Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OST (28.513-28.537)


  1.      ž  [žé in žǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, ž žéja tudi ž-ja (ẹ̄; ǝ̏) zadnja črka slovenske abecede: napisati ž; veliki Ž // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ž je šumevec ● ekspr. od a do ž od začetka do konca, vse ◊ lingv. ž kot kratica samostalnik ženskega spola ♪
  2.      žába  -e ž (á) 1. manjša dvoživka s široko glavo, širokim trupom in daljšimi zadnjimi okončinami: žabe kvakajo, regljajo; žaba skoči v mlako; samec žabe; piti kot žaba zelo dosti, pogosto; žabe in krastače / pog. jesti žabe žabje krake // samica te živali: žaba in žabji samec 2. pog. smetnjak v obliki velike zevajoče žabe: prazniti žabe; odvreči smeti v žabo 3. v zvezi človek žaba potapljač zlasti v preprostejši potapljaški opremi: ljudje žabe so raziskovali potopljeno ladjo 4. slabš. človek manjše rasti: zanič sem, če me vsaka žaba užene / kot psovka žaba domišljava 5. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žaba že spi / kot nagovor samo igral bi se, žaba mala 6. pog. tip osebnega avtomobila znamke Citroën: sesti v žabo; odpeljati se z žabo 7. mn. otroško enodelno pleteno oblačilo iz hlačk in nogavic: obleči otroku žabe // pog. ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu; hlačne nogavice: obleči žabe; volnene žabe; žabe iz umetnih vlaken / ženske žabe ● nizko ne pij toliko, žaba pijanec; plavati žabo plavati leže na prsni strani, delajoč somerne gibe z rokami in nogami; nar. vzhodnoštajersko spražiti žabe od slanine odrezano meso; žarg., teh. urejati pločnik z žabo s strojem za nabijanje, zbijanje tal, podlage; ekspr. pijan je, da bi žabo vikal zelo; zastar. krastava žaba krastača; gledati koga kot žaba jajce zaverovano; začudeno; napihuje se kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; toliko mu je mar kakor žabi za lešnik prav nič; majhna žaba daleč skoči majhen človek zmore veliko ◊ lingv. žaba med črkarsko pravdo posmehljivo ime za črko č v metelčici; zool. barska žaba srednje velika rjava žaba z večjo grbico na manjšem prstu noge, Rana arvalis; zelena žaba z zelenim hrbtom in črno rjavimi lisami, Rana esculenta ♪
  3.      žábarski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na žabarje: žabarska oprema / žabarska gostilna ● slabš. žabarski časopis omejen, ozek ♪
  4.      žábast  -a -o prid. (á) 1. podoben žabi: žabasta oblika / ljubk., kot nagovor ti žaba žabasta 2. ekspr. poln žab: ostudna žabasta voda žábasto prisl.: žabasto odpreti usta ♪
  5.      žábica  -e ž (á) 1. manjšalnica od žaba: mlada žabica; regljanje žabic / obleči otroku žabice / plavati žabico // igrača v obliki te živali: otrok se igra z leseno žabico 2. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žabica še spančka / kot nagovor kaj pa jokaš, žabica mala 3. ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj; obešanka: na vratih visi žabica; vtakniti ključ v žabico / varnostna žabica 4. večkrat prepognjen papir z eksplozivno snovjo, ki ob vžigu odskakuje od tal in poka: pod nogami je pokala žabica 5. odboj vrženega kamna od vodne gladine: otroci mečejo kamne in štejejo žabice / metati, vreči žabico metati, vreči majhen, ploščat kamen, da se odbije, odbija od vodne gladine ● nar. govedo, ovca ima žabico bolezen, za katero je značilno napenjanje, zaprtje; nar. nasaditi žabice zajčke; zapeti žabico na nogavici zaponko z gumijastim jezičkom za držanje obutih dolgih nogavic; pog. zavesa visi na žabicah ščipalkah, zaponkah; ekspr. ne molči, pa če mu zapreš usta z žabico nikakor ne molči ◊ agr., gozd. hoditi z žabicami z enostavnimi derezami s štirimi zobmi za hojo po strmem svetu, travi; alp. žabica priprava, ki s čeljustmi stisne obremenjeno jekleno vrv, da se ne izmakne; etn. žabice igrača iz polovice orehove lupine, pokrite z napetim papirjem, ki pri kroženju po zraku daje kvakanju podobne glasove; lit. žabica med črkarsko pravdo metelčica; med., vet. žabica voden mehur na dnu ust; muz. žabica spodnji konec, držaj loka za godala; obrt. žabica element klekljane čipke, podoben drži nog žabe pred skokom; tisk. žabica iz sredine levo in desno poševno potekajoča guba, nastala zaradi slabega zgibanja pole ♪
  6.      žábji  -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na žabe: žabje kvakanje, regljanje / jesti žabje krake / žabja mlaka / žabji samec / ekspr. zvečer se je oglasil žabji zbor / ekspr. rahitičen otrok z žabjim trebuhom velikim, napihnjenim; slabš.: imeti žabja usta zelo široka; človek z žabjimi očmi velikimi, izbuljenimi ● ekspr. tak je kot žabji pildek narobe grd, neprikupen; ekspr. poslati koga po žabjo dlako, volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. ocenjevati razmere z žabje perspektive s stališča, ki ni dvignjeno nadnje; šalj. žabja pijača voda; ekspr. žabja volna na gladini mlake skupki alg; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega ◊ agr. žabja usta razpoka na robu zlasti trdega sira zaradi nepravilnega tehnološkega postopka; anat. žabja glava glava brez lobanjskega svoda; bot. žabji las vodna rastlina s tankim stebelcem in narobe jajčastimi ali črtalastimi listi, Callitriche; geom. žabja perspektiva perspektiva od spodaj; šport. žabji slog slog v smuku, pri katerem so kolena upognjena, zgornji del trupa nagnjen naprej in glava sklonjena, smuči pa široko razmaknjene; vet. žabji smrček temen smrček s svetlimi pegami ali svetel smrček s temnimi pegami; zool. žabji mrest žábje prisl.: žabje zelena barva ∙ ekspr. plavati po žabje plavati žabo ♪
  7.      žága  -e ž (ȃ) 1. orodje ali stroj z nazobčanim listom za žaganje: pognati, vleči žago; list, ročaj žage / slišati žago glas žage pri žaganju; kakor žaga rezek glas / drvarska žaga; dvoročna žaga; električna, motorna, ročna, strojna žaga; mizarska žaga ročna žaga z vrvico, napeto z zatikalom; žaga na vodni pogon; žaga za kovino, marmor // list tega orodja: vpeti žago v okvir; zobje žage / žaga se skrha; brusiti žago 2. obrat za žaganje hlodov, lesa: žaga dela tudi ob sobotah; vodja žage / imeti mlin in žago stavbo z napravami za žaganje; postaviti ob potoku žago / pripeljati na žago; delavci na žagi ● ekspr. zapele so žage začeli so žagati; nar. vodnjak na žago vodnjak z ročno črpalko ◊ etn. vžigalna žaga pri nekaterih primitivnih ljudstvih priprava za delanje ognja, pri kateri se ostroroba palica vleče sem in tja po zarezi; gozd., les. verižna motorna žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku; (žaga) samica venecijanka; muz. pojoča žaga veliki žagi brez zob podobno glasbilo, na katero se igra z lokom ali tolkalcem; teh. razperiti žago; kamnoseška žaga ♪
  8.      žáganica  -e ž (ȃ) 1. debelejši ali tanjši ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla: peljati žaganice z žage; skladovnica žaganic ♦ etn. tolči žaganice na veliko sredo po končanem obredu v cerkvi tolči s palicami po razpostavljenih deskah pred cerkvijo 2. redko žaganje, žagovina: pomesti žaganico ♪
  9.      žáganje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od žagati: žaganje ga je utrudilo; žaganje debla, veje; odpadki pri žaganju / žaganje drv, hlodov / koza za žaganje / žaganje škržatov / žaganje spečega / sodelovati pri žaganju predsednika 2. drobni delci lesa, ki se odrezujejo pri žaganju: pomesti žaganje; z žaganjem posuta tla; kup žaganja / peč na žaganje 3. slabš. suha, pusta, brezokusna jed: tega žaganja ne bo nihče jedel // pusto, nekvalitetno delo, besedilo brez notranje povezanosti: ne mara brati tega žaganja; te pesmi so solzavo žaganje ♪
  10.      žágarica  -e ž (ȃ) 1. žena lastnika žage (obrata): mlinarica in žagarica 2. les. pila za brušenje žage: brusiti z žagarico / pila žagarica ◊ zool. žagarica kobilica z ostrimi trni na notranji strani nog, dolgimi zadnjimi nogami in zakrnelimi krili, Saga pedo; žagarice racam podobne ptice selivke z ozkim nazobčanim kljunom, Merginae; večje morske ribe z nazobčanim izrastkom na glavi, Pristiophoridae ♪
  11.      žágarstvo  -a s (ȃ) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z žaganjem hlodov, lesa: razvoj žagarstva ♪
  12.      žágast  -a -o prid. (ȃ) podoben nazobčanemu robu lista žage: žagast rob znamke / žagasti zobje / žagast nož za kruh ◊ elektr. žagasta napetost napetost, ki se periodično linearno veča in naglo pada na začetno vrednost; strojn. žagasti navoj navoj, ki ima v profilu obliko pravokotnega trikotnika z odrezano konico; tekst. žagasta žica žica, nazobčana v obliki žaginega lista žágasto prisl.: žagasto odrezati ♪
  13.      žágati  -am nedov. (ȃ) 1. s potegovanjem žage sem in tja ali z njenim premikajočim se listom a) delati kose, dele: žagati les, marmor, železo; žagati ploh; žagati z motorno žago; ročno žagati / žagati sneg z vrvjo / žagati drevesa, drogove z žaganjem podirati; žagati veje ob deblu z žaganjem odstranjevati b) oblikovati, delati: žagati deske, letve / žagati drva z žaganjem pripravljati 2. ekspr. premikati lok sem in tja: violinist žaga po strunah / žagati violino, na violino premikajoč lok igrati 3. slabš. monotono igrati: orkester je žagal; violina žaga / žagati simfonijo, skladbo 4. oglašati se z rezkimi, monotono ponavljajočimi se glasovi: kobilice, škržati žagajo / nekje žaga sinička 5. ekspr. rezko, monotono smrčati: če leži na hrbtu, žaga; sosed na postelji je celo noč žagal 6. pog. prizadevati si odstaviti, odpustiti koga: žagati direktorja / žagati vlado ● žagati komu stolček ogrožati komu službeni položaj; nar. žagati vodo črpati s premikanjem ročaja črpalke; pog. take žaga, da se valjamo od smeha pripoveduje take šale; ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; ob sobotah ne žagamo ne opravljamo žagarske dejavnosti, žagarskih storitev ◊ etn. babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj žagajóč -a -e: žagajoča pesem škržatov žágan -a -o: žagana veja ♦ les. žagani furnir furnir, izdelan z žaganjem; žagani les les, izdelan z žaganjem hlodovine ♪
  14.      žagovína  in žágovina -e ž (í; ȃ) 1. drobni delci lesa, ki se odrezujejo pri žaganju: posuti z žagovino; vlažna žagovina / peč na žagovino ♦ agr. mesna žagovina majhni delci mesa, ki se odrezujejo pri žaganju mesa 2. slabš. suha, pusta brezokusna jed: kdo bi jedel to žagovino // pusto, nekvalitetno delo, besedilo brez notranje povezanosti: naslov je privlačen, knjiga pa je žagovina ♪
  15.      žagovódja  -e tudi -a m (ọ̑) vodja žage (obrata): postati žagovodja ♪
  16.      žákelj  -klja m (á) pog. vreča: zavezati žakelj; stresti žito iz žaklja; nesti kaj v žaklju; raztrgan žakelj / oprtati si težek žakelj / kupiti žakelj moke; dati konju žakelj sena ● pog., evfem. držati žakelj biti soudeležen pri kraji, ropu; zastar. dati hišo v žakelj ometati jo; pog. dati koga v žakelj premagati koga, biti boljši od koga; pog. ženska, oblečena v žakelj v vrečasto krojeno obleko; pog. jemati iz skupnega žaklja iz skupne blagajne, skupnega sklada; pog. ko je bil žakelj prazen, sta šla narazen ko ni bilo več zaloge, imetja; ekspr. kupiti, vzeti mačka v žaklju kupiti, dobiti kaj, ne da bi stvar prej poznal, videl; pog. prazen žakelj ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro ♪
  17.      žakét  -a m (ẹ̑) 1. obl. daljši slavnostni moški suknjič, v pasu zožen, zadaj visoko preklan, z zaokroženim spodnjim robom: obleči žaket; črn žaket; gospod v žaketu in s cilindrom 2. knjiž., redko (ženska) jopa: dekle v žaketu ♪
  18.      žál 2 -a [tudi žau̯] m (ȃ) zastar. žalost: njegov žal izvira iz razočaranj / reči v tonu iskrenega žala obžalovanja ♪
  19.      žál  -i [tudi žau̯] ž (ȃ) zastar. 1. žalost: žal jo je minila; bridka žal / vzdihovati v žali / odpotoval je ne brez žali obžalovanja 2. žalna obleka: v žal oblečena ženska ● zastar. sovražil ga je, žali pa mu ni prizadeval žalega ♪
  20.      žàl  [žau̯] prisl. (ȁ) 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neprijetno čustvo, žalost zaradi storjenega slabega, nepravilnega dejanja ali opustitve česa dobrega, koristnega: najprej je bil surov, potem mu je bilo pa žal; žal mu je, da ga je udaril; iz srca, neizmerno, zelo mu je žal za vse hudo, ki ga je povzročil / kot opravičilo ne bom več tega storil, žal mi je // izraža nezadovoljstvo, prizadetost zaradi česa sploh: še žal mu bo, če ne bo šel; žal jim je, da prireditev ni uspela; zaradi izgube pri stavi mu ni žal; ekspr. žal mu je, kolikor ima las na glavi, da avtomobila ni prodal zelo 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža žalost, sočutje s kom zaradi njegovih težav, neprijetnosti: žal mu je fanta, ki je tako osamljen; njemu nikogar ni žal / žal mu je rož, ki se bodo posušile // v zvezi z za izraža nezadovoljstvo, pridržek ob porabi, uporabi, dajanju česa: žal mu je časa za potepanje; za knjige mu ni žal denarja; žal mu je stroškov za zdravljenje / žal mu je avtomobila za tako pot // v zvezi s po, za izraža boleče čustvo zaradi odsotnosti, izgube česa: zapustil jih je, pa ni bilo nikomur žal po njem; izgubili so psa, še zdaj jim je žal za njim 3. z oslabljenim pomenom izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: bal se je, da bo zbolel. Žal so se slutnje uresničile; to, kar pravite, je žal resnično / v medmetni rabi: naj gre kdo drug, on, žal, zdaj nima časa; boš šel z nami? Žal, ne morem ♪
  21.      žálec  -lca [u̯c in lc] m (á) nar. vzhodnoštajersko želo: čebela ima žalec ♪
  22.      žálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki izraža, kaže žalovanje zaradi smrti koga: žalna glasba, koračnica; žalna seja, slovesnost / žalni rob časopisa, pisma črn rob kot znamenje žalovanja; knjiž. žalni sprevod pogrebni sprevod; žalni trak trak, ki se nosi na rokavu, reverju kot znamenje žalovanja; žalna knjiga knjiga, v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti najvišjih državnikov tujih držav; žalna mapa mapa, v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti koga; žalna obleka črna obleka, ki jo nosijo najbližji sorodniki umrlega; žalna zastava kos črne tkanine na drogu kot znamenje žalovanja ♦ filat. žalna znamka znamka v temnih barvah z žalnim robom, izdana ob smrti uglednega državnika; obrt. žalni aranžma skupek cvetlic, pokončno zataknjenih v mah, gobo, za na grob, h krsti // ki izraža, kaže žalovanje zaradi česa sploh: žalni psalmi 2. zastar. sočuten: biti žalnega srca / žalen pogled ♪
  23.      žáli  -a -o prid. (ȃ) 1. knjiž., v zvezi z beseda, misel ki vsebuje, izraža negativen, odklonilen odnos do koga: reči komu žalo besedo; v njegovem srcu ni žale misli 2. star. žalosten: žali spomin / žali glasovi / izvedeti žalo vest; sam.: nič žalega mu ni rekel; pazi, da mu ne naredijo kaj žalega hudega ♪
  24.      žálibóg  prisl. (ȃ-ọ̑) star. žal, na žalost: bolezen je žalibog neozdravljiva / v medmetni rabi: žalibog, res je tako; tega nam, žalibog, ni treba dokazovati ♪
  25.      žálibóže  prisl. (ȃ-ọ̄) zastar. žal, na žalost: te lepe navade žalibože ni več / v medmetni rabi žalibože, svarilo ni zaleglo ♪

   28.388 28.413 28.438 28.463 28.488 28.513 28.538 28.563 28.588 28.613  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA