Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ON (7.634-7.658)


  1.      kísati  -am nedov. (ȋ) 1. delati kaj kislo: kisati juho; kisati z vinskim kisom // povzročati, da postaja kaj kislo: kisati repo, zelje 2. agr. konzervirati zeleno krmo s kisanjem v silosu; silirati: kisati travo / kisati krmo kísati se 1. zaradi vrenja postajati kisel: mleko, vino se kisa; zelje se že kisa // ekspr. kvariti se, slabšati se: hrana se je že začela kisati ∙ ekspr. pamet se mu kisa v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren; ekspr. vreme se že ves dan kisa je, postaja neprijetno, pusto 2. ekspr. z izrazom na obrazu, z obnašanjem kazati nerazpoloženje, nejevoljo: pijte, kaj bi se kisali; ni ga bilo, nekaj se kisa / nehaj se že kisati jokati ♪
  2.      kísel  -sla -o [ǝu̯] prid. (í) 1. ki je ostrega okusa kot limona, kis: kisla pijača; kislo jabolko; grozdje je še kislo nezrelo; zelo kisel; kisel kot vrisk zelo / ima nekoliko kisel okus / kisel vonj / kisla vina // ki je tak zaradi vrenja: repa še ni kisla / kisla smetana; kislo mleko / klobasa s kislim zeljem / ekspr.: tu je kisel zrak; ta kompot je že kisel pokvarjen, slab // ki mu je dodan kis: solata je preveč kisla / pog. za večerjo bo kisel krompir krompirjeva solata; kisle kumarice kumarice, vložene v kis 2. ekspr. ki izraža, kaže nerazpoloženje, nejevoljo: kisel nasmeh / naredil je kisel obraz / bila je vedno kisle volje // navadno v povedni rabi nerazpoložen, nejevoljen: zakaj si tako kisel; že ves popoldan je kisel 3. kem. ki tvori z bazo2 sol: kisla raztopina / kisla reakcija; kisle soli ● pog. kisla voda mineralna voda, slatina; ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; ekspr. kislo vreme neprijetno, pusto ◊ agr. kisla krma silirana krma; kisla trava trava, ki raste na kislih tleh; kisla tla tla, ki vsebujejo mnogo humoznih kislin; bot. kisla deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih; zajčja deteljica; gastr. kisla juha juha iz svinjskih parkljev ali glave in zelenjave, začinjena s kisom; metal. kisla opeka opeka, obstojna v ognju; kisla žlindra žlindra, ki vsebuje mnogo kremena kíslo prisl.: kislo se drži; kislo gledati; kislo se nasmehniti; soli kislo reagirajo kísli -a -o sam.: ekspr. daj mi požirek kislega pijače kislega okusa; imam kislo v ustih kisel okus; vleči na kislo biti, postajati nekoliko kisel; dišalo je po kislem ♪
  3.      kisík  -a m (ȋ) med elementi najbolj razširjeni plin brez barve, vonja in okusa: kisik je potreben za življenje; spajati se s kisikom; jeklenka (napolnjena) s kisikom; kisik in vodik / kisik za rezanje in varjenje / žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik / aparat za kisik ♦ kem. dvovalentni kisik ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini; prosti kisik ki ni vezan v spojino; zračni kisik ki je v zraku; teh. tekoči kisik ♪
  4.      kislína  -e ž (í) 1. kar dela kaj kislo: tekočina vsebuje preveč kisline / ugotoviti količino kisline v snovi kislost snovi / kislina ji škoduje // nav. ekspr. kisla tekočina, zlasti pijača: ne bom pil te kisline 2. kem. snov, ki tvori z bazami soli in reagira kislo: biti obstojen, odporen proti kislinam; jedka kislina; močna, razredčena kislina; vodne raztopine kislin; kisline in lugi / anorganske, organske kisline; askorbinska kislina brezbarvna, kristalna, v vodi lahko topna snov kislega okusa; citronova kislina organska kislina, ki jo vsebuje sok limone; čreslova kislina organska kislina, ki se tvori med strojenjem; dvobazna kislina; mlečna kislina organska kislina, nastala pri oksidaciji mlečnega sladkorja; ogljikova kislina; solna kislina vodna raztopina vodikovega klorida ◊ agr. jabolčna, vinska kislina; med. želodčna kislina solna kislina, ki jo izločajo posebne želodčne celice ♪
  5.      kislíti  -ím nedov. (ȋ í) knjiž. delati kaj kislo; kisati: Sadje je odpadalo. Vonj po gnilobi pa je kislil zrak (P. Zidar) ♪
  6.      kít 1 -a m (ȋ) največji, ribi podoben morski sesalec z vretenastim telesom in zakrnelimi zadnjimi končinami: zadeti kita s harpuno / lov na kite ♦ zool. brezzobi kiti ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub, Mystacoceti; grenlandski kit ki ima belkasto sivo progo na korenu repa, Balaena mysticetus ♪
  7.      kitájski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Kitajce ali Kitajsko: kitajski jezik; kitajska kultura; kitajska pisava / kitajski porcelan; kitajska vaza / kitajski zid obrambni zid severne in severozahodne Kitajske proti Mongolom; kitajsko srebro novo srebro, alpaka // ekspr., v zvezi kitajski zid velika ovira, zapreka: med nama je kitajski zid ♪
  8.      kitára  -e ž (ȃ) glasbilo s šestimi strunami in trupom v obliki osmice: brenkati na kitaro; peti ob spremljavi kitare / zna igrati (na) kitaro / havajska kitara manjša kitara z dolgim vratom in štirimi strunami, razširjena zlasti na Havajih ♦ muz. električna kitara pri kateri se toni ojačujejo s pomočjo električnih naprav ♪
  9.      kíten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kita 3: kitni refleks / kitna ovojnica plast tkiva, ki ovija dolge kite v okončinah ♪
  10.      kítica  -e ž (í) 1. lit. enota pesmi iz dveh ali več verzov: pesem ima tri kitice; ponavljanje kitic / zapel je prvo kitico / alkajska kitica ki obsega dva enajsterca, deveterec in deseterec; asonirana kitica ki ima asonanco; dvovrstična, trivrstična kitica; nibelunška kitica ki obsega štiri šesterostopne verze z nadštevilnim zlogom za tretjo stopico 2. manjšalnica od kita: ima, nosi kratke kitice; zgrabil jo je za kitico / kitica rožmarina ♪
  11.      kjé  prisl. (ẹ̄) 1. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja: kje imate žogo? kje stanuješ? kdaj in kje je to bilo? ekspr. kje neki tiči? elipt. to se je zgodilo na Gorjancih ali kje menda na Gorjancih / neustalj.: kje hodiš tako dolgo? kod; od kje si doma? odkod / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: gleda, kje so vrata; ne ve, kje naj začne; elipt. daleč, ne vem kje, se je oglasil krik 2. ekspr., navadno v zvezi s še, že izraža veliko krajevno ali časovno oddaljenost: kje so časi, ko sem hodil na lov; kje je še novo leto; kje je že to za nami; kje bom že jutri ob tem času 3. ekspr., navadno v zvezi z neki, pa izraža močno zanikanje, zavrnitev: kje ima pravico, da odloča sam; ali se res možiš? Oh, kje; da bi otrok ubogal, kje neki; mislite, da so počakali? Kje pa / ne grem v kino, kje pa imam čas; kje pa naj jaz to vem / pog. če se meni ni posrečilo, kje se bo tebi kako 4. izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju: moral se je kje ustaviti; kje drugje bi to ne bilo mogoče; knjigo dobiš tam kje na polici; spet bo obležal kje v jarku / gledal je, da bi ga kje srečal; ekspr. če si kje dobrodošel, pri nas si; elipt. če kje, pri njem se dobi / morda si se v računu kje zmotil ● ekspr. samo za hrano gre pol plače, kje pa je še vse drugo veliko premalo se zasluži za vse potrebe; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; pog. otroci se nimajo kje igrati nimajo prostora za igranje; ekspr. le kje imaš oči? ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; pog. kje sva že ostala? pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila; ekspr. kje vse sem že spraševal spraševal sem že v mnogih krajih; knjiž. kje je kaj kazalo (v knjigi); redko kje pa kje se oglaša kos tu pa tam; prim. bogve, kdove ♪
  12.      kládica  -e ž (á) manjšalnica od klada: klop iz hrastove kladice ◊ teh. merilna kladica jeklena ploščica, ki se rabi za uravnavanje ali kontroliranje merilnih priprav ♪
  13.      kládivce  tudi kladívce -a s (á; ȋ) manjšalnica od kladivo: pribiti žebelj s kladivcem; udarjati s kladivcem po nakovalu / leseno kladivce / kladivce v zvoniku ◊ anat. slušna koščica, priraščena na bobnič; muz. lesena priprava v klavirju, pianinu, ki udarja na struno ♪
  14.      kládivo  tudi kladívo -a s (á; í) 1. orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega navadno železnega kosa: udariti s kladivom; s kladivom zabiti žebelj v steno; težko kladivo; kladivo in nakovalo; besede so padale trdo kot udarci kladiva; srce mu je bílo kakor kladivo zelo, močno / čevljarsko, kleparsko, mizarsko kladivo; leseno kladivo za meso; kladivo za klepanje / kladivo se je snelo z ročaja; nasaditi kladivo ∙ srp in kladivo simbol proletarske revolucije, komunizma; ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju 2. kladivu podoben del kake naprave: na vratih je udarilo kladivo / kladivo pri uri kembelj ◊ alp. ledno kladivo ki se rabi pri plezanju po ledenih stenah; mont. odkopno kladivo stroj za odkopavanje rude, premoga; vrtalno kladivo stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje; strojn. strojno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično; šport. (atletsko) kladivo na žico pritrjena kovinska krogla za metanje ♪
  15.      klafédra  tudi klafêdra -e ž (ẹ̑; ȇ) pog., slabš. grd, ponošen klobuk: nosi tisto klafedro s širokimi krajci ♪
  16.      klaféta  tudi klafêta -e ž (ẹ̑; ȇ) pog., slabš. grd, ponošen klobuk: prišel je umazan in s klafeto na glavi; nosil je preluknjano klafeto // klobuk sploh: snemite svojo klafeto, gospod ♪
  17.      klája  -e ž (á) živinska krma: dati klajo živini; klaja za konje, kravo; vreča klaje; slama za klajo / suha, zelena klaja ♪
  18.      klančína  -e ž (í) 1. grad. umetno narejena, nekoliko nagnjena površina za lažji dostop na nižji ali višji nivo: sezidati klančino / bočna klančina 2. knjiž., redko majhen klanec, vzpetina: pozno ponoči je čez klančino prišlo krdelce ♪
  19.      klánčnica  -e ž (ȃ) 1. žel. naprava, s katero se premosti višinska razlika med rampo in vagonom: postaviti klančnico ♦ žel. priprava, gibljivo pritrjena na vagon za prevoz avtomobilov 2. knjiž., redko majhen klanec, vzpetina: spremila ga je do ovinka prve klančnice ♪
  20.      klánjati se  -am se nedov. (ȃ) 1. pozdravljati z nagibom glave ali glave in zgornjega dela telesa: že od daleč se ji je klanjal; globoko se klanjati; klanjala se je na vse strani / v meščanskem okolju, kot pozdrav klanjam se, gospa; pren., ekspr. breze se klanjajo do tal 2. ekspr. izkazovati komu čast, spoštovanje: zaslužil je, da so se mu klanjali; ob njenem zadnjem uspehu se ji je vse klanjalo / vznes. klanjati se njegovemu spominu / ženske rade vidijo, če se jim moški klanjajo če jim laskajo / klanjati se do tal zelo, pretirano ∙ slabš. nikar se ne klanjaj pred njimi ne ponižuj se 3. zastar., z dajalnikom podrejati se, uklanjati se: klanjala se je pač očetovi volji; v vsem se mora klanjati drugim klanjajóč se -a -e: klanjajoč se na vse strani, je odšel ♪
  21.      klánje  -a s (ā) glagolnik od klati: klanje goved, prašičev; namenjen za klanje / spet je prišlo do klanja; konec svetovnega klanja svetovne vojne / klanje lesa ♪
  22.      klápa 2 -e ž (á) film. priprava za označevanje sinhronosti zvočnega in filmskega posnetka pri snemanju: tajnica je stopila s klapo pred kamero ∙ žarg., film. padla je prva klapa začelo se je snemanje filma ♪
  23.      klápast  -a -o prid. (á) 1. nav. ekspr., navadno v zvezi z uho povešen, ohlapen: pes s klapastimi ušesi 2. ekspr. potrt, pobit: ves zmeden je in klapast / od bolezni je še vsa klapasta brez moči, onemogla ♪
  24.      klapoúšen  -šna -o prid. (ū ȗ) 1. nav. ekspr. ki ima klapasta ušesa: klapoušen zajec; klapoušna svinja 2. ekspr. potrt, pobit: vrnil se je klapoušen; čemerna, klapoušna ženska / kaj bi s takim klapoušnim, bojazljivim možem ponižnim, strahopetnim klapoúšno prisl.: držal se je pobito, klapoušno ♪
  25.      klarinét  -a m (ẹ̑) pihalni instrument z višjim tonskim obsegom: igrati klarinet / altovski, basovski klarinet ♪

   7.509 7.534 7.559 7.584 7.609 7.634 7.659 7.684 7.709 7.734  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA