Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ON (5.009-5.033)


  1.      dekadentízem  -zma m (ȋ) lit. umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki goji skrajni subjektivizem in misticizem; dekadenca ♪
  2.      dekàn  in dekán -ána m (ȁ á; ȃ) 1. predstojnik fakultete: voliti dekana; dekan filozofske fakultete 2. predstojnik dekanije: župan in dekan sta bila v mestecu najvažnejši osebi ♦ rel. stolni dekan kanonik, za stopnjo nižji od prošta ♪
  3.      dekaníja  -e ž (ȋ) upravna enota katoliške cerkve, ki obsega več župnij: konferenca vseh župnikov iz dekanije ♪
  4.      dekaníjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dekanijo: dekanijski urad; dekanijska cerkev / dekanijska konferenca ♪
  5.      dekartelizácija  -e ž (á) v kapitalistični ekonomiki odprava, odpravljanje kartelov: izvesti dekartelizacijo; politika dekartelizacije industrijskih podjetij ♪
  6.      deklamátorski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na deklamatorje: deklamatorski nastop / deklamatorski slog, ton / lažni deklamatorski patos ♪
  7.      deklamátorstvo  -a s (ȃ) slabš. vsebinsko prazna vznesenost: ustavni zakon naj bo brez puhlega političnega deklamatorstva / patetično in privzdignjeno deklamatorstvo našega igralca ♪
  8.      deklarácija  -e ž (á) 1. javna izjava, razglas, navadno o pomembnem vprašanju, položaju: objaviti, podati, predložiti, sprejeti deklaracijo / deklaracija o enakopravnosti / podpisati deklaracijo // ekspr. izjava, razglas sploh: pravica do likovne kulture je le prazna deklaracija, če niso dane tudi možnosti; za mednarodno sožitje niso dovolj deklaracije o miroljubnosti in prijateljstvu 2. navedba podatkov o pošiljki: deklaracija pošiljke ◊ ekon. carinska deklaracija pismena izjava z navedbo uvoženega ali izvoženega blaga, zavezanega carini; zgod. majska ali majniška deklaracija izjava jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu leta 1917 o zahtevah jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski ♪
  9.      deklaracíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na deklaracijo: deklaracijske teze ♦ zgod. deklaracijsko gibanje gibanje za konec vojne in samostojnost, ki ga je leta 1917 povzročila majska deklaracija ♪
  10.      deklarírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. javno izraziti, razglasiti: deklarirati človekove pravice; stranka je deklarirala svoj program in nazor // ekspr. izjaviti, razglasiti sploh: s temi besedami je deklariral svojo maščevalnost 2. navesti podatke o pošiljki: deklarirati tovor na ladji deklarírati se knjiž. izraziti naklonjenost čemu, opredeliti se: kongres se je deklariral za mir in koeksistenco deklaríran -a -o: deklarirana samoodločba ♪
  11.      deklasíranec  -nca m (ȋ) 1. deklasiran človek: plemiški deklasiranec; socialni deklasiranec 2. ekspr. moralno propadel človek: zablodil je med deklasirance londonskega predmestja ♪
  12.      deklasírati se  -am se dov. in nedov. (ȋ) preiti iz določenega družbenega razreda v nižji razred: obubožano plemstvo se je deklasiralo deklasírati trg. postaviti v nižji kakovostni razred: kontrolor je meso te vrste deklasiral deklasíran -a -o: deklasiran intelektualec; seznam deklasiranega blaga; ekspr. deklasirano dekle moralno propadlo ♪
  13.      deklè  -éta s, im. ed. tudi ž, tož. ed. tudi dekléta (ȅ ẹ́) 1. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena: na vasi so se zbrali fantje in dekleta; razvila se je, zrasla je v lepo dekle; mlado, preprosto, veselo dekle; kmečko dekle; dekle, zrelo za možitev // ekspr. neporočena ženska sploh: je še dekle; staro dekle 2. doraščajoča oseba ženskega spola: dekleta so v šoli mirnejša kot fantje // pog. hči: mati je dekle bolj razvajala kot fanta; imajo več deklet; skrbela je za vzgojo svojih deklet 3. ženska oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do fanta: ima dekle; predstavil je svoje dekle 4. nav. mn., pog., ekspr. ženska sploh: pri nas so v službi sama imenitna dekleta / kot nagovor kako je, dekleta 5. s prilastkom vlačuga, prostitutka: druži se z lahkimi, poceni dekleti; pocestno dekle / dekle na poziv zlasti v zahodnih deželah prostitutka, ki pride k moškemu na telefonski poziv ♪
  14.      deklinácija  -e ž (á) 1. lingv. menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku; sklanjatev: imenska, zaimenska deklinacija 2. fiz., navadno v zvezi z magneten odklon magnetne igle od smeri sever-jug: izmeriti deklinacijo; magnetna deklinacija znaša 15 stopinj / zahodna deklinacija ♪
  15.      deklinacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na deklinacijo: deklinacijska končnica / deklinacijski kot; deklinacijska igla ♪
  16.      deklinírati  -am nedov. (ȋ) lingv. menjavati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku; sklanjati: deklinirati samostalnik ♪
  17.      dekór  -a in -ja m (ọ̑) 1. celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi, okras: barve izložbenega dekora; ločevanje dekora od arhitekture; nagrada za najlepši dekor / prikupen dekor za na mizo / ekspr. film je poln operetnega dekora 2. gled. likovna oprema prizorišča v gledališču ali filmu: filmski, gledališki, odrski dekor; film je posnet na ulicah, brez ateljejskega dekora 3. knjiž., redko ugled, čast, dostojanstvo: njun zakon ni bil srečen, a varovala sta dekor ♪
  18.      dekoratíven  -vna -o prid. (ȋ) namenjen olepšavi, okrasen: dekorativni elementi; dekorativna keramika, pisava; dekorativne tkanine / dekorativna umetnost; dekorativno slikarstvo / Japonke so zelo dekorativne v svojih kimonih / nav. slabš.: dekorativne fraze; ta pesem je zgolj dekorativna dekoratívno prisl.: dekorativno učinkovati; dekorativno poslikan strop ♪
  19.      dekorírati  -am nedov. in dov. (ȋ) delati dekoracijo, krasiti: dekorirati stanovanje / dekorirati oder za proslavo dekoríran -a -o: dekoriran prostor; dekorirana zaponka; slavnostno dekorirana miza ♪
  20.      dekrepíden  -dna -o prid. (ȋ) knjiž. onemogel, izžit: dekrepiden alkoholik ♪
  21.      dekrepíten  -tna -o prid. (ȋ) knjiž., redko onemogel, izžit ♪
  22.      dekstróza  -e ž (ọ̑) kem. monosaharid, ki je kemično vezan v trsnem sladkorju, škrobu in celulozi; glukoza ♪
  23.      dekúrija  -e ž (ú) pri starih Rimljanih 1. vojaška enota desetih konjenikov: nad upornike so poslali dve dekuriji 2. občinski upravni svet v mestih ♪
  24.      dél  -a [tudi deu̯] m (ẹ̄) 1. kar nastane z delitvijo celote: razdeliti hlebec na dva dela; deseti del celote; večji, manjši del / film v dveh delih; vsebina drugega dela romana / v devetih delih bencina raztopiti en del parafina; pren. v tem mestu sem pustil del sebe 2. kar z drugimi sestavinami tvori celoto in ima navadno samostojno nalogo: razstaviti stroj na glavne dele; kupovati motor po delih; nadomestni, rezervni del; posamezni deli aparata; sestavni deli avtomobila / deli telesa 3. z rodilnikom kar predstavlja krajevno, področno, časovno omejitev česa: prišli so iz raznih delov dežele / vzhodni del Azije; publ. nevarno žarišče vojne v tem delu sveta / streha se znižuje proti zadnjemu delu avtomobila; brada mu pokriva spodnji del obraza; nadzemni del rastline; zgornji del stavbe je razsvetljen; obodni del pri kolesu; del lista, kjer vstopa glavna žila / jutro je najlepši del dneva / to je le del celotnega problema ♦ ekon. gibljivi del plače ki se spreminja glede na delovni, poslovni uspeh, življenjske stroške // z oslabljenim pomenom izraža količinsko omejitev: večji del izdelkov izvažajo; velik del ljudi tega ne ve; del vaščanov se vozi na delo v mesto; glavni del življenja je prebil v tujini 4. delež: vsak od dedičev je dobil enak del / tudi on je prispeval svoj del k uspehu ● star. dobil je svoj del prestopku primerno kazen; zastar. za moj del je ničvrednež po mojem mnenju; star. za ta del bi bilo bolje, če bi ostal doma kar se tega tiče, v tem primeru; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; ekspr. opravil je levji del posla največji del posla; delali so večji del ponoči večinoma, po večini ♪
  25.      delát  -a m (ȃ) jur. kdor je z oporoko ali po zakonu določen za dediča ♪

   4.884 4.909 4.934 4.959 4.984 5.009 5.034 5.059 5.084 5.109  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA