Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OST (23.963-23.987)


  1.      svetínja  -e ž (í) 1. navadno s prilastkom kar ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ohranjati, varovati družinske, narodne svetinje; materni jezik je zanjo največja svetinja; svetinje človeštva 2. v krščanskem okolju manjši predmet, navadno kovinska ploščica z reliefno podobo svete osebe ali s krščanskim simbolom: v dar je dobila zlato svetinjo 3. rel. relikvija: našli so svetinje svete Katarine ♪
  2.      svetíšče  -a s (í) stavba, prostor, namenjen za verske obrede: posvetiti, sezidati svetišče; antično svetišče; svetišče boga Mitre; pren. dom je družinsko svetišče ∙ vznes. Talijino svetišče gledališče ♪
  3.      svetíščen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na svetišče: svetiščni prostor / svetiščni služabnik ♪
  4.      svetíti  in svétiti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. oddajati, dajati svetlobo: luč sveti; žarnica je prenehala svetiti; svetiti v presledkih, z velikim žarom; medlo, slabo, šibko svetiti / mesec, sonce sveti; ta plamen sveti modro; danes zvezde močno svetijo / kresnice svetijo s svetilnim organom / po poti mu je svetila luna / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti 2. z virom svetlobe omogočati, da kdo vidi: jaz sem popravljal, otrok je pa svetil; hodila je pred njimi in jim svetila; svetil mu je po stopnicah; samo sam sebi je svetil 3. usmerjati kam vir svetlobe: svetiti komu v obraz, oči; svetiti skozi okno, po kotih; svetili so po njih, za njimi z reflektorji 4. uporabljati kaj kot vir svetlobe: svetiti s petrolejko; takrat so svetili še s trskami ● pesn. že sveti beli dan se je že zdanilo; publ. v vsaki vasi že sveti elektrika vsaka vas že ima električno napeljavo; ekspr. ves čas je svetil v njeni bližini bil, se zadrževal pri njej; ekspr. pri njih dolgo svetijo so dolgo budni, dolgo bedijo; ekspr. svetil jim je z zglednim življenjem bil jim je v zgled svetíti se in svétiti se 1. odbijati svetlobo: očiščena plošča se lepo sveti; beli kamni so se svetili v mesečini; oči se ji svetijo kot mački; svetiti se kot sneg, sonce / hlače, rokavi se mu svetijo od umazanije, zguljenosti / v rokah se mu sveti bodalo ima; v očeh so se ji svetile solze // s prislovnim določilom odražati, kazati v veliki meri, kar izraža določilo: oči se mu nevarno, preteče, prijazno svetijo; oči so se ji svetile od navdušenja, pohlepa, veselja; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava 2. ekspr. odsevati: v mesečini se svetijo bele snežne krpe; na vzhodu se svetijo gore so; na prsih se mu je svetilo odlikovanje je imel, nosil / cesta se srebrno sveti se svetlo odraža // biti zelo čist, zloščen: avtomobil se ves sveti; čevlji se mu zelo svetijo; kuhinja se kar sveti od čistoče ● ekspr. hlače se mu že svetijo so že zelo oguljene; ekspr. njihova imena se bodo svetila v zgodovini bodo slavni; star. na praznik se je vse svetilo v novih oblekah so vsi imeli nove obleke; ekspr. začelo se mu je svetiti, kako je s tem začel je spoznavati, razumevati; preg. ni vse zlato, kar se sveti svetèč -éča -e: sveteč si s svečo, se je vzpenjal po stopnicah; tok svetečih plinov; od znojnih kapelj sveteč se vrat; brleča in slabo sveteča sveča ♪
  5.      svetíti se  -ím se nedov. (ȋ í) star. kazati se, delati se poštenega, pobožnega: svetil se je, dokler ga niso spregledali ♪
  6.      svetléti  -ím nedov., svétli in svêtli (ẹ́ í) 1. oddajati, dajati neizrazito, slabo svetlobo: brlivka svetli / na zaslonu so svetlele črte in proge so bile 2. postajati bolj svetel: lasje so ji na soncu svetleli; nebo je polagoma svetlelo / knjiž. obraz mu je vedno bolj svetlel postajal veselejši, vedrejši svetlèč -éča -e: svetleč zaslon; svetleča številčnica ♪
  7.      svetlíca  -e ž (í) 1. min. rudnina, ki ima diamantni ali biserni sijaj in svetlo črto: svetlice in sijajniki / cinkova svetlica; živosrebrova svetlica rudnina živosrebrov sulfid; cinobarit 2. knjiž. svetel del česa: bilo je temno, samo v daljavi se je kazala okrogla svetlica / v njegovem življenju so bile posamezne svetlice dobrega ◊ bot. gorska svetlica zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika; zool. svetlica velika, bočno sploščena morska riba z luskami bleščečih barv, Lampris luna ♪
  8.      svetlína  -e ž (í) 1. knjiž. odprtina, skozi katero prihaja svetloba: narediti, zapreti svetlino / okenska, vratna svetlina / nebo je bilo oblačno, brez svetlin 2. knjiž. svetloba: medlikasta svetlina; svetlina ognja 3. anat. premer, prostornina cevastega organa; lumen: črevesna svetlina; svetlina kapilare ♪
  9.      svetlôba  -e ž (ó) 1. kar omogoča, da so predmeti vidni: svetloba narašča, pojema; stal je tako, da mu je svetloba padala, sijala na obraz; oddajati, razprševati svetlobo; zaznavati svetlobo; bela, modra, rdeča svetloba; bleda, iskreča se, medla, močna svetloba; knjiž. mehka svetloba; ekspr. morje, poplava svetlobe; dvorana je bila polna svetlobe; ekspr. pramen svetlobe; svetloba in tema / dnevna, jutranja svetloba; naravna, umetna svetloba; sončna svetloba; svetloba nočne svetilke / svetloba prihaja z leve; luč ni dajala nobene svetlobe; svetlobo jim daje sončna energija; indirektna, navpična, stranska svetloba; jašek za dovajanje svetlobe; vir svetlobe / dvigniti, pogledati predmet proti svetlobi tako, da pada nanj ali ga presvetljuje; pri močni svetlobi se zenica zoži; pren., ekspr. svetloba spoznanja; zmaga svetlobe nad temo // kar povzroča kemične spremembe v rastlinah, nekaterih snoveh: rastlinam primanjkuje svetlobe in zraka; izpostaviti kaj delovanju svetlobe; pod vplivom svetlobe in toplote začne seme kaliti; občutljiv za svetlobo; na svetlobi neobstojen vitamin / plevel jemlje rastlinam svetlobo 2. fiz. elektromagnetno valovanje, zaznavno neposredno z vidom: svetloba se širi; odbijati, sevati, sipati svetlobo; valovna dolžina svetlobe; hitrost svetlobe / enobarvna svetloba ki jo sestavlja valovanje ene same valovne dolžine; fluorescenčna svetloba; hladna svetloba ki jo oddaja hladen vir svetlobe; infrardeča svetloba; polarizirana svetloba / vidna svetloba 3. lastnost predmetov, da so vidni: svetloba zvezde se veča; izgubljati svetlobo; svetloba meseca ● knjiž. svetloba je izginila iz njihovih oči njihove oči niso več izražale veselja, pričakovanja; ekspr. človek hrepeni po svetlobi po spoznanju, jasnosti; ekspr. v njenem življenju je bilo malo svetlobe lepega ◊ fot. razmerje med svetlobo in sencami med osvetljenimi in temnimi mesti ♪
  10.      svetlôben  -bna -o prid. (ó ō) nanašajoč se na svetlobo: svetlobni pojavi; svetlobni vir; svetlobni žarek / svetlobna naprava, priprava; svetlobne rakete; svetlobno telo svetilo / svetlobni napis, signal, znak; svetlobna črta / svetlobni dražljaj / svetlobni delec; svetlobni spekter; svetlobna hitrost; svetlobna jakost ◊ avt. svetlobni odbojnik priprava, ki odbija svetlobo, če jo osvetli žaromet; bot. svetlobna sinteza fotosinteza; elektr. svetlobni izkoristek razmerje med oddanim svetlobnim tokom in prejeto električno močjo; fiz. svetlobni tok energija, ki jo izseva svetilo v eni sekundi; svetlobno leto pot svetlobe v enem letu; gled. svetlobno korito pločevinasta naprava z žarnicami različnih barv za osvetljevanje scene; grad. svetlobni jašek jašek v sredini stavbe ali ob kletnih prostorih za dovajanje svetlobe; teh. svetlobni kazalec svetlobno znamenje, ki kaže določene podatke, navadno na skali svetlôbno prisl.: svetlobno občutljiva plast ♪
  11.      svétnica  -e ž (ẹ̑) 1. ženska oblika od svétnik: postala je strokovna svetnica / pravna svetnica zunanjega ministra 2. star. svétnikova žena: srečal je gospo svetnico ♪
  12.      svétnik  -a m (ẹ̑) 1. s prilastkom najvišji naslov za strokovnega, znanstvenega delavca v znanstvenih ustanovah, na visokih šolah: postal je raziskovalni svetnik; biti izvoljen za strokovnega, znanstvenega svetnika 2. navadno s prilastkom naslov za delavca na visokem položaju: kot starejši zaslužni delavec je bil imenovan za svetnika / sodni svetnik; nekdaj samostojni svetnik 3. v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika: imenovati svetnike / dvorni, finančni, sodni, vladni svetnik; njegov oče je bil tajni svetnik ● zastar. bil jim je dober svetnik svetovalec; deželnosodni svetnik v stari Avstriji sodnik senata deželnega sodišča; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti ◊ rel. konzistorialni svetnik škofov svetovalec ♪
  13.      svetníštvo  -a s (ȋ) 1. rel. značilnost svetníka: priznali so mu svetništvo; pridigati o svetništvu / znamenja svetništva 2. ekspr. obvladovanje negativnih nagnjenj v najvišji meri in prizadevanje delati dobro: od ljudi ne pričakuje svetništva ♪
  14.      sveto... 1 prvi del zloženk nanašajoč se na svet, zemlja: svetobežen, svetomrznost, svetožalje ♪
  15.      svetobéžen  -žna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. ki nima, ne želi imeti stikov s svetom, z ljudmi: svetobežni ljudje / svetobežna miselnost / svetobežno življenje ♪
  16.      svetobólje  -a s (ọ̑) nazor, ki izraža bolečino, žalost zaradi neskladja med idealom in resničnostjo, hotenjem in dosegljivostjo tega: svetobolje v Stritarjevih delih / predajati se mladostniškemu svetobolju ♪
  17.      svetohlínec  -nca m (ȋ) slabš. kdor se kaže, se dela poštenega, pobožnega: razkrinkati svetohlinca; prebrisan svetohlinec ♪
  18.      svetohlíniti  -im nedov. (í ȋ) slabš. kazati se, delati se poštenega, pobožnega: ni ti treba svetohliniti in se sprenevedati ♪
  19.      svetohlínka  -e ž (ȋ) slabš. ženska, ki se kaže, se dela pošteno, pobožno: postala je prava svetohlinka ♪
  20.      svetohlínski  -a -o prid. (ȋ) slabš. ki se kaže, se dela poštenega, pobožnega: svetohlinski človek; postala je svetohlinska in hinavska / svetohlinski obraz / svetohlinsko vedenje svetohlínsko prisl.: svetohlinsko govoriti ♪
  21.      svetohlínstvo  -a s (ȋ) slabš. vedenje ali govorjenje človeka, ki se kaže, se dela poštenega, pobožnega: svetohlinstvo in licemerstvo ♪
  22.      svetopétec  -tca m (ẹ̑) knjiž. kdor se kaže, se dela poštenega, pobožnega: takim svetopetcem ne zaupa ♪
  23.      svetotájstven  -a -o prid. (ȃ) knjiž., redko skrivnosten, nedoumljiv: svetotajstvene besede ♪
  24.      svetotájstvo  -a s (ȃ) knjiž., redko skrivnost, nedoumljivost: to ni nobeno svetotajstvo; srhljivo svetotajstvo ◊ rel. sveto rešnje telo ♪
  25.      svetoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor z (na)sveti usmerja, vodi: bil je njihov prijatelj in svetovalec; izbrati si koga za svetovalca; dober, preudaren svetovalec // navadno s prilastkom kdor daje (na)svete, strokovna mnenja: sodeloval je pri tem projektu kot svetovalec; priložnostni, stalni jezikovni svetovalec; imajo novega modnega, pravnega, umetniškega svetovalca ♦ ped. poklicni svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri izbiri najustreznejšega poklica; šol. pedagoški svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri vzgojnem in izobraževalnem delu šol 2. navadno s prilastkom naslov za delavca na visokem položaju: biti imenovan za svetovalca / posebni svetovalec predsednika; samostojni svetovalec; svetovalec državnega sekretarja za zunanje zadeve 3. v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika: napredoval je v svetovalca / sodni svetovalec sodni svetnik ♪

   23.838 23.863 23.888 23.913 23.938 23.963 23.988 24.013 24.038 24.063  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA