniti / konici sabelj sta se dotaknili; vrv se je dotaknila tal; pren. nikoli se ga ni dotaknila ljubezen; misel se ga je rahlo dotaknila // ekspr., z nikalnico izraža, da dejanje, ki izhaja iz osebka, (še) ni nastopilo: skedenj je že gorel, hiše se pa ogenj še ni dotaknil; gozd je čudovit, sekira se ga še ni dotaknila / jedi se ni niti dotaknil; pren. novi čas se ga ni niti dotaknil ∙ ekspr. noben moški se je še ni dotaknil ni imel z njo spolnih odnosov; ekspr. fant je pošten, nikoli se ne dotakne česa tujega ne vzame, ne ukrade 2. publ. na kratko, nekoliko spregovoriti o čem: govornik se je mimogrede dotaknil še tega vprašanja; z nekaj besedami se je dotaknil tudi položaja v svetu / v svoji razpravi se je dotaknil problema izseljencev 3. ekspr. rahlo udariti: če se me le dotakneš, ti bom vrnil; niti s prstom se te ne smejo dotakniti ♪
  12.      dotík  -a m (ȋ) kratkotrajno, popolno približanje: začutiti rahel dotik; redke snežinke so se pri dotiku z zemljo raztopile; opozoriti z dotikom roke / hruške so na dotik že mehke; pren. neprijeten dotik s človeško brezčutnostjo ∙ publ. priti v dotik z drugimi deželami spoznati jih, seznaniti se z njimi; z delavci prihaja vsak dan v dotik se shaja, se druži, govori z njimi ♦ elektr. napetost dotika napetost, ki se pojavi ob okvari na kovinskih delih električnih naprav in deluje na človeka ob dotiku; med. okužba z dotikom ♪
  13.      dotíka  -e ž (ȋ) star. dotik, stik: prepovedati vsako dotiko z bolnikom ∙ star. spominja se prijatelja, s katerim je pogosto prihajal v dotiko se je shajal, družil, govoril z njim; star. to vedo vsi, ki so bili z njim v dotiki so se družili z njim, ga poznali ♪
  14.      dotípati  -am in -ljem dov. (ȋ ȋ) s tipanjem seči do česa, najti kaj: dotipal je njeno roko; segel je v žep in dotipal zavojček; v temi sta dotipala vrata / dotipala se je do vžigalic dotípati se s tipanjem priti kam: v temi se je dotipal do vrat; v snežnem metežu so se dotipali do zavetja; s težavo se dotiplje k oknu; komaj se je dotipala v kuhinjo; redko ni se mogel dotipati vrat // knjiž. z razmišljanjem priti do česa: dotipali smo se do umetniških potez pesnikove osebnosti; dotipati se do osnovnih tez referata / ne more se dotipati do jasnosti ♪
  15.      dotírati 1 -am nedov. in dov. (ȋ) dajati dotacijo: družba dotira znanstveno delo; dotirati gledališče, revijo, raziskovalne ustanove; dotirati iz sklada dotíran -a -o: dotirane družbene dejavnosti; festivalske prireditve bodo morale biti dotirane ♪
  16.      dotrájati  -am dov. (ȃ) zaradi dolge rabe, obstajanja postati neuporaben, neprimeren: hiše so že dotrajale; vodovodna napeljava je dotrajala dotrájan -a -o: čakalnica s starim, dotrajanim inventarjem; leseni stebri so bili dotrajani; opustili so prevoz na dotrajani progi ♪
  17.      douméti  -úmem stil. -uméjem dov., tudi doúmel; doúmljen tudi doumét (ẹ́ ȗ, ẹ̑) popolnoma, do konca razumeti, spoznati: doumeti bistvo problema, smisel stavka; ne more doumeti vsega, kar se je zgodilo; prizadeval si je doumeti pisateljevo osebnost; doumela je to do dna ♪
  18.      doumétje  -a s (ẹ̑) knjiž. glagolnik od doumeti: globlje doumetje pesnikove osebnosti; doumetje pisateljevega dela; doumetje sočlovekovega duševnega sveta ♪
  19.      dovčérajšnji  -a -e prid. (ẹ́) ki je bil, obstajal do včeraj: dovčerajšnje vreme je bilo zelo slabo // publ. ki je bil, obstajal do nedavnega: dovčerajšnji voditelji; državi preti nevarnost od njenega dovčerajšnjega zaveznika / dovčerajšnje geslo aristokracije; to je podoba njenega dovčerajšnjega življenja ♪
  20.      dovolíti  -vólim dov. (ȋ ọ́) 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje ∙ preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem 3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo ∙ ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti dovóljen -a -o 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega ♪
  21.      dovóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. zadosten: to je že dovoljen razlog za spor; vsega ima v dovoljni meri; njegovo ime je dovoljno jamstvo za uspeh 2. zastar. zadovoljen: mož je dovoljen in srečen ♪
  22.      dovoljênje  -a s (é) kar izraža soglasje nadrejenega z željo, prošnjo podrejenega: oče mu je dal dovoljenje, da gre v hribe; dobiti, prositi dovoljenje za kaj; brez dovoljenja je zapustil delavnico; z materinim dovoljenjem hodi na ples; pismeno dovoljenje / kot vljudnostna fraza z dovoljenjem? je vprašal in prisedel // tako soglasje v pismeni obliki: izdati dovoljenje za prevoz; mejo je prestopil brez dovoljenja / gradbeno dovoljenje; delati brez obrtnega dovoljenja; oskrbeti si potno dovoljenje; sodišče mu je odvzelo vozniško dovoljenje; dovoljenje za lov / dovoljenje mu kmalu poteče veljavnost dovoljenja ♪
  23.      dovoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) dajati dovoljenje, pristanek za kaj: starši mu dovoljujejo, da hodi v kino; nerada ji dovoljuje, da se druži s tistim dekletom / ostal bi še, pa mi delo ne dovoljuje; pomagal ti bom, kolikor mi bodo razmere dovoljevale / publ. skakalnica dovoljuje skoke do sto metrov dovoljeváti si večkrat upati si, drzniti si storiti kaj: dovoljuje si obiskovati ga tudi pozno zvečer; vse si dovoljuje / kot vljudnostna fraza dovoljujem si kratko vprašanje ♪
  24.      dovôljkrat  prisl. (ȍ) izraža zadostno število ponovitev: to vem, dovoljkrat si mi že pravil; nisi ga še dovoljkrat prosil / to pot sem kar dovoljkrat prehodil velikokrat, večkrat ♪
  25.      dovóljšen  -šna -o prid. (ọ̑) knjiž. zadosten: to je bil dovoljšen razlog za spopad; ljudje niso bili v dovoljšni meri politično zreli; v ljudeh je našel dovoljšno oporo ♪

   7.901 7.926 7.951 7.976 8.001 8.026 8.051 8.076 8.101 8.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA