Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OST (7.101-7.125)


  1.      čebeláriti  -im [čeb in čǝb] nedov. (á ȃ) gojiti čebele: na starost je čebelaril; nekdaj so čebelarili v kranjičih ♦ čeb. čebelariti na med preprečevati rojenje čebel, da naberejo več medu; čebelariti na roje pospeševati rojenje čebel ♪
  2.      čebelárstvo  -a [čeb in čǝb] s (ȃ) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem čebel: razvoj čebelarstva in sadjarstva / na čebelarstvo se ne razume; umno čebelarstvo // nauk o gojenju in izkoriščanju čebel: izšla je nova knjiga o čebelarstvu ♪
  3.      čebelnják  -a [čeb in čǝb] m (á) stavba za čebelne panje: postavil je nov čebelnjak; sedeti pri čebelnjaku; v razredu je živo kot v čebelnjaku ♦ čeb. dvostranski čebelnjak pri katerem so panji s pročelji obrnjeni na dve strani; zložljiv čebelnjak ♪
  4.      čebrìč  -íča [čǝb] m (ȉ í) 1. manjšalnica od čeber: prati v čebriču 2. gost. posoda za hlajenje buteljčnih vin pri serviranju: čebrič z ledom in buteljkami ♪
  5.      čebríček  -čka [čǝb] m (ȋ) 1. manjšalnica od čebrič: živina pije iz čebrička; čebriček vode 2. gost. posoda za hlajenje buteljčnih vin pri serviranju; čebrič: buteljke v srebrnih čebričkih ♪
  6.      čebrnjánje  -a s (ȃ) glagolnik od čebrnjati: žensko čebrnjanje mu preseda; bilo je dosti šal, čebrnjanja in smeha / čebrnjanje ptic ♪
  7.      čéča  in čêča -e ž (ẹ̄; é) 1. nar. severozahodno dekle: postala je že cela čeča / dražili so me, da imam čečo 2. redko igrača, ki predstavlja deklico; punčka: naredila je ljubko čečo iz cunj ♪
  8.      čečkaríja  -e [čǝč] ž (ȋ) slabš. nerazločno, grdo napisano besedilo: te čečkarije ne morem brati // literarno delo, sestavek brez vrednosti: po njegovi sodbi je ta pesem navadna čečkarija ♪
  9.      čedálje  prisl. (á) s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: naši sosedje se čedalje bolj razburjajo; grmi čedalje močneje; čedalje več ljudi je; čedalje manj se mu toži po domu ♦ muz. čedalje močneje označba za jakost izvajanja crescendo ♪
  10.      čéden  -dna -o prid., čédnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. precej lep: je visoke postave in čednega obraza; čedno dekle / oblečen je v čedno sivo obleko; pren., iron. no, čedna druščina! čedne stvari sem slišal o tebi 2. raba peša čist, snažen: otroke ima zmeraj čedne in urejene / ekspr. njegove kupčije niso ravno čedne poštene, neoporečne 3. ekspr. precej velik: plačal je čedno vsotico denarja; pridobil si je kar čedno premoženje / rad bi kako čedno službico dobro, donosno čédno prisl.: to dekle se čedno oblači ♪
  11.      čehízem  -zma m (ȋ) lingv. element češčine v kakem drugem jeziku: uvajati rusizme in čehizme; v prevodu je ostalo dosti čehizmov ♪
  12.      čeláren  -rna -o prid. (ā) nar. nenavaden, skrivnosten, čuden: imel sem mešan, čelaren občutek; čelarna prikazen // nar. vzhodno zvijačen, varljiv: čelarni svet ♪
  13.      čêlen  -lna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na čelo: čelne gube; čelna kost; vnetje čelne votline / čelni vodja je dal povelje za umik / čelna deska postelje; čelna stran panja, hiše ◊ aer. čelni veter veter, ki piha pravokotno na čelo vozila; geogr. čelna morena nasutina ledenika ob njegovem spodnjem koncu; teh. čelna ploskev ploskev, ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; urb. čelna postaja postaja, ki stoji pravokotno na smer tirov čêlno prisl.: čelno napasti sovražnika ♪
  14.      čeljúst  -i ž (ȗ) nav. mn. 1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust ∙ pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja // nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka 2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč ◊ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport. prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane ♪
  15.      čeljústen  -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na čeljust: čeljustni sklep; čeljustna kost; čeljustne mišice / čeljustna kirurgija ◊ avt. čeljustna zavora zavora, ki jo sestavljata zavorni boben in zavorne čeljusti; strojn. čeljustni drobilnik; zool. čeljustna nožica okončina pri rakih in pajkih, ki podaja hrano ♪
  16.      čeljústnica  -e ž (ȗ) anat. čeljustna kost: spodnja, zgornja čeljustnica; rana na čeljustnici ♪
  17.      čêlnica  -e ž (ȇ) 1. anat. čelna kost: prebil si je čelnico 2. nar., navadno v zvezi s panjski čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča; (panjska) končnica: poslikane panjske čelnice 3. nar. čelna deska postelje; končnica: rjuha je segala čez čelnico ♪
  18.      čêlnik  -a m (ȇ) kdor je na čelu skupine ljudi, živali: kolona je pogosto menjala čelnika ◊ etn. širok vezen rob pri avbi; vet. čelni jermen pri uzdi in oglavniku; zgod. starešina v rodovno-plemenski družbi ♪
  19.      čêlo  -a s (é) 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje 2. sprednji, začetni del a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije; delavski razred s komunistično partijo na čelu ● gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi ◊ arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon ♪
  20.      čeméren  tudi čméren -rna -o [prva oblika čǝm in čem] prid., čemérnejši tudi čmérnejši (ẹ́ ẹ̄) ki je (navadno) slabe volje: čemeren človek; fant je čemeren in zadirčen; postajal je vedno bolj čemeren; čemerna starikava ženica / čemeren obraz / čemeren jesenski dan; čemerno vreme neprijetno, pusto čemérno tudi čmérno prisl.: gostje so se držali prav čemerno; mož ji je čemerno odgovoril ♪
  21.      čenčáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. vsebinsko prazno govoriti: uganjal je burke, čenčal in pel; po cele ure čenčajo; čenča kot stara baba // govoriti, pripovedovati: saj ne ve, kaj čenča; same neumnosti čenča; ni ji mar, kaj čenčajo o njej 2. pripovedovati neresnične vesti: saj ni res, kaj čenčaš! čenčal je, da je našel cekine ♪
  22.      čèp  čêpa m, mest. ed. tudi čépu (ȅ é) 1. lesen zamašek, navadno za sode: odbiti sodu čep; zabiti čep v sod; sod pušča pri čepu; pijan ko čep zelo / luknjo v trupu čolna zapre z lesenim čepom; glinasti čep za livarske peči 2. teh. valjast ali stožčast predmet za povezovanje, spajanje: vijaki, matice, čepi; čep vtiča 3. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema očesoma: čep na trsu / rezati na čep ◊ les. čep lesen del za sestavljanje, povezovanje lesenih delov; med. čep delček strjene krvi, ki zamaši žilo; gnojni stržen v mandeljnih; čepek; ušesni čep iz ušesnega masla; strojn. čep jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik; zool. čep manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro zingel ♪
  23.      čepênje  -a s (é) glagolnik od čepeti: od čepenja ga bolijo noge / nezdravo čepenje med štirimi stenami ♦ šport. smučarsko čepenje drža telesa, ki omogoča večjo stabilnost pri vožnji ♪
  24.      čér  -í ž (ẹ̑) nav. mn. večja, ostra skala: težko se je bilo izogibati nevarnim čerem in pečinam; ladja nasede na čeri; ostanki snega med čermi; koralne, morske čeri; izprane, ostre čeri; samotna čer na pobočju; pren. s prijaznimi besedami se je v pogovoru izogibal nevarnim čerem ♪
  25.      česnáti  -ám nedov. (á ȃ) slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: pijan je, pa česna; molči, kaj česnaš; česna kakor baba / česnati neumnosti // govoriti, pripovedovati: nikjer ne česnaj tega, kar veš; ljudje o njem marsikaj česnajo ♪

   6.976 7.001 7.026 7.051 7.076 7.101 7.126 7.151 7.176 7.201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA