Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OST (16.488-16.512)


  1.      oporéčnik  -a m (ẹ̑) knjiž. kdor oporeka, ugovarja, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti: polemizirati z oporečniki ♪
  2.      oporéčništvo  -a s (ẹ̑) knjiž. oporekanje, ugovarjanje, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti: politično, umetniško oporečništvo ♪
  3.      oporékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. z dajalnikom z besedami izražati nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: sodelavci mu oporekajo; nihče mu ni oporekal; glasno, odločno oporekati / oporekati resničnosti izjave, trditvi / prišel sem dovolj zgodaj, mu je oporekal 2. publ. zanikovati, ne priznavati: oporekati veljavnost listine; nekateri so hoteli oporekati vlogo partije 3. star. preklicevati, zanikovati: oporekati svojo prejšnjo trditev; s tem oporekam, kar sem rekel ● redko oporeka ji, da premalo dela očita; publ. temu predlogu ni kaj oporekati je dober, primeren; publ. ni mogoče oporekati, da je ta pobuda slaba trditi, reči ♪
  4.      oporekoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor oporeka, ugovarja, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti: največ oporekovalcev je med mladimi ♪
  5.      oporíšče  -a s (í) 1. kraj, kjer se zbirajo in oskrbujejo vojaške sile za operacije: graditi nova oporišča; letala so se vrnila v oporišče / letalsko, pomorsko, raketno oporišče; oporišče za podmornice / vojaško oporišče 2. knjiž. izhodišče, temelj: dati staršem oporišča za vzgojo otrok / za to domnevo je več oporišč ● zaradi lastne šibkosti je iskal oporišče pri drugih ljudeh oporo ◊ elektr. mesto, na katerem je oprt nadzemni vod ♪
  6.      opórnik  -a m (ọ̑) 1. podolgovat gradbeni element, ki kaj podpira: postavljati opornike; betonski, leseni, zidani opornik; razdalja med oporniki / opornik kozolca ♦ grad. poševni tram povezja; mostni opornik 2. priprava, ki daje oporo: opornik za glavo v avtomobilu; opornik za roke; pren. rudnik železa je temeljni opornik železarstva ♪
  7.      oportunitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž., redko primernost, koristnost: posvetoval se je z njimi iz politične oportunitete ♪
  8.      oportunízem  -zma m (ȋ) nav. slabš. prilagajanje mišljenja, ravnanja trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi; preračunljivost, prilagodljivost: kritizirati oportunizem nekaterih pripadnikov stranke; očitati komu oportunizem; karierizem in oportunizem / to je storil iz oportunizma / kulturni, politični oportunizem ♪
  9.      opotêči se  -têčem se dov., opotêci se opotecíte se; opotékel se opotêkla se (é) majavo, negotovo a) stopiti, prestopiti se: opotekel se je in se zgrudil; hodil je počasi in se večkrat opotekel; opotekel se je kot pijan; pren., ekspr. tudi njemu se verz včasih opoteče ∙ ekspr. udaril ga je, da se je kar opotekel zelo ga je udaril b) s prislovnim določilom priti, oditi: opotekel se je iz sobe; v lokal se je opotekel pijan moški / opoteči se s ceste v jarek; opotekla se je v posteljo ♪
  10.      opotékanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od opotekati se: brez opotekanja je prišel do postelje ♪
  11.      opotékati se  -am se nedov. (ẹ̑) majavo, negotovo a) hoditi, prestopati se: opotekal se je in padal; opotekal se je od slabosti, utrujenosti; opotekal se je pod težo bremena; opotekala se je kakor omamljena / počasi se je opotekala za njim; pren. jezik se mu opoteka b) s prislovnim določilom prihajati, odhajati: opotekal se je iz kleti; počasi se je opotekal v sobo ◊ navt. ladja se opoteka se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati opotekáje se: opotekaje se je vstal opotekajóč se -a -e: opotekajoč se je stopil k oknu; opotekajoča se hoja; prisl.: opotekajoče se oditi ♪
  12.      opozárjanje  -a s (á) glagolnik od opozarjati: opozarjanje na napake / opozarjanje nase / opozarjanje na nevarnost ♪
  13.      opozárjati  -am nedov. (á) 1. delati, da kdo kaj dojame, zazna: opozarjati obiskovalce na nekatera razstavljena dela; učitelj je opozarjal učence na najlepša mesta v besedilu; opozarjal jih je, da se dragocena predmeta v ničemer ne ločita; z očmi jih je opozarjala nanj ∙ ekspr. z ničimer ni opozarjala nase vzbujala pozornosti 2. delati, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: zaman so ga opozarjali na bližajočo se nevarnost; z roko opozarjati na spremembo smeri; s kurjenjem kresov so jih opozarjali, da se bližajo Turki / to nas je opozarjalo, da se tam dogaja nekaj nenavadnega // delati, da kdo kaj obnovi v spominu: opozarjati koga na dolžnost; zaman ga je opozarjal na obljubo // seznanjati koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozarjala ga je, naj bo pri pouku pazljiv; s prstom ga je opozarjala, naj molči / slutnja ga je opozarjala, naj se umakne opozarjajóč -a -e: govoril jim je o pisatelju, opozarjajoč jih na njegova najpomembnejša dela ♪
  14.      opozorílo  -a s (í) 1. kar koga seznanja, seznani s tem, kar mora upoštevati: prejel je njegovo opozorilo na nevarnost / izkušnje nam morajo biti dovolj močno opozorilo / poslati komu opozorilo; spregledal je opozorilo na cesti opozorilni napis, znak 2. kar koga seznanja, seznani z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: ni poslušal materinih opozoril, naj ne hodi več tja 3. glagolnik od opozoriti: opozorilo nemirnih otrok ♪
  15.      opozoríti  -ím dov., opozóril (ȋ í) 1. narediti, da kdo kaj dojame, zazna: opozoriti koga na napako; opozoril ga je na ost v njenih besedah; opozorila ga je na Prešernove pesmi; opozoriti obiskovalce razstave na nekatere slike; opozoril ga je, da je napravil napako; s kašljanjem jih je opozoril nase / njene oči so ga opozorile, kako neprimerne so bile njegove besede / opozoril jih je na pravilno pot pokazal jim jo je ∙ ekspr. mladi umetnik je že večkrat opozoril nase vzbudil pozornost; publ. na kongresu so opozorili na vrsto problemov so jih obravnavali; so govorili o njih 2. narediti, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: opozoriti koga na nevarnost; motorist je z roko opozoril na spremembo smeri; opozorila ga je, da ga je nekdo izdal okupatorju; pravočasno sem ga opozoril, kaj se pripravlja / streljanje nas je opozorilo, da se bliža sovražnik // narediti, da kdo kaj obnovi v spominu: opozoriti koga na dolžnost, obljubo; opozoril ga je, da še ni plačal // seznaniti koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozoril sem ga, da tu ne sme kaditi; opozorila ga je, naj bo previden; s prstom ga je opozorila, naj molči / učitelj je opozoril učenca opomnil / gori, hitro opozori gasilce alarmiraj 3. star. vzbuditi pazljivost, previdnost: to bi jo utegnilo opozoriti; šum ga opozori, da se obrne opozorjèn -êna -o: vsi so bili pravočasno opozorjeni na nevarnost; odpotoval je, ker je bil opozorjen, da ga iščejo; opozorjen je bil, naj ne hodi tja ♪
  16.      opráščati  -am nedov. (á) oproščati: opraščati dolžnosti / to mu je vedno opraščala ♪
  17.      oprašíti  -ím dov., oprášil (ȋ í) 1. povzročiti, da postane prašno: avtomobil mi je oprašil plašč; blago v izložbi se je oprašilo; v mlinu si je oprašil obleko / ekspr. zrezke oprašimo z moko narahlo potresemo 2. bot. prenesti pelod s prašnikov na brazdo (pestiča): čebele oprašijo sadno drevje / veter opraši trave ♦ čeb. trot opraši matico vnese seme v rodila matice oprašèn -êna -o: oprašeni čevlji ♪
  18.      opráti  opêrem dov., oprál (á é) 1. z vodo in pralnimi sredstvi odstraniti umazanijo s tkanine: oprati perilo, plenice; oprati z milom; sam si je opral srajco / pog. dobiti moraš kako žensko, da te bo oprala oprala tvoje perilo, obleko / oprati z bencinom očistiti // z vodo odstraniti umazanijo s česa sploh: oprati avtomobil; prebrati in oprati riž; oprati solato / žarg. oprati lase umiti; posodo je treba oprati pomiti 2. ekspr. odstraniti, kar je moralno slabo, oporečno: oprati madež, sramoto s svojega imena; oprati sum s sebe; mislil je, da bo s tem opral svoj zločin // narediti, da kdo postane moralno neoporečen: opral ga je pred svetom; premišljeval je, kako bi se opral / oprati čast; opral je njegovo ime sramote ● ekspr. šef mu je opral glavo zelo ga je oštel oprán -a -o: otrok je bil vedno opran in zašit; ali misliš, da si zdaj opran; solata je otrebljena in oprana; sramota s tem še ni oprana; jesti oprano sadje; lepo oprane zavese ♪
  19.      opráva  -e ž (ȃ) 1. raba peša kar ima kdo na telesu, zlasti obleka, obutev: zakaj si ne kupiš nove oprave / po opravi se je videlo, da je kmet / zelo lepo opravo imaš lepo si oblečen / bil je v delavniški opravi delavniško je bil oblečen; viteška oprava / star. svilena oprava obleka, oblačilo // star., navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za a) opravljanje kake dejavnosti; oprema: jamarska, padalska oprava; vojaška oprava / konjska oprava b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprava 2. star. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor; oprema: prostor potrebuje novo opravo / kuhinjska oprava; pisarniška, šolska oprava // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: oprava mehanične delavnice 3. knjiž. glagolnik od opraviti: oprava postopka; oprava volitev ● zastar. namizna oprava krožniki, pribor; zastar. nočem imeti nobene oprave z njim opravka; star. koliko je oprave pri hiši orodja, priprav, naprav ♪
  20.      oprávek  -vka m (ȃ) 1. kar kdo opravlja a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se spopadali b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom // izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku ● kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval ♪
  21.      opravíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od opravičiti: opravičenje izostanka / opravičenje človeka / star. prositi opravičenja za oproščenje, odpuščanje ♪
  22.      opravičevánje  -a s (ȃ) glagolnik od opravičevati: prepogostno opravičevanje zaradi nenapisanih nalog / opisal je njegovo opravičevanje in obup / opravičevanje pritiska na sosednje države / ekspr. pismo, polno opravičevanj opravičil ♪
  23.      opravičeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov delati, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: izostanke je opravičeval le ob predloženem zdravniškem spričevalu; opravičevali so se prvi dan po prihodu v šolo / hodila je v šolo opravičevat otroke za nenapisane naloge prosit za opravičenje b) kako ravnanje, vedenje: zaradi njegove neolikanosti ga je moral večkrat opravičevati; opravičeval se mu je, ker ga tako dolgo ni obiskal; zelo se je opravičevala, da je pozabila / opravičeval mu je vse mladostne neumnosti oproščal, odpuščal 2. z navajanjem vzrokov si prizadevati doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: opravičeval ga je, da ne pozna navad tega kraja; opravičevati sam pri sebi nerednost; opravičevati njegovo odločitev z mladostno nepremišljenostjo; okoliščine opravičujejo njegovo ravnanje; opravičevati se s preveliko zaposlenostjo / našel je pismo, ki ga opravičuje dokazuje, da ni kriv // publ. upravičevati: opravičevati stroške za raziskavo / to opravičuje domnevo, da je do nesreče prišlo zaradi okvare opravičeváje: prerival se je naprej, opravičevaje se na levo in desno opravičujóč -a -e: opravičujoče besede ♪
  24.      opravičílo  -a s (í) 1. izjava, navadno pismena, s katero se kaj opravičuje: napisati, prinesti opravičilo; poslušati opravičilo; z opravičilom ga je poslala v šolo / izmrmrati opravičilo mrmraje se opravičiti // kar se navede za prenehanje negativnega mnenja: opravičilo, da je kradel zaradi lakote, mu ni zadoščalo / iskati, najti opravičilo za surovo ravnanje / publ. opravičilo za težek gospodarski položaj vzrok / publ. v tem je opravičilo našega boja upravičenost 2. glagolnik od opravičiti: opravičilo mu ni bilo dovolj, hotel je še drugo zadoščenje / za to napako ni opravičila ta napaka se ne da opravičiti / njegova knjiga je potrebna opravičila / povedati, reči kaj v opravičilo ♪
  25.      opravíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil; opravičiti otrokov izostanek; kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro b) kako ravnanje, vedenje: opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti; moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili; ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil / opravičil mu je, da ga je spregledal oprostil; redko opravičiti žalitev odpustiti 2. z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo; rada bi opravičila njegovo lenobo; ni mogel opravičiti požiga / tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče ne more biti zadosten razlog, da je ne bi obsojali // publ. upravičiti: prizadeval si je opravičiti svoje potovanje / z delom je opravičil naše zaupanje / uspeh je opravičil stroške opravíčen -a -o: opravičen izostanek ♦ šol. opravičena ura izostanek od učne ure, ki se da opravičiti ♪

   16.363 16.388 16.413 16.438 16.463 16.488 16.513 16.538 16.563 16.588  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA