Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OST (25.588-25.612)


  1.      usmerjeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. kdor kaj usmerja: več let je bil usmerjevalec prometa na križiščih / časnikar je usmerjevalec javnega mnenja / duhovni, idejni, umetniški usmerjevalec / usmerjevalec pogovora ♦ ptt poštni delavec, ki razvršča poštne pošiljke po poštnih centrih, naslovnih poštah 2. kar kaj usmerja: likovna vzgoja je pomemben usmerjevalec pri oblikovanju človekove osebnosti; ta ideja naj bi bila usmerjevalec kritike 3. naprava, priprava, ki kaj usmerja: avtomatski usmerjevalec; usmerjevalec niti pri šivalnem stroju ♪
  2.      usmerjeválnik  -a m (ȃ) ptt naprava za razvrščanje poštnih pošiljk po poštnih centrih: paketni usmerjevalnik ♪
  3.      usmérnik  -a m (ẹ̑) elektr. naprava za pretvarjanje izmeničnega toka v enosmerni tok: usmerniki in razsmerniki / selenski usmernik usmernik na osnovi polprevodniških lastnosti selena ♪
  4.      usmérniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na usmernik: usmerniško ohišje / usmerniška naprava večja naprava za pretvarjanje izmeničnega toka v enosmerni tok z dodatnimi elementi zlasti za regulacijo ali stabilizacijo izhodne napetosti ♪
  5.      usmíliti se  -im se dov. (í ȋ) 1. iz sočutja narediti komu kaj dobrega: usmiliti se pregnancev, ranjencev; revežev se je vedno usmilila jim dala jesti, jih oblekla; v stiski se usmiliti koga // pokazati do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: otrok so se usmilili, odrasle pa so pobili; prosil je, naj se ga usmilijo / v krščanskem okolju: Bog se vas usmili; Bog se usmili njegove duše / usmilite se njihove revščine, samote 2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti komu to, kar pričakuje, kar je treba narediti: čakal je na postrežbo, pa se ga ni nihče usmilil; ostal je sam, nobena se ga ni hotela usmiliti se poročiti z njim / vrata so cvilila, pa se jih je oče usmilil in jih namazal 3. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog se usmili izraža a) sočutje, pomilovanje: kakšen je bil, bog se usmili; bog se te usmili b) nejevoljo, nestrpnost: kakšno vreme imamo, bog se usmili c) strah, vznemirjenost: bog se usmili, je zaječala; spet bo tepena, bog se usmili 4. star. zasmiliti se: tak je bil, da se je vsem usmilil / v srce se mu je usmilila ● ekspr. otroci so bili lačni, raztrgani, da se bog usmili zelo; ekspr. tam je revščina, da se bog usmili zelo velika; ekspr. jokala je, da bi se je kamen usmilil zelo ♪
  6.      usmíljen  -a -o prid. (ȋ) 1. ki iz sočutja rad naredi komu kaj dobrega: usmiljen človek; bila je dobra in usmiljena; do revežev je vedno usmiljen / knjiž. usmiljeni samarijan // ki ima do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: bil je usmiljen gospodar; do žensk je usmiljen, do moških pa trd; prosil je, naj bodo usmiljeni z njim / v krščanskem okolju: Bog naj ti bo usmiljen sodnik; kot vzklik usmiljeni Bog! // ki izraža, kaže tak odnos: usmiljen nasmeh, pogled; usmiljeno ravnanje / ekspr.: usmiljena roka; usmiljeno srce 2. ekspr. ki dobro, ugodno deluje: začel je padati usmiljeni dež; z neba so sijale usmiljene zvezde; usmiljena tema jih je skrila ◊ rel. usmiljene sestre samostanski red, ki se ukvarja s strežbo bolnikov usmíljeno prisl.: ravnajte z njim usmiljeno ♪
  7.      usmíljenje  -a s (ȋ) čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga, ki se kaže v dobrohotnem, prizanesljivem odnosu do prizadetega: ob pogledu na zapuščenega otroka jo je obšlo usmiljenje; pokazati, vzbuditi usmiljenje; nepristno, veliko usmiljenje; usmiljenje do trpečih ljudi / iz usmiljenja narediti kaj / čutiti usmiljenje // dobrohoten, prizanesljiv odnos do koga: imeti, izkazovati usmiljenje; prositi usmiljenja, za usmiljenje / biti usmiljenja vreden vzbujati usmiljenje ● ekspr. on ne pozna usmiljenja ravna neusmiljeno, kruto; ekspr. izkoriščajo jih brez usmiljenja zelo; ekspr. brez usmiljenja ga je ošteval neprizanesljivo; ekspr. našli so ga v usmiljenja vrednem stanju v zelo slabem, nezadovoljivem ♪
  8.      usmradíti  -ím dov., usmrádil (ȋ í) povzročiti, da je kje razširjen smrad: mrhovina je usmradila votlino usmradíti se zaradi kvarjenja, razpadanja postati smrdljiv: v toplem vremenu se meso hitro usmradi; zaradi mirovanja se je voda usmradila; pren., ekspr. njihovo življenje se je usmradilo usmrajèn -êna -o: voda v sodu je usmrajena; usmrajeno meso; usmrajeno duhovno ozračje ♪
  9.      usmrájati  -am nedov. (á) povzročati, da je kje razširjen smrad: tovarniški dim usmraja dolino usmrájati se zaradi kvarjenja, razpadanja postajati smrdljiv: meso, voda se že usmraja ♪
  10.      usmrčeváti  -újem nedov. (á ȗ) povzročati smrt, navadno človeka: usmrčevati v duševni zmedenosti // izvrševati smrtno kazen: usmrčevati obsojence ♪
  11.      usnjárstvo  -a s (ȃ) dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem usnja: središče usnjarstva ♪
  12.      úsnjast  -a -o prid. (ú) usnjat: koža je postala usnjasta in pusta // star. usnjen: usnjast ovitek; usnjasta denarnica úsnjasto prisl.: usnjasto se svetiti ♪
  13.      usóda  -e ž (ọ̑) 1. kar po verovanju nekaterih ljudi določa potek človekovega življenja tako, da se nanj ne da vplivati: tako je odločila usoda; ekspr. usoda ji ni dala, namenila sreče; ekspr. usoda ga preganja, tepe; upirati se usodi; dobra, neprizanesljiva, neusmiljena, zla usoda / ekspr.: igra usode; biti orodje usode; nedoumljiva pota usode / v nekaterih mitologijah boginja usode 2. potek človekovega življenja, na katerega se ne da vplivati: objokovati, preklinjati usodo; vdati se v usodo; sprijazniti se z usodo; nesrečna, tragična, žalostna usoda / ekspr. usodi ne ubežiš / brati, napovedovati, prerokovati usodo iz kart, kave, zvezd, z dlani / ekspr. morda bo novi film doletela boljša usoda kot njegove predhodnike // ekspr. življenje sploh: odločati o usodi koga; bil je odgovoren za njihovo usodo / krojiti komu usodo ● ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; knjiž. usoda jim je naklonila zmago zmagali so; ekspr. usoda se je poigrala z njim doživel je nenavadne, nepričakovane stvari; ekspr. izzivati usodo ravnati predrzno, nepremišljeno; ekspr. prepustiti koga usodi ne poskrbeti zanj, ne pomagati mu; ekspr. vzeti usodo v svoje roke sam odločati o svojem življenju ♪
  14.      usóden 1 -dna -o prid., usódnejši (ọ́ ọ̄) ekspr. ki ima velik, odločilen pomen za nadaljnji potek česa: za našo družino usodni dogodki, trenutki; priti do usodnega preobrata; usodna odločitev; usodno doživetje; usodno naključje, srečanje; usodno spoznanje / ti dogodki so za državo usodnega pomena // ki ima zelo neugoden, negativen vpliv na razvoj česa: usoden nesporazum; padec je bil usoden; narediti, zagrešiti usodno napako nepopravljivo; usodna pomota; usodne posledice / knjiž. usodna ujetost v čas usódno prisl.: usodno se maščevati; usodno odločilen trenutek / v povedni rabi zanje bi bilo usodno, če jim ne bi pomagali ♪
  15.      usodíti  in usóditi -im dov. (ȋ ọ́) star. prisoditi: kaj pa je zakrivil, da so mu usodili tako kazen // nameniti, določiti: življenje mu je usodilo malo lepih trenutkov usodíti se in usóditi se upati si, drzniti si: usodil se jo je prijeti za roko; nisem se te usodil prositi, vprašati usójen -a -o 1. deležnik od usoditi: njemu usojena kazen 2. ekspr. ki ga komu določi usoda: taka smrt mu je bila usojena; usojeno mu je bilo kratko življenje ∙ ekspr. ni mu bilo usojeno videti vnuka umrl je, preden se mu je rodil vnuk; ekspr. nista si bila usojena nista mogla postati ljubimca, zakonca ♪
  16.      usódovec  -vca m (ọ̑) knjiž. 1. kdor določa komu usodo: pisatelj ni usodovec, ampak opisovalec usod 2. kdor verjame v neizbežnost usode; fatalist: prepričan usodovec ♪
  17.      usójati  -am nedov. (ọ́) star. prisojati: usojal mu je več značajnosti usójati se upati si, drzniti si: usojam se pripomniti, da to ne drži; nihče si ne usoja tekmovati z njim ♪
  18.      uspávanka  -e ž (ā) preprosta pesem v enakomernem ritmu za uspavanje, zlasti otrok: mati poje otroku uspavanko; ropot koles ga uspava kot uspavanka; pren., pesn. ciprese so mu šepetale uspavanko ♪
  19.      uspávati  -am nedov. (ā) 1. delovati, vplivati na koga tako, da postane zaspan: uspavati otroka s pesmico, z zibanjem; enakomerno tresenje vagona ga je uspavalo / hipnotizer jo je zlahka uspaval spravil v spanju podobno stanje; nežni zvoki so jih uspavali omamljali 2. ekspr. povzročati, da je kdo nedejaven, nedelaven: zmage in uspehi tekmovalcev niso uspavali; obljube so jih preveč uspavale; marsikdo se je s tem uspaval / propaganda je hotela uspavati javno mnenje / s tem so uspavali pazljivost ljudi zmanjševali; ekspr. take besede so mu uspavale vest povzročale, da se je manj zavedal svoje krivde uspavajóč -a -e: uspavajoč glas, vonj; zrak je bil topel, uspavajoč; prisl.: tablete delujejo uspavajoče; uspavajoče govoriti uspávan -a -o: uspavan od enakomernega ropota ♪
  20.      uspèh  tudi uspéh -éha m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. dejstvo, da kdo s svojim delom, prizadevanjem doseže, kar želi, pričakuje: uspeh ga je opogumil; veseliti se uspeha; želeti komu uspeh; dvomiti o uspehu, pog. v uspeh česa / truditi se brez uspeha / uspeh režiserja; uspeh v poklicu / uspeh filma, knjige, predstave / pri vzgoji nima uspeha ni uspešen 2. pozitiven rezultat kakega dela, prizadevanja: prvi poskus ni prinesel, ekspr. rodil uspeha; pri svojem delu je dosegel velike, zadovoljive uspehe; finančni, gospodarski uspehi; uspehi domačih raziskovalcev // kar doseže učenec s svojim delom, prizadevanjem v šoli: dokument o učenčevem uspehu / šolski uspeh ● ekspr. pri ženskah je imel uspeh znal si je pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost; vznes. njegovo delo je bilo kronano z uspehom se je uspešno končalo ◊ šol. odlični uspeh; nezadostni učni uspeh ♪
  21.      uspéšen  -šna -o prid., uspéšnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki daje take rezultate, kot se želi, pričakuje: uspešno poslovanje / uspešno pogajanje / finančno uspešen film ki prinaša dobiček; to leto je bilo za nas zelo uspešno // ki pri svojem delu dosega take rezultate, kot se želi, pričakuje: uspešen gospodarstvenik, politik; uspešen učenec / nogometno moštvo je uspešno / pri delu ni uspešen; biti uspešen v poklicu 2. s katerim se dosega, kar se želi, pričakuje: uspešna metoda zdravljenja; uspešno sredstvo, zdravilo 3. ki poteka tako, kot se želi, pričakuje: uspešna izstrelitev rakete; uspešno zdravljenje 4. ki dosega ugoden sprejem pri porabnikih, občinstvu: uspešen izdelek; uspešna knjiga, predstava uspéšno prisl.: uspešno delovati, se uveljavljati; uspešno končati šolanje, študij; uspešno opraviti nalogo; lahko bi uspešneje tekmovali ♪
  22.      uspéti  uspèm dov. (ẹ́ ȅ) 1. s svojim delom, prizadevanjem doseči tak rezultat, kot se želi, pričakuje: bil je vesel, da je uspel; uspeti v poklicu / uspeti pri delu; uspeti v prizadevanju urediti kaj / podjetje je z novimi izdelki uspelo; s komedijo so na gostovanju zelo uspeli; finančno, gospodarsko uspeti 2. uresničiti se tako, kot se želi, pričakuje: zamenjava stanovanja je uspela; stvar je delno, v celoti uspela / izlet je uspel; od več posnetkov bo eden gotovo uspel 3. z nedoločnikom izraža uresničitev hotenega, zaželenega dejanja: nismo ga uspeli rešiti; komaj jo je uspela prepričati; hiše še ni uspela pospraviti / s smiselnim osebkom v dajalniku uspelo mu je pobegniti uspèl in uspél -éla -o: uspel film; uspela uprizoritev; umetniško uspelo delo ♪
  23.      uspévati  -am nedov. (ẹ́) 1. s svojim delom, prizadevanjem dosegati take rezultate, kot se želi, pričakuje: na univerzi je uspeval; uspevati v poklicu, šoli; kot prevajalec uspeva / podjetje dobro uspeva; gospodarsko uspevati 2. uresničevati se tako, kot se želi, pričakuje: posli uspevajo; trgovina dobro uspeva / posnetki mu uspevajo 3. z nedoločnikom izraža uresničevanje hotenega, zaželenega dejanja: ne uspeva mi vzdrževati reda v hiši 4. imeti ustrezne pogoje za rast, razvijanje: v teh krajih pšenica ne uspeva; te rastline uspevajo na vlažnih tleh // s prislovnim določilom rasti, razvijati se, kot izraža določilo: dojenček lepo uspeva; postrvi najbolj uspevajo v čisti vodi uspevajóč -a -e: dobro uspevajoč otrok; slabo uspevajoče rastline ♪
  24.      usráti se  usérjem se dov., usêrji se userjíte se (á ẹ́) vulg. iztrebiti se: otrok se je usral; usrati se v hlače; usrati se od strahu ● vulg. userjem se na njegove nasvete ne cenim jih, ne upoštevam jih; vulg. usrati se pred kom zbati se, izgubiti pogum in zato popustiti, odnehati usrán -a -o 1. deležnik od usrati se: otrok je bil po nogah ves usran; usrane hlače 2. umazan, nečist: kaj si delala, da imaš tako usrano obleko; ne jej z usranimi rokami / ne hodi po sobi z usranimi čevlji blatnimi; do kolen usran / to je usrano delo 3. nepomemben, ničvreden: to je naredil za nekaj usranih fickov; zaradi te usrane kupčije se pa res ne bomo prepirali / kot psovka molči, reva usrana ● vulg. pa prideš v takle usran hotel neugleden, slab; vulg. tebe bodo hvalili, jaz bom pa usrana brez ugleda, osramočena; vulg. danes je pa res usrano vreme deževno, oblačno ♪
  25.      ustalíti  -ím in ustáliti -im dov., ustálil (ȋ í; á ȃ) narediti, da se kaj več ne spreminja, ne menjava a) glede na položaj, stanje: ustaliti meje / ustaliti notranji položaj države / ustaliti gospodarstvo b) glede na količino, vrednost: ustaliti cene; ustaliti temperaturo v prostoru / ustaliti vrednost denarja c) glede na rabo: ustaliti strokovne izraze; ustaliti pisavo; poimenovanje literarnih tokov se je ustalilo / tako ravnanje skušajo zdaj ustaliti; ta način se je že ustalil č) glede na vsebino, obliko: ustaliti svoje življenje; ustaliti določene oblike vedenja ustalíti se, in ustáliti se 1. prenehati se spreminjati: njegov značaj se še ni ustalil / vreme se je ustalilo // postati trajen: te navade so se ustalile že pred stoletji 2. knjiž. (za stalno) se naseliti: ustalila sta se v dolini ● ekspr. fant je priden delavec, ni se pa še ustalil umiril, uravnovesil; star. v njej se je ustalil nemir postala je stalno nemirna, vznemirjena ustaljèn -êna -o in ustáljen -a -o: ustaljeni izrazi, pojmi; dnevni red je ustaljen; ustaljena navada; ustaljena pravila vedenja ∙ ekspr. življenje je teklo po ustaljenem tiru vsakdanje, brez večjih sprememb ♦ lingv. ustaljena raba besede ♪

   25.463 25.488 25.513 25.538 25.563 25.588 25.613 25.638 25.663 25.688  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA