Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OST (27.338-27.362)


  1.      zanikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikovati nasprotnikove trditve; z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili; vztrajno kaj zanikovati // nepreh. z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so b) z željo, hotenjem: spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali 2. izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: skušali so zanikovati dejstva / zanikovati pomen, veljavnost česa / ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja / zanikovati obstoj boga 3. izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikovati kak nauk / ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo 4. z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je zanikoval vse obdolžitve 5. nav. ekspr. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa: ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo / zanikovati zasebno lastnino zanikováti se knjiž. nasprotovati si, izključevati se: ta dva umetnikova pola se zanikujeta zanikujóč -a -e 1. deležnik od zanikovati: ustvarjal je, zanikujoč vsako kritiko; vse drugačno zanikujoča ideologija; domovinska ljubezen, zanikujoča vse, kar je tujega 2. knjiž. negativen, odklonilen: imeti zanikujoč odnos do preteklosti; prisl.: zanikujoče odgovoriti ♪
  2.      zaníkrn  -a -o prid. (ȋ) 1. slabš. neskrben, malomaren: fant je zanikrn; zanikrna gospodinja; nediscipliniran in zanikrn / zanikrni starši / zanikrno opravljanje službe 2. slabš. zanemarjen, umazan: neobrit, zanikrn moški / zanikrna obleka neurejena / majhen, zanikrn kraj; zanikrna gostilna 3. slabš. ničvreden, malovreden: to so zanikrni ljudje, izogibaj se jih; družiti se z zanikrnimi ženskami / kot psovka sram te bodi, paglavec zanikrni / tam raste samo zanikrno goščavje 4. nar. slabo razvit, zaostal v rasti: zanikrn otrok / zanikrna žival / zanikrna rastlina zaníkrno prisl.: zanikrno opravljati delo; biti zanikrno oblečen, počesan ♪
  3.      zanímanje  -a s (ȋ) hotenje, želja a) vedeti, izvedeti kaj: hliniti, skrivati zanimanje za kaj / nenavaden šum je vzbudil njegovo zanimanje pozornost / poslušati koga brez zanimanja b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: njegovo zanimanje za učne predmete se spreminja; vzbujati komu zanimanje za glasbo, tuje jezike, računalništvo / dekle je vzbudilo njegovo zanimanje / imeti, kazati veliko zanimanje za koga, kaj / delati kaj brez zanimanja; ukvarjati se s čim iz resničnega zanimanja / literarna zanimanja c) dobiti, imeti kaj: njihovo zanimanje za parcelo / to je še povečalo njegovo zanimanje za službo // izražanje takega hotenja, take želje: med ljudmi je, vlada veliko zanimanje za volilne rezultate / zanimanje za ta šport narašča; povečano zanimanje bralcev za kako knjigo / zanimanje kupcev za te avtomobile se je zmanjšalo / biti v središču zanimanja ● publ. dogodek je vzbudil veliko zanimanje o njem so veliko govorili, razpravljali ♪
  4.      zanímati  -am nedov. (ȋ) 1. vzbujati pri kom hotenje, željo a) vedeti, izvedeti kaj: novica ga ni zanimala; bolj ko so mu resnico prikrivali, bolj ga je zanimala / zanima me mnenje drugih o tem; zanima me, o čem sta se pogovarjala / kaj pa je hotel? Zanimalo ga je, kje je oče vprašal je b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanima ga glasba, šah; študiral bo matematiko, ker ga zelo zanima / ta pojav, problem strokovnjake že dolgo zanima / otroka zelo zanimajo pravljice rad jih bere, posluša; zanimajo ga živali / samotar je, drugi ljudje ga ne zanimajo ne vzbujajo v njem želje imeti stike z njimi; ekspr. ženske ga ne zanimajo preveč ne vzbujajo v njem potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi c) dobiti, imeti kaj: zanima ga ta hiša, parcela / sporoči, če te ta služba še zanima / nobene druge ne mara, samo tisto dekle ga zanima 2. ekspr., navadno z nikalnico izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: tvoji razlogi me ne zanimajo; to me nič, niti malo ne zanima; ne zanima me, kaj govorijo ljudje 3. publ. tikati se česa, zadevati kaj: gradnja nove bolnišnice zanima vse prebivalce; ti problemi zanimajo nas vse; državnika sta se pogovarjala o vprašanjih, ki zanimajo obe državi zanímati se 1. imeti, kazati hotenje, željo a) vedeti, izvedeti kaj: zanimati se za vesti s fronte; zanimati se za vzroke nesreče / včeraj se je nekdo zanimal zate je povpraševal po tebi b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanimati se za filozofijo, šport; za politiko se ne zanima / že od malega se zanima za avtomobile / ti starši se premalo zanimajo za otroka premalo skrbijo zanj; ne zanima se za sosede ne želi imeti stikov z njimi c) dobiti, imeti kaj: več prosilcev se zanima za to službo, stanovanje / kupci se zelo zanimajo za te izdelke povprašujejo po njih / zanimati se za nakup zemljišča 2. publ. prizadevati si, zavzemati se: zanimati se za gradnjo nove ceste, železniške proge zanimajóč -a -e: poslušal jih je, zanimajoč se za podrobnosti o dogodku ♪
  5.      zanimív  -a -o prid., zanimívejši (ȋ í) 1. ki zaradi posebnih, navadno pozitivnih lastnosti vzbuja zanimanje: zanimiv pogovor; zanimiv primer, problem; zanimiv roman; zanimiva predstava, tekma; zanimivo predavanje; to delo ni preveč zanimivo; tako življenje je zelo zanimivo / zanimivi kraji; park je izredno zanimiv; zanimiva pokrajina / zanimiv človek; ženska je zanimiva / zanimiv obraz; imeti zanimive oči / ekspr.: zanimiva misel duhovita, nenavadna; to je res zanimiva ugotovitev presenetljiva 2. publ. primeren, sprejemljiv: ta predlog za nas ni zanimiv / zanimive cene ugodne, primerne; njegova ponudba je zelo zanimiva vabljiva zanimívo 1. prislov od zanimiv: zanimivo pisati, pripovedovati; zanimivo urejen park / v povedni rabi bilo je zanimivo 2. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: zanimivo, tudi on pravi tako; sam.: izvedeti kaj zanimivega ♪
  6.      zánka  -e ž (ȃ) 1. navadno z vozlom sklenjen del, kos vrvi, traku: narediti zanko; natakniti, zadrgniti, zategniti zanko okrog ročaja; spustiti zanko okoli debla; usnjena zanka; zanka iz vrvi, žice; okrasni vozel z dvema zankama // temu podobna priprava za lovljenje živali: nastavljati zanke; ujeti srno, zajca z zanko / lov na zanko, z zanko / knjiž., redko metna zanka laso // kar je temu podobno sploh: zanka na ovratniku suknjiča; ranjeno roko je nosil v zanki; mreža z gostimi zankami / pot je bila speljana v obliki zanke 2. osnovna prvina pri pletenju, kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino; petlja: delati zanke; snemati zanke pri pletenju 3. ekspr. kar omogoča, da kdo koga zvijačno ujame, dobi in mu ne more več uiti, se mu izmakniti: nasprotniku je nastavil zanko; izmuzniti se iz zanke; ujeti koga v zanko; zanke in pasti velemestnega življenja ● ekspr. z begom se je rešil iz zanke usmrtitve z obešenjem; ekspr. zadrgniti komu zanko (okrog vratu) spraviti ga v brezizhoden položaj; ekspr. padel je policiji v zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. ujeti koga v zanko prevarati, ukaniti ga; ekspr. ujel se je v lastno zanko nesreča, ki jo je pripravljal drugim, je zadela njega samega ◊ alp. stopna zanka ki se daje na klin, za oporo nog pri plezanju; elektr. zanka niz ukazov, ki se ponavljajo, dokler ni dosežen določen pogoj; histerezna zanka sklenjena krivulja, ki ponazarja zvezo med gostoto magnetnega pretoka in jakostjo magnetnega polja pri feromagnetnih snoveh; obrt. pobirati zanke na nogavicah popravljati sparane petlje; šol. zanka element pisane črke, pri katerem se črta elipsasto prekriža sama s seboj; šport. zanka element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi polni obrat, ne da bi spremenil smer gibanja ♪
  7.      zanoréti  -ím dov., zanôrel (ẹ́ í) ekspr. v dejanju pokazati svojo nespametnost, nerazsodnost: za vsako stvar zanori / zanoreti nad kom / presneto, je zanorel zelo jezno rekel, spregovoril ♪
  8.      zanoríti  -ím dov., zanóril (ȋ í) knjiž. znoriti: s takim govorjenjem ga je čisto zanoril / lakomnost ga je zanorila zanoríti se zelo močno se zaljubiti: zanoril se je vanjo ♪
  9.      zanòs  -ôsa m (ȍ ó) 1. močna čustvena vznemirjenost zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa: govornika je prevzel zanos; biti v zanosu; reči, storiti kaj v zanosu / zanos besed, idej, misli zanosnost / domovinski, ljubezenski, mladostni, ustvarjalni zanos / govoriti, igrati, peti z zanosom ∙ knjiž. delati z velikim zanosom poletom, vnemo 2. glagolnik od zanesti: zanos ladje zaradi vodnih tokov ♪
  10.      zanôsen  -sna -o prid., zanôsnejši (ó ō) ki je v stanju močne čustvene vznemirjenosti zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa: zanosen govornik; biti zanosen // ki vsebuje, izraža tako čustveno vznemirjenost: zanosne besede; z zanosno kretnjo je pokazal proti domu / dekletova zanosna drža ponosna zanôsno prisl.: zanosno govoriti, vzklikati ♪
  11.      zanosítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od zanositi: preprečiti zanositev; znaki zanositve; zanositev in nosečnost ♪
  12.      zaobíti  -ídem dov., zaobšèl zaobšlà zaobšlò tudi zaobšló (í) hodeč za čim obiti: zaobšel je deblo in se ustavil na drugi strani / vojska je zaobšla mesto; zaobšli so deželo s severa / iz previdnosti je zaobšel nevarni kraj obšel; pren. zaobiti zakon ♪
  13.      zaobjémati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) knjiž. 1. objemati: z rokami zaobjemati kolena / s pogledom je zaobjemal ves prostor 2. zajemati: pisateljevo literarno delo zaobjema vse zvrsti besedne umetnosti / razmišljati, kaj vse zaobjema kak pojem ● knjiž. stari del mesta je nekoč zaobjemal ves ta predel zavzemal; knjiž. mesto je zaobjemalo visoko obzidje obdajalo ♪
  14.      zaóbliti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti oblo, okroglo: zaobliti robove desk / reka je zaoblila kamenje zaóbliti se ekspr. postati obel, okrogel: lica so se mu zaoblila; obraz, trebuh se mu je z leti zaoblil / zaradi preobilne hrane se je zaoblil zaóbljen -a -o 1. deležnik od zaobliti: zaobljen rob 2. ekspr. obel, okrogel: zaobljen kamen; zaobljen ribji trup; zaobljeni vrhovi gora; zaobljena kupola cerkve / zaobljena krošnja dreves / ima širok, zaobljen obraz; mehko zaobljena brada ♪
  15.      zaobljúba  -e ž (ȗ) 1. rel. Bogu dana obljuba, katere prekršitev je greh: veže ga zaobljuba; prekršiti zaobljubo / narediti zaobljubo / redovne, samostanske zaobljube; večne zaobljube za vse življenje; zaobljuba pokorščine, uboštva 2. javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesna izjava: opraviti zaobljubo / sodniška, vojaška zaobljuba / slovesna zaobljuba 3. ekspr. trdna obljuba, trden sklep: izpolniti zaobljubo / sam pri sebi je naredil zaobljubo, da tega ne bo več storil ♪
  16.      zaobljubíti se  in zaobljúbiti se -im se dov. (ȋ ū) 1. rel. narediti zaobljubo: ob bolezni se je zaobljubil, da bo šel na romanje / redovnik se zaobljubi / zaobljubiti se Bogu 2. ekspr. trdno obljubiti, trdno skleniti: zaobljubil se je, star. zaobljubil je, da bo skrivnost obdržal zase zaobljúbljen -a -o rel., um. narejen, podarjen zaradi (za)obljube: zaobljubljeni dar; zaobljubljena podoba / zaobljubljena cerkev ♪
  17.      zaobljúbljati se  -am se nedov. (ú) 1. rel. delati zaobljubo: ljudje so se ob težavah pogosto zaobljubljali 2. ekspr. trdno obljubljati: zaobljubljal se je, star. zaobljubljal je, da bo to storil ♪
  18.      zaobséči  -séžem dov., zaobsézi zaobsézite; zaobségel zaobségla; nam. zaobséč in zaobsèč (ẹ́) obseči: ta steber bi človek s težavo zaobsegel / s pogledom zaobseči pokrajino / publ.: avtor je skušal v razpravi zaobseči vsa dotedanja spoznanja o problemu prikazati, predstaviti; z zbirko zaobseči večino slovenske klasične književnosti zajeti; tega ni mogoče zaobseči z besedami izraziti zaobséžen -a -o: problem, zaobsežen v naslovu razprave; v tem delu je zaobseženo celotno povojno obdobje ♪
  19.      zaodéti  -dénem dov., zaodêni zaodeníte (ẹ́) knjiž. odeti, pokriti: položil ga je v posteljo in toplo zaodel; zaodeti se z odejo / gore so se zaodele s snegom / zaodeti plašč obleči ● knjiž. kar je čutil, je težko zaodel v besede izrazil z besedami; knjiž. dogodek ga je zaodel s srečo osrečil zaodét -a -o: s snegom zaodeto drevje ♪
  20.      zaódrje  -a s (ọ̑) gled. gledalcem nevidni prostor za kulisami: igralec je stopil v zaodrje ♪
  21.      zaódrski  -a -o (ọ̄) pridevnik od zaodrje: zaodrski prostori ♪
  22.      zaokreníti  -krénem dov. (ȋ ẹ́) knjiž. 1. obrniti: zaokreniti čoln; zaokreniti konja; zaokrenil se je in se vrnil / zaokreniti obraz proti vratom; zaokreniti (se) na levo / zaokreniti volan avtomobila / zaokreniti pozornost drugam 2. spremeniti, predrugačiti: zdaj je prepozno, da bi kaj zaokrenili; položaj se je zaokrenil / to doživetje je zaokrenilo njegovo ravnanje ♪
  23.      zaokroglíti  -ím in zaokrógliti -im dov., zaokróglil (ȋ í; ọ̄ ọ̑) knjiž. narediti (bolj) okroglo: zaokrogliti izdelek zaokroglíti se, in zaokrógliti se postati (bolj) okrogel: kamni se zaokroglijo / ekspr. z leti se je zaokroglil zaokrogljèn -êna -o in zaokrógljen -a -o: zaokrogljena postava ♪
  24.      zaokróžati  -am nedov. (ọ́) 1. delati okroglo: zaokrožati robove 2. delati, da sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane: pri računanju je zaokrožal ♦ mat. zaokrožati na eno decimalko 3. združevati zemljišča v enoten kompleks: zaokrožati kmetijska posestva 4. delati, da kaj postane skladna celota: zaokrožati svoje znanje z dodatnim študijem / teorija zaokroža dejstva v celoto zaokróžati se 1. postajati okrogel: listi se rahlo zaokrožajo / ekspr. telo se mu je začelo zaokrožati 2. postajati skladna celota: vedenje o teh pojavih se zaokroža ♪
  25.      zaokroževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati okroglo: zaokroževati robove 2. delati, da kaj postane skladna celota: vsebinsko zaokroževati svoja dela za objavo zaokroževáti se postajati okrogel: listi se zaokrožujejo / ekspr. z leti se telo zaokrožuje ♪

   27.213 27.238 27.263 27.288 27.313 27.338 27.363 27.388 27.413 27.438  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA