Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OST (20.688-20.712)


  1.      puščávništvo  -a s (ȃ) rel. obstoj, dejavnost puščavnikov: puščavništvo je bilo začetna oblika meništva ● ekspr. otresi se svojega puščavništva samotarskega, nedružabnega načina življenja ♪
  2.      puščávski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na puščavo: puščavske značilnosti / puščavski pesek; puščavski veter; puščavska ljudstva ♦ zool. puščavski ris ris z velikimi uhlji, ki živi v stepah in puščavah Afrike in Azije, Caracal caracal ♪
  3.      puščíca  in púščica -e ž (í; ȗ) 1. tanka, lahka palica, z navadno v obliki strešice okrepljeno konico na eni strani, za streljanje z lokom: puščica prileti, švigne, švistne; izstreliti puščico; prožiti puščice; zadeti s puščico; zastrupljena puščica; ekspr. oblak puščic; lok in puščice; švigniti kot puščica 2. taki palici podobno znamenje za označevanje smeri, mesta: puščice kažejo pot proti vrhu; puščice na sliki / smerne puščice / puščica v slovarju opozarja na boljšo, pogostejšo besedo 3. lit. kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku; epigram: Prešernove puščice ● ekspr. te puščice letijo na vodstvo ostri, zbadljivi očitki; knjiž., ekspr. zadela ga je Amorjeva puščica zaljubil se je; ekspr. jezne puščice iz oči ostri pogledi ♪
  4.      puščíčast  in púščičast -a -o prid. (í; ȗ) podoben puščici: puščičasta oblika regratovih listov ♦ aer. puščičasto krilo krilo, ki tvori z osjo trupa ostri kot; bot. puščičasti listi; teh. puščičasto ozobje ozobje, pri katerem so zobje zaviti v obliki črke V ♪
  5.      puščôba  -e ž (ó) ekspr. lastnost, značilnost puščobnega: puščoba pokrajine / v tej puščobi nočem več živeti / njegova puščoba se je prijela tudi drugih / pooseb. ne bodi taka puščoba ♪
  6.      puščôben  -bna -o prid. (ó ō) ekspr. ki zaradi pustosti povzroča naveličanost, duševno neugodje: puščoben prostor; puščobna pokrajina; vse je bilo prazno in puščobno / puščoben zimski dan; puščobno vreme / puščoben pogovor / puščoben človek ♪
  7.      púška  -e ž (ȗ) ročno strelno orožje z dolgo cevjo in kopitom: ta puška daleč nese; nameriti puško v cilj; prisloniti puško k licu; sprožiti puško; streljati, zadeti s puško; biti oborožen s puško; cev puške / puška poči / izza grma je stopil vojak s puško na strel držeč (nabito) puško usmerjeno naravnost predse / lovska, vojaška puška; knjiž. strojna puška mitraljez, strojnica; puška dvocevka; puška na šibre / kot povelje nož na puško // igrača, ki predstavlja puško: otroci z majhnimi lesenimi puškami ● ekspr. že dva meseca nosi puško je vojak; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; ekspr. okupatorji so veliko zavednih ljudi poslali pred puške obsodili na smrt z ustrelitvijo; žarg., lov. nobena žival jim ni prišla pred puške v položaj, ko bi jo bilo mogoče ustreliti; ekspr. prijeti, zgrabiti za puško začeti se bojevati; pripraviti se na boj; ekspr. prisiliti k pokorščini s puško v roki s silo, nasilno, z orožjem; ekspr. umreti s puško v roki v boju ◊ elektr. elektronska puška priprava, ki oddaja elektrone z velikim pospeškom; lov. psi iščejo pred puško v dometu puške; šport. podvodna puška priprava, s katero se pri podvodnem ribolovu izstreli harpuna; zračna puška puška na zračni pritisk za športno streljanje; šport., voj. malokalibrska puška; voj. nabiti puško; avtomatska puška ♪
  8.      puškárstvo  -a s (ȃ) dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem in popravljanjem pušk: razvoj puškarstva ♪
  9.      pútrh  -a m (ȗ) nar. lesen ročni sodček: ponudil mu je požirek iz putrha / putrh mošta ♪
  10.      quantité négligeable  [kantité negližábl] m neskl. (ẹ̑-ȃ) knjiž., redko kar ni vredno upoštevanja: preteklost zanje ni quantité négligeable ♪
  11.      rába  -e ž (á) 1. opravljanje funkcije pripomočka, sredstva: po dolgi rabi je kožuhovina izgubila neprijeten vonj; ponev je bila zaradi pogoste rabe črna / dati navodila za rabo slovarja; prepovedati rabo pšenice za krmo uporabo; šele raba tega zdravila bo pokazala njegovo primernost uporabljanje / izročiti skakalnico v rabo; na Nizozemskem je bilo tedaj v rabi še dosti mlinov na veter je delovalo; ta zakon ni več v rabi v veljavi // v zvezi biti za rabo biti sposoben opravljati svojo funkcijo: ta sod ni več za rabo / perje na farmah vzrejenih živali ni za rabo ni uporabno / ko ni bil več za rabo, so ga odpustili ko ni mogel več delati; ekspr. ta fant ni za nobeno rabo nobene stvari ne naredi uspešno 2. nastopanje, pojavljanje kje, pri kom v funkciji pripomočka, sredstva: ni mogel dokazati rabe tega orodja že v navedenem času; sklicevati se na dosedanjo rabo znaka / nekatera škropiva so vzeli iz rabe jih ne uporabljajo, delajo več; to gnojilo prihaja v rabo se začenja uporabljati; spiralni grelci so bolj v rabi kot drugi so bolj razširjeni // lingv. nastopanje, pojavljanje v sporočilu: raba te besede narašča, peša / napačna raba veznikov; pravila o rabi predlogov / brezosebna raba glagola; samostalniška raba pridevnika 3. s prilastkom, v zvezi z za potreba, namen: narediti violino za domačo rabo; prirediti knjigo za šolsko rabo; predmeti za vsakdanjo rabo / ekspr. ta pesem ni za današnjo rabo primerna za današnje razmere / publ. predmeti osebne rabe za osebno rabo ● zastar. vsaka doba ima svoje rabe navade, običaje; zastar. zapustil je igralsko rabo igralski poklic, igralstvo ♪
  12.      rábeljstvo  -a [bǝl] s (á) dejavnost rabljev: opravljati rabeljstvo / ekspr. rabeljstvo okupatorjev ♪
  13.      rábi  -ja m (ȃ) pri judih 1. spoštljivo naslov za mojstra, verskega učitelja: rabi in učenci / kot nagovor rabi, razloži to; kot pristavek k imenu rabi Jakob 2. rabin: poročil ju je rabi ♪
  14.      rabín  -a m (ȋ) pri judih razlagalec svetega pisma in judovskega prava: zapisovati odgovore in razlage rabinov / o njuni ločitvi je razpravljal svet rabinov // verski vodja ali predstojnik verske skupnosti: svečanosti ob prazniku je vodil rabin ♪
  15.      rabinát  -a m (ȃ) pri judih 1. verska skupnost, ki ima rabina: ta rabinat ima najmočnejši položaj v državi // urad rabina: dokument je potrdil na rabinatu 2. naslov rabina: dobiti rabinat / opravljati rabinat poklic, službo rabina 3. skupnost, zbor rabinov: sestal se je rabinat ♪
  16.      rabíti  in rábiti -im nedov. (ȋ á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati / videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo // delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja 2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: partizani so uničevali vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja 4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce 5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom ● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; žarg. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva ◊ lingv. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo rabíti se in rábiti se navadno s prislovnim določilom postajati poškodovan, obrabljati se: pri pisanju se svinčnik rabi; avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo; tkanina se na komolcih zelo rabi rábljen -a -o 1. deležnik od rabiti: pogosto rabljene besede; splošno rabljeno ime 2. ki se je že uporabljal, uporabil: kupim rabljen avtomobil; prodaja rabljenega pohištva / rabljena znamka ♪
  17.      ráca  -e ž (á) 1. srednje velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in krajšim vratom: gojiti race; gaganje rac; lov na race; hodi na široko in se ziblje kot raca / divje, domače race / pekinška raca navadno farmsko, zaradi mesa gojena raca // račja samica: race in racman 2. nav. ekspr. izmišljena novica v časopisu: izmišljati si race; v današnjem časopisu je več rac / časnikarska, novinarska raca ● star. raca na vodi, ta pa zna izraža začudenje, občudovanje ◊ zool. belooka ali kostanjeva raca katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca; velika divja raca z bleščečo vijoličasto liso na perutih, Anas platyrhynchos; polarna raca ♪
  18.      racárnik  -a m (ȃ) zaprt prostor za race; račjak: na kmetijskem posestvu so zgradili nov racarnik ♪
  19.      racionálen  -lna -o prid., racionálnejši (ȃ) knjiž. 1. ki temelji na razumu, razumski: racionalne metode, odločitve; racionalno razlaganje sveta; racionalen in emocionalen / kritik ne uporablja racionalnega jezika / racionalno izbiranje poklica premišljeno 2. ki zaradi skladnosti z razumom omogoča najugodnejše ali še sprejemljivo razmerje med delom, porabo in učinkom, koristjo: racionalna organizacija gospodarstva / kopanje rude v tem premogovniku ni več racionalno ◊ mat. racionalno število število, ki se da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili racionálno prisl.: racionalno obdelana zemlja ♪
  20.      racionalizátor  -ja m (ȃ) kdor naredi, da se zaradi skladnosti z razumom doseže najugodnejše ali še sprejemljivo razmerje med delom, porabo in učinkom, koristjo: postal je večkratni racionalizator; spremeniti odnos do racionalizatorjev, novatorjev in iznajditeljev ♪
  21.      racionalizátorstvo  -a s (ȃ) dejavnost racionalizatorjev: podpirati racionalizatorstvo; novatorstvo in racionalizatorstvo ♪
  22.      racionalízem  -zma m (ȋ) 1. sprejemanje razuma kot edino vodilo pri mišljenju, ravnanju: zanj je značilen racionalizem / z racionalizmom se ne da vsega urediti 2. filoz. filozofska smer, po kateri je najvišji ali edini vir spoznanja razum, neodvisen od čustev in čutnih zaznav: doba, ideje racionalizma 3. razumskost: racionalizem pesmi ♪
  23.      racionalizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. uskladiti z razumom: racionalizirati dokaze, trditve; po začetnem navdušenju se je življenje vse bolj racionaliziralo 2. narediti, da se zaradi skladnosti z razumom doseže najugodnejše ali še sprejemljivo razmerje med delom, porabo in učinkom, koristjo: racionalizirati delo, proizvodnjo / racionalizirati podjetje 3. razumsko razložiti, razstaviti: poezija se ne da racionalizirati 4. psih. zanikati ali zmanjšati kaj neprijetnega, slabega z izmišljanjem opravičljivih razlogov: racionalizirati neuspeh, strah ◊ mat. odpraviti koren racionalizíran -a -o: racionaliziran postopek ♪
  24.      ráčiti  -im nedov. in dov. (á ȃ) zastar., z nedoločnikom, spoštljivo milostno, dobrohotno kaj delati: račil ga je počastiti z obiskom / račite stopiti v mojo skromno hišo ráčiti se ljubiti se: ni se mu račilo iti / prigriznite, če se vam rači ♪
  25.      račják  -a m (á) zaprt prostor za race: postaviti račjak; kokošnjak in račjak ♪

   20.563 20.588 20.613 20.638 20.663 20.688 20.713 20.738 20.763 20.788  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA