Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OST (21.013-21.037)


  1.      razjezíti  -ím dov., razjézil (ȋ í) spraviti v jezo, razdraženost: z nesramnim govorjenjem jih je zelo razjezil / razjezilo bi me, če ne bi prišli // povzročiti nezadovoljstvo: nestrokovna in pristranska kritika je igralce razjezila razjezíti se začutiti, izraziti veliko jezo: ko je to slišal, se je razjezil; oče se je razjezil nanj, ker ni izdelal; ekspr. za vsako malenkost se razjezi; hitro, rada se razjezi // izraziti nezadovoljstvo, ogorčenost: razjeziti se zaradi slabe kvalitete blaga / razjezil se je, da mu ne bo več dajal denarja / pusti me pri miru, se je razjezila razjezèn -êna -o: razjezen človek; razjezen je odšel spat ♪
  2.      razjókati se  tudi razjokáti se -am se, in razjókati se tudi razjokáti se -jóčem se dov., razjókajte se tudi razjokájte se in razjóčite se (ọ́ á ọ́) izraziti veliko čustveno prizadetost, zlasti žalost, ali telesno bolečino s solzami ali glasovi: razjokala se je in bilo ji je lažje; ob slovesu se je razjokal; od jeze, žalosti se razjokati; glasno, tiho se razjokati / razjokati se nad svojo usodo razjókan -a -o: skušal je potolažiti razjokanega otroka ∙ knjiž. ima bled obraz in razjokane oči objokane ♪
  3.      razkadíti  -ím dov., razkádil; razkajèn (ȋ í) narediti, povzročiti, da česa iz drobnih delcev, hlapov v zraku ni več: veter je razkadil meglo; pren. njegove besede so razkadile vse dvome razkadíti se 1. prenehati biti, obstajati: dim se je že razkadil; ko so se oblaki razkadili, smo zagledali vrhove gor; brezoseb. odpri okno, da se razkadi // ekspr. izginiti, miniti: pomisleki, predsodki so se razkadili; njegova slava se je brez sledu razkadila 2. ekspr., z dajalnikom izraža prenehanje stanja, razpoloženja, kot ga določa samostalnik: počakal je, da se ji je jeza razkadila; navdušenje se mu je kmalu razkadilo; na svežem zraku se jim je pijanost razkadila ♪
  4.      razkázati  tudi razkazáti -kážem dov. (á á á) 1. drugega za drugim pokazati: razkazali so jim knjige, slike; razkazati sobe // pokazati po delih: gostom so najprej razkazali hišo in vrt; razkazati komu mesto 2. zastar. pokazati: v boju je razkazal veliko moč / v prvem poglavju pisatelj razkaže življenje na podeželju opiše, prikaže ♪
  5.      razkazoválen  -lna -o prid. (ȃ) ki s kazanjem svoje spretnosti, dovršenosti vzbuja pozornost, občudovanje: razkazovalno vedenje otrok ♪
  6.      razkazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. drugega za drugim kazati: prodajalka razkazuje kupcem obleke; razkazovati pohištvo, stroje // kazati po delih: razkazovati kmetijo, mesto 2. nav. ekspr. delati, da postane kaj vidno, opazno: nosi oprijete obleke, da razkazuje svojo lepo postavo 3. z določenimi dejanji delati, da kdo lahko kaj vidi, spozna: javno razkazovati bogastvo / razkazovati svojo oblast, vplivnost 4. delati vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: razkazovati svoja čustva, ljubezen; povsod je razkazovala svojo potrtost b) lastnost, značilnost: človek rad razkazuje svojo moč in pogum / ekspr. razkazovala je svoje čare razkazováti se s kazanjem svoje spretnosti, dovršenosti vzbujati pozornost, občudovanje: otroci se radi razkazujejo; razkazovati se pred obiskovalci; bahavo se razkazovati / razkazovala se je v novi obleki razkazujóč -a -e: razkazujoč ji mesto, jo je peljal v gledališče ♪
  7.      razkipéti se  -ím se dov., tudi razkípel se (ẹ́ í) 1. začeti močno kipeti: voda se je razkipela; pren., ekspr. mladost se razkipi 2. ekspr. razburiti se, razjeziti se: zakaj si se tako razkipel razkipèl in razkipél tudi razkípel -éla -o: razkipela juha ♪
  8.      razkladálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na razkladanje: razkladalna naprava / razkladalna postaja; razkladalno pristanišče / skrajšati razkladalni čas ♪
  9.      razkladalíšče  -a s (í) kraj, prostor, kjer se razklada: urediti razkladališče / razkladališče lesa ♪
  10.      razkládati  -am nedov. (ȃ) 1. spravljati kaj z vozila, živali: razkladati deske, vreče / delavci že razkladajo; razkladati ladjo, vagon 2. raba peša delati, da pride kaj na več mest; razlagati: razkladati listine po mizi / začela je razkladati kupljeno blago 3. ekspr. govoriti, pripovedovati: razkladati svoje modrosti; vsakomur je razkladala o svojih težavah / avtor razklada v članku svoje nazore 4. star. razlagati, tolmačiti: razkladati naravne pojave, sanje; natančno razkladati ♪
  11.      razkláti  -kóljem dov., razkôlji razkoljíte (á ọ́) 1. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dati kaj na dva ali več delov: razklati klado, štor; močno je udaril in poleno se je razklalo / razklati na dvoje, na pol 2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je razklala vrh drevesa; z nožem razklati lubje; brezoseb. smreko je razklalo; pren., ekspr. slepeč blisk je razklal nebo 3. nav. ekspr. ločiti v dele, skupine: taka politika bo stranko razklala; zaradi sporov se je organizacija razklala / razklati se v dva tabora 4. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: tuljenje sirene je razklalo tišino / približujoči se koraki so razklali mir ● ekspr. ne povejte tega materi, bolečina ji bo razklala srce preveč jo bo prizadelo; ekspr. ne dovolim ti, pa če se razkolješ sploh ne razklán -a -o 1. deležnik od razklati: razklano deblo; čez pol razklana ladja 2. ki je v stanju velike notranje napetosti zaradi nasprotujočih si čustev, hotenj: razklan človek; biti, postati razklan / duševno, notranje razklan; ekspr. bil je sam v sebi razklan ∙ ekspr. odgovoril je z razklanim glasom hripavim, drhtečim ♪
  12.      razklejíti  -ím tudi razkléjiti -im dov., razkléjil (ȋ í; ẹ̑) odstraniti lepljive, klejaste snovi iz česa: razklejiti kosti ♦ les. razklejiti spah odstraniti iz njega klej; tekst. razklejiti surovo svilo degumirati ♪
  13.      razkleníti  -klénem dov. (ȋ ẹ́) 1. narediti, da se konca česa ne stikata več: razkleniti členek pri verigi; s silo razkleniti obroč / ob zdravnikovem prihodu so ljudje razklenili krog; kólo se je razklenilo 2. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razkleniti klešče; razklenil je past in dal vanjo vabo / razkleniti čeljusti; razkleniti živali gobec / razklenil je pest in pokazal denar; razkleniti roke dati jih v položaj, da se dlani in prsti ne dotikajo ali ne prepletajo več; knjiž. razkleniti oči odpreti 3. (s silo) narediti, da kdo česa z rokami, prsti ne drži, ne stiska več: lovec je razklenil šape mrtve samice in vzel mladiča; prsti so se razklenili in nož je padel na tla 4. knjiž. narediti, da kdo ni več vklenjen: razkleniti ujetnika ● knjiž., redko hoja ga je razklenila sprostila; star. ob potresu se je zemlja razklenila v njej je nastala razpoka razklénjen -a -o: razklenjene čeljusti ♪
  14.      razklòn  -ôna m (ȍ ó) fiz. razstavitev na spektralne barve: proučevati razklon; razklon svetlobnega curka, svetlobe ● publ. anketa je pokazala velike razklone v načinu preživljanja prostega časa razlike ♪
  15.      razklopíti  in razklópiti -im dov. (ȋ ọ̄) knjiž. razkleniti, odpreti: lovec je razklopil past in jo spet nastavil / razklopiti posteljo, stol raztegniti / razklopiti napravo izklopiti ◊ kem. s kemičnimi postopki spremeniti netopne snovi v topne ♪
  16.      razkòl  -ôla m (ȍ ó) 1. ločitev v dele, skupine: nasprotujoča si stališča so povzročila razkol; razkol cerkve; razkol v stranki / politični, verski razkol ♦ rel. vzhodni razkol razcepitev krščanske cerkve na katoliško in pravoslavno leta 1054 // stanje po taki ločitvi: razkol je trajal več let 2. knjiž. razdvojenost, razklanost: v sebi je čutila razkol / duševni, notranji razkol ● knjiž. razkol med teorijo in prakso neskladje, neskladnost; cepljenje v razkol pri katerem se cepič vtakne v zarezo debelejše podlage ♪
  17.      razkólnik  -a m (ọ̑) 1. za pripadnike določene krščanske veroizpovedi pripadnik cerkve, ki se je odcepila od določene cerkve: preganjati razkolnike; razkolniki in krivoverci / vzhodni razkolniki ∙ knjiž. upam, da me zaradi tega ne boste razglasili za razkolnika človeka, čigar nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami 2. pripadnik ruske cerkve, ki se je v 17. stoletju odcepila od pravoslavne cerkve: razkolniki so ohranili stare obrede ♪
  18.      razkólništvo  -a s (ọ̑) za pripadnike določene krščanske veroizpovedi pripadnost cerkvi, ki se je odcepila od določene cerkve: preganjali so ga zaradi razkolništva / knjiž. prepovedati širjenje razkolništva krive vere ∙ knjiž. raje vam zdaj povem, da mi pozneje ne boste očitali razkolništva da moji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami ♪
  19.      razkomóditi se  -im se tudi razkomótiti se -im se dov. (ọ̄ ọ̑) pog. narediti, urediti si tako, da je udobno, prijetno: rad se razkomodi / razkomodil se je v naslanjaču in bral / kot vljudnostna fraza kar razkomodite se, prosim ♪
  20.      razkopáti  -kópljem tudi -ám dov., razkôplji razkopljíte tudi razkôpaj razkopájte; razkôpal (á ọ́, ȃ) 1. s kopanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: razkopati zemljo; razkopati s krampom, prsti // narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu sploh: razkopal je slamo in iz nje potegnil zavitek; kokoši so razkopale gnoj razbrskale / razkopati kup 2. s kopanjem poškodovati, uničiti: ko so napeljevali vodovod, so razkopali ves vrt // ekspr. poškodovati, uničiti sploh: nalivi razkopljejo gorske ceste / otroci so razkopali ptičje gnezdo razdrli 3. ekspr. spraviti v nered: razkopati knjige, perilo / ko so bili otroci sami doma, so razkopali vso hišo razkopán -a -o: razkopan vrt; razkopana zemlja; postelja je še razkopana ♪
  21.      razkoráčiti  -im dov. (á ȃ) v zvezi z noge široko razmakniti: razkoračiti noge razkoráčiti se 1. široko razmakniti noge: razkoračiti se in se vzravnati; žival se razkorači / široko se razkoračiti // s prislovnim določilom s široko razmaknjenimi nogami se postaviti, namestiti: prekrižala je roke in se razkoračila na pragu; zmagoslavno se je razkoračil vrh skale // ekspr. oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti: razkoračil se je sredi sobe, kot bi bila njegova 2. ekspr. postati oblasten, prevzeten: v zadnjem času se je preveč razkoračila ∙ ekspr. vse to je naše, se je razkoračil oblastno, prevzetno rekel 3. ekspr. razjeziti se, razburiti se: razkoračiti se nad otroki; tako se je razkoračil, da so onemeli razkoráčen -a -o: razkoračen položaj; razkoračene noge; sedel je razkoračen; prisl.: razkoračeno stati ♪
  22.      razkorák  -a m (ȃ) 1. široka razmaknitev nog: razkorak se mu ni posrečil; narediti, povečati razkorak / iztegniti noge v razkorak razkoračiti jih; postaviti se v razkorak razkoračiti se 2. publ. neskladje, neskladnost: razkorak v gospodarskem razvoju dežele; razkorak med besedami in dejanji; razkorak med rastjo proizvodnje in kupno močjo / moje pojmovanje ni v razkoraku s tvojim je enako, ni nasprotno tvojemu ♪
  23.      razkošátiti se  -im se dov. (á ȃ) nav. ekspr. 1. košato, bujno se razrasti: hrast se je razkošatil / polja in travniki se spomladi razkošatijo / mladika se je razkošatila v drevo; pren. fantova samozavest se bo ob uspehih preveč razkošatila 2. postati debel, zrediti se: z leti se je razkošatila 3. oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti: razkošatil se je vrh stopnic, da nihče ni mogel mimo / prižgal si je cigareto in se razkošatil v naslanjaču udobno, prijetno se namestil neglede na druge 4. postati oblasten, prevzeten: v zadnjem času se je zelo razkošatil ∙ ekspr. ne maram je, se je razkošatil je oblastno, prevzetno rekel razkošáten -a -o: razkošatene veje ♪
  24.      razkóšen  -šna -o prid., razkóšnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima sestavine, lastnosti, ki presegajo zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: stanovati v razkošnem hotelu; kupiti si razkošen plašč; razkošna palača, sprejemnica; prirediti razkošno večerjo; opremiti hišo z razkošnim pohištvom / kupuje ji razkošna darila dragocena / razkošno življenje 2. nav. ekspr. ki vsebuje mnogo raznovrstnih elementov: blago ima razkošen vzorec / razkošne jesenske barve 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti, kakovosti v veliki meri: razkošen gozd / razkošna svetloba / lase si je česala v razkošno kito zelo debelo; do vile je bila speljana razkošna pot zelo široka, lepo urejena / razkošen občutek sreče zelo velik razkóšno prisl.: razkošno živeti; razkošno opremljeno stanovanje ♪
  25.      razkóšje  -a s (ọ̑) 1. kar presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: odpovedati se razkošju; privoščiti si razkošje / nav. ekspr., v povedni rabi: avtomobil ni razkošje, ampak potreba; to je drago, nepotrebno razkošje; imeti vrt je pravo razkošje; pren. trdil je, da so otroci razkošje 2. stanje, za katero je značilen obstoj take količine materialnih dobrin, ki presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: v tej hiši je bilo razkošje; to razkošje ne bo dolgo trajalo; občutek razkošja / živeti v razkošju 3. razkošnost: presenetilo nas je razkošje te knjige; razkošje stanovanja 4. razkošna oprema, razkošni predmeti: stanovanje je brez razkošja, a udobno; preproge, slike in drugo razkošje 5. ekspr. velika in raznovrstna količina, množina: svetlobno razkošje; razkošje barv / občudovati razkošje las ♪

   20.888 20.913 20.938 20.963 20.988 21.013 21.038 21.063 21.088 21.113  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA